Umetna inteligenca za naravne bedake
Po neki raziskavi bo v prihodnjih tridesetih letih število robotov preseglo število ljudi. Zdaj jih je 57 milijonov, leta 2050 naj bi jih bilo nad devet milijard.
Odpri galerijo
Ne gre za novo etapo, za novo revolucijo, ampak za prelom znotraj antropocentrizma, morda zaključek doslej znane evolucije, v kateri smo samoumevno uživali njene blagre. FOTO: AP
Morda je neverodostojno, če o umetni inteligenci razpreda človek, ki je brez pametnega telefona, ki v avtu nima navigacije, niti v domači kuhinji malih strojev, razen starega multipraktika, pa še ta bi lahko bil, kar se mene tiče, monopraktik.
Toda prav takšen, recimo retardiran človek, ki ni zares stopil iz analognega sveta, se zaradi vsega, kar obeta umetna inteligenca, počuti neprimerno bolj vznemirjenega kot baletniki digitalnega vesolja, ki tudi pri zavezovanju čevljev uporabljajo že nekakšne senzorje. Vendar je opazno, bolj kot je bilo v prejšnjih fazah napredujoče digitalizacije, da med njimi na področju umetne inteligence ni enotnosti pri napovedi, koliko bo ta osrečila človeštvo. Mnogi med tistimi, ki so obdarjeni s tovrstno vednostjo, so zamišljeni in ne skrivajo bojazni. Morda je to priložnost, da se k besedi priglasi tudi kakšen neznalec.
Res je, nevednost je poleg vsega drugega tudi mati strahu. Vedno v zgodovini so tehnične in nato tehnološke novotarije vzbujale tako strah kot navdušenje. Trenutki velikih odkritij so ponujali krasno priložnost, da sta lahko hkrati privreli na dan človekova konzervativna in napredna narava. Seveda je večina izumov olajšala življenje (in veliko jih je pomagalo sejati smrt), toda prvi stik z njimi, zlasti tistimi največjimi (parni stroj, elektrika, film, žarčenje, mikrosvet), je vzbujal srh in grožnjo neznane nevarnosti.
To je bilo romantično obdobje industrijske revolucije. Človeštvo je imelo občutek, da raste, ranjena priroda pa se bo že znašla po svoje. Realistični vrh in kmalu tudi apokaliptični oblak je ta rast dosegla z odkritjem atomskih delcev in jedrske energije. Uporaba atomske bombe je bila globalni dokaz, da so odkritja lahko smrtno nevarna. Ne kot kakšna električna slamoreznica, ki je komu odrezala prst, ampak kot grožnja planetarnemu človeštvu. Takoj po drugi svetovni vojni in še globoko v 50. leta je potekala vroča debata o etičnih mejah znanosti, a jo je kmalu ohladilo zamrznjeno stanje hladne vojne. Nato se je pojavila kibernetika, krmiljenje različnih, tehničnih in družbenih sistemov v isto smer in s tem povezanost znanja, kar je omogočilo velike tehnološke preboje. Bili smo v 60. letih (čeprav je Norbert Wiener svojo kibernetično biblijo izdal že leta 1948) in zdelo se je, da je človeštvo na poti v dobre čase, v svetlobo, ki je ne bodo določale jedrske eksplozije, kar je navsezadnje omogočalo ravnotežje jedrskega orožja. Nato so v 70. letih principi samodejnih naprav začeli zapuščati proizvodne hale in postopoma, seveda zmeraj bolj izpopolnjeni, osvajati vsa področja človeških dejavnosti, človek kot delavec pa se je začel umikati v podporne storitve. Avtomatizacija strojev je tudi v praktičnem življenju dobro dela; mnogih stvari nismo več počeli z rokami in nogami, začeli smo pritiskati na gumbe. V 80. letih pa je pionirska doba mehanskih računalniških strojev prerasla v splošno digitalizacijo. Desetletje kasneje so digitalne naprave zavojevale analogni svet; avtomatizacija je prešla v informatizacijo.
A zakaj ta obnova, ki je še za šolski leksikon nezadostna? Najprej zato, da bi se videlo, kako je od lopate in krampa, ki sta odstranjevala ruševine druge vojne, do rudarjenja bitcoinov minilo komaj sedemdeset let! Če bi se svet začel z enako hitrostjo razvijati ob zori 19. stoletja, bi bili danes mnogi med nami na Marsu. Ta silna hitrost tehnološkega razvoja je ena stvar, ki hromi kritični občutek za spremembe, kratek vpogled v napredovanje pa je bil potreben tudi zato, ker obstaja občutek, da prinaša razvoj v smeri umetne inteligence popolnoma novo, a zdaj že sluteno stanje človeštva.
Ne gre za novo etapo, za novo revolucijo, ampak za prelom znotraj antropocentrizma, morda zaključek doslej znane evolucije, v kateri smo samoumevno uživali njene blagre. Čeprav se umetna inteligenca razume kot del četrte industrijske revolucije (poleg računalništva v oblaku, komaj preglednih digitalnih aplikacij, interneta stvari, kognitivnega računalništva ...) in že tej nekateri pripisujejo kopernikanski obrat, je za konzervativni, morda sonaravni občutek umetna inteligenca nekaj, kar prestopa meje doslej znanega, kljub vsem pospeškom vendarle linearnega tehnološkega razvoja. In če je tako, potem sploh ne gre več za tehnologijo samo po sebi, torej za nekaj, kar naj bi služilo človeštvu, ampak za bistveni vdor na področje doslej znane antropologije. Za postopno, a močno pospešeno krčenje sedanje/stare humanistične substance.
Seveda je takšen pogled lahko osladno profetski, prenapihnjen, spekulativen. Ob njem (če bi ga seveda sploh kam zaneslo) ni težko slišati smeha ali ogorčenja s tehnoloških delovišč. Še en norec, ki oznanja konec sveta, ki uživa v katastrofičnosti, ki se ne sramuje lastne nepoučenosti!
Toda o čem govorimo, ko govorimo o umetni inteligenci? Ta je že dolgo del napredujoče digitalizacije, zadnja leta pa se je razvoj fokusiral nanjo; prav zdaj, ta trenutek, googli in appli vročično tekmujejo, kdo bo prišel dlje. Razvijanje umetne inteligence je boj za obvladovanje vzvodov prihodnosti. Nepojasnjene, a v vsakem primeru prihodnosti, ki nas čaka. Ali smo pripravljeni sprejeti dejstvo, da novoveški človek, »krona stvarstva«, izgublja krono s svoje zmeraj nepotešene glave in jo prepušča umetni inteligenci, ki je/bo pametnejša od nas?
Kronski dokaz izgubljanja krone je razvpit. Ko je računalnik pred dvajsetimi leti premagal šahista Garija Kasparova, to ni prineslo velikega pretresa. Zdelo se je, da mu glede na vedno popolnejše programiranje zmaga pritiče; so mu pač vsadili milijonske kombinacije in robot je njihovo potencialnost s pridom uporabil. Druga pesem pa je zmagoslavje v azijski igri go, v kateri je program Alphago premagal najboljšega igralca te igre na svetu, Korejca Lee Sedola, s 4 : 1. Vedeti je treba, da je pri tej igri število kombinacij v primerjavi s šahom potisočerjeno. (O tem je na Delovi mnenjski strani junija pisal družboslovec Denis Mancevič.)
Med obema zmagama je zelo bistvena razlika, ki je pravzaprav razlika med človekom in strojem, kakor smo oboje pojmovali doslej. Karpov je bil premagan s simuliranjem možganov, program Alphago pa si je potrebno možgansko kapaciteto za zmago ustvarjal sproti – glede na nasprotnikovo taktiko. S pomočjo dovolj dobro izpopolnjenih nevronskih mrež je namreč razvil samoučeče se možgane. Rečeno preprosto: širil si je »pamet«. Ne gre več za posnemanje možganskih procesov, za njihove dvojnike, ampak za procesiranje samih možganskih funkcij. Kar pomeni, da je pot do človeku superiorne inteligence odprta. Tolažba, da pa čustvene inteligence, te naše bogate in tako enkratne subjektivnosti, za nobeno ceno ne damo, je, brez skrbi, že na delovnih mizah tehnoloških podjetij. Dogaja se tisto, kar sta napovedovala znanstvenofantastična literatura in film. Banalnost prognoze, da nam bodo »zavladali stroji«, postaja dejstvo, razbremenjeno tako trivialnih kot fantazijskih projekcij.
Ne vem, kako delujejo nevronske mreže, vem pa, da je smiselno naslednje vprašanje: je umetna inteligenca, ki je napredovala v samoučeči se stroj, ta bo nekoč ali že kmalu znal »vse«, monstrum, ki nam bo krojil življenje, ali človeku prijazna nečloveška zavest, ki jo bomo lahko uporabljali po potrebi in razpoloženju, kakor dosedanje digitalne naprave? Na to danes ni zanesljivega odgovora. A dejstvo je, da robotizacija napreduje z velikim tempom. Po neki zadnječasni britanski raziskavi bo v prihodnjih tridesetih letih število robotov preseglo število ljudi. Zdaj jih je na svetu 57 milijonov, leta 2050 naj bi jih bilo nad devet milijard. Leta 2028 naj bi se pojavili roboti, ki premorejo prava, torej človeku enakovredna čustva in se nanja odzivajo. Četudi so ti izračuni prenapihnjeni (a zakaj bi bili?), je prihodnost, ko bomo tako ali drugače, a zagotovo tudi emocionalno, živeli z androidi, za prvim vogalom. A kot rečeno, eno so roboti kot pametno orodje, drugo so humanoidni strojni osebki, ki si bodo sami izbirali orodja, s katerimi bodo ljudem pomagali in jih krotili. V vsakem primeru pa je najbrž bolje, da prihodnji človek pozabi na svoj zgodovinski spomin (zgodovina bo postala bajka), le tako se bo lahko identificiral s tovarišem robotom. Odveč bo tudi ustvarjalnost v sedanjem pomenu, ker bodo poganjki iracionalnosti samo begali človeka. Sicer pa – saj roboti že danes skladajo muziko in pišejo romane.
Sugestija tistim, ki ne mislijo umreti v naslednjih tridesetih letih, naj se začnejo pripravljati na pogoje, ki jih bodo narekovali novi inteligentni sistemi, je dobrohotna in praktična. Nekateri preostali, ki nam je biološki čas naklonil drugačno usodo, pa še malo uživajmo v privilegiju tehnoloških bedakov.
Toda prav takšen, recimo retardiran človek, ki ni zares stopil iz analognega sveta, se zaradi vsega, kar obeta umetna inteligenca, počuti neprimerno bolj vznemirjenega kot baletniki digitalnega vesolja, ki tudi pri zavezovanju čevljev uporabljajo že nekakšne senzorje. Vendar je opazno, bolj kot je bilo v prejšnjih fazah napredujoče digitalizacije, da med njimi na področju umetne inteligence ni enotnosti pri napovedi, koliko bo ta osrečila človeštvo. Mnogi med tistimi, ki so obdarjeni s tovrstno vednostjo, so zamišljeni in ne skrivajo bojazni. Morda je to priložnost, da se k besedi priglasi tudi kakšen neznalec.
Res je, nevednost je poleg vsega drugega tudi mati strahu. Vedno v zgodovini so tehnične in nato tehnološke novotarije vzbujale tako strah kot navdušenje. Trenutki velikih odkritij so ponujali krasno priložnost, da sta lahko hkrati privreli na dan človekova konzervativna in napredna narava. Seveda je večina izumov olajšala življenje (in veliko jih je pomagalo sejati smrt), toda prvi stik z njimi, zlasti tistimi največjimi (parni stroj, elektrika, film, žarčenje, mikrosvet), je vzbujal srh in grožnjo neznane nevarnosti.
To je bilo romantično obdobje industrijske revolucije. Človeštvo je imelo občutek, da raste, ranjena priroda pa se bo že znašla po svoje. Realistični vrh in kmalu tudi apokaliptični oblak je ta rast dosegla z odkritjem atomskih delcev in jedrske energije. Uporaba atomske bombe je bila globalni dokaz, da so odkritja lahko smrtno nevarna. Ne kot kakšna električna slamoreznica, ki je komu odrezala prst, ampak kot grožnja planetarnemu človeštvu. Takoj po drugi svetovni vojni in še globoko v 50. leta je potekala vroča debata o etičnih mejah znanosti, a jo je kmalu ohladilo zamrznjeno stanje hladne vojne. Nato se je pojavila kibernetika, krmiljenje različnih, tehničnih in družbenih sistemov v isto smer in s tem povezanost znanja, kar je omogočilo velike tehnološke preboje. Bili smo v 60. letih (čeprav je Norbert Wiener svojo kibernetično biblijo izdal že leta 1948) in zdelo se je, da je človeštvo na poti v dobre čase, v svetlobo, ki je ne bodo določale jedrske eksplozije, kar je navsezadnje omogočalo ravnotežje jedrskega orožja. Nato so v 70. letih principi samodejnih naprav začeli zapuščati proizvodne hale in postopoma, seveda zmeraj bolj izpopolnjeni, osvajati vsa področja človeških dejavnosti, človek kot delavec pa se je začel umikati v podporne storitve. Avtomatizacija strojev je tudi v praktičnem življenju dobro dela; mnogih stvari nismo več počeli z rokami in nogami, začeli smo pritiskati na gumbe. V 80. letih pa je pionirska doba mehanskih računalniških strojev prerasla v splošno digitalizacijo. Desetletje kasneje so digitalne naprave zavojevale analogni svet; avtomatizacija je prešla v informatizacijo.
A zakaj ta obnova, ki je še za šolski leksikon nezadostna? Najprej zato, da bi se videlo, kako je od lopate in krampa, ki sta odstranjevala ruševine druge vojne, do rudarjenja bitcoinov minilo komaj sedemdeset let! Če bi se svet začel z enako hitrostjo razvijati ob zori 19. stoletja, bi bili danes mnogi med nami na Marsu. Ta silna hitrost tehnološkega razvoja je ena stvar, ki hromi kritični občutek za spremembe, kratek vpogled v napredovanje pa je bil potreben tudi zato, ker obstaja občutek, da prinaša razvoj v smeri umetne inteligence popolnoma novo, a zdaj že sluteno stanje človeštva.
Ne gre za novo etapo, za novo revolucijo, ampak za prelom znotraj antropocentrizma, morda zaključek doslej znane evolucije, v kateri smo samoumevno uživali njene blagre. Čeprav se umetna inteligenca razume kot del četrte industrijske revolucije (poleg računalništva v oblaku, komaj preglednih digitalnih aplikacij, interneta stvari, kognitivnega računalništva ...) in že tej nekateri pripisujejo kopernikanski obrat, je za konzervativni, morda sonaravni občutek umetna inteligenca nekaj, kar prestopa meje doslej znanega, kljub vsem pospeškom vendarle linearnega tehnološkega razvoja. In če je tako, potem sploh ne gre več za tehnologijo samo po sebi, torej za nekaj, kar naj bi služilo človeštvu, ampak za bistveni vdor na področje doslej znane antropologije. Za postopno, a močno pospešeno krčenje sedanje/stare humanistične substance.
Seveda je takšen pogled lahko osladno profetski, prenapihnjen, spekulativen. Ob njem (če bi ga seveda sploh kam zaneslo) ni težko slišati smeha ali ogorčenja s tehnoloških delovišč. Še en norec, ki oznanja konec sveta, ki uživa v katastrofičnosti, ki se ne sramuje lastne nepoučenosti!
Vedno v zgodovini so tehnične in nato tehnološke novotarije vzbujale tako strah kot navdušenje. Trenutki velikih odkritij so ponujali krasno priložnost, da sta lahko hkrati privreli na dan človekova konzervativna in napredna narava.
Toda o čem govorimo, ko govorimo o umetni inteligenci? Ta je že dolgo del napredujoče digitalizacije, zadnja leta pa se je razvoj fokusiral nanjo; prav zdaj, ta trenutek, googli in appli vročično tekmujejo, kdo bo prišel dlje. Razvijanje umetne inteligence je boj za obvladovanje vzvodov prihodnosti. Nepojasnjene, a v vsakem primeru prihodnosti, ki nas čaka. Ali smo pripravljeni sprejeti dejstvo, da novoveški človek, »krona stvarstva«, izgublja krono s svoje zmeraj nepotešene glave in jo prepušča umetni inteligenci, ki je/bo pametnejša od nas?
Kronski dokaz izgubljanja krone je razvpit. Ko je računalnik pred dvajsetimi leti premagal šahista Garija Kasparova, to ni prineslo velikega pretresa. Zdelo se je, da mu glede na vedno popolnejše programiranje zmaga pritiče; so mu pač vsadili milijonske kombinacije in robot je njihovo potencialnost s pridom uporabil. Druga pesem pa je zmagoslavje v azijski igri go, v kateri je program Alphago premagal najboljšega igralca te igre na svetu, Korejca Lee Sedola, s 4 : 1. Vedeti je treba, da je pri tej igri število kombinacij v primerjavi s šahom potisočerjeno. (O tem je na Delovi mnenjski strani junija pisal družboslovec Denis Mancevič.)
Med obema zmagama je zelo bistvena razlika, ki je pravzaprav razlika med človekom in strojem, kakor smo oboje pojmovali doslej. Karpov je bil premagan s simuliranjem možganov, program Alphago pa si je potrebno možgansko kapaciteto za zmago ustvarjal sproti – glede na nasprotnikovo taktiko. S pomočjo dovolj dobro izpopolnjenih nevronskih mrež je namreč razvil samoučeče se možgane. Rečeno preprosto: širil si je »pamet«. Ne gre več za posnemanje možganskih procesov, za njihove dvojnike, ampak za procesiranje samih možganskih funkcij. Kar pomeni, da je pot do človeku superiorne inteligence odprta. Tolažba, da pa čustvene inteligence, te naše bogate in tako enkratne subjektivnosti, za nobeno ceno ne damo, je, brez skrbi, že na delovnih mizah tehnoloških podjetij. Dogaja se tisto, kar sta napovedovala znanstvenofantastična literatura in film. Banalnost prognoze, da nam bodo »zavladali stroji«, postaja dejstvo, razbremenjeno tako trivialnih kot fantazijskih projekcij.
Ne vem, kako delujejo nevronske mreže, vem pa, da je smiselno naslednje vprašanje: je umetna inteligenca, ki je napredovala v samoučeči se stroj, ta bo nekoč ali že kmalu znal »vse«, monstrum, ki nam bo krojil življenje, ali človeku prijazna nečloveška zavest, ki jo bomo lahko uporabljali po potrebi in razpoloženju, kakor dosedanje digitalne naprave? Na to danes ni zanesljivega odgovora. A dejstvo je, da robotizacija napreduje z velikim tempom. Po neki zadnječasni britanski raziskavi bo v prihodnjih tridesetih letih število robotov preseglo število ljudi. Zdaj jih je na svetu 57 milijonov, leta 2050 naj bi jih bilo nad devet milijard. Leta 2028 naj bi se pojavili roboti, ki premorejo prava, torej človeku enakovredna čustva in se nanja odzivajo. Četudi so ti izračuni prenapihnjeni (a zakaj bi bili?), je prihodnost, ko bomo tako ali drugače, a zagotovo tudi emocionalno, živeli z androidi, za prvim vogalom. A kot rečeno, eno so roboti kot pametno orodje, drugo so humanoidni strojni osebki, ki si bodo sami izbirali orodja, s katerimi bodo ljudem pomagali in jih krotili. V vsakem primeru pa je najbrž bolje, da prihodnji človek pozabi na svoj zgodovinski spomin (zgodovina bo postala bajka), le tako se bo lahko identificiral s tovarišem robotom. Odveč bo tudi ustvarjalnost v sedanjem pomenu, ker bodo poganjki iracionalnosti samo begali človeka. Sicer pa – saj roboti že danes skladajo muziko in pišejo romane.
Sugestija tistim, ki ne mislijo umreti v naslednjih tridesetih letih, naj se začnejo pripravljati na pogoje, ki jih bodo narekovali novi inteligentni sistemi, je dobrohotna in praktična. Nekateri preostali, ki nam je biološki čas naklonil drugačno usodo, pa še malo uživajmo v privilegiju tehnoloških bedakov.
