Umik iz Kabula

Astronomski koledarji niso skladni z meteorološkimi in zgodovinskimi koledarji.

Enaindvajseto stoletje naj bi se začelo s kataklizmo, ki naj bi jo povzročil računalniški hrošč, znan po kratici Y2K. Do katastrofe naj bi prišlo, ker bi se računalniški čas 31. decembra 1999 ob 24. uri vrnil na 1. januar 1900. No, zgodilo se ni nič. Prvega januarja 2000 jedrske elektrarne niso znorele, finančni sistem se ni sesul, človeštvo se ni vrnilo v kameno dobo. Nuklearka je eksplodirala dobrih enajst let po koncu koledarskega stoletja – ne zaradi hrošča, ampak zaradi cunamija. Finančni sistem se je sesul leta 2008 – ne zaradi računalniškega insekta, temveč zaradi staromodnega ­pohlepa.

Zgodovinsko 21. stoletje se je začelo s 600-dnevno zamudo, 11. septembra 2001. Prizor, ki je zaznamoval prelomnico, je bil dovolj apokaliptičen, da je odstrl tudi krhkost temeljev zahodne civilizacije. V prvem desetletju 21. stoletja so bili koncepti, kot so človekove pravice, svetovni politični eliti nekako v ­napoto.

Morda se je prvo desetletje 21. stoletja končalo s še večjo zamudo. Morda se je končalo novembra 2014, ko so na ploščadi, kjer sta nekoč stala newyorška dvojčka, odprli nov nebotičnik, 1 WTC, najvišjo stavbo zahodne poloble. Morda se je končalo 31. decembra, ko se je v Afganistanu končalo delovanje sil Isafa, mednarodne koalicije, ki je s sklepom varnostnega sveta in pod vodstvom Nata zasedla Afganistan, državo, iz katere je Osama bin Laden usmerjal napad na WTC. Afganistanska vojna – ameriški in britanski letalski napadi na kamenodobne votline, kjer naj bi se zadrževal bin Laden, so se začeli še pred odločitvijo varnostnega sveta – je trajala trinajst let.

Morda se prvo desetletje sploh še ni po­vsem izteklo; zapor v Guantanamu še vedno posluje. Zapornikov, ki niti obtoženi niso bili, še vedno niso izpustili. Tik prek koncem leta 2014 so pet jetnikov iz Guantanama poslali v Kazahstan. V taborišču, najtemnejšem madežu zahodne civilizacije, je ostalo 127 jetnikov.

Če so ključni dogodki prvega desetletja potekali nekje med New Yorkom, Kabulom in Bagdadom, je geografija drugega desetletja drugačna, a znana iz 20. stoletja. Na zemljevid se je vrnila Moskva. Moskva si je polomila zobe leta 1989 v Afganistanu. Četrt stoletja je potrebovala za nov zagon. S sesutjem naftnega trga se je zagon sicer ustavil. A Moskva je spet del svetovnega zemljevida.

Kaj je s slovenskim koledarjem? Pri zasedbi Afganistana je sodelovala­ tudi Slovenija. Slovenska vojska je prvo dolgotrajnejšo imperialno ekspedicijo, pri kateri je sodelovala, na srečo končala brez človeških žrtev.

Da se je prvo desetletje 21. stoletja končalo tudi v Sloveniji, govorijo ekonomski kazalci. Ti so – prvič po letu 2009 – spodbudni. Izvozni del gospodarstva je ostal vitalen, vitalnost pa je bila leta 2014 po dolgem času nazadovanja tudi statistično izmerjena.

Spremembe so se zgodile v družbenem tkivu. Solidarnost je znova ključna družbena vrednota. Vrednota solidarnosti je leta 2014 dobila jasno družbeno osišče, gasilska društva, ki se niso ukvarjala le z ognjem, ampak tudi s preobiljem vode in vodno zmrzaljo. Prostovoljna gasilska društva so os, okrog katere se je leta 2014 družba organizirala na novo. Ob tem je pomembno, da gasilci niso bili edini. V letu, ko je Slovenija končala prvo imperialno ekspedicijo, se je bila civilna družba sposobna organizirati na način, ko je s solidarnostno akcijo segla do poplavljenih držav, ki niso niti neposredne slovenske sosede, torej Bosne in Hercegovine ter Srbije.

In država? Državni aparat? Se je za državni aparat prvo desetletje 21. stoletja končalo? Obstaja vtis – in zelo dobro bi bilo, če bi se ta vtis potrdil –, da se število tistih, ki jemljejo državni aparat kot orodje za dosego osebnih, zelo partikularnih ciljev, po dolgih letih zmanjšuje. Obstaja vtis, da Cerarjeva ekipa nima prikritih ciljev, ki bi vodili v plenjenje, pač pa iskreno, četudi nerodno, deluje za skupno stvar.

Če bo Cerarjeva ekipa res delala za skupno stvar, ne pa, denimo, za energetski, finančni ali kak nadnacionalni center moči, se bo ne najbolj srečno prvo desetletje 21. stoletja dejansko končalo tudi v Sloveniji. Priložnost je velika. Gospodarstvo ima ambicije, civilna družba se ne aktivira več zgolj ob nezadovoljstvu z oblastjo, ampak tudi v solidarnostnih akcijah, energetski viri, od katerih je odvisna Slovenija, so cenejši kot v preteklosti, kompozicija politične elite je prenovljena. Za konec nekega obdobja to zadošča. Je pa premalo za začetek novega.