V Krasnem novem svetu so imeli somo, mi pa imamo maske tipa FFP2

Kje so pasti in prednosti pisanja magistrske naloge med karanteno.

Objavljeno
01. avgust 2020 06.00
Posodobljeno
03. avgust 2020 18.56
Življenje v času karantene: Otroci iz Gvangdžuja so si pričarali festival blata kar v dnevni sobi. FOTO: Heo Ran/Reuters
Pisanje magistrske naloge v času karantene je kot pomivanje posode po kosilu: ne ljubi se ti, toda veš, da je zdaj najprimernejši čas. S podobnimi mislimi sem se tolažil, ko sem v zadnjih mesecih skoraj vsako dopoldne preležal z računalnikom v naročju, medtem ko so prsti desnice skakali po tipkovnici, levica pa je skrbela za listanje knjig. Kmalu sem spoznal, da sem pravzaprav srečnež: številni študentje, ki so se znašli v podobni situaciji, so imeli zaradi koronskih ukrepov oprijemljivejše težave.


Kuhinja, vrt in njiva


Sredi marca so se pomembni dogodki nizali z nepredstavljivo hitrostjo. V četrtek smo razglasili epidemijo, v petek je prisegla nova vlada, vsak naslednji dan smo z nestrpnostjo pričakovali, kateri novi odlok bo distopično sedanjost naredil še nekoliko bolj distopično. Ko smo se sprijaznili, da je javnega življenja za nedoločen čas nepreklicno konec, so odgovori na vprašanje, kako zapolniti nastalo praznino, ležali vsepovsod: na spletnih straneh o osebnostni rasti, v novicah dnevnoinformativnih medijev, na kanalih youtuba in tudi na spletišču državne uprave (gov.si). Na slednjem sta se natanko teden dni po razglasitvi epidemije pojavila zapis in posnetek, s katerima je predsednik vlade Janez Janša svojim rojakom sporočil, da »vse od razglasitve naše neodvisnosti in od vojne za Slovenijo še nikoli nismo bili v težjem položaju«, da »smo v Sloveniji zamudili«, da »urgentno rešujejo dobave zaščitne opreme, ki ni bila naročena pravočasno«, da je »človeška solidarnost danes na preizkušnji« in da je »vesel, ker vidi, da bo zmagala«.

Poleg tega je svetoval, kaj vse lahko postorimo v teh kriznih časih: »Če smo doma, porabimo čas, ki je kar naenkrat na voljo, za družino, za študij, za kuharske recepte, za opravila na vrtu ali njivi.« Kot vsak poslušen državljan sem tudi jaz upošteval nasvet predsednika vlade; kuhinjo, vrt in njivo sem sicer pustil karseda pri miru ter s staršema ohranil toliko stikov, kot se za 24-letnika še spodobi, se pa zato toliko bolj goreče zakopal med študijsko gradivo. Konkretneje: začel sem pisati magistrsko nalogo.


Karantenske zagate


Najprej nekaj malega o težavah. Kdor je moral za potrebe pisanja izvesti obsežnejše terensko ali laboratorijsko delo in podatke pridobiti na način, ki presega zmožnosti digitalnih tehnologij, se je znašel v nezavidljivem položaju; še posebej če je v tednih pred zaprtjem univerz in knjižnic namesto študijskega gradiva doma kopičil zaloge kvasa in toaletnega papirja. V tem primeru človeku ostanejo kuhinja, njiva in vrt.

image
Življenje v času karantene: Theo Clay iz Liverpoola se dolgočasi doma. FOTO: Reuters


Drugim, ki smo se prvi pasti izognili, je bilo nekoliko lažje: prek portala digitalne knjižnice Univerze v Ljubljani (dikUL) je študentom na voljo več kot dvajset tisoč plačljivih elektronskih revij in več kot sto sedemdeset tisoč plačljivih elektronskih knjig; ni vrag, da v tem morju informacij ne najdeš česa uporabnega. Poleg tega vsak povprečno prekaljen študent ve, da ob primernem angažmaju googlov brskalnik slej ko prej izpljune prenekateri zlata vreden akademski vir.

Od sedmega aprila dalje si je bilo mogoče prek pošte izposoditi študijsko gradivo v fizični obliki iz nekaterih knjižnic, denimo ljubljanske Otona Župančiča, in izgovorov je bilo vse manj in manj. Sploh če upoštevamo, da v sili še hudič muhe žre (oziroma študent kupuje pregrešno drago študijsko literaturo), kar pa nas kmalu privede do tiste stopetdesetevrske uravnilovke iz prvega paketa ukrepov za omilitev posledic epidemije. Na tej točki se raje ustavimo, saj namen prispevka ni preizpraševanje smotrnosti potez vlade, in pokukajmo na svetlejšo plat koronavirusa.


Povedali so …


»Samota je blagoslov,« je pred štirimi leti v pogovoru z novinarko Sobotne priloge Patricijo Maličev dejal južnoafriški nobelovec John Maxwell Coetzee. Za kogarkoli, ki od doma ustvarja karkoli, kar zahteva kakršnokoli dolgotrajnejšo osredotočenost, je samota tudi privilegij – tako kot je privilegij, ki se ga sicer preredko zavemo, brezplačen študij. Ali pa obilica časa, ki se razgrne pred nami, ko zaradi karantene tri četrt nenujnih opravkov odpade, četudi taisti nenujni opravki še kako pomagajo vsakdan narediti malenkost bolj znosen: je svet, v katerem žogo brcajo le na beloruskih, nikaragovskih in tadžikistanskih zelenicah, sploh vreden človekove eksistence?

Kakorkoli že, ta privilegij je zelo pogojen, poleg tega pa sam po sebi ne pomeni nič, treba ga je izkoristiti sebi v prid. Nekaj prijateljev, znancev in prijateljev od prijateljev, za katere sem vedel, da zaključujejo drugo stopnjo študija po bolonjskem programu, sem povprašal, kako so na njihov študij vplivale spremenjene okoliščine. Ob pregledu njihovih odgovorov se zdi, da so nove okoliščine na vsakega posebej vplivale nekoliko drugačne.

image
Življenje v času karantene: slikarski model Leigh Pitchford iz Sydneyja pozira študentom prek zooma. FOTO: Loren Elliott/Reuters


Kolega s študija novinarstva piše nalogo z naslovom Športno izrazje v neposrednem radijskem športnem prenosu. Soočil se je s podobnimi težavami in prednostmi, kot sem jih opisal zgoraj. »Po eni strani sem imel nekoliko več časa in se naloge posledično lotil bolj sistematično in poglobljeno, kot bi se je v 'normalnih' razmerah. Po drugi strani pa velik del gradiva, ki sem ga potreboval, ni digitaliziranega, zato sem moral malce počakati. Pri tem mi je bila v veliko pomoč mentorica, saj mi je poslala nekaj skeniranih virov, ki jih sicer med karanteno ne bi mogel dobiti.«

Slovenska rekorderka v teku na tri tisoč metrov z zaprekami Maruša Mišmaš Zrimšek, ki v okviru magisterija iz biokemije na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo piše nalogo z naslovom Proteini retinoidne signalne poti pri raku sečnega mehurja, je morala zaradi karantene prekiniti eksperimentalni del v laboratoriju. »Ampak na srečo mi ne manjka več veliko dela in imam dovolj časa za dokončanje, saj nameravam magistrirati šele naslednje leto. Ker sem poleg študentke tudi vrhunska športnica, sem si študij malo raztegnila, tako da imam manj obveznosti naenkrat,« je dejala Mišmaš Zrimškova.

Med karanteno se je z magisterijem ubadala tudi Lena Gabršček, kapetanka slovenske reprezentance v odbojki sede, ki na ljubljanski filozofski fakulteti piše nalogo z naslovom Športna aktivnost, subjektivno blagostanje in anksioznost med invalidi. Veliko literature je imela doma že pred karanteno, dodatno pa je iskala zgolj prek spletnih virov, saj dostop do knjižnic ni bil mogoč. »Tako da sem si knjige izposodila šele v drugi polovici maja. Kar je seveda vsaj malo otežilo oziroma podaljšalo proces.« Na vprašanje, ali bi se pisanju naloge lahko posvetila v tolikšni meri, če ne bi bilo epidemije, je diplomantka psihologije odgovorila, da je imela »z delom od doma dejansko več dela kot sicer v pisarni ter posledično manj energije za pisanje naloge. Verjetno je k manjši motivaciji prispevalo tudi samo stanje v svetu.«

»Po zaslugi bogatih knjižnic nekaterih prijateljev zaprtje javnih knjižnic name ni vplivalo toliko, kot bi sicer,« pa je dejal Lucijan Zalokar, študent ljubljanske fakultete za družbene vede. »Kombinacija dela od doma in pisanja magistrske naloge zna biti izjemno duhamorna, pa vendarle ima nekaj pozitivnih stranskih učinkov: človeka odvrne od še bolj duhamornih misli, ki se mu porajajo zaradi socialne izolacije.«

image
Življenje v času karantene: Victor Anton Sara iz Jeruzalema telovadi na terasi s tremi otroki. FOTO: Ammar Awad/Reuters


Nespodobna anekdota


Ta esej bi pravzaprav moral govoriti o slednjem – kako sem pisal svoje magistrsko delo. Toda to početje je sila dolgočasno, videti je približno takole: zjutraj vstanem, spijem kavo, v naročje vzamem računalnik in grem nad nalogo. Ko mi zmanjka osredotočenosti, odneham. Zato raje nekaj besed namenimo vsebini naloge. V njej sem preučeval vlogo medijev v distopičnih romanih, in sicer na primeru treh »klasikov« tega literarnega žanra: Mi Jevgenija Zamjatina, Krasni novi svet Aldousa Huxleyja in 1984 Georgea Orwella. Ker se v vseh treh delih zrcali vzpon totalitarnih ideologij prve polovice dvajsetega stoletja, Mi in 1984 pa sta močno zaznamovana z dogajanjem v Sovjetski zvezi, sem pod drobnogled vzel delovanje medijev v tej nekdanji državi. Njen prvi voditelj Vladimir Iljič Lenin je kratko malo opustil pojem »svoboda tiska« v liberalnem pluralističnem smislu in vztrajal, da ga je treba obravnavati v okviru ravnotežja razrednih sil, ki obstajajo v družbi. »Marksizem-leninizem je bil vedno proti absolutni, abstraktni svobodi tiska. Pogoji kapitalistične družbe na splošno ne zagotavljajo svobode tiska, ampak svobodo meščanskega tiska,« v knjigi Glasnost, perestrojka in sovjetski mediji njegove besede navaja britanski raziskovalec Brian McNair.

Lenin je predlagal tudi štiri načela, po katerih so se morali ravnati medijski delavci: pristranskost oziroma zvestoba partiji in ideologiji; dostopnost in povezanost z množicami; verodostojnost in objektivnost; odprtost in glasnost. Prvo in tretje načelo sta nezdružljivi, če ju presojamo z vidika novinarskih standardov, ki veljajo v večini zahodnih demokracij. Kako biti pristranski in objektiven obenem: mar nista omenjena pojma nezdružljiva kot plima in oseka? Toda v tem grmu tiči zajec – ki pa ni nujno rdeče barve. Če resničnost in objektivnost temeljita na predpostavki, da je marksizem-leninizem znanstveno utemeljen svetovni nazor in potemtakem tudi realna podlaga za objektiven prikaz sveta, fraza »pristranska objektivnost« izgubi svojo oksimoronskost.

In zdaj nazaj v sedanjost. Ko sem prijateljici omenil naslov magistrske naloge, mi je dejala: »Uf, aktualno za ta čas. Nova24 je zate verjetno zlata jama, čeprav ti tudi sicer žal ne bo zmanjkalo gradiva.« Če dobro pomislim, je v tej repliki zgolj del resnice. Da, Nova24 je problem, vladna depeša o medijih takisto – skladno s sovjetskimi priporočili, ki bi jih sicer zlahka posplošili na prenekateri nedemokratični sistem, zgledno upošteva kombinacijo načel pristranskosti in objektivnosti: če ideologijo vladajoče stranke upoštevamo kot znanstveno utemeljen svetovni nazor, je depeša gotovo objektivna.

Toda: ali ni druga plat istega kovanca, na kateri se menda gnetemo tudi novinarji slovenskih mainstream medijev, prav tako problematična? Nemara še bolj – prav zaradi zaverovanosti v svojo nepristranskost in nezmožnosti prepoznavanja, kdaj se ideologija zamaskira v edino logično in pravilno dojemanje sveta.

Kadar sem se ob gledanju večernih poročil ali brskanju po spletnih straneh mučil s tovrstnimi vprašanji in bentil, ko so »pravičneži« prek družbenih omrežij ob vsaki malce nerodno naglašeni besedi Jelka Kacina ihteli zaradi »orbanizacije Slovenije« in »drsenja proti diktaturi«, sem spoznaval, da je pisanje magisterija pravzaprav nadvse sproščujoče opravilo. In se večkrat zalotil pri misli, da distopične projekcije prihodnosti niti niso toliko slabše od resničnosti. V Krasnem novem svetu so, denimo, imeli somo in seksualno svobodo. Mi … mi pa imamo zdaj maske tipa FFP2 in svobodo gibanja med občinami.