Upam, da so v pripravi tudi vavčerji za kulturo

Direktorica Javne agencije za knjigo (JAK) Renata Zamida o novi akciji za širjenje bralne kulture Vrnitev napisanih, o strategijah za nastop Slovenije kot častne gostje na frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2022 in o tem, zakaj so knjigarne kljub vsemu spet popularne.

Objavljeno
23. maj 2020 06.00
Posodobljeno
30. maj 2020 14.30
Renata Zamida, direktorica Javne agencije za knjigo: Dokler nam knjige ne bodo dostopne na vsakem koraku, razstavljene v izložbah in vidne v medijih, jih bomo tudi iz misli in od srca lažje odrivali. FOTO: Mateja Jordovič Potočnik
V zatemnjenih prostorih knjigarne Konzorcij vlada posebno razpoloženje, člani tehnične ekipe hodijo neslišno, z maskami na obrazu, a kljub temu se zdi, da so stene s knjigami, ki so samevale dva meseca, zadovoljne, da se jih nekdo spet dotika, jih prelista. Nekaj ljudi, mala produkcijska ekipa, pražnje oblečena Vlado Kreslin in Dušan Šarotar, poeta prekmurskih ravnic, zaključujeta zadnji kader. V prekmurščini. Knjigarne so spet popularne!

Naslednji so na vrsti avtor kriminalk Tadej Golob, strastna bralka in založnica Valentina Smej Novak in nalezljivo optimistični igralec Nik Škrlec. Kot siva eminenca med policami prav tako neslišno hodi urednik Zdravko Duša, eden od snovalcev kampanje JAK, ki naj bi v Slovencih spet vzpodbudila strast do branja in kupovanja knjig.

Z direktorico JAK Renato Zamida sva se po končanem celodnevnem snemanju oglasa usedli ven, na stopnice, na dvorišče, zunaj se je mračilo, prižgala sem diktafon.
 

Začeli ste z odmevno akcijo Vrnitev napisanih, z optimističnim sloganom Knjigarne so spet popularne! Založnik in pisatelj Samo Rugelj je dejal, da je podobne pobude pošiljal na nekdanje direktorje Javne agencije za knjigo zadnjih deset let in da ste očitno ena redkih, ki ji je uspelo realizirati akcijo za vzpodbujanje bralne kulture.


Gre za neke vrste »pokoronsko« kampanjo, ko tudi knjigarne znova odpirajo vrata. A panoga si že dolgo želi stalne promocijske kampanje, ki bi osveščala o branju in predvsem kupovanju knjig. Prav slednje je pri nas treba še posebej poudariti. Več kot tretjina Slovencev ima doma namreč manj kot 50 knjig, po velikosti domačih knjižnic je Slovenija na repu razvitih držav.

Če se nekemu univerzitetnemu profesorju ali doktorju znanosti ne zdi več pomembno, da je na tekočem z literarno produkcijo in da redno obiskuje knjigarno, potem to kaže na bolečo erozijo v stanju duha. Torej ne gre le za to, kaj si zmoremo privoščiti, temveč kaj si hočemo privoščiti.

 

S tem, da so knjige pri nas veliko dražje kot recimo v državah, ki imajo na voljo milijonske trge …


Cena je relativna. Če pomislimo, koliko recimo družina porabi, ko gre v kino ali živalski vrt, nakup knjige kljub vsemu ne more in ne sme biti nedostopen luksuz, ki si ga povprečna družina ne bi mogla privoščiti. Povprečna cena knjige pri nas je v primerjavi z drugimi evropskimi državami res višja, a trg je majhen, naklade nizke, produkcijski stroški zato visoki.

Seveda pa upad kupovanja in branja knjig korenini tudi v tem, da knjiga v naši družbi očitno ni več temeljna vrednota. Da imeti domačo knjižnico doma ni več nujnost, izkaz ljubezni do knjig ali intelektualnega prestiža in, seveda, da imajo knjige danes bistveno več konkurence, kar se tiče preživljanja prostega časa. Tu vidimo premik v vrednotah.

Če se nekemu univerzitetnemu profesorju ali doktorju znanosti ne zdi več pomembno, da je na tekočem z literarno produkcijo in da redno obiskuje knjigarno, potem to kaže na neko bolečo erozijo v stanju duha. Torej ne gre le za to, kaj si zmoremo privoščiti, temveč kaj si hočemo privoščiti (nasmešek).
 

»Sem nepoboljšljiv romantik. Ljubim knjige. Zadnje čase srečujem vse več ljudi, ki me povabijo v svoja skrbno zdizajnirana stanovanja, in tam ni knjig. Zame so ti ljudje kot roboti,« je pred leti na knjižnem sejmu v Ljubljani rekel francoski pisatelj Frédéric Beigbeder.


(Nasmešek.) To se recimo kaže tudi v tem, da arhitekti oblikujejo vse manj knjižnih polic, da večina lastnikov stanovanj pri oblikovanju notranje opreme izraža težnjo po čistih linijah, kjer ni prostora za »nabiralce praha«. Da se ne nazadnje pišejo knjige o tem, kako se znebiti nepotrebne navlake … in postanejo prodajne uspešnice!
 

Se vam ne zdi, da se je zdaj s tem popolnim zaprtjem sveta vseeno nekaj premaknilo? Zdi se, da so ljudje začutili, kako pomembna je za duhovno preživetje umetnost, in da so po knjigah posegali več kot ponavadi.


Nedvomno smo imeli več časa, mnogi so ostali doma, gibanje je bilo omejeno. Subjektivni vtis je res, da so ljudje v tem času brali več, da so posegali tudi po knjigah, ki jih imajo že dlje časa doma na polici, in da jim je teh knjig v nekem trenutku zmanjkalo – to pa lahko podkrepimo z dejstvi!

Namreč nakup knjig po spletu se je povečal. Sem pa v tem času pri nas opazila jumbo plakate, ki vabijo k spletnemu naročanju knjig na priznani tuji platformi, kjer so na voljo večinoma knjige v angleščini. In smo pri drugi pomembni zagati – za slovensko založništvo in za državo kot tako – Slovenci ogromno beremo v angleščini.

Po zadnji nacionalni raziskavi jih med mladimi do 25 let celo več kot 80 odstotkov bere tudi v angleščini! Slovenščina kot jezik izgublja pomen, smo na poti dvojezičnosti, pa če si še tako zatiskamo oči.

Zato je še toliko bolj pomembno, da podpiramo in promoviramo kupovanje knjige v slovenščini, sicer ne bomo imeli več nikogar, ki bi jih delal in izdajal. Ključni vezni člen, tudi med knjižnicami, ki jih imamo pri nas tako radi, in bralci, je še vedno založnik, ki knjigo izda in da na voljo. In založniki živijo od tega, da knjige prodajajo. Tudi avtorji bi morali živeti od tega, ko se knjiga prodaja, ne zgolj od enkratnega honorarja, ki ga prejmejo, ko jo napišejo in izdajo.
 

Bi lahko poleg promocije, ki jo na JAK pravzaprav izvajate že od začetka epidemije, na nacionalni ravni storili še kaj?


Za turizem je vlada ravnokar predstavila vavčerje za vse državljane. Pobuda je bila dana tudi za naše področje, po vzoru Italije, v kateri to ni koronski ukrep, ampak je sistemski že od prej. Zato upam, da so v pripravi tudi vavčerji za kulturo, mislim, da bi bili pomembna investicija v substanco naroda.
 

Mnogi tuji umetniki in pisatelji, ki prihajajo v Slovenijo, so fascinirani nad tem, da nam je uspelo ohraniti jezik, kljub temu da ga govori »zgolj« dva milijona ljudi, četrt nekega velemesta, recimo.


Čeprav pogosto javno leporečimo o slovenskem jeziku in kulturi kot srčiki naroda, kot podstati za obstoj slovenstva, ni videti, da bi v to verjeli tako trdno, da bi ta načela tudi živeli.
 

Dr. Miha Kovač je pred pol leta prav na teh straneh postavil vprašanje: Zakaj v medijsko spremenjenem vsakdanu sploh še brati knjige – in to v slovenščini, če je na voljo toliko več vsebin v drugih jezikih? In seveda navedel številne utemeljitve, kako je branje eden od pogojev ustvarjalnega mišljenja.


Vsakodnevno si lahko na ta zakaj odgovarjamo z ustreznim zato: zato da ne bomo do izbrisa osiromašili našega besednega zaklada, zato da bomo bolje prepoznavali vzorce ali, če želite, lažne novice, demagogijo, zato da bomo bolj samozavestni, zato da odvračamo bolezni, kot sta demenca in alzheimer, za boljšo koncentracijo, boljši spomin, za bralski užitek, zato, da bomo boljši ljudje. Naj vsak izbere svoj zato!
 

V manjših krajih, kjer so knjižnice zbirališče literarnega dogajanja, običajno sploh ni knjigarn. Za mnoge uspešnice so bile v knjižnicah res dolge čakalne vrste, ljudje so na knjigo čakali po pol leta in več, a kupiti knjigo se zdi povprečnemu slovenskemu bralcu nemogoče. In dejansko je v teh krajih to tudi res nemogoče. Kaj lahko naredimo?


Seveda je to, da knjigarne iz manjših mest in krajev izginjajo, velik problem. V zadnjih tridesetih letih se je močno razvijala mreža splošnih knjižnic, ni se pa razvijala na primer kakšna neodvisna knjigarniška mreža. Zato imamo zdaj kraje, recimo Kočevje, Ribnica, Cerknica, ki sploh nimajo knjigarn ... Prav tako nimata knjigarn Piran in Portorož, naši turistični središči. Dokler nam knjige ne bodo dostopne na vsakem koraku, razstavljene v izložbah in vidne v medijih, jih bomo tudi iz misli in od srca lažje odrivali.
 

Bi lahko morda v knjižnicah obstajal manjši oddelek, tako kot to vidimo v muzejih v tujini, kjer bi lahko knjige kupili bralci, ki si to želijo?


Že od lanskega leta obstaja pobuda po vzpostavljanju prodajnih kotičkov v splošnih knjižnicah v tistih krajih, kjer knjigarne nimajo. Podprli smo jo tudi na Javni agenciji za knjigo, a taki poslovni modeli niso vedno enostavni; da bi se ideja uresničila, je predvsem odgovornost na založnikih in knjigotržcih, volja v knjižnicah obstaja.

Sicer pa je glede knjigarn v manjših krajih veliko odvisno od iniciative lokalnih skupnosti, županov. Nekateri župani ali županje to razumejo in se prebujajo v tem smislu, nekateri se tega manj zavedajo. Tudi prebivalci sami so tisti, ki morajo to pravico zahtevati za svoj kraj, zase in za sokrajane, in sicer tako dolgo in tako glasno, da jih ne bo mogoče preslišati. To, da se mora nekdo iz Kočevja ali Cerknice, ki želi kupiti recimo roman, ovenčan s kresnikom, peljati tudi trideset kilometrov, da pride do najbližje knjigarne, je milo rečeno žalostno.

image
Renata Zamida, direktorica Javne agencije za knjigo FOTO: Mateja Jordovič Potočnik

 

Kako se obnesejo prodajni kotički knjig v supermarketih ali na bencinskih črpalkah?


V tistih supermarketih, kjer so knjige na voljo, vidimo, da gre pogosto za zelo omejen nabor naslovov, za lahkotnejšo literaturo, ki se lahko prodaja bolj množično.

Poleg tega vzeti s stojala uspešnico ni isto kot obiskati knjigarno, brskati med naslovi, odkriti nekaj novega, si pustiti svetovati od predanih in poznavalskih knjigarnarjev, ki ti lahko razkrijejo čisto nov svet. Tu se pokaže tudi socialni moment odnosa med kupcem in knjigarnarjem, čar, ki je nenadomestljiv.


V zadnjem času se spet pojavljajo pobude o knjigarni kavarni, ki bi bila morda nadomestek za literarne kavarne, ki so bile skozi evropsko zgodovino središče kulturnega življenja. Čeprav ste zgodbo podrobno pojasnili že v Delu in Mladini, še enkrat, na kratko: kaj se bo torej zgodilo s pobudo, da v pritličju prostorov JAK odprete malo knjigarno kavarno?


JAK je leta 2018 prevzela v upravljanje celotno stavbo te nekdanje »vratarnice« na Metelkovi 2b, dotlej smo namreč bivali le v mansardi, torej tudi pritlični prostor, ki je bil že od same prenove ploščadi Metelkove namenjen javni rabi, tedaj klasificiran kot muzejska trgovina. Javna raba, odprtost obiskovalcem, se ni nikoli zgodila.



Rezultat te opustitve je nenehno vandaliziranje predvsem vzhodnega dela te stavbe, ki gleda na ploščad Metelkova, tudi fasade, ki je pod spomeniškim varstvom. Ta stavba ima namreč čudovito verando, ki kar kliče po druženju. Na njej zdaj radi prespijo brezdomci, zbirajo se odvisniki od različnih prepovedanih substanc, tam se urinira, tam ležijo uporabljene igle ...

In naša želja je bila, da zagotovimo javno rabo, ki bo v skladu s poslanstvom in nalogami Javne agencije za knjigo, torej, da bo povezana s področjem knjige. Zato smo želeli del tega pritličja nameniti mali kavarni s še manjšo knjigarno. Če bi ta prostor zapolnili recimo z arhivskimi omarami, naštetih težav ne bi rešili in jih tudi ne bomo.

Že leta 2018 se je tega zavedala tudi ekipa ministra Peršaka. Objavili smo javno zbiranje ponudb, v Uradnem listu RS, prispela je samo ena ponudba, a izbrani najemnik ni nikoli prevzel prostorov, saj je od pogodbe ob javnih diskreditacijah nas in sebe raje odstopil. Nepravilnosti glede postopka niso bile ugotovljene.
 

Težko bi rekli, da so knjigarne ali založbe pri nas »dobičkonosen« posel: v zadnjih letih smo bili priča propadu številnih uglednih založb, tudi knjigarn, in žal tudi knjigarn kavarn. Spomnimo se knjigarne Vale-Novak na Wolfovi, kjer si med listanjem knjig lahko spil nespresso, pa Trgovine s konceptom, tudi bivše Velike kavarne v Mariboru ...


Da, to so bili lepi primeri, ki so nekaj časa živeli, a očitno se finančno tako ambiciozne pobude pri nas težko obnesejo. Tudi Mladinska knjiga je imela knjigarno s kavarno v Izoli, ki se je prav tako zaprla zaradi nerentabilnosti. Mislim, da v tem trenutku v Sloveniji v večjih mestih nimamo knjigarne s kavarno.
 

Zakaj ta tip kavarn pri nas ne zaživi?


Ne vem, morda, ker jih ne znamo ponuditi ljudem na pravi način. Pa tudi poslovno je treba poznati oba posla – gostinskega in knjigotrškega –, mislim, da se večina opeče pri združevanju obeh v nekaj dobičkonosnega.

Nekdo, ki je dober v gostinstvu, se morda ne spozna na trende v literaturi, tako kot se vsak knjigarnar ne želi ali ne zna ukvarjati z nabavo kave in vsem, kar spada k temu poslu. In že nastopi problem. Ni veliko ljudi, ki bi imeli voljo in kapital, da bi to povezali, da bi tvegali.
 

Koliko za bralno kulturo naredijo vplivneži na instagramu, knjižni blogi, tudi osebnosti, ki desetletja širijo bralno kulturo, kot so Manca Košir, Valentina Smej Novak, Samo Rugelj, Manca G. Renko ...?


Vsak od teh ima svoje bralce, vsak ima svojo generacijo sledilcev. Manca Košir nagovarja drugačne bralke kot Manca G. Renko. Okrog teh osebnosti, ambasadorjev bralne kulture, se zbirajo mikroskupine, ki so pomembne, a jih večinoma spremljamo v virtualnem svetu, na instagramih, blogih in fejsbukih. Ko bi le bilo enako tudi v fizičnem prostoru …

Renata Zamida je po študiju filozofije in splošnega jezikoslovja na FF v Ljubljani in študiju novinarstva na FDV od leta 2006 delala na Beletrini, zavodu za založniško dejavnost, kjer je skrbela za mednarodni marketing (knjižni sejmi, literarne turneje, prodaja pravic slovenskih avtorjev v tujino), e-knjigo oziroma razvoj Biblosa in bila tudi programska vodja festivala Fabula, dokler ni leta 2018 nastopila kot direktorica Javne agencije za knjigo (JAK).

Po pismu članice sveta in pisateljice Gabriele Babnik, ki je Zamidi očitala nezakonito delovanje in takratnega ministra pozvala k razrešitvi direktorice, je v tajnem glasovanju sveta agencije, ki mu predseduje pisatelj Slavko Pregl, večina članov sveta zavoda JAK direktorici izrekla zaupnico, po medmrežju pa je zakrožilo pismo podpore; več kot 200 podpisov so prispevala vidna imena iz sveta slovenske književne industrije, od avtorjev, založnikov do prevajalcev in drugih vplivnih posameznikov.


In zdaj projekt, v katerega ste vpeti že od začetka, Slovenija bo leta 2022 častna gostja frankfurtskega knjižnega sejma, kar je gotovo največja priložnost za mednarodno predstavitev slovenske kulture. Kako se je pravzaprav začela ta zgodba?


Vlada republike Slovenije, gre za nacionalni projekt, se je že leta 2014 odločila, da Slovenija kandidira za ta naslov, za katerega je zmeraj dolga »čakalna vrsta« držav. Leta 2016 so me z JAK povabili, takrat še kot zunanjo sodelavko, da vzpostavim stik z vodstvom sejma in da napišemo kandidaturni dokument, tako imenovani Bidbook, ki je dobrodošel za države, ki jih sejem manj pozna. To smo naredili, vseskozi poglabljali stike in leta 2018 dejansko prišli do podpisa pogodbe o nastopu Slovenije kot častne gostje na sejmu za leto 2022.

Sejem je institucija, ki spada pod nemško založniško knjigotrško zbornico, ima svoj nadzorni odbor, ki potrjuje države častne gostje, eden od ključnih odločevalcev pri tem je nemško zunanje ministrstvo.

Tako da gre za velik uspeh Slovenije kot države in mislim, da se tudi v Sloveniji razume, da je to za nas kot državo in narod, ki temelji na jeziku, zelo pomemben dosežek, ki mora doseči največjo možno vidnost tako doma kot v svetu.

Predvsem je to priložnost, da se v tujini slovenska literatura začne meriti z drugimi vatli in se ovrednoti bistveno višje kot v preteklosti. Je izhodišče za nove prevode v velike tuje jezike – tudi tiste, ki so odločilni za najpomembnejše nagrade v svetovnem smislu.
 

Pričakovanja so velika, toda »ali bomo uspeli vzbuditi resno radovednost in požeti priznanje, ko nam je dana prava priložnost v svetovni areni v Frankfurtu in Bologni«, se sprašuje tudi predsednik društva pisateljev Dušan Merc.


Marsikdo izraža bojazni, da nam ne bo uspelo. Struktura projekta je jasna. Vlada je projekt v izvajanje poverila Javni agenciji za knjigo, zasnovana je široko zastavljena programsko-projektna skupina, ob njej je predvidena medresorska skupina; za projekt so zagotovljena tudi razvojna sredstva iz kohezijskega vira, ki jih bomo, upam, kmalu začeli črpati.

Tako da bodo pri snovanju projekta, pri oblikovanju programov, ki se bodo izvajali leta 2022, vključeni predstavniki iz različnih sfer – ob knjigi kot protagonistki je to priložnost za film, glasbo, gledališče, arhitekturo, slikarstvo, sodobni ples, a tudi za turizem, kulinariko, javno diplomacijo.
 

Za vse, ki še niso bili na frankfurtskem sejmu: kako je videti vizualna predstavitev države častne gostje? Če so Finci uprizorili ledeno jezero, obdano s knjigami, Novozelandci z zvezdami, ki so odsevale v vodi, kaj pripravlja Slovenija?


Države se tega lotevajo na različne načine, tudi mi bomo našli samosvojega, takega, ki bo odražal hkrati to, kar smo, kot to, kar želimo biti. Če pomislim na lansko častno gostjo Gruzijo, ki ima v Evropi še zmeraj pridih eksotičnosti, je tudi s preigravanjem nekih arhetipov in svojstvene abecede vzbudila izjemno veliko radovednosti. Gruzija je hkrati s tem sejemskim nastopom doživela tudi močan turistični razcvet, lani so v Nemčiji govorili samo o gruzinskih vinih in nujnem obisku Tbilisija.
 

Tudi to je eden od stranskih učinkov projekta države častne gostje na frankfurtskem sejmu?


Gotovo. Turizem, kulinarika, vse to se da zelo dobro izpostaviti, zlasti ker je Slovenija leta 2021 evropska gastronomska regija. In tu imamo veliko pokazati.
 

Torej še enkrat, pričakovanja so velika. Kakšen realen učinek ima lahko na slovensko literaturo? Koliko avtorjev in avtoric naj bi se predstavilo, kdo jih bo izbiral, po kakšnem kriteriju?


Srčika tega nastopa je, kot rečeno, literature države. In običajno je tako, da se države, ki se odločajo o tem, koliko avtorjev in avtoric bodo pripeljali tisto leto v Nemčijo, odločajo po kriteriju novejših prevodov njihovih del – v nemščino in/ali v angleščino. Pri nas predvidevam, da se ne bomo odločali bistveno drugače. Na vsak način imamo prostor in čas, da predstavimo veliko število avtoric in avtorjev, običajno se države odločijo za številko med petdeset in sedemdeset.
 

To je velika številka. Ste morda razmišljali tudi o konceptu, ki so ga omenili nekateri mednarodni založniki, da bi izbrali le nekaj reprezentančnih avtoric in avtorjev in iz njih ustvarili zanimivo zgodbo, ki bi pritegnila mednarodno pozornost?


Prepričana sem, da lahko pokažemo precej več zanimivih avtoric in avtorjev, sploh če upoštevamo žanrsko raznolikost, ne pozabimo na otroško literaturo! Poleg tega izkušnje kažejo, da tuji založniki želijo specifične zgodbe, za vsakega je treba najti tisto, kar išče.

Mislim, da nihče, ki je relevanten v tem prostoru, ne bo izpuščen, poleg tega ne gre samo za nastope tistih pet dni na sejmu oktobra, gre za nastope čez vse leto, na najvidnejših literarnih festivalih po Nemčiji, veliko pozornosti bomo namenjali tudi prisotnosti v Avstriji in Švici, na spisku so že številni partnerji. Zagotovo imamo v slovenski literaturi nekaj »vlečnih konjev«, na katere gre staviti in ki bodo za seboj potegnili tiste avtorje, ki so v nemškem okolju še manj znani.

Med njimi lahko izpostavimo Draga Jančarja, ki je bil večkrat mednarodno nagrajen, nazadnje prav z avstrijsko državno nagrado, ali Majo Haderlap, Florjana Lipuša, ki lahko opozorita na bogato zamejsko ustvarjalnost. Hkrati z njimi imamo priložnost, da predstavimo mlajše, mednarodno še neuveljavljene glasove neke druge generacije ... Imamo res široko paleto avtoric in avtorjev, ni bojazni, da bi imeli težavo z naborom, upam pa, da niti z izborom.

image
Renata Zamida, direktorica JAK: Čeprav pogosto javno leporečimo o slovenskem jeziku in kulturi kot srčiki naroda, kot podstati za obstoj slovenstva, ni videti, da bi v to verjeli tako trdno, da bi ta načela tudi živeli. FOTO: Mateja Jordovič Potočnik

 

Večkrat ste poudarili, da je cilj JAK, da do začetka frankfurtskega sejma izide sto novih slovenskih knjig v nemščini. Kako vam kaže?


Odlično, cilj bomo z nekaj dodatnimi napori celo presegli. Zadnja tri leta smo zelo uspešni pri novih prevodih v nemščino, tudi ker smo od leta 2018 predstavili novo možnost podpore, namenjeno posebej nemškim založbam, ker napoved tega častnega naslova generira bistveno povečan interes. A cilj nas vseh, JAK, avtorjev in založnikov, je ustvariti tudi višjo izvozno vrednost slovenske literature, ne le lansirati množice prevodov za statistiko.
 

Ste opazili kakšen napredek na tem področju? Včasih je bil že dovolj velik uspeh, da je tuja založba sploh želela izdati slovenskega avtorja.


To, kar opažamo v zadnjih dveh letih, je ravno, da slovenske knjige na tujih trgih začenjajo dosegati višje cene, predvsem pa se je povečal interes največjih založb, tudi tistih, ki v programu še nikoli niso imele slovenske avtorice ali avtorja. Te velike založbe običajno niti ne zaprošajo za državno podporo, torej za subvencijo za prevod, ker se vrtijo po drugih ekonomskih vatlih.
 

Lahko navedete kakšen primer?


Od lani imamo prevod mladinskega romana Jane Bauer pri založbi S. Fisher, ponovno bo slovenske avtorje izdajala založba Suhrkamp, kjer že petnajst let ni bilo novih prevodov iz slovenščine. Ravno letos spomladi je pri njih izšla pesniška zbirka koroškega Slovenca Fabjana Hafnerja, tu so še založbe Wallstein, Residenz, Rowohlt, Ullstein … V sodelovanju založbe Hanser in nemške akademije bo leta 2022 izšla velika antologija slovenske poezije 20. in 21. stoletja, ena od rdečih niti slovenske predstavitve bo zagotovo poezija.
 

Je torej zgodba o Slovencih kot narodu poetov del naše izvozne zgodbe?


Lahko rečem, da Slovenci morda nismo véliki, epski pripovedovalci, kot smo močni pesniki, in to je nekaj, kar prihaja do izraza tudi v tujini. Tuji uredniki se vse bolj poglabljajo v slovensko literaturo in pomemben je trajnostni učinek, ki bi ga radi dosegli, da bi vsi ti založniki, ki bodo zdaj brali slovensko literaturo in se odločili, da jo izdajajo, tej ostali tudi zvesti. Torej, da bodo poetike avtoric in avtorjev, ki jih bodo prepoznali kot kakovostne, spremljali še naprej, da nekako zasidramo slovenski literarni prostor v mentalnem zemljevidu tujih založnikov kot nekaj, čemur je treba slediti in za kar je vredno plačati prevodne pravice.
 

Bi lahko izpostavili prevladujoči literarni trend v evropski literaturi? Že nekaj let smo ob porastu žanra kriminalk, kjer kraljujejo Skandinavci, priča ponovnemu valu osebnoizpovedne literature, kjer najbolj izstopata Elena Ferrante in Karl Ove Knausgård. Avtorje kriminalk imamo pri nas, s Tadejem Golobom na čelu, ali imamo slovensko Eleno Ferrante oziroma Knausgårda?


Gotovo je najbliže trendu osebnoizpovedne literature prav Lojze Kovačič, ki so ga kritiki primerjali s Knausgårdom, tudi Vitomil Zupan se ponovno odkriva v tujini, po vidnem prevodu v italijanščino lani bo naslednje leto izšel še nemški. Oba sta pri tujih založnikih in kritikih požela kar nekaj pozornosti.

Eden izmed trendov, ki smo ga lahko opazovali predvsem zadnji dve leti, je povečano povpraševanje po delih avtoric, zato smo lani predstavili film Pet ženskih avtoric in ga uspešno predstavili občinstvu na založniškem srečanju.

Rezultat je, da imajo tri avtorice že svoje založnike, izpostavljam Natašo Kramberger, Ano Schnabl, Anjo Golob, še od prej Mojco Kumerdej. Se pa ti trendi hitro spreminjajo, treba je biti zelo odziven. Močni smo v otroški literaturi, kjer čudovito delo opravljajo tudi založbe Mladinska knjiga, Sodobnost in Miš, pa tudi založbi Malinc in Morfem ...

Vzpodbudno je, da so založniki prepoznali, da je to segment njihovega dela, v katerega se splača vlagati, tako finančno kot v izobraževanje.
 

Kako bo zaradi ukrepov v zvezi s pandemijo letos videti frankfurtski sejem?


Letos so vsi mednarodni sejmi bolj ali manj odpadli in seveda se je tako ustvaril vakuum na tem področju, hkrati pa je nastopila še večja lakota knjižnega in založniškega sveta. Knjižni sejem oktobra v Frankfurtu zagotovo bo, vprašanje je le, v kakšni obliki. Videti je, da bo letošnja izvedba zelo evropska, saj kaže, da zaradi razmer ne bo čezoceanskih razstavljavcev, zna pa biti, da tudi deloma virtualna. Oboje se bomo potrudili izkoristiti v svoj prid.
 

Mislite, da se z velikimi pričakovanju ob frankfurtskem sejmu in bolonjskem knjižnem sejmu stopnjujejo tudi pritiski na Javno agencijo za knjigo? Kako ob teh različnih interesih ohraniti stabilnost JAK?


Težko je ohranjati stabilnost na vseh ravneh, če imajo nekateri toliko veselja s tem, da spodnašajo tla pod nogami. Dva svetnika, ki sta me vseskozi podpirala, sta prejela pošto o svoji predčasni razrešitvi, eden je predsednik sveta JAK, Slavko Pregl. To ne napoveduje nič dobrega. Razloge za vztrajanje in elan pa je treba vedno znova iskati tudi v sebi …
 

In v knjigah, očitno. Kdaj ste se tako zaljubili v knjige, ki so od vašega udejstvovanja pri Beletrini naprej postale neobhoden del vašega profesionalnega življenja?


Literatura me spremlja od nekdaj. Prvi profesionalni stik z njo sem imela kot kulturna novinarka za radio Maribor, takrat sem začela pisati radijske recenzije knjig, po vmesnem skoku v oglaševanje je bila moja prva stalna zaposlitev prav na takrat Študentski založbi, zdaj Beletrini.

Sicer sem bila od malega strastna bralka, to sta zelo spodbujali tudi moja mama in babica, predvsem z zgledom in številnimi knjižnimi nakupi. Imela sem obdobja, ko sem prebirala celotne opuse avtorjev, najbolj v gimnaziji, recimo Tagoreja, Manna ali Cortázarja. Vse me je zanimalo in me še zmeraj.