Upri se sebi, človek

Ko so 3. junija navsezgodaj zjutraj vojaki z obrazi, povitimi v platnene šale, spet začeli slepo streljati v množico protestnikov, ki so mirno sedeli na barikadah pred štabom sudanske vojske v Kartumu, pokol ni presenetil niti najbolj naivnih opazovalcev. Posnetki po Nilu plavajočih trupel in kupi mrličev, ki so rasli na obeh bregovih pod mostom v Omdurmanu, so nas na družabnih omrežjih dosegli skoraj tako kot poročila medijev med rušenjem newyorških dvojčkov 11. septembra.

Džandžavidi! so se pojavili komentarji v zahodnih medijih. »To so džandžavidi!« so ponavljali tudi novinarji na Al Džaziri, podobno hitro in brez premisleka kot leta 2001, češ da je za velikim terorističnim napadom samo Osama bin Laden. Imajo prav?

Džandžavid je jezdec na kameli, ki se kot privid nenadoma pojavi iz peska na južnem robu Sahare in napade kot strela z jasnega. Domačini v Darfurju tako imenujejo podeželske cestne razbojnike, ki so od nekdaj ropali nomadske pastirje, karavane trgovcev in romarje, namenjene v Meko. Okoriščali so se tudi s kmeti v redkih oazah s skromno vegetacijo. Kradli so – ubijali niso! Samo če je šlo kaj res narobe, so tudi pobijali. Nikoli prej niso posiljevali! In niso počeli grozodejstev. Niso parali trebuhov nosečnicam in se igrali z nedonošenčki. O čem takem ljudsko izročilo ne pozna nobenih poročil. Ko so pobrali svoj davek, so, tako kot so se pojavili, tudi izginili. Za njimi so ostale samo sledi, a jih je hitro zasul veter.



Za džandžavide smo v Evropi prvič slišali konec leta 2003. Malo po tem, ko smo iz medijev prvič izvedeli tudi za darfurske upornike. Črni fantje in možje, ki so ob zori 16. aprila 2003 na terenskih vozilih prodrli skozi ograjo okoli letališča v Al Faširju in skušali zažgati ruska letala antonov, so se oklicali za Sudan Liberation Army in Justice and Equality Movement. Najprej ni šlo, nato se je nekdo spomnil in zavpil, naj streljajo v tanke z gorivom. In začel se je kres, fantastični ognjemet črnih hlapcev Jernejev.

Zmedeni in zadrogirani najcenejši sužnji

Komaj so čakali prvih intervjujev zahodnih novinarjev. Trdili so, da so napadli v obrambi, da bi preprečili nameravano bombardiranje njihovih domov na plemenskih ozemljih drugega večinskega darfurskega ljudstva Zagava. Za orožje da so zgrabili zato, ker jih v Kartumu ne slišijo. Ker jim tri večinska ljudstva na severu v dolini Nila, ki se imajo za arabska, da dobivajo subvencije iz Savdske Arabije, Katarja pa tudi Irana, ne dajo nič od milijard dolarjev, ki jih plačujejo v zameno za sodelovanje pri širjenju arabskih gospodarskih in političnih interesov na najdaljši reki in najbolj plodni afriški zemlji. Njihov agent, vodja nacionalne islamistične fronte Omar Hasan al Bašir, ki je prevzel največjo afriško državo z nekrvavim vojaškim udarom leta 1989, jim je rekel, da se ne bo pogajal z nikomur. Pogajal se bo samo s tistimi, ki bodo prišli z orožjem. In zato so zdaj prišli z orožjem.

Al Bašir, agent arabskih interesov, ki ga je izbrala in nastavila Muslimanska bratovščina iz Egipta, da je z nekrvavim vojaškim pučem prevzel oblast leta 1989, je najbolje od vseh dotedanjih sudanskih diktatorjev in predsednikov pred njim znal s taktiko »ubij sužnja s sužnjem« izkoristiti konflikte med kmeti in nomadskimi pastirji. Tako da je džandžam ponudil zastonj vsako črno žensko, ki jo ujamejo. In vojni plen in zastonj naselitev, kjer koli na osvojenih območjih.

Paravojaški oddelki džandž so od leta 2003 skupaj s sudansko redno vojsko, ki je bombardirala in raketirala iz zraka, požigali afriške domove, posiljevali in pobijali žene in otroke in starce ter skoraj zatrli in pokorili vsa uporniška gibanja v Darfurju. Samo Furi pod vodstvom Abdela Vahida se še branijo, izrinjeni in zapečateni v popolno izolacijo vrh tri tisoč metrov visokega ugaslega vulkana Jebel Mara. Dar Fur po arabsko pomeni Domovina Furov. To so pravi poslednji mohikanci, ki jih za menoj julija 2006 ni obiskalo več kot pest poročevalcev.

Džandžavidi so tisti, ki so me zasliševali in zastraševali v hiši duhov v Al Faširju, potem ko so me julija 2006 modre čelade iz vrst OZN in Afriške unije kot posebnega odposlanca takratnega slovenskega predsednika dr. Janeza Drnovška po petih mesecih raziskovanja med različnimi uporniškimi gibanji, kaj je res, izdale in izročile sudanski vojaški obveščevalni službi.
Takrat sem opazil, da večina tistih, ki so me stražili, niso sinovi pastirjev in kmetov iz doline Nila, ampak najbolj preprosti fantje iz oaz na južnem robu Sahare. Iz vasi, ki jih zasipava pesek čez cel Sahel od Mavretanije prek Malija, Nigra in Čada in tudi severne Nigerije, koder se zaradi podnebnih sprememb po statističnih podatkih OZN največja puščava na Zemlji širi proti jugu povprečno sedem kilometrov na leto. To so najbolj preprosti fantje, ki ne morejo več preživeti na tradicionalen način kot nekoč njihovi očetje in mame, nadvse gostoljubni nomadi, ki smo jih v 70. in 80. letih srečevali in se bratili z njimi popotniki na transafriških transverzalah. To so zdaj zmedeni, paranoični, zadrogirani najcenejši sužnji. Spregledane in zlorabljene žrtve, katerih klice na pomoč v vse pogostejših peščenih viharjih in vrtincih tujih vojn za nadzor naravnih virov, vode in nafte ter mineralov in plodne zemlje nihče ni hotel slišati.

To vem zato, ker sem spremljal starešine ignoriranih sahelskih ljudstev po labirintih centrov moči v Evropski uniji in Združenih državah in bil zraven, ko so jih drug za drugim zavračali tudi vse bolj in bolj arogantni nacionalni parlamentarni odbori za zunanjo politiko v članicah EU.

Hameti, novi Bašir

Izločene, izobčene, pozabljene in preklete so slišali in uslišali le agitatorji Al Kaide, Islamske države in drugih sovražnih gibanj, ki so po velikih obračunavanjih na naftnih poljih Bližnjega vzhoda pribežali in se poskrili po zanje novem eldoradu za rekrutiranje novih privržencev na margini v Sahari in Sahelu.

Džandžavidi so nova fanatična islamistična vojska, ki v deželi prividov prisega na džihad proti lažnivcem in hinavcem pax britanice in pax americane. In hkrati tudi nekakšna nova tujska legija izobčencev in najemniških morilcev, ki so organizirani po korporativnih načelih. Ena polovica možganov je indoktrinirana s sveto vojno, druga robotizirana z obljubo moralne pravice do neomejenega svobodnega seksa in drugih nebes, ki jih omogoča denar.

Zadnji sudanski diktator Omar Hasan al Bašir je bolj zaupal džandžavidom kot vojakom redne sudanske vojske, ker v prestolnici nimajo nobenih korenin. Niso člani nobene mreže tradicionalno široko razvejanih družin z bogato kulturo medsebojnih odnosov, ki je preprečevala nasilje in posiljevanje ter omogočala preživetje tudi najbolj šibkim vsa tisočletja nazaj.
To so tisti, ki ne marajo nikogar in njih nihče ne mara. In zato ne odgovarjajo nikomur drugemu kot svojemu vodji, generalu Mohamedu Hamdanu Dagalu.



Tega neizobraženega, okoli štiridesetletnega povzpetnika z vzdevkom Hameti, a prebrisanim pogledom, sem se prvič ustrašil teden dni po prvem razdeljevanju kamer na osvobojenih ozemljih v Darfurju leta 2008. Takrat ko sem prek našega veleposlaništva v Kairu prejel grožnjo, da ne bo, če me še enkrat ujamejo, nobenega sojenja več. Septembra 2006 so me džandžavidi spustili, ker je predsednik Janez Drnovšek prosil za to predsednika Omarja al Baširja. Njegova ekscelenca je podpisala pomilostitev, potem ko sem bil že obsojen na dve leti zapora z obtožnico, da sem kriv vohunstva in lažnega poročanja o Sudanu. Vse, kar sem zakrivil, je bilo, da sem se vrnil k staroselcem, ki so me dve leti prej kot posebnega odposlanca prosili, naj ostanem z njimi, ker jih džandžavidi, če bodo vedeli, da sem tam, ne bodo upali napadati. In da sem jim namesto sebe pustil kamere, računalnike in satelitske telefone kot nekakšne »oči in ušesa boga«, ker ta ne sliši in ne vidi več dobro, kot so sami rekli. Tudi male vohunske kamere so med džandžavidi povzročile preplah, ker jih je razmeroma lahko skriti, in so se zbali, da z njimi ženske utegnejo posneti potencialne posiljevalce.

Pošast, da je ni mogoče več nadzirati

Francoski raziskovalni novinar in aktivist Jerome Tubiana, sin staršev antropologov, ki najbrž najbolje poznata ljudstva in njihovo sahelsko politiko v Severnem Darfurju in Čadu, od koder prihaja tudi Hameti, pravi, da so Hametija najprej podprli arabski trgovci v Darfurju, ki so pred šestnajstimi leti ustvarili džandžavide zato, da so zaščitili Baširja. In da je tudi Bašir produkt zveze med sudansko vojsko in Muslimansko bratovščino, ki je ni mogoče opaziti nikjer drugje v arabskem svetu. Ampak po dvajsetih letih vojskovanja z nepokornimi uporniki SPLA na jugu Sudana se je vojska naveličala, islamisti pa utrudili in razpadli. Ko je leta 2003 izbruhnil nov upor v Darfurju, so darfurski Arabci prepričali Baširja, da mu bo pomagala zmagati njihova mladina.

Vojska je al Baširja odstavila 11. aprila letos, po tridesetih letih kleptokracije, ki je izropala vse dosegljive naravne vire in premoženje preganjanih in pobitih naložila v banke onkraj Rdečega morja ali pa poskrila po svojih vilah ob Nilu.
Zahodni diplomati niso narobe presodili, kdo je glavni po Baširju. Ambasadorji ZDA, Britanije in Evropske unije se niso šli rokovat z naslednjim predsednikom samooklicanega prehodnega vojaškega sveta, malo znanim generalom Abdelom Fatahom al Burhanom, ampak so se srečali z njegovim mlajšim namestnikom, slavnim vodjem džandžavidov in najslabše od vseh generalov zapisanim Mohamedom Hamdanom Dagolo - Hametijem.

Hameti naj bi bil zdaj glavna dediščina, ki jo je po tridesetih letih pri koritu Bašir zapustil za seboj. Bašir ga je ustoličil za glavnega varuha prestolnice Sudana že v pripravah na nove vojne proti terorju, še pred odcepitvijo Republike Južni Sudan. Po razglasitvi nove države 10. julija 2011 so staroselce v Nubskih gorah in Modrem Nilu napadli isti morilci in posiljevalci iz vrst džandžavidov skupaj s sudansko vojsko in agenti nacionalne varnosti kot v Darfurju, le da se zdaj imenujejo uradno Rapid Support Forces (RSF). Tudi ti, ki jih pošiljajo, so isti, le da se sedaj namesto Nacionalna islamistična fronta imenujejo Nacionalna kongresna stranka.



S financiranjem, oboroževanjem in krepitvijo džandžavidov pod vodstvom Hametija je Baširjev režim ustvaril tako veliko pošast, da je ne more več nadzirati. Džandžavidi so zdaj najbolj nevarna vojska v Sudanu, ker jih tuji botri motivirajo za množično ubijanje z obljubljenim prestižem in privilegiji tako na tem kot na onem svetu.

Na tem svetu se džandže financirajo z denarjem, ki ga darežljivo nakazujejo vahabiti s savdskega dvora. Hkrati se financirajo tudi s sredstvi, ki jih prispeva Evropska unija za nadzor sudanskih meja in preprečevanje trgovine z begunci, ki naj bi vse bolj ogrožali »zibelko civilizacije«. V ta namen je lani najvišja predstavnica EU za zunanjo politiko Federica Mogherini odobrila 160 milijonov evrov, s katerimi je Baširjeva soldateska nakupila orožje in ga takoj začela uporablja za iztrebljanje staroselcev. Zdaj pa pride zelo prav tudi za nadzorovanje, zastraševanje in pobijanje protestnikov. Nemčija je sama oskrbela režim s satelitsko nadzorno tehnologijo, ki se je zdaj bojimo vsi, ki se na skrivaj tihotapimo pomagati soljudem v Nubskih gorah in Modrem Nilu.
ZDA so v vojni v Jemnu v postelji z najbolj konservativnim in skorumpiranim dvorom na zemlji. Razen nekaj izjav v podporo protestnikom in njihovim zahtevam po demokraciji in spoštovanju človekov pravic v Sudanu ne naredijo nič več kot Velika Britanija, ki se podobno samo tradicionalno dvolično hlini obema stranema. Rusija in Kitajska sta pred časom blokirali varnostni svet OZN, ki že tradicionalno ne počne nič dosti več, da bi preprečil veliko klavnico.

Urad katarske Al Džazire, ki je vse od začetka protestov decembra lani največ poročala o rastočih napetostih v Sudanu, je prehodni vojaški svet zaprl. BBC poroča medlo, kot bi se čutil sokrivega za vse več nasilja v Sudanu. CNN in RT najraje molčita. AFP pa se zdi, da napeljuje predvsem vodo na mlin francoskih interesov v širšem Sahelu.

Upanje umre zadnje

Videti je, da so zdaj v resnici najbolj varni afriški staroselci, ki se z orožjem branijo v najteže dostopnih gorah, oazah in savanah na sudanskih mejah. To so tisti, ki jim že desetletja skušamo pomagati preživeti somišljeniki, ki čutimo v teh domačinih korenine in semena človeštva.



Po desetih letih zbiranja prispevkov in iskanja poti, kako do najbolj ogroženih zaradi podnebnih sprememb in vojn za vodo spraviti naš vrtalni stroj za iskanje vode, sta se oba tovornjaka z naloženo opremo, ki ju je za 185.000 evrov iz druge roke kupil Klemen Mihelič, 29. marca izkrcala v luki Port Sudan. Naš sudanski sodelavec Suleiman Jamus, ki je po vzoru Miheličeve Hope, prav zato, da bi lahko mali konvoj prejel legalno, ustanovil humanitarno organizacijo Hope for People, nas je dva meseca miril, da bo zdaj zdaj vse urejeno za transport čez Kartum in skozi goščavo in puščavo tri tisoč kilometrov naprej v Darfur. Po treh tednih se je prvič oglasil in po telefonu povedal, da sta tovornjaka dosegla Kartum. Potem so bile vse zveze spet pretrgane. Medtem so džandžavidi znova napadli. Ne vemo, ali sta naša tovornjaka zapustila Kartum pravočasno. Najbrž nista.
Ker se je na klice na pomoč iz Darfurja prvi odzval nekdanji slovenski predsednik, smo projekt vrtalne naprave za iskanje vode v Darfurju poimenovali Antena dr. Janeza Drnovška. Za to pridobitev nam je poleg članov Gibanja za pravičnost in razvoj doniralo več tisoč Slovencev. S svojimi prispevki so sodelovali slikarji, kiparji, glasbeniki, šolarji, upokojenci ... S Klemnom, Bojano se čutimo odgovorne, da moramo narediti vse, da si bodo v Sudanu čim prej in čim bolj varno začeli iskati vodo.
Tik preden je ladja dosegla Port Sudan, smo se s prošnjo za pomoč pri varovanju naših strojev obrnili tudi na sedanjega predsednika Boruta Pahorja. Ker je večkrat prej sprejel naše goste iz Sudana in so ga ti razmeroma dobro informirali, kaj se dogaja, smo ga povabili, naj gre z nami v Sudan in poskuša posredovati pri vladi, ki se bo stabilizirala v Kartumu.
Načelno je privolil, a je poudaril, da najprej potrebuje več informacij. Zanima ga, ali bi bila njegova vloga tam zgolj simbolna ali bolj konkretna. Da mu na to vprašanje lahko odgovorimo, morava z Bojano čim prej sama v Kartum in se v danih razmerah fizično povezati z Džamusom.

Seveda nisva ostala doma, ampak sva se tudi zadnjo sušno dobo vtihotapila v Nubske gore in snemala naprej domačine, ki trohnijo pri še živih telesih. Gobavim sva morala priznati, da nama kljub vsemu obveščanju in prošnjam v Evropi ni uspelo s seboj pripeljati tudi predstavnikov Svetovne zdravstvene organizacije niti zdravil proti tej najbolj sramotni bolezni.
Nikoli in nikjer prej še nisva tako močno začutila, da so ravno ti trohneči otroci in mame in starci najbolj nazoren odsev trohnenja nas, privilegiranih v coni udobja in navidezne varnosti. Nas, ki imamo zdravila, a jih ne damo najbolj ogroženim soljudem, ker je naše srce strohnelo, podobno kot ti, ki jim trohnijo telesa ...

Džandžavidi se s preizkušeno formulo motiviranja novih rekrutov utegnejo v kratkem razširiti tudi na širšo okolico. Sodelujejo v novi proxy vojni za nadzor nafte med Italijani in Francozi v Libiji. In spopadih za diamante na strani islamskih fanatikov proti kristjanom v Centralnoafriški republiki. Če jim bo uspevalo še naprej, utegnemo biti ogroženi tudi mi, na drugi strani Sahare in Sredozemskega morja.

Nekdanji sudanski študent v Ljubljani pravi, da njegovi ljudje v Sudanu ob vsem, kar doživljajo in kar se še napoveduje, upajo na pomoč samo še iz Evropske unije. Sočutnih v zibelki razsvetljenstva. Ne samo politikov, ampak tudi nas, ki smo v večini.

Po Nilu pa plavajo nova trupla.