Umazani denar za politično kupovanje glasov in duš
Skupina podkupljenih poslancev, malodane vsi so iz zahodnih držav, je ugrabila parlamentarno skupščino Sveta Evrope.
Odpri galerijo
Baku, prestolnica Azerbajdžana.
Nizozemski senator Tiny Kox ima prav. Skupina podkupljenih poslancev, malodane vsi so iz zahodnih držav, je namreč, kot pravi, v tesnem sodelovanju z najmanj eno državo članico z vzhoda celine pravzaprav ugrabila parlamentarno skupščino Sveta Evrope. Umazan denar je z neznosno lahkoto kupoval njihove glasove in duše in s tem povzročil enega najhujših korupcijskih škandalov v Svetu Evrope, ki ga ne bo mogoče prav zlahka oprati.
Država z vzhoda celine, o kateri je govor, je kajpak Azerbajdžan, ki s pomočjo denarja in kupljenimi lobisti že leta nadvse učinkovito podira oblastem v Bakuju neljube evropske resolucije ter obtožbe o teptanju človekovih pravic in nespoštovanju obveznosti, ki veljajo za vse članice te prve in edine panevropske organizacije na naši celini. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope (PACE) je zaradi vse več neposrednih dokazov o korupciji v svojih vrstah, kjer sedijo poslanci nacionalnih parlamentov iz 47 držav članic, že lani ustanovila posebno neodvisno preiskovalno komisijo. Ta je po desetih mesecih zdaj končala delo. Poročilo, dolgo 219 strani, ki je prišlo v javnost tik pred prazniki, je v Strasbourgu povzročilo pravi šok.
Preiskovalna komisija, ki so jo sestavljali Britanec Nicolas Bratza, nekdanji predsednik evropskega sodišča za človekove pravice, Francoz Jean-Louis Bruguière, nekdanji preiskovalni sodnik, in Švedinja Elisabet Fura, nekdanja sodnica Evropskega sodišča za človekove pravice in švedska ombudsmanka, je v poročilu na kratko in zares le bežno omenila tudi nekatere druge države Sveta Evrope, tako ali drugače vpletene v korupcijske posle. To so Rusija, Turčija, Monako, Črna gora, Makedonija, Armenija, Ukrajina in Kazahstan (ta v povezavi z opazovanjem tamkajšnjih volitev). Toda v ospredju je vendarle samo Azerbajdžan. In komisija je bila v resnici temeljita in neusmiljena. Tudi zato, ker je kupovanje glasov in duš z leti postalo že tako očitno, da je bilo pravzaprav nujno presekati ta korupcijski vozel. To je zelo jasno povedala tudi Elisabet Fura, članica komisije, ki je izjavila, da se je zaradi te sramote pravzaprav počutila nekako prevarano, saj so jo za sodnico evropskega sodišča v Strasbourgu v bistvu izvolili tudi ti korumpirani poslanci.
Azerbajdžan je v Svet Evrope vstopil 25. januarja 2001 kot 43. država članica po vrsti. Vseh je zdaj 47. Parlamentarna skupščina je bila v tistih letih naklonjena članstvu te nekdanje z nafto bogate sovjetske republike. Še zlasti zato, ker je vlada v Bakuju obljubila, da bo spoštovala standarde Sveta Evrope. Toda to so bile seveda zgolj obljube. V Strasbourgu je bilo na račun Azerbajdžana s časom slišati vse več kritik, v glavnem zaradi nepoštenih volitev in političnih zapornikov, ki jih je bilo v tej državi ob Kaspijskem morju vedno več. Kako se torej obraniti kritik? Z denarjem kajpak, ki se ga poslanci iz zahodnih demokracij in nekaterih novih članic Evropske unije začuda sploh niso branili. Med osumljenci, ki jih je obravnavala preiskovalna komisija, so denimo poslanci iz Španije, Francije, Italije, Belgije, Avstrije, Nemčije, Velike Britanije, Finske, Švedske, Norveške, Romunije, Poljske.
In tudi iz Slovenije. Posebej je omenjen nekdanji član slovenske delegacije v PACE Zmago Jelinčič, ki je julija 2012 iz ene od britanskih družb, vpletenih v azerbajdžanske korupcijske posle (gre za družbe Polux Management LP, Hilux Services LP, Metastar Invest LLP in LCM Alliance LLP), prejel 25.000 evrov. Preiskovalna komisija ga je prosila za pisno izjavo glede tega primera, a se nekdanji poslanec Jelinčič na povabilo ni odzval.
Ali je generalni sekretar Sveta Evrope Norvežan Thorbjørn Jagland, ki organizacijo vodi že devet let, prihodnje leto pa se namerava potegovati še za en, že tretji mandat po vrsti, vedel za korupcijo med poslanci? To so ga med malodane celotedensko razpravo o tem škandalu prejšnji teden v Strasbourgu pogosto spraševali vsi po vrsti. Predvsem zato, ker naj bi ga o prepovedanih finančnih operacijah že leta 2011, kot je zapisano tudi v poročilu komisije, obvestil takratni veleposlanik Azerbajdžana pri Svetu Evrope Arif Mamadov.
Thorbjørn Jagland je priznal, da je bil Arif Mamadov, nekdanji veleposlanik, ki je potem postal disident, v resnici pri njem. Povedal mu je dve stvari. Najprej to, da ga predsednik Azerbajdžana Ilham Aliyev šteje za svojega najhujšega sovražnika. »Vsaka Jaglandova beseda je, kakor da bi me nekdo z nožem zabodel v trebuh!« je besede predsednika Aliyeva Jaglandu prenesel veleposlanik Mamadov in ga posvaril, da se mu torej lahko zgodi karkoli ... In nato je spregovoril še o korupciji ter o preganjanju opozicije in nevladnih organizacij, ki jih oblast na osnovi sfabriciranih dokazov pošilja v zapore, od koder zaradi »odvisnih sodišč« zlepa ne pridejo več na svobodo.
Generalni sekretar Jagland je v svojem nastopu pred poslanci v Strasbourgu dejal, da je sprva mislil, da gre pri tem za provokacijo. Nenavadno je bilo namreč, da veleposlanik, ki je bil kasneje tudi predstavnik Azerbajdžana pri Islamski konferenci, na tak način kritizira in napada oblast, ki ji služi. Vse to ga je namreč pomalem spominjalo na znane metode KGB (Heydar Aliyev, oče zdajšnjega predsednika, je bil namreč dolga leta šef KGB v sovjetskem Azerbajdžanu), ko te nekdo s podobnimi izjavami poskuša pripraviti do tega, da tudi sam zineš kaj podobnega o režimu, o katerem je govor. Jagland zato na besede Mamadova, pogovor z njim je trajal kakšnih deset minut, ni reagiral. Je pa o njih resno razmislil. In na podlagi neodvisnih virov potem začel pritiskati na Azerbajdžan in se zavzemati za preiskavo korupcijskih poslov znotraj Sveta Evrope.
Ker Azerbajdžan medtem ni hotel uresničiti sodbe sodišča za človekove pravice, ki je od oblasti v Bakuju zahtevalo izpustitev predsedniškega kandidata Ilgarja Mamadova, ki je še vedno za rešetkami, je Jaglandu dokončno prekipelo. Tudi v nastopu pred poslanci prejšnji teden. »Ko smo se skupaj z odborom ministrov Sveta Evrope borili za osvoboditev Mamadova iz zapora, so poslanci, ki jih omenja zdajšnje poročilo preiskovalne komisije, počeli vse, da bi spodkopali mojo avtoriteto in avtoriteto te organizacije, ko je ta pritiskala na oblasti v Bakuju. To je žalostno, saj ne gre le za korupcijo, ampak tudi za popolnoma neetično obnašanje te skupine poslancev parlamentarne skupščine …« je zarobantil Jagland.
Generalni sekretar ima seveda prav. Popolnoma nerazumljivo je, da so v tej bitki za reševanje Azerbajdžana pred kritičnimi resolucijami sodelovali kar trije nekdanji vodje poslanskih skupin v PACE. Največ iz nazadnjaške Evropske ljudske stranke (EPP), katere član je bil tudi predsednik PACE Pedro Agramunt, španski senator in bogat poslovnež iz Valencie. Poslanci so ga zaradi njegove nenavadne naklonjenosti Azerbajdžanu (in tudi Rusiji), ki po logiki nikakor ne more biti zastonj, že lani pozvali k odstopu. To se je tudi zgodilo, preiskovalna komisija pa je v svojem zajetnem poročilu (Agramunt je v njem omenjen več kot stokrat) v bistvu potrdila, da njegove roke v tej zgodbi v resnici niso bile čiste. In roke drugih osumljencev tudi ne. Podkupnine za delo v prid Azerbajdžana so bile klasične: debele kuverte z denarjem, razkošna darila (kaviar, preproge, ure), potovanja in počitnice, najboljši hoteli, prostitutke …
V Bakuju in azerbajdžanski delegaciji v Strasbourgu, ki jo že leta vodi Samad Seyidov, so seveda ogorčeni nad obtožbami na svoj račun. Pravijo, da gre za nekakšno evropsko zaroto proti Azerbajdžanu. Pri tovrstnih trditvah jih začuda podpira tudi svetovalna družba ESISC, ki je bila leta 2002 ustanovljena v Bruslju in je kot opazovalka sodelovala na več volitvah v Azerbajdžanu. Njen predstavnik Claude Moniquet je bil povabljen, da priča pred preiskovalno komisijo. Družba v enem svojih poročil denimo trdi, da gre pri teh »enostranskih in neresničnih napadih na Azerbajdžan« pravzaprav za prikrito politično agendo, katere cilj je zagovarjati armensko okupacijo Gorskega Karabaha, ki ga Azerbajdžan zahteva nazaj zase. Za vsem naj bi torej tičal dokaj vpliven armenski lobi, so prepričani v Bakuju.
Tovrstna diskreditacija Azerbajdžana naj bi še posebej močan zalet dobila leta 2012, ko se je v Svetu Evrope pojavil tako imenovani »Mr. X«, ki se je povzpel na eno najvišjih funkcij v tej organizaciji. V enem naslednjih poročil družbe ESISC so potem razkrili, da naj bi se za tem gospodom X skrival sam komisar Sveta Evrope za človekove pravice, Latvijec Nils Muižnieks (aprila letos ga je nasledila Dunja Mijatović iz Bosne in Hercegovine). Poročilo trdi, da je bil Muižnieks ves čas tesno povezan s fundacijo Georgea Sorosa, ki naj bi bila posebej zainteresirana za diskreditacijo Azerbajdžana in kajpak za obrambo interesov Armenije na Kavkazu ...
Domišljija nekaterih (podkupljenih) lobistov res nima meja. Zato gre veliko bolj verjeti nevladni organizaciji Freedom Files, ki je prepričana, da je bil cilj te velike korupcijske afere, ki je v resnici dvignila ogromno prahu, pravzaprav diskreditacija Sveta Evrope kot celote, saj je to še edina organizacija, ki se zares odločno bori za spoštovanje človekovih pravic in vladavine prava na naši celini in tudi v svetu, kar pa pogoltnim finančnim inštitucijam in kapitalu ni niti najmanj pogodu. Človekove pravice, še zlasti spoštovanje dostojanstva delavcev, so namreč velika ovira pohlepu po čim večjih dobičkih.
Kakorkoli že, ta škandal verjetno sploh ne bi prišel na dan, če ne bi tožilstvo v Milanu začelo postopek proti italijanskemu poslancu Luci Volonteju, nekdanjemu vodji poslanske skupine EPP v parlamentarni skupščini Sveta Evrope. V njegovih predalih so namreč našli dokumente, ki so dokazovali, da je iz Bakuja v času od decembra 2012 do konca leta 2014 na svoj račun prejel nič manj kot 2,39 milijona evrov. To je bilo plačilo za njegovo lobiranje in obrambo Azerbajdžana pred nadležnimi resolucijami, ki so režim v Bakuju obtoževale nedemokratičnega ravnanja, goljufij na volitvah, zapiranja in tudi ubijanja novinarjev in političnih nasprotnikov.
Italijanove »poslovne povezave« z Bakujem so se začele leta 2011. Njegov finančni partner je bil Elhan Suleymanov, glavni azerbajdžanski lobist v Evropi, kasneje sicer tudi član azerbajdžanske delegacije v Strasbourgu, vlogo kurirja z denarjem pa je opravljal Muslum Mamadov. Oba sta zelo pogosto omenjena v poročilu preiskovalne komisije.
Luca Volonte, doma je iz Saronna, kjer izdelujejo znani liker amaretto, je prvo pošiljko denarja dobil 14. decembra 2012. Šlo je za 100.000 evrov. Na božični večer kakšnih deset dni kasneje je prišlo še 220.000 evrov. Ti transferji so se potem vlekli do konca leta 2014. Skupaj je bilo nakazanih 2,390.000 evrov. Tožilstvo je našlo vse bančne dokumente. Toda vse kaže, da je bilo precej denarja izplačanega tudi na roko. Mimo bank, saj je Volonte Suleymanovu v enem od pogovorov denimo glasno naročal, v kakšnih bankovcih naj mu prinesejo »nagrado«.
Denar je prihajal čez Hilux Services LP, podjetje s sedežem v Glasgowu, ki pa si je takoj po razkritju afere z Volontejem spremenilo ime, v dokaj nenavadno šifro SL012732. Lastnici Hiluxa sta bili sicer dve družbi, ki sta registrirani na Deviških otokih. Denar so nakazovali prek različnih bank, največ prek Danske Bank v Estoniji. Preiskava je pokazala, da je Hilux prek tega računa v Estoniji od konca leta 2013 do konca leta 2014 nakazal več kot milijardo evrov, kar pomeni, da je bilo »nagrajenih« poslancev in lobistov Azerbajdžana v Evropi veliko več kakor samo Luca Volonte.
Toda tudi Luca Volonteja in korupcijskih poslov Azerbajdžana bržkone ne bi odkrili, če se ne bi januarja 2013 v Strasbourgu zgodilo nekaj zares sramotnega. Tisti mučni januarski dnevi so bili nekakšna prelomnica v zgodovini Sveta Evrope. Na tistem usodnem januarskem zasedanju PACE, ki sem ga v živo spremljal, tako kot tudi vsa pred tem in po njem, sta bili na dnevnem redu dve poročili o Azerbajdžanu. Prvega sta pripravila Španec Pedro Agramunt in Maltežan Joseph Debono Grech, drugega, o političnih zapornikih, pa nemški poslanec, socialdemokrat Christoph Strässer, pravnik in velik bojevnik za človekove pravice. Odbor za pravne zadeve PACE ga je že leta 2011 izbral za poročevalca o političnih zapornikih v Azerbajdžanu. A v Bakuju so sklenili, da ga je treba za vsako ceno ustaviti. In tudi ponižati, kar jim je z veliko pomočniki z vseh koncev Evrope tudi uspelo.
Napad na Christopha Strässerja, ki je trdil (na podlagi podatkov iz azerbajdžanskih opozicijskih krogov), da je v tamkajšnjih zaporih okrog sto političnih zapornikov, je bil tistega dne v Strasbourgu silovit. Po njem je padalo z vseh strani in malodane iz vseh zahodnih držav, tudi z najnižjimi udarci. Baku mu je v pripravah na to zasedanje kar trikrat zavrnil prošnjo za vizum, čeprav je tja odhajal kot poročevalec Sveta Evrope, toda nekateri poslanci, Robert Walter iz Velike Britanije in Thierry Mariani iz Francije na primer, so ga kljub temu splošno znanemu dejstvu denimo zbadali, kako lahko piše poročilo o tej temi, če pa sploh ni bil v Azerbajdžanu. In svoje je dodal tudi Pedro Agramunt, ki je v razpravi pribil, da je v zaporih zdaj en sam (politični) zapornik, pa še tega da bodo, kot so mu obljubili, izpustili v kratkem. Vsi drugi pa da niso politični zaporniki, saj da gre zgolj za navadne zločince, teroriste, tatove in korumpirance. Tako danes o (zaprtih) političnih nasprotnikih in novinarjih denimo govorita tudi Recep Tayyip Erdoğan in Vladimir Putin …
Strässerjevo poročilo je takrat v resnici padlo, kar je bil za vse tiste, ki so do takrat še verjeli v človekove pravice, svojevrsten šok. Tudi zame. Ali se kaj takšnega v resnici lahko zgodi v Evropi 21. stoletja, sem se takrat spraševal v Palais de l'Europe. Proti resoluciji je glasovalo 125 poslancev, 79 jih je dvignilo roko za, 20 pa se jih je vzdržalo. To je bila velika zmaga za Azerbajdžan in strahoten poraz za Evropo. To so azerbajdžanski poslanci po glasovanju zelo jasno povedali. »Glasovanje je dokaz, da to ni Strässerjev Svet Evrope, ampak Svet Evrope Azerbajdžana!« je brez dlake na jeziku takrat izjavil Elhan Suleymanov, ki je zelo blizu družini Aliyevih.
Toda padec Strässerja je bil za Baku pirova zmaga. Luca Volonte je zdaj že nekaj let v rokah preiskovalcev. Prvostopenjsko sodišče v Milanu ga je februarja letos sicer oprostilo obtožb o pranju denarja, ne pa tudi obtožb o korupciji, tako da proces še ni končan. Na podlagi poročila posebne preiskovalne komisije bi zdaj morali ukrepati tudi v drugih državah. Nemški socialdemokrat Frank Schwabe je denimo že napovedal, da bo v bundestagu predlagal postopek proti poslanki Karin Strenz iz CDU, ki jo preiskovalna komisija zaradi njenega delovanja v prid Azerbajdžana posebej omenja. Toda zgolj parlamentarni postopki niso dovolj. V to poročilo se morajo zdaj zagrebsti še tožilstva, tudi slovensko. V primeru Zmaga Jelinčiča in tudi Iva Vajgla, ki pa ga preiskovalna komisija ne omenja, saj se je ukvarjala izključno s parlamentarno skupščino Sveta Evrope, ne pa tudi z evropskim parlamentom, ki bi moral prav tako opraviti svojo preiskavo.
Evropski poslanec Ivo Vajgl si je v zadevi Strässer leta 2013 namreč privoščil nekaj nezaslišanega. Prek svoje takratne mlade asistentke in s posebnim dopisom je slovenskim poslancem, v Strasbourgu so bili na tistem januarskem zasedanju Romana Tomc, Roman Jakič, Andreja Črnak Meglič in Polonca Komar, namreč svetoval, naj ne glasujejo za poročilo Christopha Strässerja, saj da je izrazito subjektivno obarvano in je bolj izraz osebnega negativnega stališča avtorja do te države kakor pa dokument, ki lahko prispeva k želenemu cilju … Hkrati je seveda predlagal, naj podprejo poročilo Agramunta in Grecha. Zakaj je bil proti poročilu o političnih zapornikih v državi, kjer je sicer bil kar nekajkrat, je težko razumeti, toda dejstvo je, da so ga slovenski poslanci v glavnem poslušali. Trije namreč sploh niso glasovali, tisti edini, ki je, pa se je vzdržal. Toda ali je korumpirani režim v Bakuju, ki je po padcu Strässerjevega poročila tam izpeljal pravi pogrom nad politično opozicijo, res mogoče braniti in podpirati zgolj iz ljubezni?
Predpraznična drama v Strasbourgu, ki je nerazumljivo minila tako rekoč brez novinarjev, je svojevrsten znak za alarm. Zgodil se je namreč paradoks. Zahodne države so si po padcu berlinskega zidu in po razpadu Sovjetske zveze zastavile nalogo, da novonastale države na vzhodu celine naučijo demokracije, človekovih pravic in transparentnega delovanja. Zgodilo pa se je ravno nasprotno: same so namreč začele prevzemati politične obrazce tamkajšnjih avtoritarnih režimov.
In to ne samo, ko gre za korupcijo. Januarski obračun največje slovenske opozicijske stranke s slovenskim kandidatom za novega komisarja Sveta Evrope za človekove pravice januarja letos v Strasbourgu je namreč popolna kopija Putinovih kompromatov za blatenje političnih nasprotnikov. Evropska politika postaja vse bolj umazana, zahrbtna in radikalna. Padajo vsi standardi, ki s(m)o jih s takšnim navdušenjem gradili v letih po drugi svetovni vojni. Šok v Strasbourgu je živ dokaz za to. A kako ustaviti ta trend? S politično garnituro, ki zdaj vodi Evropo in svet, to zanesljivo ne bo šlo. Na dlani je namreč, da je zdajšnja evropska in svetovna elita že lep čas del problema in ne del rešitve.
Država z vzhoda celine, o kateri je govor, je kajpak Azerbajdžan, ki s pomočjo denarja in kupljenimi lobisti že leta nadvse učinkovito podira oblastem v Bakuju neljube evropske resolucije ter obtožbe o teptanju človekovih pravic in nespoštovanju obveznosti, ki veljajo za vse članice te prve in edine panevropske organizacije na naši celini. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope (PACE) je zaradi vse več neposrednih dokazov o korupciji v svojih vrstah, kjer sedijo poslanci nacionalnih parlamentov iz 47 držav članic, že lani ustanovila posebno neodvisno preiskovalno komisijo. Ta je po desetih mesecih zdaj končala delo. Poročilo, dolgo 219 strani, ki je prišlo v javnost tik pred prazniki, je v Strasbourgu povzročilo pravi šok.
Preiskovalna komisija, ki so jo sestavljali Britanec Nicolas Bratza, nekdanji predsednik evropskega sodišča za človekove pravice, Francoz Jean-Louis Bruguière, nekdanji preiskovalni sodnik, in Švedinja Elisabet Fura, nekdanja sodnica Evropskega sodišča za človekove pravice in švedska ombudsmanka, je v poročilu na kratko in zares le bežno omenila tudi nekatere druge države Sveta Evrope, tako ali drugače vpletene v korupcijske posle. To so Rusija, Turčija, Monako, Črna gora, Makedonija, Armenija, Ukrajina in Kazahstan (ta v povezavi z opazovanjem tamkajšnjih volitev). Toda v ospredju je vendarle samo Azerbajdžan. In komisija je bila v resnici temeljita in neusmiljena. Tudi zato, ker je kupovanje glasov in duš z leti postalo že tako očitno, da je bilo pravzaprav nujno presekati ta korupcijski vozel. To je zelo jasno povedala tudi Elisabet Fura, članica komisije, ki je izjavila, da se je zaradi te sramote pravzaprav počutila nekako prevarano, saj so jo za sodnico evropskega sodišča v Strasbourgu v bistvu izvolili tudi ti korumpirani poslanci.
Azerbajdžan je v Svet Evrope vstopil 25. januarja 2001 kot 43. država članica po vrsti. Vseh je zdaj 47. Parlamentarna skupščina je bila v tistih letih naklonjena članstvu te nekdanje z nafto bogate sovjetske republike. Še zlasti zato, ker je vlada v Bakuju obljubila, da bo spoštovala standarde Sveta Evrope. Toda to so bile seveda zgolj obljube. V Strasbourgu je bilo na račun Azerbajdžana s časom slišati vse več kritik, v glavnem zaradi nepoštenih volitev in političnih zapornikov, ki jih je bilo v tej državi ob Kaspijskem morju vedno več. Kako se torej obraniti kritik? Z denarjem kajpak, ki se ga poslanci iz zahodnih demokracij in nekaterih novih članic Evropske unije začuda sploh niso branili. Med osumljenci, ki jih je obravnavala preiskovalna komisija, so denimo poslanci iz Španije, Francije, Italije, Belgije, Avstrije, Nemčije, Velike Britanije, Finske, Švedske, Norveške, Romunije, Poljske.
In tudi iz Slovenije. Posebej je omenjen nekdanji član slovenske delegacije v PACE Zmago Jelinčič, ki je julija 2012 iz ene od britanskih družb, vpletenih v azerbajdžanske korupcijske posle (gre za družbe Polux Management LP, Hilux Services LP, Metastar Invest LLP in LCM Alliance LLP), prejel 25.000 evrov. Preiskovalna komisija ga je prosila za pisno izjavo glede tega primera, a se nekdanji poslanec Jelinčič na povabilo ni odzval.
Kaj vse je vedel Jagland?
Ali je generalni sekretar Sveta Evrope Norvežan Thorbjørn Jagland, ki organizacijo vodi že devet let, prihodnje leto pa se namerava potegovati še za en, že tretji mandat po vrsti, vedel za korupcijo med poslanci? To so ga med malodane celotedensko razpravo o tem škandalu prejšnji teden v Strasbourgu pogosto spraševali vsi po vrsti. Predvsem zato, ker naj bi ga o prepovedanih finančnih operacijah že leta 2011, kot je zapisano tudi v poročilu komisije, obvestil takratni veleposlanik Azerbajdžana pri Svetu Evrope Arif Mamadov.
Parlamentarna skupščina Sveta Evrope.
Thorbjørn Jagland je priznal, da je bil Arif Mamadov, nekdanji veleposlanik, ki je potem postal disident, v resnici pri njem. Povedal mu je dve stvari. Najprej to, da ga predsednik Azerbajdžana Ilham Aliyev šteje za svojega najhujšega sovražnika. »Vsaka Jaglandova beseda je, kakor da bi me nekdo z nožem zabodel v trebuh!« je besede predsednika Aliyeva Jaglandu prenesel veleposlanik Mamadov in ga posvaril, da se mu torej lahko zgodi karkoli ... In nato je spregovoril še o korupciji ter o preganjanju opozicije in nevladnih organizacij, ki jih oblast na osnovi sfabriciranih dokazov pošilja v zapore, od koder zaradi »odvisnih sodišč« zlepa ne pridejo več na svobodo.
Generalni sekretar Jagland je v svojem nastopu pred poslanci v Strasbourgu dejal, da je sprva mislil, da gre pri tem za provokacijo. Nenavadno je bilo namreč, da veleposlanik, ki je bil kasneje tudi predstavnik Azerbajdžana pri Islamski konferenci, na tak način kritizira in napada oblast, ki ji služi. Vse to ga je namreč pomalem spominjalo na znane metode KGB (Heydar Aliyev, oče zdajšnjega predsednika, je bil namreč dolga leta šef KGB v sovjetskem Azerbajdžanu), ko te nekdo s podobnimi izjavami poskuša pripraviti do tega, da tudi sam zineš kaj podobnega o režimu, o katerem je govor. Jagland zato na besede Mamadova, pogovor z njim je trajal kakšnih deset minut, ni reagiral. Je pa o njih resno razmislil. In na podlagi neodvisnih virov potem začel pritiskati na Azerbajdžan in se zavzemati za preiskavo korupcijskih poslov znotraj Sveta Evrope.
Ker Azerbajdžan medtem ni hotel uresničiti sodbe sodišča za človekove pravice, ki je od oblasti v Bakuju zahtevalo izpustitev predsedniškega kandidata Ilgarja Mamadova, ki je še vedno za rešetkami, je Jaglandu dokončno prekipelo. Tudi v nastopu pred poslanci prejšnji teden. »Ko smo se skupaj z odborom ministrov Sveta Evrope borili za osvoboditev Mamadova iz zapora, so poslanci, ki jih omenja zdajšnje poročilo preiskovalne komisije, počeli vse, da bi spodkopali mojo avtoriteto in avtoriteto te organizacije, ko je ta pritiskala na oblasti v Bakuju. To je žalostno, saj ne gre le za korupcijo, ampak tudi za popolnoma neetično obnašanje te skupine poslancev parlamentarne skupščine …« je zarobantil Jagland.
Podkupnine za delo v prid Azerbajdžana so bile klasične: debele kuverte z denarjem, razkošna darila (kaviar, preproge, ure), potovanja in počitnice, najboljši hoteli, prostitutke …
Generalni sekretar ima seveda prav. Popolnoma nerazumljivo je, da so v tej bitki za reševanje Azerbajdžana pred kritičnimi resolucijami sodelovali kar trije nekdanji vodje poslanskih skupin v PACE. Največ iz nazadnjaške Evropske ljudske stranke (EPP), katere član je bil tudi predsednik PACE Pedro Agramunt, španski senator in bogat poslovnež iz Valencie. Poslanci so ga zaradi njegove nenavadne naklonjenosti Azerbajdžanu (in tudi Rusiji), ki po logiki nikakor ne more biti zastonj, že lani pozvali k odstopu. To se je tudi zgodilo, preiskovalna komisija pa je v svojem zajetnem poročilu (Agramunt je v njem omenjen več kot stokrat) v bistvu potrdila, da njegove roke v tej zgodbi v resnici niso bile čiste. In roke drugih osumljencev tudi ne. Podkupnine za delo v prid Azerbajdžana so bile klasične: debele kuverte z denarjem, razkošna darila (kaviar, preproge, ure), potovanja in počitnice, najboljši hoteli, prostitutke …
Zarota Sorosa in Armenije …
V Bakuju in azerbajdžanski delegaciji v Strasbourgu, ki jo že leta vodi Samad Seyidov, so seveda ogorčeni nad obtožbami na svoj račun. Pravijo, da gre za nekakšno evropsko zaroto proti Azerbajdžanu. Pri tovrstnih trditvah jih začuda podpira tudi svetovalna družba ESISC, ki je bila leta 2002 ustanovljena v Bruslju in je kot opazovalka sodelovala na več volitvah v Azerbajdžanu. Njen predstavnik Claude Moniquet je bil povabljen, da priča pred preiskovalno komisijo. Družba v enem svojih poročil denimo trdi, da gre pri teh »enostranskih in neresničnih napadih na Azerbajdžan« pravzaprav za prikrito politično agendo, katere cilj je zagovarjati armensko okupacijo Gorskega Karabaha, ki ga Azerbajdžan zahteva nazaj zase. Za vsem naj bi torej tičal dokaj vpliven armenski lobi, so prepričani v Bakuju.
Predsednik Azerbajdžana Ilham Aliyev.
Tovrstna diskreditacija Azerbajdžana naj bi še posebej močan zalet dobila leta 2012, ko se je v Svetu Evrope pojavil tako imenovani »Mr. X«, ki se je povzpel na eno najvišjih funkcij v tej organizaciji. V enem naslednjih poročil družbe ESISC so potem razkrili, da naj bi se za tem gospodom X skrival sam komisar Sveta Evrope za človekove pravice, Latvijec Nils Muižnieks (aprila letos ga je nasledila Dunja Mijatović iz Bosne in Hercegovine). Poročilo trdi, da je bil Muižnieks ves čas tesno povezan s fundacijo Georgea Sorosa, ki naj bi bila posebej zainteresirana za diskreditacijo Azerbajdžana in kajpak za obrambo interesov Armenije na Kavkazu ...
Domišljija nekaterih (podkupljenih) lobistov res nima meja. Zato gre veliko bolj verjeti nevladni organizaciji Freedom Files, ki je prepričana, da je bil cilj te velike korupcijske afere, ki je v resnici dvignila ogromno prahu, pravzaprav diskreditacija Sveta Evrope kot celote, saj je to še edina organizacija, ki se zares odločno bori za spoštovanje človekovih pravic in vladavine prava na naši celini in tudi v svetu, kar pa pogoltnim finančnim inštitucijam in kapitalu ni niti najmanj pogodu. Človekove pravice, še zlasti spoštovanje dostojanstva delavcev, so namreč velika ovira pohlepu po čim večjih dobičkih.
Milijoni za Luco Volonteja
Kakorkoli že, ta škandal verjetno sploh ne bi prišel na dan, če ne bi tožilstvo v Milanu začelo postopek proti italijanskemu poslancu Luci Volonteju, nekdanjemu vodji poslanske skupine EPP v parlamentarni skupščini Sveta Evrope. V njegovih predalih so namreč našli dokumente, ki so dokazovali, da je iz Bakuja v času od decembra 2012 do konca leta 2014 na svoj račun prejel nič manj kot 2,39 milijona evrov. To je bilo plačilo za njegovo lobiranje in obrambo Azerbajdžana pred nadležnimi resolucijami, ki so režim v Bakuju obtoževale nedemokratičnega ravnanja, goljufij na volitvah, zapiranja in tudi ubijanja novinarjev in političnih nasprotnikov.
Italijanove »poslovne povezave« z Bakujem so se začele leta 2011. Njegov finančni partner je bil Elhan Suleymanov, glavni azerbajdžanski lobist v Evropi, kasneje sicer tudi član azerbajdžanske delegacije v Strasbourgu, vlogo kurirja z denarjem pa je opravljal Muslum Mamadov. Oba sta zelo pogosto omenjena v poročilu preiskovalne komisije.
Luca Volonte, doma je iz Saronna, kjer izdelujejo znani liker amaretto, je prvo pošiljko denarja dobil 14. decembra 2012. Šlo je za 100.000 evrov. Na božični večer kakšnih deset dni kasneje je prišlo še 220.000 evrov. Ti transferji so se potem vlekli do konca leta 2014. Skupaj je bilo nakazanih 2,390.000 evrov. Tožilstvo je našlo vse bančne dokumente. Toda vse kaže, da je bilo precej denarja izplačanega tudi na roko. Mimo bank, saj je Volonte Suleymanovu v enem od pogovorov denimo glasno naročal, v kakšnih bankovcih naj mu prinesejo »nagrado«.
Denar je prihajal čez Hilux Services LP, podjetje s sedežem v Glasgowu, ki pa si je takoj po razkritju afere z Volontejem spremenilo ime, v dokaj nenavadno šifro SL012732. Lastnici Hiluxa sta bili sicer dve družbi, ki sta registrirani na Deviških otokih. Denar so nakazovali prek različnih bank, največ prek Danske Bank v Estoniji. Preiskava je pokazala, da je Hilux prek tega računa v Estoniji od konca leta 2013 do konca leta 2014 nakazal več kot milijardo evrov, kar pomeni, da je bilo »nagrajenih« poslancev in lobistov Azerbajdžana v Evropi veliko več kakor samo Luca Volonte.
Luca Volonte je prvo pošiljko denarja dobil 14. decembra 2012. Šlo je za 100.000 evrov. Na božični večer kakšnih deset dni kasneje je prišlo še 220.000 evrov. Ti transferji so se potem vlekli do konca leta 2014. Skupaj je bilo nakazanih 2,390.000 evrov.
Toda tudi Luca Volonteja in korupcijskih poslov Azerbajdžana bržkone ne bi odkrili, če se ne bi januarja 2013 v Strasbourgu zgodilo nekaj zares sramotnega. Tisti mučni januarski dnevi so bili nekakšna prelomnica v zgodovini Sveta Evrope. Na tistem usodnem januarskem zasedanju PACE, ki sem ga v živo spremljal, tako kot tudi vsa pred tem in po njem, sta bili na dnevnem redu dve poročili o Azerbajdžanu. Prvega sta pripravila Španec Pedro Agramunt in Maltežan Joseph Debono Grech, drugega, o političnih zapornikih, pa nemški poslanec, socialdemokrat Christoph Strässer, pravnik in velik bojevnik za človekove pravice. Odbor za pravne zadeve PACE ga je že leta 2011 izbral za poročevalca o političnih zapornikih v Azerbajdžanu. A v Bakuju so sklenili, da ga je treba za vsako ceno ustaviti. In tudi ponižati, kar jim je z veliko pomočniki z vseh koncev Evrope tudi uspelo.
Napad na Christopha Strässerja, ki je trdil (na podlagi podatkov iz azerbajdžanskih opozicijskih krogov), da je v tamkajšnjih zaporih okrog sto političnih zapornikov, je bil tistega dne v Strasbourgu silovit. Po njem je padalo z vseh strani in malodane iz vseh zahodnih držav, tudi z najnižjimi udarci. Baku mu je v pripravah na to zasedanje kar trikrat zavrnil prošnjo za vizum, čeprav je tja odhajal kot poročevalec Sveta Evrope, toda nekateri poslanci, Robert Walter iz Velike Britanije in Thierry Mariani iz Francije na primer, so ga kljub temu splošno znanemu dejstvu denimo zbadali, kako lahko piše poročilo o tej temi, če pa sploh ni bil v Azerbajdžanu. In svoje je dodal tudi Pedro Agramunt, ki je v razpravi pribil, da je v zaporih zdaj en sam (politični) zapornik, pa še tega da bodo, kot so mu obljubili, izpustili v kratkem. Vsi drugi pa da niso politični zaporniki, saj da gre zgolj za navadne zločince, teroriste, tatove in korumpirance. Tako danes o (zaprtih) političnih nasprotnikih in novinarjih denimo govorita tudi Recep Tayyip Erdoğan in Vladimir Putin …
Strässerjevo poročilo je takrat v resnici padlo, kar je bil za vse tiste, ki so do takrat še verjeli v človekove pravice, svojevrsten šok. Tudi zame. Ali se kaj takšnega v resnici lahko zgodi v Evropi 21. stoletja, sem se takrat spraševal v Palais de l'Europe. Proti resoluciji je glasovalo 125 poslancev, 79 jih je dvignilo roko za, 20 pa se jih je vzdržalo. To je bila velika zmaga za Azerbajdžan in strahoten poraz za Evropo. To so azerbajdžanski poslanci po glasovanju zelo jasno povedali. »Glasovanje je dokaz, da to ni Strässerjev Svet Evrope, ampak Svet Evrope Azerbajdžana!« je brez dlake na jeziku takrat izjavil Elhan Suleymanov, ki je zelo blizu družini Aliyevih.
Pirova zmaga Bakuja
Toda padec Strässerja je bil za Baku pirova zmaga. Luca Volonte je zdaj že nekaj let v rokah preiskovalcev. Prvostopenjsko sodišče v Milanu ga je februarja letos sicer oprostilo obtožb o pranju denarja, ne pa tudi obtožb o korupciji, tako da proces še ni končan. Na podlagi poročila posebne preiskovalne komisije bi zdaj morali ukrepati tudi v drugih državah. Nemški socialdemokrat Frank Schwabe je denimo že napovedal, da bo v bundestagu predlagal postopek proti poslanki Karin Strenz iz CDU, ki jo preiskovalna komisija zaradi njenega delovanja v prid Azerbajdžana posebej omenja. Toda zgolj parlamentarni postopki niso dovolj. V to poročilo se morajo zdaj zagrebsti še tožilstva, tudi slovensko. V primeru Zmaga Jelinčiča in tudi Iva Vajgla, ki pa ga preiskovalna komisija ne omenja, saj se je ukvarjala izključno s parlamentarno skupščino Sveta Evrope, ne pa tudi z evropskim parlamentom, ki bi moral prav tako opraviti svojo preiskavo.
Evropski poslanec Ivo Vajgl si je v zadevi Strässer leta 2013 namreč privoščil nekaj nezaslišanega. Prek svoje takratne mlade asistentke in s posebnim dopisom je slovenskim poslancem, v Strasbourgu so bili na tistem januarskem zasedanju Romana Tomc, Roman Jakič, Andreja Črnak Meglič in Polonca Komar, namreč svetoval, naj ne glasujejo za poročilo Christopha Strässerja, saj da je izrazito subjektivno obarvano in je bolj izraz osebnega negativnega stališča avtorja do te države kakor pa dokument, ki lahko prispeva k želenemu cilju … Hkrati je seveda predlagal, naj podprejo poročilo Agramunta in Grecha. Zakaj je bil proti poročilu o političnih zapornikih v državi, kjer je sicer bil kar nekajkrat, je težko razumeti, toda dejstvo je, da so ga slovenski poslanci v glavnem poslušali. Trije namreč sploh niso glasovali, tisti edini, ki je, pa se je vzdržal. Toda ali je korumpirani režim v Bakuju, ki je po padcu Strässerjevega poročila tam izpeljal pravi pogrom nad politično opozicijo, res mogoče braniti in podpirati zgolj iz ljubezni?
Paradoks z vzhoda
Predpraznična drama v Strasbourgu, ki je nerazumljivo minila tako rekoč brez novinarjev, je svojevrsten znak za alarm. Zgodil se je namreč paradoks. Zahodne države so si po padcu berlinskega zidu in po razpadu Sovjetske zveze zastavile nalogo, da novonastale države na vzhodu celine naučijo demokracije, človekovih pravic in transparentnega delovanja. Zgodilo pa se je ravno nasprotno: same so namreč začele prevzemati politične obrazce tamkajšnjih avtoritarnih režimov.
In to ne samo, ko gre za korupcijo. Januarski obračun največje slovenske opozicijske stranke s slovenskim kandidatom za novega komisarja Sveta Evrope za človekove pravice januarja letos v Strasbourgu je namreč popolna kopija Putinovih kompromatov za blatenje političnih nasprotnikov. Evropska politika postaja vse bolj umazana, zahrbtna in radikalna. Padajo vsi standardi, ki s(m)o jih s takšnim navdušenjem gradili v letih po drugi svetovni vojni. Šok v Strasbourgu je živ dokaz za to. A kako ustaviti ta trend? S politično garnituro, ki zdaj vodi Evropo in svet, to zanesljivo ne bo šlo. Na dlani je namreč, da je zdajšnja evropska in svetovna elita že lep čas del problema in ne del rešitve.
