Učiti se

Obstaja neprijeten vtis, da kandidati, ki se potegujejo za službo na Gregorčičevi ulici, sedanje probleme Slovenije razumejo slabše od predhodnikov.

Objavljeno
06. julij 2018 20.00
Posodobljeno
06. julij 2018 12.26
FOTO: Tomi Lombar
Ne glede na to, ali bo vladajočo koalicijo sestavil kamniški diplomant akademije za gledališče, radio, film in televizijo ali grosupeljski diplomant obramboslovja, bo prihajajoča vlada morala odgovoriti na temeljno vprašanje: kako rešiti problem staranja prebivalstva? Število upokojencev se z odhodom baby boom generacije v pokoj skokovito povečuje. Tisti, ki hodijo v službo, bodo morali narediti dovolj zase in za svoje upokojene prednike. Desnica je med predvolilno kampanjo sporočila, da država z odprto migrantsko politiko ne sme uravnovesiti razmerja med številom upokojencev in aktivno populacijo. Ker volitve že dolgo niso več priložnost za inventuro stanja, ki bi omogočila izdelavo kataloga problemov in ukrepov, tudi levica z demografsko sliko ni strašila svoje volilne baze.
Ker je Janševa desnica največjo grožnjo, ki lahko prizadene skupnost, videla na drugi strani meje, Šarčeva levica pa zaradi neizkušenosti realnih tveganj morda niti ne razume, ne vemo, kako bi ta ali ona vladajoča koalicija problem rešila. Ne gre za problem, ki bi bil rešljiv v enem štiriletnem mandatu. Gre za stanje, v katerem bo družba živela nekaj naslednjih generacij. Strategije, ki bi morale biti zaradi spremenjene demografske slike oblikovane, bi torej morale prebijati štiriletne volilne cikle. Okrog teh strategij bi bilo smiselno oblikovati soglasje večjega dela prebivalstva.
Kaj se je v teh krajih zgodilo v času ene generacije, od osamosvojitve do danes? Podatki statističnega urada navajajo, da je bila povprečna starost osebe, umrle leta 1991, 70 let. Povprečna starost umrlih danes je osem let višja. V času ene same generacije se je torej življenjska doba podaljšala za več kot deset odstotkov. Leta 1991 je bilo 11 odstotkov prebivalcev starejših od 65 let. Danes je ljudi, ki so starejši od 65 let, skoraj 20 odstotkov. Leta 1991 je v Sloveniji živelo 400 tisoč upokojencev. Danes je upokojencev več kot 600 tisoč. Ob osamosvojitvi je povprečna pokojnina dosegala skoraj štiri petine povprečne plače. Danes povprečna pokojnina dosega slabi dve tretjini povprečne plače.
Drugačna demografska slika ni edina sprememba, ki je doletela skupnost. Obstaja kup statističnih podatkov, ki kažejo, da je življenje danes občutno boljše kot pred letom 1990. Kakšnih objektivnih razlogov, ki bi družbo kot celoto spravljali v nostalgična čustva in hrepenenje po časih samoupravnega socializma, ni. Dejstvo pa je, da mora skupnost odgovoriti na ključno vprašanje: kako v razmerah, ko se razmerje med upokojenci in aktivnim prebivalstvom močno spreminja, ohranjati, po možnosti tudi izboljševati kakovost življenja ljudi? Kako zagotavljati spodobno življenjsko raven prebivalstva, če sta leta 1991 na eno upokojeno osebo prišli dve aktivni osebi, danes pa na eno upokojeno osebo pride 1,5 aktivne osebe?
Na voljo je nekaj ukrepov. Enostaven, mehanični ukrep bi bil, da oblast ljudi z dekretom prisili, da delajo dalj časa, ker pač dalj časa živijo. Vendar tak mehanični ukrep v družbi, kjer oblast temelji na volji ljudstva, ni možen. Bolj pametna politika bi stavila na dvig produktivnosti tistih, ki so zaposleni. Dvig produktivnosti je spet mogoče doseči na dva načina. Tudi pri politiki dvigovanja produktivnosti je na voljo mehaničen pristop: ljudi lahko prisilimo, da več in bolje delajo. Vendar bi večja stopnja prisile na delovnem mestu prej ali slej sprožila množično nezadovoljstvo zaposlenih in povzročila stopnjevanje družbenih konfliktov. Torej s povečevanjem prisile skupnost ne bo prišla prav daleč.
Zadnja možnost je ta, da skupnost večjo produktivnost doseže z višjo stopnjo izobrazbe, višjo dodano vrednostjo. To pa je mogoče doseči le, če skupnost sistematično izboljšuje izobraževalni sistem, in z vlaganji v znanost. Ne gre le za to, da mora skupnost povečati proračunske vložke v znanost in visoko šolstvo, temveč mora tudi akademsko-znanstvena sfera znotraj lastne avtonomije vzpostaviti mehanizme pospeševanja odličnosti.
Ideja, da mora akademsko-znanstvena sfera servisirati potrebe industrije, je slaba, ker servisiranje sedanjih potreb industrije ne bo prineslo tehnoloških in organizacijskih prebojev. Akademsko-znanstvena sfera mora proizvajati vednost, ki bo za desetletje ali dve pred sedanjimi potrebami gospodarske sfere.
Obstaja neprijeten vtis, da kandidati, ki se potegujejo za službo na Gregorčičevi ulici, te usodne probleme razumejo slabše od predhodnikov.
Nekoč zdavnaj je bila na osnovnošolskem spričevalu natisnjena vladarjeva misel, da se morajo učenci učiti, kajti le tisti, ki bo kaj znal, bo lahko koristil domovini. Imperativ, da se je treba učiti, bi moral veljati tudi za bodočega vladarja, kajti le vladar, ki se bo sposoben česa naučiti, bo lahko koristil skupnosti. Od katerega vladarskega pretendenta lahko pričakujemo, da se bo pripravljen učiti?