Umetnost iz mesa in krvi

V medijih se ga je prijel vzdevek Glavca gibanja Young British Artists (YBA), Mladih britanskih umetnikov, zasedbe, ki je v devetdesetih letih zamajala londonsko in britansko umetniško sceno. Ko je leta 1997 razstavil kip Shit Head, svojo glavo, narejeno iz lastnih iztrebkov, je neki kritik zapisal, da lahko prvič v življenju iskreno reče, da je umetnikovo delo za en drek.

Se je umetnik podelal na njegove besede ali mu zagrozil s klofuto? Ne, zdelo se mu je zabavno.

Marc Quinn je bil prvi iz druščine YBA, ki je podpisal pogodbo z Jayem Joplingom, direktorjem galerije White Cube in promotorjem sodobne umetnosti. Ko umetnik podpiše pogodbo z njim, poskočijo cene del do neba. Zdaj se njegove slike prodajajo tudi po 300.000 evrov, kipi pa tudi po milijon evrov in več. Njegova dela so na ogled v prestižnih galerijah v Londonu, Parizu, New Yorku ...

Med Mladimi britanskimi umetniki je bil izjema že na začetku. Medtem ko so skoraj vsi drugi študirali umetnost na University of London's Goldsmith Collegeu, je on vpisal zgodovino in umetnostno zgodovino v Cambridgeu.

Stanovanje, v katerem so bile nore zabave, alkohol pa je tekel v potokih, si je delil s takratnim dekletom Damiena Hirsta Maio Norman. Ker ni bilo ogrevanja, »sem moral piti vodko, da mi je bilo toplo«, je povedal v kratkem intervjuju za Guardian. Med dvajsetim in tridesetim letom je pil in žural. »Imel sem veliko čudovitih idej, a jih nisem mogel spraviti v umetnost. Tako je to s pijačo: super se imaš 70 odstotkov časa, ampak ne moraš zares delati.«

»Ogrevanje« z vodko ga je pripeljalo tako daleč, da se je znašel na kliniki za odvajanje od alkohola. »Ta odločitev mi je povsem spremenila življenje,« pravi ozdravljeni alkoholik.

Jaz

Na začetku devetdesetih let je bil glavna senzacija na razstavi Charlesa Saatchija Sensation v Royal Academy. Vsakih šest tednov je tolikokrat dal kri, da se je je v petih mesecih nateklo za okrog pet litrov, in jo vlil v kalup svoje glave ter zamrznil. Naredil je avtoportret iz krvi – Self (Jaz). Zakaj ravno kri? »Kri je življenje. Mogoče jo je oblikovati v katero koli obliko na svetu. Prestaviti sem hotel meje kiparstva in kri je bila edini del mojega telesa, ki sem ga lahko vzel, ne da bi poškodoval sebe.«

Nekateri so se zgražali, drugi so bili navdušeni, tretji – Saatchi – pa si je mel roke: Quinnu je za Jaz plačal okrog 15.000 evrov in ga prodal newyorškemu milijarderju in zbiralcu umetnih Stevu Cohenu za skoraj dva milijona evrov.

Še bolj je završalo, ko so se pojavile govorice z zdaj že nekdanjo Saatchijevo ženo, slavno kuharico Nigello Lawson. Ne, ni naredila krvavic iz Quinnove krvi, ampak je menda izključila domači zamrzovalnik, da bi ga očistila, v njem pa je Charles domnevno hranil kip. Quinnov avtoportret, ki mora biti zmeraj na hladnem (temperatura ne sme zrasti nad 18 stopinj pod ničlo), se je, pravijo govorice, stopil do polovice. Quinn ob tem samo zamahne z roko, češ da je to zgolj mit.

Vsakih pet let naredi en Jaz. Zgleduje se po Rembrandtu, ki je svoje življenje ujel v trideset avtoportretov. Doslej jih je Quinn vlil pet. Vsi so varno na hladnem v posebni komori, in to v New Yorku, Dalasu, v šoping centru v Čeohanu blizu Seula in Narodni portretni galeriji v Londonu (zanj so odšteli 360.000 evrov).

Jaz je dobil tudi sina. Iz placente in popkovnične krvi je vlil kip, portret prvorejenca (Son of Self, znan tudi kot Lucas).

Iz svoje krvi je Quinn naredil tudi krvavice, in to na posteljici iz soli. Izdelane so po pravem receptu. (Ali gre za recept Nigelle Lawson, ni znano.) »Na krvavico iz človeške krvi gledamo drugače kot na krvavico iz krvi živali. To je zaradi kulture. Če pa analiziraš molekule, vidiš, da ni nobene razlike.«

Drek = zlato

Lastni iztrebki, lastna kri, posteljica in popkovnična kri po rojstvu sina, DNK Nobelovega nagrajenca, kot sneg bel in kot noč črn marmor, beton, bron, čisto zlato – to so bolj ali manj bizarni materiali, s katerimi ustvarja. Njegova dela morajo biti priključena na elektriko, sicer bi se stopila ali uvenela. Raziskuje razmerje med umetnostjo in znanostjo, v središču njegovega ustvarjanja so človeško telo, percepcija lepote, evolucija, življenje in smrt ...

Uporablja revolucionarne metode novega stoletja. Njegovi bonsaji v bronu so nastali tako, da je naprava poskenirala dimenzije drevesa in nato lasersko razrezala prototip, v katerega je vlil bron. »Tiskalniki 3D, ki sem jih uporabil že pri skulpturah školjk, so za kiparstvo tako pomembni, kot je bil pred stotimi leti izum fotografije za slikarstvo,« pravi Quinn. Njegova najnovejša platna s surovim mesom so videti, kot da bi šlo za fotografije.

Poskušal je različne metode, kako zamrzniti rastline, da bodo »živele« tudi po zamrznitvi. Ko so razstavili Vrt, so rože postale črne, kot da bi zgorele. »Lepota in smrt si v njegovih delih podajata roko,« je po neuspelem poskusu povedal kurator njegove razstave v Milanu. Kasneje je Quinn prišel do čudežne rešitve: cvetlico je dal v kozarec, jo polil s tekočim silikonom in jo postavil v zamrzovalnik. Cvetice cvetijo naprej, čeprav so v resnici mrtve, in bodo živele naprej ... Dokler ne bo zmanjkalo elektrike.

Med kupci umetnin so zelo priljubljene, prav tako kot kipi Kate Moss v jogijskih položajih (serija Sphinx). Ne glede na to, ali so v bronu, marmorju ali zlatu. Ko so v Britanskem muzeju v Londonu postavili na ogled petdeset kilogramov težko Kate Moss iz zlata, so zapisali, da gre za največji kip iz zlata od časov starega Egipta. Nekoč so Quinna vprašali, katero umetnino na svetu bi najraje imel v lasti, in odgovoril je: kip Nefretete. »Postavil bi jo skupaj s Kate Moss. Obe sta ikoni svojega časa.«

Ikono današnjega časa iz 18-karatnega zlata z naslovom Sirena so prodali leta 2011 na dražbi za 1,5 milijona evrov, in to nekemu azijskemu vlagatelju. Umetnina, ki nikoli ne bo izgubila cene, tudi če Kate Moss iz jogijskega položaja pretopijo v zlato palico.

»Freak show«

»Skupina YBA je v umetnost pripeljala resnično življenje, ki nam je včasih všeč, včasih ne. Ampak tak je svet, v katerem živimo. Nekoč je bilo v umetnosti preveč umetnosti, preveč okrasja. Hermetično zaprt sistem je bilo treba razbiti in vanj pripeljati resnično življenje,« vedno znova odgovarja Quinn.

»Svet je tako čuden, da se ti stvari ni treba izmišljati, ampak jih preprosto najdeš.« Bucka Angela je našel na internetu, ko je v googlu odtipkal plastična operacija, poslal mu je e-pošto in naslednji teden je pozvonilo na vratih. Nastala sta »Adam in Eva 21. stoletja«. Buck Angel in Allanah Starr sta igralca v pornofilmih. Buck je bil ženska, zdaj je moški z ženskimi spolnimi organi, Allanah je bila nekoč moški, zdaj – po 55 plastičnih operacijah – je ženska z moškimi spolnimi organi. Skupaj sta posnela več pornofilmov. Quinnu sta pozirala, kako se držita za roko in kako seksata. Upodobljena sta v naravni velikosti, z vsemi tatuji vred.

Na razstavi v londonskem White Cubu leta 2010 so bile njegove muze ljudje, ki so spremenili svoje telo s plastičnimi operacijami. Noseči moški Thomas Beatie – rodil se je kot Tracey LaGondino, spremenil spol, a je obdržal ženske spolne organe in se dal umetno oploditi – v naravni velikosti v belem marmorju; človek mačka Dennis Avner, ki si je obraz spremenil, da je videti kot tiger (Catman); glava Michaela Jacksona v belem in črnem marmorju (Man in the Mirror); igralka Pamela Anderson ... Kot da bi gledal Michelangelove Davide novega tisočletja.

Britanski mediji so bili polni besed, češ, kak čudaški šov je to. Quinn nikoli ne izloča ljudi, ki ne ustrezajo našim merilom, kaj je sprejemljivo in kaj ne, so ga branili zagovorniki. In kaj pravi Quinn o »freak showu«? »Kaj takega lahko reče samo popoln idiot. Ne gre za čudaštvo, gre za človeškost.«

Noseča Alison Lapper

Ko so Alison Lapper kot triletno deklico prvič peljali na plažo, so matere vlekle svoje otroke proč in jim šepetale, naj ne gledajo. Plaža se je v nekaj minutah izpraznila, smo pred desetimi leti v Delu zapisali v portretu prve ženske, katere marmornati kip so postavili na enem najznamenitejših javnih prostorov na svetu – na londonskem Trafalgarskem trgu. In to na četrtem podstavku, ki je bil prazen že 150 let.

Britanci so si želeli, da bi ga zasedel kip princese Diane, železne lady Margaret Thatcher ali kraljice Elizabete II. Na natečaju so izbrali Marca Quinna z nosečo Alison Lapper, ki se je rodila s prekratkimi nogami in brez rok. Pri šestih tednih sta jo starša oddala v zavod. Tam je med »200 čudnimi bitjeci«, kakor se je izrazila za Independent, živela sedemnajst let. Pri sedemnajstih so od nje pričakovali, da se bo zaposlila v delavnici za invalide kakor vsi vrstniki iz zavoda, vendar se je rutinskemu življenju uprla in se vpisala na grafično šolo, nato pa še slikarstvo na univerzi v Brightonu.

Trgu, ki ga krasijo sami moški vojščaki, z admiralom Nelsonom na čelu, je dodajala pridih ženskosti osemnajst mesecev.

»Ljudje imajo radi to, kar je varno in dolgočasno, nekaj, kar jih ne sili k razmišljanju. Moj kip jih bo!« je ob postavitvi kipa dejala Alison Lapper. In res, nekateri so trdili, da gre bolj za razkazovanje politične korektnosti kot estetskih meril. Umetnostni kritik Matthew Collings je celo zapisal: »Popolnoma prazna in strašno neumna stvaritev.« Drugi so videli v kipu prispevek k ženskim pravicam.

Za štiri metre visoki kip je Quinn potreboval trinajst ton belega marmorja. »Noseča Alison Lapper se prilega temu kraju kot spomenik človeškemu duhu, ki ga ni mogoče spregledati,« so takrat zapisali v reviji Time.

Quinn je naredil tudi napihljivo različico noseče Alison Lapper (Breath), ki meri kar enajst metrov v višino. Prvič so jo predstavili na odprtju paraolimpijskih iger v Londonu, leta 2013 pa jo je Quinn postavil ob Palladijevo cerkev na otoku nasproti Markovega trga, kjer je na očeh vseh obiskovalcev beneškega bienala vabila na njegovo razstavo, ki sicer ni bila del bienala. V polikanih Benetkah je izstopala tako, kot bi kapučino v restavraciji na Markovem trgu za evro trideset.

Ponovilo se je zgražanje kritikov in medijev, tokrat tudi katoliške cerkve. Po Quinnovem mnenju je bila napihljiva noseča Alison Lapper edino politično delo, ki je razvnemalo občinstvo bienala. »V Italiji, kjer je invalidnost zakrita, je to občudovanja vredno.«

»Chico rebelde«

Moj prvi stik s Quinnom je bila noseča Alison Lapper na Trafalgarskem trgu leta 2006. Tam je vedno lepo posedeti in si odpočiti. V oblačnem dnevu je noseča ženska brez rok in s prekratkimi nogami žarela kot sonce. Nekaterim je bila všeč, drugi so brž pogledali stran.

Ko sem letos potoval po Andaluziji, sem na spletu našel stran z naslovom: Marc Quinn, el chico rebelde de Londres, llega a Málaga (uporniški fant iz Londona prihaja v Málago). Prvo samostojno razstavo »najbolj znanega predstavnika YBA« v Španiji so pripravili v Centru za sodobno umetnost; odprta je še do 30. novembra.

Resnično življenje dobesedno diha z njegovih del. Podobo Londončana v svetli trenirki, s kapuco na glavi in masko na obrazu pred gorečim avtomobilom, ki je na fotografiji obšla svet, je reinterpretiral: olje na platnu, ki visi na steni, je združil s kipom, ki stoji v prostoru, in tapiserijo, ki leži na tleh. V srednjem veku so tapiserije uporabljali, ko so upodabljali velike bitke, pravi Quinn. »London, Atene, Egipt, Rio de Janeiro, Madrid – to so bitke sodobnega časa.«

Razstavljenih je več »zombijev«, kipov iz betona v naravni velikosti, ki so sodelovali v demonstracijah proti vladam in njihovim varčevalnim ukrepom. Sami »sumljivi« trenirkarji. Eden izmed njih je tudi Quinnov avtoportret, buda, ki sedi na tleh, v rokah pa ima lobanjo (Life Breathes the Breath). Hamlet 21. stoletja se sprašuje: Dihati ali ne dihati.

Človek je pod nenehnim nadzorom, za prestop meje je treba dati prstni odtis, posebna naprava ti odčita šarenico. Quinnovi ogromni prstni odtisi so narejeni kot labirint. Nekateri so beli, drugi pobarvani. V njegovih šarenicah pa se vidi svet, vidijo se celine, ki so premazane s črnim oljem – nafto.

Posebej za Španijo je Quinn naredil predimenzioniran kip pršuta iz nežno rožnatega oniksa. Ne manjka niti krvavica iz umetnikove krvi. Moram priznati, da ni bila videti preveč okusna. Po stenah pa visijo ogromna platna surovega mesa živali. Na eni strani lepota narave, ki je ustvarila čudovite vzorce, na drugi človekov strah pred smrtjo. Slike so tako resnične, da je mogoče vonjati sveže meso.

Pogrešal sem nosečo Laro Stone (The Way of the Flesh), nizozemsko manekenko, ki mu je tik pred porodom pozirala na živalskem mesu in pri upodobitvi katere se je, kot je dejal, zgledoval po Tizianovi Veneri iz Urbina in Manetevi Olimpiji. Quinnu se pozna, da je študiral zgodovino umetnosti – vedno se sklicuje na stare mojstre. Njegovi zarodki iz serije Evolucija ga na primer spominjajo na nedokončane Michelangelove Sužnje.

* * *

Delal bo, dokler se bo po njem pretakala kri. Naslednji Jaz je na vrsti leta 2016. Ko so ga vprašali, kaj meni o Mladih britanskih umetnikih, je dejal, da so si izraz izmislili mediji, je pa »fino, da te imajo tudi pri petdesetih za mladega«.