V banji z Madonno ali česa nočemo

Ko nam začnejo milijonarji razlagati, da smo vsi v istem čolnu, nas mora seveda resno zaskrbeti.

Objavljeno
28. marec 2020 06.00
Posodobljeno
28. marec 2020 06.00
Virus ne ločuje med bogatimi in revnimi, pametnimi in neumnimi, smešnimi in dolgočasnimi. Je velik izenačevalec, borec proti diskriminaciji, pravi v videu Madonna. FOTO: Youtube
Alenka Zupančič
Alenka Zupančič
Pred nekaj dnevi sem se z rahlo spuščeno čeljustjo osuplo zagledala v Madonnin prispevek k aktualni poeziji covida-19. Če ste zadevo videli, veste, o čem govorim. Sicer naj zadošča kratek opis.

Madonna sedi gola v svoji banji, v mlečno beli vodi, na kateri plavajo cvetni listi vrtnic. V kamero z mehkim glasom in slovesno počasnimi poudarki recitira besedilo, ki si ga je zamislila kot svoj nagovor javnosti v teh težkih časih. Kar je na virusu grozljivega, pove, je na njem tudi najboljšega: virus ne ločuje med bogatimi in revnimi, pametnimi in neumnimi, smešnimi in dolgočasnimi. Je velik izenačevalec, borec proti diskriminaciji. Vsi smo v istem čolnu, zaključi Madonna, in če se ladja potopi, bomo potonili vsi skupaj …

Ko nam začnejo milijonarji razlagati, da smo vsi v istem čolnu, nas mora seveda resno zaskrbeti. Navadno to pomeni, da se jim zdi iz takšnih ali drugačnih razlogov varneje začasno skočiti v naš čoln. Magari s kakšne veličastne in domnevno nepotopljive ladje. Enakost, povezanost in solidarnost, ki so jih nenadoma odkrili, so času – in »skupnemu čolnu« – primerni modni dodatki.



Se spomnite filma Titanik, v katerem zlobni nesojeni mož glavne junakinje ugrabi otroka, da bi se v nasprotju z moralnim kodeksom (prednost imajo ženske in otroci) tudi sam vkrcal na rešilni čoln? Vsi smo v istem čolnu, ampak kaj če je čolnov premalo za vse?


Kapital in druge pridružene bolezni


Virus res ne razlikuje med bogatimi in revnimi, hkrati pa v ničemer ne odpravlja teh razlik. Niti nas ne navaja k temu, da jih odpravimo. Nas pa, glede na družbeni kontekst, navaja k marsičemu drugemu.

Vzpostavila sta se dva osnovna modela soočanja s pandemijo.

Alojz Ihan je zadevo povzel takole: Če ne bi nič ukrenili, bi bila ob takšni nalezljivosti bolezen v dobrem mesecu mimo. Hitro bi bili prekuženi, gospodarska škoda bi bila manjša. Tako pa bomo obdobje paralize podaljšali, razvlekli na pet, šest mesecev. Toda druge izbire nimamo, ker to je edini način, da zavarujemo najšibkejše. Enostavno se ne moremo kot družba hladnokrvno odločiti, da žrtvujemo pet do deset odstotkov ljudi.

To v grobem povzema odgovor oziroma strategijo, ki je za zdaj prevladala v Evropi in v prvi plan postavlja solidarnost in skrb za najranljivejše. Tudi tam, na primer v Nemčiji, kjer je smrtnost bistveno nižja kot od pet do deset odstotkov. Veliko številk vidimo v teh dneh in s številkami je mogoče dokazati zelo različne stvari, glede na to, v kakšen okvir in kontekst jih postavimo. A recimo, da imamo, ne glede na določeno relativnost tega, kaj številke pravzaprav pomenijo, vendarle opravka z vprašanjem principov.

Nekatere družbe se, bolj ali manj odkrito, odločajo za drugačen princip. Donald Trump je v svoji značilni maniri stvari povedal zelo jasno in direktno. Amerika enostavno ni narejena tako, da bi se lahko za dalj časa »ugasnila«, »zaprla«. To odpade, te možnosti ni. In v nekem smislu ima povsem prav.

image
FOTO: Reuters


Paradoks oziroma začaran krog sedanje situacije je namreč v tem, da si lahko socialni, »človeški« odgovor na pandemijo privoščijo predvsem družbe, kjer še obstaja relativno močna socialna država. Druge bodo, tako kot Trump, rekle: ustavitve si enostavno ne moremo privoščiti, zdravilo bi bilo v tem primeru hujše od bolezni, ekonomske posledice ustavitve bi prinesle še veliko več žrtev, tudi smrtnih, kot sam virus. Kar je (v ZDA, pa ne le tam) najbrž popolnoma res!

To ni enostavno Trumpova lažna propaganda. Dejstvo, da si ZDA kot država »človeškega« odziva sploh ne morejo privoščiti, ni nekaj, kar moramo na vse kriplje zanikati. Zdaj, ko so končno to odkrito priznali, bi nasprotno moralo obveljati kot izhodišče za resni kritični premislek in preusmeritev sistema: Kaj vse so desetletja delali narobe, da si tega zdaj enostavno ne morejo privoščiti? Sanders to poskuša, Trump pa je zadevo seveda zasukal drugače.

A včasih se virusi – to zdaj velja tako za sars-cov-2 kot za kapital-2020 – obnašajo neprilagojeno, nenavadno, nesimbiotično in ubijejo več nosilcev, kot bi bilo zanje dobro. Režejo vejo, na kateri sedijo. A če ste veja vi, vam ta perspektiva sama po sebi ne pomaga dosti.


Kaj je jedro trenutne Trumpove strategije? To, da en tip preživetja (ekonomski) izigrava proti drugemu (zdravstvenemu). Da to lahko deluje, potrebuješ ekonomsko stisko in ne vsesplošne blaginje. Se pravi, da se na to taktiko paradoksno najbolje odzovejo ekonomsko najšibkejši. Če v državi ne obstaja sistem socialnih varnostnih mrež, ekonomska stiska zelo hitro postane življenjska, preživetvena. Preprosto je res, da ima danes veliko ljudi bistveno hujše eksistencialne skrbi, kot je virus.

In tu smo pri ključu Trumpovega uspeha, ki je natanko v načinu, kako mu vsakič znova uspe delavskemu razredu prodati, da se zaveda njihove stiske in misli predvsem nanje. Takole nekako gre zgodba: v nasprotju z elitističnimi demokrati, univerzitetniki, novinarji in drugimi dekadentneži, ki joggajo po parkih, v svojih dizajnerskih stanovanjih gledajo umetniške filme in tako prakticirajo socialno distanciranje, si delavski razred tega ne more privoščiti. In Trump jih razume, on je na njihovi strani. Kot je tudi njim pogosto bliže Trumpovo obešenjaško norčevanje iz virusa, saj dejansko imajo hujše probleme v življenju.

Samo ena malenkost manjka v tej zgodbi: da je ekonomsko-socialna politika, kot jo vodi Trump (in drugi pred njim, sredinski demokrati tu niso prav nič odstopali), tisto, kar ravno sistematično skrbi za to, da imajo v življenju hujše probleme, kot je virus. Slabše ko nam gre, bolj ko nas pesti ekonomska negotovost in manj ko se lahko zanesemo na »socialo«, bolj zanemarljiva grožnja se nam zdi aktualni virus. In prej »osamitvene ukrepe« dojemamo kot zaroto proti nam in naši eksistenci. Dokler ne pride Rešitelj in nam z odločno velikodušnostjo ne »omogoči«, da se vendarle vrnemo na delo, čeprav v še težjih in bolj tveganih razmerah.



Ali ste opazili, kako je prevladujoča ekonomska logika v marsikaterem pogledu presenetljivo podobna logiki virusa? V svoji nalezljivosti se je razširila po vsem svetu in žrtve pobira med najranljivejšim delom prebivalstva; če slednjega ne zaščitimo z različnimi socialnimi varovali, krivulja njene rasti dosega bistveno višje stopnje; vodi jo očem nevidna roka …

Ja, kapital je kot virus: prisesa se na vas in nato poskuša najti sožitje z vami nekje v coni, ko ravno še preživite, ker vas seveda potrebuje za svoje razmnoževanje in ekspanzijo. Saj on ni vaš sovražnik in ni v njegovem interesu, da bi kar vsi takoj pomrli, ampak da ga hranite, okrepite in širite naprej. Simbioza. A včasih se virusi – to zdaj velja tako za sars-cov-2 kot za kapital-2020 – obnašajo neprilagojeno, nenavadno, nesimbiotično in ubijejo več nosilcev, kot bi bilo zanje dobro. Režejo vejo, na kateri sedijo. A če ste veja vi, vam ta perspektiva sama po sebi ne pomaga dosti.


Solidarnost ali ekonomija? Ja, prosim!


Skratka, pozor. Prevladujoča ekonomska logika ni tako zlovešče morbidna zato, ker je ekonomska, niti ne zato, ker je logika, ampak zato, ker je zelo specifična ekonomska logika. Ta, v kateri živimo sedaj, ni ne prva ne zadnja ne edina. Različne ekonomije imajo različno logiko, ki je odvisna predvsem od tega, kako se oblikujejo družbeni odnosi, stke družbena vez. Ekonomija ni matematika, ampak je družbeno razmerje. Matematika je njena pomožna veda.

Kaj je jedro trenutne Trumpove strategije? To, da en tip preživetja (ekonomski) izigrava proti drugemu (zdravstvenemu). Da to lahko deluje, potrebuješ ekonomsko stisko in ne vsesplošne blaginje. Se pravi, da se na to taktiko paradoksno najbolje odzovejo ekonomsko najšibkejši.


Če Evropa, ki si človečnost še lahko privošči, ne bo storila drugega, kot počrpala svoje socialne rezerve, ne da bi hkrati začela aktivno graditi drugačen, alternativen ekonomsko-politični projekt, je rezultat jasen. Ekonomsko izčrpana in brez alternativnega projekta bo lahko samo pokleknila in v naslednji krizi, če ne še prej, sledila Ameriki: solidarno človeško reševanje krize bo hitro postalo »ekonomsko nevzdržno«. Ker v trenutno veljavnih ekonomskih okvirih tudi v resnici je nevzdržno, ni logično, ampak se s temi okvirji izključuje.

Evropa se v tem pogledu opira na neko tradicijo, ki glede na sedanjo – tudi njeno – ekonomsko logiko očitno pripada nekemu drugemu svetu. »Stara Evropa,« je rekel Bush in Trump to ponavlja. V okviru pravil sedanje ekonomske logike ne more zmagati. To je, kot bi spet gledali Titanik. Eni (povzpetniški novi bogataši) podkupujejo častnike, da bi prišli na rešilne čolne, ki jih je premalo za vse, drugi pa se dostojanstveno usedejo s kozarcem viskija in pričakajo smrt. Pa je to res edina alternativa, ki jo imamo? Ali je ta okvir, izbira med novodobnim plemstvom in novodobnimi bogataši, zgrešen?

Malo pomislimo. Kako je ideološko uokvirjena naša aktualnost, naša trenutna izbira? Takole: človeška solidarnost ali ekonomija. V skladu s pričakovanji smo zdaj v Evropi rekli človeška solidarnost, v Ameriki pa ekonomija. Toda kaj, če »človeška solidarnost ali ekonomija« sploh ni prava izbira in jo moramo kot tako vnaprej zavrniti, tako v Evropi kot v Ameriki? Hočemo oboje, natančneje, hočemo ekonomijo solidarnosti!

Prav nič ni narobe s tem, če ima neka družba trdno, močno ekonomijo in skrbi zanjo. Zlasti če je ta ekonomija v svojem temelju solidarna. Ne samo v izjemnih in izjemo čustvenih trenutkih. Morda je čas, da nehamo patetično zoperstavljati občutja solidarnosti in hladno ekonomsko logiko. Ogrejmo raje ekonomsko logiko in ohladimo čustva.