Ujeti tisto, kar je resnično, brez poliranja, brez olepšav

Kako napisati svetovno uspešnico? Izpovej se.

Objavljeno
04. avgust 2018 06.00
Posodobljeno
04. avgust 2018 07.24
Stockholm FOTO: Reuters

Kaj v dobi selfijev, v dobi, ko vsakdo želi deliti vsaj drobec zasebnosti v zameno za čim več všečkov, v dobi, ko se zdi, da vsi želimo pokazati svetu vse, pomeni, da je eden izmed najbolj razburljivih literarnih fenomenov avtobiografski opus Moj boj norveškega pisatelja Karla Oveja Knausgårda, v katerem do potankosti secira svoje življenje in življenje najbližjih?

Izpovedati se. Ne duhovniku v skriti spovednici, ampak tisočem, ki jih morda zanima, kaj imaš povedati, kaj si jedel za zajtrk, koga si srečal, koga izgubil. Deliti banalnosti, deliti svojo srečo, svojo bolečino, iskati tolažbo v anonimnem bazenu virtualnih drugih. Bolj pikantne podrobnosti – več gledalcev, več všečkov, več virtualnih prijateljev. Je to mogoče enačiti s porastom avtobiografske literature in čedalje večjim zanimanjem zanjo? Ali je bilo tako od nekdaj?

Direktor frankfurtskega knjižnega sejma Juergen Boos pravi, da ja – in da v tem smislu fenomen Mojega boja ni presenetljiv. »Pisanje o sebi je zelo povezano s časom, v katerem živimo, v katerem je vse javno, naša intima je del družabnih omrežij,« je rekel nedavno v intervjuju za Sobotno prilogo.

Vprašanje je, kaj nam ta fenomen, da osebnoizpovedna literatura posega po najvišjih literarnih nagradah in obseda na milijone bralcev, govori o svetu, v katerem živimo. Katere nevralgične točke v družbi naslavlja in razgalja? Če sploh?
Ekshibicionizem in voajerizem sta v dobi porasta resničnostnih šovov vsakdanja realnost, zdelo se je – in se še vedno zdi –, da ljudi najbolj zanima predvsem »resnično življenje drugih« pred kamerami, njihove solze, njihovi nenadzorovani izbruhi, njihovo mečkanje pod rjuhami, njihova bolečina in sram. Gledali smo in mislili, da smo boljši od njih. Gledali smo, da bi primerjali naše življenje z njihovim. Tako je bilo od nekdaj, Cezar, Giacomo Casanova, Hitler, vsi so imeli potrebo s pisanjem ovekovečiti svoj obstoj.

Biografije in spomini so bili vedno vroče blago. Ali so vzdržali čas, je bilo odvisno od moči pisanja in avtorjevega jezika.


V dobi Elene Ferrante in Karla Oveja Knausgårda


Ves čas razmišljam o preroškem stavku Henryja Millerja, ki ga je izrekel pred več kot petdesetimi leti. Rekel je, da se bodo v prihodnosti romani umaknili avtobiografijam, dnevniškim zapiskom, esejem. Ljudje bodo brali samo tisto, kar se bo čim bolj približalo resničnemu življenju.

Zdaj smo že nekaj časa v tej dobi. Ali kot piše Guardian, v dobi avtobiografske literature Elene Ferrante in Karla Ova Knausgårda, ki ju spremljajo knjige v slogu uspešnice Jej, moli, ljubi avtorice Elizabeth Gilbert, osebnoizpovedna zgodba o užitku, iskanju smisla in ljubezni.

Pravzaprav je večina pisateljev v zgodovini, ki se je poigravala s kultom osebnosti, z mejo med osebnoizpovednim in fiktivnim, pritegnila bralce na poseben način. Pisatelji so bili idoli. Jack Kerouac z romanom Na cesti, Hemingway s prvencem Sonce vzhaja in zahaja, Salingerjev Varuh v rži, George Orwell, Manj kot nič Bretta Eastona Ellisa, pa kasneje fenomen Houellebecqa in Beigbederja ... Seveda je treba omeniti tudi Virginio Woolf. Pravzaprav je seznam pisateljev, ki so v romanih izhajali iz osebnega doživljanja sveta, neskončno dolg. Med njimi zavzema posebno mesto Marcel Proust, sinonim za avtobiografski roman z visoko literarno vrednostjo, mojster poigravanja s spominom, ki z besedami oživlja vonje, občutke, hrepenenje po materinem poljubu, okus po magdalenicah, ki se stopijo na jeziku. Ni naključje, da v knjigi Moj boj Knausgård izpove, da je – »ne le bral, ampak tudi požiral Proustovo Iskanje izgubljenega časa«.


Rane, ki si jih zada sam, pokaže navzven


Po uspešnem romanesknem prvencu Out of the World (1998), nagrajenem s prestižno norveško nagrado, in po drugi knjigi Time for Everything, ki se navdihuje pri Bibliji in angelih, je zapadel v pisateljsko krizo, dokler se ni, kot je rekel, »osvobodil s tem, da je začel pisati s svojim imenom in priimkom o osebi, ki jo najbolje pozna, o samem sebi«.
Odprl se mu je nov občutek svobode, pisal je kot v vročici, po dvajset strani na dan, in med letoma 2009 in 2011 napisal 3600 strani, v šestih knjigah, ki jih je imenoval z zgovorno in provokativno aluzijo na Hitlerjevo biografijo Moj boj (Mein kampf). Leta 2012 so na Norveškem prodali več kot pol milijona izvodov, bralci so ponoreli, kritiki so ga kovali v zvezde, evforija se je razširila na Evropo, Ameriko, ves svet.

Nekaj voajerističnega je v tem, ko se potapljaš v njegovo knjigo, in nato še v drugo, tretjo, in bereš o prvi omami, prvi erekciji, sramu, bolečini, banalnosti smrti, o preslikavi prepirov med dvema, ki sta se včeraj neskončno ljubila … vsakdanje banalnosti, kričanje otrok, vozički, hoje na počitnice in na otroške zabave, cepljene z resnimi, več deset strani dolgimi hipnotičnimi eseji.
»Pisanje Mojega boja je zame pomenilo spominjati se in zapisovati. Razčleniti dogodek iz spomina, ga umestiti v tedanji kontekst in razumeti iz kasnejše vizure njegovo razsežnost in pomen, če ga je sploh imel, takrat videti sebe ob drugih in z drugimi: kako sem padel iz avta, ko je oče nenadoma zavrl, zakaj mi je tekla kri iz nosa, kako je dišala, tako drugače kot danes …« je povedal kolegici Patriciji Maličev v ekskluzivnem intervjuju za Sobotno prilogo.

Pri Knausgårdu fascinira, da lahko napiše petdeset strani o otroški zabavi, da lahko na nekaj straneh natančno opisuje hrano, ki jo je tisti dan kupil v supermarketu, ko je zamujal domov, da opiše natakaričine oči, nohte, puloverje mimoidočih in kljub banalnosti opisanega drži bralčevo pozornost. Mojstrski so naturalistični opisi hiše in prostora,v katerem je umrl njegov oče, natančno popisan postopek čiščenja kaosa in umazanije, podoba razčlovečenja, ki ga je pustila v prostoru očetova zadnja faza alkoholizma.

Ali prizor, kako se, ko ga zavrne mlada pesnica na pisateljski rezidenci, pijan poreže po obrazu in naslednje jutro vsem udeležencem delavnice kaže iznakaženi obraz kot umetniško delo. Ta prizor morda več pove o avtorjevem načinu pisanja; rane, ki si jih zada sam, v svoji sobi, pokaže navzven. Mlada pesnica je kasneje postala njegova druga žena Linda.


Skrajno pogumen ali nemoralen?


Čeprav Knausgård pravi, da se mu je s tem načinom pisanja odprla določena svoboda, je s tem ogrozil svobodo oziroma intimo ljudi okrog sebe. Je torej Knausgård pogumen, skrajno narcisističen ali skrajno nemoralen, se sprašujejo literarni kritiki Guardiana, New Yorkerja ...

Gotovo je moral pričakovati, da bo po izidu na Norveškem knjiga šokirala njegove najbližje, navsezadnje s tem, ko secira sebe, razgalja tudi njihove skrivnosti. Najprej so ga tožili sorodniki po očetovi strani in mu očitali, da je za slavo in denar prodal družino, nekateri prijatelji so se odvrnili od njega, javno ga je napadla prva žena, druga, s katero ima štiri otroke, se je pred kratkim ločila od njega ...

»Če pisanje ne onesreči vaše družine, ne more biti kaj prida,« je pred leti na Fabuli v Cankarjevem domu rekel Hanif Kureishi. Zaradi kultnega romana Buda iz predmestja, v katerem je očitno preveč veristično opisal nekatere osebe iz svojega življenja, sploh očeta, so se mu odpovedali nekateri družinski člani.

Celo Hemingwaya je dan po izidu njegovega prvenca Sonce vzhaja in zahaja napadel Harold Loeb, ki se je v romanu prepoznal kot ne preveč laskavo opisan Robert Cohn, in razglasil, da ga bo ubil. Hemingway mu je poslal telegram, v kateri krčmi bo sedel tri dni zapovrstjo, da ga bo lahko našel.

Tudi June Mansfield, druga žena Henryja Millerja, se je, ko je prebrala roman Rakov povratnik, »z grozo in gnusom« zazrla v spačeno ogledalo, ker Mona v romanu ni bila oseba, v katero bi se želela pogledati. Istega leta, ko je knjiga izšla, je zahtevala ločitev. Z Millerjem ni spregovorila naslednjih trideset let.

»Če pisanje ne onesreči vaše družine, ne more biti kaj prida,« je pred leti na Fabuli v Cankarjevem domu rekel Hanif Kureishi. Zaradi kultnega romana Buda iz predmestja, v katerem je očitno preveč veristično opisal nekatere osebe iz svojega življenja, sploh očeta, so se mu odpovedali nekateri družinski člani.
Slovenski pisatelj, ki je bliže Knausgårdu, tudi v tem, da je pisal z brezkompromisno silo izluščiti življenje in resnico, je bil gotovo Vitomil Zupan. Večina njegovih romanov se začne z Jaz. Njegovi številni jazi so kot bele in črne tipke na klavirju, je o njem rekla Manca Košir.


Karl Ove Knausgård je v radijskem intervjuju s prvo ženo Tonje Aursland priznal, »da je s knjigo sklenil faustovsko kupčijo s hudičem. Nagrada je bila velika, cena za to pa tudi.«

»Moral sem se odmakniti od uspeha, živim na deželi, na Švedskem, kjer ni mojih knjig, in sem samo Norvežan,« zdaj pravi Knausgård.

Pravi, da zares obžaluje samo en stavek v knjigi. Da je o dekletu, s katero je bil skupaj štiri leta, napisal, da je ni nikoli ljubil. »Vem, da sem jo prizadel, poleg tega to ni bilo res, in knjiga ne bi bila nič slabša, če tega stavka ne bi bilo v njej.«


Živela sem z najbolj nediskretnim človekom


»Živela sem z najbolj nediskretnim človekom na svetu,« je rekla njegova druga žena, pisateljica in pesnica Linda Boström Knausgård, ki je, ne po svoji volji, postala glavna protagonistka opusa Moj boj. Za razliko od Ane Karenine, Gospe Bovary ali Gospe Chatterley je resnična oseba, lahko jo poguglamo, zremo v njene oči in si predstavljamo, kakšne so, kadar jezno zrejo v pisatelja, lahko preverjamo njene »drobne japonske poteze«, iščemo sled bipolarne motnje v njenem izrazu, jo seciramo, lahko sočustvujemo z njo ali se naslajamo nad kaosom, ki so ga v življenje dveh pisateljev prinesli otroci ... Linda je živo bitje, ustvarjalka, pisateljica in mati, ki nima več intime. Najbrž ji ni v tolažbo, če njen bivši mož za Esquire napiše: »Pisanje je v zakonu včasih kot prevara, kot bi svojo dušo zlival v pisanje namesto v odnos.«

Je bila Linda njegova muza? Imajo muze pravico, da rečejo ne? Je avtorju v imenu umetnosti dovoljeno vse? Pablo Picasso in Dora Maar, Auguste Rodin in njegova Camille Claudel, večina jih je končala v psihiatričnih ustanovah. Zakaj? Ker jim je bila v takratnem družbenem ozračju odvzeta možnost, da bi ustvarjale enakopravno z moškimi in od svojega ustvarjanja preživele. Namesto njih je to storil moški.


Verjamem, da te poznam in da vem, kdo si


Leta 1991, tik pred izidom njenega prvega romana L'amore molesto, je oseba, skrita pod imenom Elena Ferrante, najverjetneje rojena v Neaplju, poslala pismo založniku, v katerem je obrazložila, zakaj piše pod psevdonimom in zakaj noče sodelovati pri promocijskih aktivnostih svojega romana: »Za to zgodbo sem že naredila dovolj: napisala sem jo. Če ima knjiga kakršnokoli vrednost, mora biti to dovolj. Resnični čudeži so tisti, katerih ustvarjalci ne bodo nikoli znani.«
image
Neapelj FOTO: Reuters


V času, ko morajo pisatelji v imenu širjenja bralcev svoje literature sodelovati v založniških promocijskih projektih (tudi s pogodbeno obvezo, da morajo imeti aktivna vsaj dva profila na družabnih omrežjih), je to zavračanje zakonitosti trga in ščitenje pravice do zasebnosti nenavaden primer. Sploh, če pomislim, da sprva Elena Ferrante v rodni Italiji ni imela takšnega bralskega in prodajnega uspeha, imela je krog zvestih bralcev, njeno literaturo so povezovali s feminizmom. Dejansko so njeni ženski liki kompleksno izpisani, celoviti in živi, že zgodaj izpostavljeni družbenim pritiskom, na začetku podrejeni moškim, ki jih nadzorujejo ali fizično zlorabljajo, one pa se uprejo pritiskom in tudi s pomočjo učenja, branja, znanja izstopijo iz družbeno začrtanih vlog. Kot je rekel moj novinarski kolega, je sploh prva knjiga iz neapeljskega cikla Genialna prijateljica eden izmed najlepših romanov o prijateljstvu in moči znanja.

Ko je leta 2012 izšla, je James Wood za New Yorker napisal evforičen članek, v katerem je napovedal literarni fenomen Ferrante. Pisateljica se je v Združenih državah (podobno kot Knausgård) dvignila skorajda do statusa rock zvezde, revija Time jo je leta 2018 uvrstila na seznam stotih najvplivnejših ljudi na svetu. In to žensko, katere identitete ne poznamo. Zato pa poznamo njena razmišljanja, njene občutke, njene male razvade in odvisnosti, o katerih razmišlja v kolumnah za Guardian.
V Italiji se je šele po uspehu njenih prevodov in uspehu v ZDA začel obseden lov na razkritje njene identitete. Nekemu novinarju je to celo uspelo, a večina literarnega sveta spoštuje pozicijo, ki si jo je izbrala.

Večkrat nagrajeni pisatelj Roberto Saviano, avtor knjige Gomora: potovanja v krvavi imperij neapeljske Camorre, ji je ob prejemu nagrade strega napisal odprto pismo, ki je bilo objavljeno v La repubblici: »Draga Elena Ferrante, nikoli me ni zanimalo, da bi poskusil razkriti, kdo se skriva za tvojim imenom, strani tvojih knjig so bile zame vedno na voljo – in to je bilo dovolj. In je še vedno dovolj, da verjamem, da te poznam in da vem, kdo si: oseba, ki mi je neskončno blizu.«

Elena Ferrante je z anonimnostjo dobila drugo vrsto svobode, o kateri piše, ustvarjalno svobodo, v kateri ne »ogroža« najbližjih, čeprav se, zanimivo, v romanih dotakne tudi te problematike. Sploh ko se v novinarskem članku, ki ga napiše ena od junakinj romana, prepozna mafijski veljak in priseže, da se bo maščeval ... Briše meje med resničnostjo in fikcijo, da nam približa neapeljski geto v petdesetih, nato šestdesetih, sedemdesetih letih, nam omogoči vpogled v najrazličnejše odnose z vidika takratne povojne družbe, prepredene z mafijo, socialisti, komunisti in ostanki fašistov, kirurško secira odnos dveh prijateljic, odnos nasilnega moža in žrtve, približa nam politično situacijo, trpljenje delavskega razreda, boj med mafijo in levico. Morda so se osebe v njenih romanih prepoznale, seveda so se, tako kot v vsaki dobri literaturi smo se v njih prepoznali tudi mi.


Njegovi številni jazi so kot bele in črne tipke na klavirju


»Rekel bi, da je knjiga genialna, če bi ta beseda karkoli pomenila. Jebena knjiga.« Tako slikovito se je na platnici slovenskega prevoda prvega dela Moj boj izrazil Miljenko Jergović. Knjiga v prevodu Darka Čudna govori predvsem o očetovi smrti. Jergović je nekaj let pred tem napisal avtobiografsko knjigo Oče, ki kljub osebnoizpovedni noti ni le zgodba o njegovem očetu, ampak tudi zgodba o najtemnejši, mračni plati Jugoslavije. Jergovićev slog pisanja je drugačen od Knausgårdovega, bliže je recimo Milanu Kunderi, ki je v romanu »prisoten in odsoten« hkrati, avtobiografski vložki so cepljeni na refleksije, reference, esejistične vložke.

Slovenski pisatelj, ki je bliže Knausgårdu, tudi v tem, da je pisal z brezkompromisno silo izluščiti življenje in resnico, je bil gotovo Vitomil Zupan. Večina njegovih romanov se začne z Jaz. Njegovi številni jazi so kot bele in črne tipke na klavirju, je o njem rekla Manca Košir. Janko Kos je v Interpretacijah zapisal, da so se bralci za Zupanovo zasebno življenje od nekdaj zanimali prav toliko kot za njegovo literaturo, v predvojnem obdobju celo bolj. Njegovi ključni romani v sedemdesetih in osemdesetih veljajo za največji avtobiografski romaneskni opus, ki ga je kdaj kak slovenski romanopisec – z izjemo Lojzeta Kovačiča – napisal o sebi.

Globoko in iskreno pisati o sebi pomeni pisati o vsakem izmed nas, je večkrat rekel Lojze Kovačič. V tem smislu je vsak roman tudi avtobiografija, pa če se še tako trudiš, da ne, in vsaka avtobiografija tudi fikcija. »Kovačič je velik pisec. Pri njem je bilo vse avtobiografija in hkrati visoka literatura,« je o njem rekel Miljenko Jergović. »Zato ima avtobiografija smisel samo takrat, če je hkrati tudi literatura. Umetniška proza.«

Tudi Drago Jančar, letošnji kresnikov lavreat za roman In ljubezen tudi, je pred mnogimi leti v intervjuju za Sobotno prilogo dejal, »da so vsi Lojzetovi teksti ena sama knjiga, to je knjiga o njem. Iz njegovih tekstov ne odseva nobeno ocenjevanje ali ideologiziranje tega stoletja, ampak kako je človek doživel to stoletje na svoji duši, na svojem telesu, svojem spolu.« Jančar je vedno menil, da pisatelj z imaginacijo doseže enake učinke, če piše zgodbe, ki si jih izmišlja. »Ni nujno, da je literatura napisana neposredno iz človekove izkušnje. Lahko pa to pomaga.«

»Ljudje pravijo, da so izpovedne knjige kot facebook, a se ne strinjam s tem,« je pred kratkim zapisal tudi Knausgård, ki se je naveličal očitkov. »Facebook je predvsem prezentacija samega sebe, pisanje o sebi pa je poskus ujeti tisto, kar je resnično, brez poliranja, brez olepšav.«

image
Jelka Ciglenečki FOTO: Roman Šipić

Jelka Ciglenečki, urednica pri založbi Goga

Je sploh mogoče pisati dobro leposlovje, ki ni vsaj delno avtobiografsko? Če odštejemo najbolj drzne avantgardne eksperimente? Ob velikih proustovskih pisateljih, h katerim danes nekateri prištevajo tudi Knausgårda, Slovenci pa vsaj Lojzeta Kovačiča, je tu še velika svetovna literatura, ki temelji na pisateljskih dnevnikih in introspekciji. Tak pisec je bil recimo Lev Tolstoj, kjer lahko vzporedno sledimo zapisom v osebnem dnevniku in njegovim romanesknim junakom.

Znamenit (in morda nikoli izrečen) Flaubertov stavek »Gospa Bovary sem jaz« seveda ne pomeni, da je Flaubertova življenjska usoda podobna zagrenjeni Emi Bovary, pač pa namiguje, da se je bil sposoben vživeti vanjo in ji vdahniti življenje z delčkom sebe, svoje osebne zgodbe.

»Brez empatije avtorja do svojih junakov verjetno ni dobre literature, kakor velja obratno, da dobra literatura razvija občutek za empatijo pri bralcih.« Na to sem se spomnila, ko sem urejala roman Vinka Möderndorferja Druga preteklost, v katerem so enako empatično opisani mlad partizanski pesnik, esesovski oficir, ki mu partizani ubijejo ljubimca, in župan vasi, ki skuša preživeti vojno brez izbire med vojskujočimi se stranmi. Njihove odločitve morda niso enako moralne, a to ne pomeni, da jih avtor opiše brez empatije. Če jih Möderndorfer ne bi znal razumeti, če ne bi dobil vsak junak tudi delčka avtorjeve duše, bi dobili pristransko partizanarico, kot jih je že mnogo obležalo v antikvariatih, dobili pa smo izjemno fresko slovenske Štajerske med drugo svetovno vojno.

Med sodobno slovensko literaturo so bolj eksplicitno avtobiografski nekateri romani Mihe Mazzinija, recimo Kralj ropotajočih duhov ali s kresnikom nagrajeno Otroštvo, ki pa so pripovedovani kot fikcija. V Otroštvu je recimo avtor, da bi lažje priklical najzgodnejše otroške spomine, roman razdelil v fikcijske kratke zgodbe.
Izjemen je opus Marka Sosiča, ki snov za poetične in psihološko pretanjene kratke zgodbe in romane jemlje iz okolja širše družine in zamejske skupnosti Slovencev v Italiji. V tujini zelo uspešen roman Dušana Šarotarja Panorama je v osnovi pravzaprav še najbližje popotnemu dnevniku. Seveda to ni avtobiografskost, ki bi zanimala rumene medije, a to verjetno ni namen leposlovja. Tudi Knausgårdov Moj boj je bil šokanten predvsem na Norveškem, drugod ga berejo kot privlačen literarni eksperiment, ki raziskuje meje med življenjem in literaturo. In ostaja berljiv toliko, kolikor ostaja literatura …


image
Svetlana Slapšak FOTO: Jure Eržen

Svetlana Slapšak, antropologinja, pisateljica

Avtobiografije slavnih, kakorkoli jih že opredelimo, so danes zlata jama za založnike in javne knjižnice. Za razliko od avtorske avtobiografije, ki jo piše nekdo z izkušnjo in veščino pisanja, se danes najpogosteje srečujemo z »avtobiografijami«, katerih avtorji so dejansko drugi, »duhovi« (ghost writers). Na srečo banalne osnove žanra občasno odprejo prostor za zanimive žanrske hibride.

Elena Ferrante si lahko dovoli popolno anonimnost, a v njenih knjigah vendarle slutimo avtobiografsko gradivo.

V Sloveniji se je uveljavil tip avtobiografije, ki je pravzaprav dialog med znano osebnostjo in drugim, ki je prav tako znana osebnost. Takšna uspešnica, kot je dialoška avtobiografija Borisa Cavazze, je to žanrsko inovacijo še spodbudila. Avtobiografija je torej tu in bo ostala v vseh svojih različicah.

In potem pride še briljantno delo Dubravke Ugrešić Lisica (Fraktura, Zagreb 2016), v katerem avtorica dekonstruira pripovedovanje zgodbe in s tem tudi pisateljsko avtobiografijo, njene postopke, formule, samoprevare, hinavščino, norost, zastiranje resnice in relativizacijo pojma resnice. Brez strahu in z veliko ironije se loteva tudi lastne avtobiografije. Uničuje vse, kar bi lahko vodilo k jasnemu pojmu avtobiografije in naše vere, da kaj takega sploh obstaja zunaj literarnih postopkov.


image
Miha Mazzini FOTO: Jožže Suhadolnik

Miha Mazzini, pisatelj, scenarist, kolumnist

Izložba Konzorcija je polna zadnje uspešnice, knjige Vesolje vas podpira. Si predstavljate? To neskončno in nepredstavljivo vesolje podpira ravno mene! Ko se bo kdo ustavil pred izložbo in pogledal platnico uspešnice, bo podpirala njega! In vsakega, ki pride mimo! Micko, ki gre na tržnico, in Janeza, ki se z nje vrača. Kaj drugega preostane človeku, ki je nekaj tako posebnega, da za njim stoji samo vesolje? Napisati mora avtobiografijo, nujno! In ker očitno vesolje stoji za vsakim, avtobiografijo piše vsak.

Zgodovina zahodnega dela človeštva je zgodovina razpada kolektivnega v individualno. Posameznik je vedno bolj pomemben in najprej so pisali biografije iz vzgojnih razlogov – češ, dečko, beri o Aleksandru Velikem in pridno vadi, da boš tak kot on. Večanje individualizma gre načeloma z roko v roki z višanjem narcisizma in v renesansi pride tudi do preboja, da ljudje počnejo stvari le zato, da bo njihovo ime slovelo. Tudi take, na katere prej nihče ni pomislil. Recimo, Petrarca je prvi splezal na neko goro, ne iz nuje, ampak zato, da bo pač prvi – čeprav so po tisti gori nedvomno hodili nešteti drugi in zraven preklinjali, ker so morali lesti tam okoli.

Z višanjem narcisizma obratno sorazmerno padajo zahteve po dosežkih. Včasih si moral osvojiti pol sveta, da si si zaslužil biografijo. Internet je zahteve končno postavil na ničlo – neštete množice na spletu pišejo svoje dnevne avtobiografije. Kaj pa je facebook drugega? Pa instagram itd.? In v teh vedno bolj vizualnih biografijah je prav tako bolj malo resnice kot v napisanih.

Če so včasih biografije imele vzgojni element in so ljudje pisali avtobiografije proti koncu zelo uspešnega življenja, zdaj pišejo biografije sleherniki, in to vsak dan, gre za projekte brez začetka in konca. Če se bo našel raziskovalec, ki bo čez sto let brskal po digitalnih smeteh, bo lahko za neko osebo rekonstruiral vsa kosila v njenem življenju. Kar pomeni, da tega ne bo nihče storil in bo devalvacija biografij vodila v popolno pozabo.

Knausgårda sem prebral res hitro, še preden je postal tako slaven, a le prvo knjigo. Nobene kasnejše se nisem več dotaknil. Zanimalo me je, kaj lahko doseže avtor s tovrstnim pisanjem o sebi, ki naj bi bilo dokumentaristično, in ugotovil sem, da ne veliko. Predvsem pa, da me to ne zanima. Lojze Kovačič se s tem, da mora pisatelj razkrivati sebe, da bo našel bralce, menim, zelo moti. Pisatelj ne sme vase zato, da bo našel nekaj posebnega, marveč mora zato, da bo našel skupno. Če torej govorim o svojem romanu Otroštvo, pisatelj ne sme iti v svoj spomin zato, da bo tam našel Antonijo in Marijo Mazzini, marveč mora iti v svoje srce zato, da bo našel obup in moč zlorabljenega otroka. Le tako bo lahko potrkal in zbudil v bralcu njegovo lastno izkušnjo otroka.