Verica Trstenjak: »Kot da sem po osmih letih prišla v drugo državo.«

Na to funkcijo bo morala Slovenija zdaj čakati skoraj štiri desetletja. Trstenjakova bo, kot je ravnokar izvedela, na evropskem sodišču ostala še vsaj nekaj tednov po izteku mandata. Švedi namreč še niso imenovali njenega naslednika.

Malokdo ve, da v Luksemburg niste odšli iz Slovenije, temveč iz Hamburga.

Marca 2004 sem bila kot štipendistka Humboldtove fundacije raziskovalka na Inštitutu Maxa Plancka za mednarodno zasebno pravo in za primerjalno pravo v Hamburgu. Slovenija je takrat že vstopila v EU, zato smo dobili pravico do sodniškega mesta na Evropskem sodišču. Prijavila sem se in bila izbrana za sodnico prve stopnje. Leta 2006 pa je bilo tam razpisano še mesto za generalnega pravobranilca, ki je pripadlo Sloveniji – skupno je osem pravobranilcev – in sem ga dobila jaz.

Primerjava obeh izkušenj?

Kot sodnica sem tudi odločala, kot generalna pravobranilka – to mesto ni primerljivo z nobenim v našem pravnem sistemu, povzeto je po francoskem – pa sodišču samo predlagaš rešitve zadeve. To meni še bolj ustreza, ker je v marsičem podobno profesorski funkciji, saj o zadevi napišeš ekspertno mnenje, pravzaprav že članek, in sodišče odloči. Pravobranilci smo v tujini bolj znani kot sodniki, ker so naši sklepni predlogi vedno objavljeni z našimi imeni.

Ste si delili pravna področja? Katere zadeve vam bodo ostale najbolj v spominu?

Delno so ustregli temu, kar smo navedli kot svoje prioritete. Sama sem bila najbolj aktivna v potrošniškem pravu, širšem pogodbenem pravu, delovnem pravu, avtorskem pravu in javnih naročilih. Tu sem v Evropi najbolj znana. Imela sem tudi nekaj odmevnih primerov iz azilnega prava.

Med najbolj odmevne primere, s katerimi sem se ukvarjala, sodi gotovo pravica do dopusta za delavca, ki je bil vse leto na bolniški. Dejansko je šlo za vprašanje razvoja Evrope – bodisi v smer zagotavljanja pridobljenih delavskih pravic ali njihovega krčenja. Menila sem, da mora obveljati prvo, torej pravica do dopusta, sodišče je sledilo mojemu predlogu. Iz potrošniškega prava je bilo zanimivo presojanje o pravici potrošnika do vrnitve predmeta, kupljenega prek spleta. Obveljalo je, da imate to pravico, ker predmeta prej niste videli. Predlagala sem, da ob vrnitvi ni treba nič plačati, in tudi to je sodišče sprejelo. Zanimiva je tudi presoja, da kapsule s česnom niso zdravilo, kot so to hoteli v Nemčiji, da bi preprečili uvoz teh kapsul. Ali pa nemški primer iz javnih naročil, ki je lahko poučen tudi za Slovenijo: v Kölnu so zgradili hale za 500 milijonov evrov kar brez javnih naročil; to so obšli z neke vrste najemnimi pogodbami. Nemčija mora odpraviti to kršitev, sicer ji sledijo visoke sankcije. S tem, kako bodo to rešili, se zdaj ukvarjata mestni svet Kölna in nemška država.

So sodne odločitve lahko izpostavljene javni kritiki?

Seveda, in to ves čas presojanja. V Sloveniji se večkrat sliši, da se med sodnim postopkom ne bi smelo pisati o tem. To nima smisla, saj sicer ne potrebujemo neodvisnih strokovnjakov. Le politika se ne bi smela vmešavati. Sama dobim kopico odmevov po vsaki objavi predloga rešitve, torej ko postopek še ni končan. Eni se strinjajo, drugi se ne, vendar vse to poteka na osnovi argumentov. Ne pa tako kot pri nas, ko gre velikokrat zgolj za pavšalne ocene.

Ena vaših konstant so očitno tudi fundacije oziroma ustanove. V svojem doktoratu ste se lotili ustanov in kasneje, ko ste šli v politiko, iz tega izpeljali naš prvi zakon o ustanovah. Zdaj pa ste menda sodelovali v pripravi tako imenovane evropske fundacije.

Ne drži. V tem projektu sem sodelovala, še preden sem šla v Luksemburg. Takrat sem bila kot raziskovalka članica projekta Evropska fundacija, ki ga je vodil že omenjeni Inštitut Maxa Plancka v Hamburgu. Mislim, da je bilo to že med letoma 2002 in 2004. Na tej funkciji imamo stroge omejitve, kaj lahko počnemo. Res pa je, da je naš predlog evropske ustanove zdaj deloma sprejela evropska komisija in tako bo verjetno tudi uresničen. Toda najprej počakajmo, kako bo tekel postopek.

Čemu je namenjen status evropske ustanove? Ali tudi za preobrazbo že obstoječih fundacij? Bi lahko katero imeli tudi v Sloveniji?

Ne, to je namenjeno predvsem novim večjim mednarodnim ustanovam, lahko tudi za spodbujanje raziskav ali za podeljevanje štipendij. Mislim pa, da ni v naši državi nič takega, kar bi izpolnjevalo pogoje za ustanovitev take ustanove.

Kdo so najbolj verjetni ustanovitelji? Zasebniki ali tudi države?

Ne, izključno zasebniki oziroma zasebne gospodarske družbe. Namen ustanavljanja evropske ustanove je poleg tega, da se z zasebnimi sredstvi podpirajo splošno koristni nameni, predvsem to, da se denar ohranja v okviru EU in se ga ne daje v Švico, ZDA in drugam. Je pa to povezano – kot sem se trudila tudi pri slovenskih ustanovah – z znatnimi davčnimi olajšavami. Če ni davčne olajšave, pravega motiva za ustanovo ni. Ostaja le motiv, da želiš z njo zagotoviti svojo nesmrtnost. Vendar izkušnje kažejo, da mora biti dodaten motiv.

Zakon o ustanovah, ki ste ga pisali, ko ste bili državna sekretarka, je spodbudil razvoj ustanov v Sloveniji. Do tedaj smo imeli le speče ustanove izpred druge svetovne vojne. Nato so začele nastajati nove. Na žalost pa je poleg razcveta prišlo do zlorab nekaterih ustanov, tudi najstarejših. Žalosten primer je Knafljeva ustanova na Dunaju, ki je svojemu namenu rabila stoletja, v devetdesetih letih pa postala zasebna avstrijska ustanova. Kako bi to pojasnili?

To je problem nadzornih mehanizmov in vprašanje osebne odgovornosti. Omenjeno preoblikovanje Knafljeve ustanove se mi ne zdi primerno, ker poznam avstrijski zakon o zasebnih ustanovah. Mislim, da bi morala ostati avstrijska javna ustanova, saj tudi rabi javnemu namenu. Zasebne ustanove imajo čisto druge namene – namreč da ohranjajo denar v Avstriji, da se ne pretaka v Liechtenstein. To piše tudi v obrazložitvi zakona o teh ustanovah. Še večji problem pa vidim v želji ustanovitelja ustanove, Luke Knaflja. Ne vem, kako ta ustanova zdaj posluje in ali ima še vedno izključno tak javni namen, kot ga je predvidel Knafelj, namreč zagotavljanje podpore slovenskim študentom. Če ni več tako, se moramo vprašati, zakaj je ljubljanska univerza dovolila takšno preoblikovanje.

Ustanove torej niso več vaša prioriteta?

Strokovno me še vedno zelo zanimajo. Zdi se mi, da je naš zakon o ustanovah še vedno konkurenčen, če pa je praksa pokazala, da v njem kaj ne ustreza, bi morali to spremeniti. Predvsem pa bi končno morali v zvezi z njimi spremeniti našo davčno zakonodajo, da bi postala bolj spodbudna do teh dejavnosti. Seveda pa potrebujemo tudi nadzorne mehanizme.

V Luksemburgu niste delali le na Evropskem sodišču, temveč ste sodelovali kar z dvema tamkajšnjima akademskima ustanovama. Kako je prišlo do tega?

Luksemburg je zelo uspešna država, ki je doslej svoj razvoj temeljila predvsem na bančništvu in tudi na tem, da ima evropske institucije. Zdaj bi radi temu pridružili še znanost in tehnologijo. S tem namenom so pred devetimi leti ustanovili luksembuško univerzo in jo izdatno financirajo – prej je njihova mladina študirala v Franciji. Tam so mi ponudili sodelovanje pri enem magistrskem programu in seveda sem sprejela, vendar nisem želela ostati še po koncu svojega mandata, ker mi v Luksemburgu ugaja skoraj vse – to je zelo lepo in tudi varno mesto – razen vremena. Potrebujem več sonca, blizu si želim tudi morje in Alpe. Bom pa verjetno njihova gostujoča profesorica. Sodelujem tudi z že omenjenim Inštitutom Maxa Plancka za evropsko in mednarodno procesno pravo, ki je bil v Luksemburgu ustanovljen šele letos. Tam bom sodelovala še naprej, in sicer kot zunanji znanstveni član, kar je vodilna funkcija na področju raziskav, ker smo se dogovorili, da mi zato ne bo treba biti ves čas tam. To je tudi edini Inštitut Maxa Plancka na področju prava v tujini, za Luksemburg so se odločili tudi zaradi tamkajšnjega Evropskega sodišča.

Kje bo vaša naslednja delovna postaja?

Sprejela sem ponudbo pravne fakultete dunajske univerze, kjer bom profesorica za evropsko pravo. S to fakulteto sem sicer že ves čas sodelovala.

Ob našem prejšnjem pogovoru ste sicer rekli, da bi radi kariero nadaljevali v Sloveniji. Zakaj ste si premislili?

Nisem si premislila. Res sem ves čas trdila, da se bom vrnila v Slovenijo, in to na fakulteto, ker sem kljub svojemu nekdanjemu kratkemu skoku v politiko akademski človek in me veseli delo s študenti. Imam stanovanje v Ljubljani, sin je s septembrom vpisan v slovenski šoli in tu bi z njim rada ostala. Lani sem vsem trem pravnim fakultetam v Sloveniji napisala pismo, da se vračam in da sem zainteresirana za akademsko zaposlitev. Žal na univerzah ni bilo pravega interesa. Sicer so se odzvali, vendar niso imeli konkretne ponudbe. Mi je pa delo takoj ponudila Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici, ki je očitno bolj odprta. Zato sem to z veseljem sprejela. Toda tam je to minimalna zaposlitev, le kakšnih dvajset odstotkov, in tako sem zaposlitev pač poiskala drugje. Iz tujine sem namreč imela že tedaj veliko ponudb in lahko sem izbirala. Dunaj sem izbrala tudi zato, ker je to ena najuglednejših evropskih univerz in ker bom tako vendar v stiku s Slovenijo. Zdi pa se mi žalostno. Dunajska univerza me gotovo ni vzela zato, ker bi si želeli Slovenko, ali pa zato, ker se pišem Trstenjak. Prepričale so jih moje reference, moje objave v mednarodnih publikacijah, moja citiranost, moje članstvo v uredniških odborih in še kaj, kar tudi dunajski univerzi prinaša točke. Tudi na dunajski univerzi so nekateri, ki čakajo že deset let na mesto profesorja za evropsko pravo. To je bilo že nekaj časa prazno, zanj se je na prejšnjem razpisu poleg Avstrijcev potegovalo veliko Nemcev. A niso izbrali nikogar, ker nihče ni ustrezal postavljenim zahtevam po mednarodni odličnosti oziroma po mednarodni vplivnosti. Zato si lahko štejem v čast, da so zdaj izbrali mene.

Kaj je, po vašem mnenju, razlog, da se naše univerze pri kadrovanju obnašajo tako, kot so se v vašem primeru?

Naše in tuje univerze, ki sem jih imela priložnost spoznati, se razlikujejo predvsem v tem, da v tujini vedno vzamejo najboljšega strokovnjaka, ki ga lahko dobijo za določeno prosto delovno mesto. V Sloveniji pa je žal tako, da se izbere najboljšega prijatelja ali pa sina najboljšega prijatelja. Ali pa sorodnika. Vsaka univerza bi si morala prizadevati, da zaposli najboljše strokovnjake in tudi s tem izboljša svoje mesto na mednarodnih lestvicah. Zato v tujini vzamejo tiste, ki lahko z mednarodnimi objavami, s citiranostjo, z udeležbami na mednarodnih konferencah prispevajo k ugledu neke institucije.

Tako je, vsaj načeloma, menda tudi pri nas. Navsezadnje se vsaj naša največja univerza dobro uvršča na omenjenih lestvicah.

Seveda nimam celovitega pregleda nad to univerzo, a vsaj za njeno pravno fakulteto, kjer imam izkušnje in dokaj dobro poznam razmere, lahko zatrdim, da tam ni dobilo mesta kar nekaj mladih strokovnjakov, ki so doktorirali na najbolj uglednih pravnih fakultetah na svetu. Tisti, ki je doktoriral na Harvardu, lahko v Evropi dobil mesto skoraj na vsaki boljši univerzi, vsaka si bo tudi sama prizadevala za pridobitev takih kadrov. Enako velja za Evropski univerzitetni inštitut v Firencah – kdor pride od tam z doktoratom, ima zelo dobre možnosti zaposlitve. Skoraj povsod, težko pa v Sloveniji.

Pri nas bo zdaj z zaposlovanjem še težje zaradi sprejetih varčevalnih ukrepov. Ste kaj takšnega opazili tudi pri pogajanjih za službo na dunajski univerzi?

S tem problemom se srečujejo na vseh javnih univerzah. Če boste vi o tem vprašali rektorja dunajske univerze, vam bo gotovo rekel, da tudi pri njih krčijo denar. Toda pri njih v takih razmerah samo še bolj težijo k temu, da izberejo najboljše, ne pa da ohranjajo povprečne.

Kaj pa plača? So vam rekli, da vam zaradi varčevanja ne morejo ponuditi toliko, kot bi vam lahko v boljših časih?

Ne, o plači se še pogajamo, tako kot je tam tudi v navadi. V našem javnem visokem šolstvu si je verjetno težko predstavljati, da imajo v Avstriji, in tudi v marsikateri drugi evropski državi, na univerzah, ki se financirajo iz državnih proračunov, možnost, da nekega profesorja plačajo bolje.

Ne vem, koliko ste spremljali zadnja dogajanja v slovenskem visokem šolstvu. Se strinjate s tistimi, ki pravijo, da imamo preveč študentov?

To je gotovo problem, toda tudi v Avstriji se lahko študenti vpisujejo brez omejitev, celo še bolj kot pri nas, ker nimajo numerus clausus. To ponekod povzroča resne težave, saj se vpisuje veliko tujcev.

Kljub temu to zlasti študentje branijo kot socialno pridobitev, ki se ji ne želijo odpovedati ...

Res je. Zdaj tega niti več ne poskušajo odpraviti, ker pravijo, da jim tako in tako ne bi uspelo. Študentje tega enostavno ne bi dovolili.

Bi avstrijski ali naši študentje tako zagrizeno branili tudi vrednoto kakovostnega znanja?

Meni so moja starša in vsa družina vcepili trdne tradicionalne vrednote, še zlasti to, da je največja vrednota znanje. Tega ti ne more nihče vzeti in tega tudi ne moreš kupiti. To zdaj sama skušam vcepiti svojemu sinu Marku. Žal pa ugotavljam, da v nasprotju z drugimi evropskimi državami, kjer te vrednotijo predvsem po znanju, v Sloveniji to ne velja več. Ugotavljam tudi, da sem, ko sem leta 2004 zapuščala Slovenijo, zapustila neko drugo državo. Tisto prejšnjo sem, ko so me v tujini spraševali o njej, povzdigovala v oblake. Bila sem ponosna, da sem Slovenka. Povsod smo bili najboljši. Sedaj sem prišla v neko drugo državo, v kateri na vseh področjih vlada nepotizem. Kjer ne vladajo najboljši, temveč samo tisti, ki imajo najboljše povezave. Vse se doseže po sorodstvenih ali političnih vezeh. Še posebej me boli, da je toliko prevar tudi v akademskem svetu, da prihaja do prepisovanja diplom, doktoratov in še drugih goljufij ... Težko je tudi razumeti, da je pri nas toliko korupcije.

Ali menite, da so se kriminalna dejanja, ki jih omenjate, tako okrepila šele v zadnjih letih, ali pa dopuščate možnost, da je bilo približno tako tudi že prej, le da jih nismo videli? Lahko bi jih spregledali v poosamosvojitveni evforiji, ko smo bili neskončno srečni, da imamo svojo državo in so bili tudi časi bistveno boljši ...

Mislim, da se je stanje v zadnjem času bistveno poslabšalo, da se je prej to dogajalo v precej manjšem obsegu. Naša družba se je v celoti spremenila. Seveda je prišlo do ekonomske krize, toda njo bomo še najlažje premagali. Veliko huje je, da je prišlo do moralne krize, do krize vrednot, skratka do popolne družbene krize. Prepričana sem, da v takšnih razmerah družbeni razvoj ni mogoč, saj so pri nas izničene vse vrednote, ki vodijo k razvoju. Zato potrebujemo celovito spremembo. S tem se sicer soočajo tudi v drugih državah, vendar so pri njih razmere manj alarmantne.

Menite torej, da drugod ni bilo tolikšnega razvrednotenja vrednot?

Točno tako. Drugod delujejo pravni in drugi mehanizmi. Pri nas pa smo priče razpadu nadzornih mehanizmov. Danes zjutraj sem na radiu poslušala o zgrešenih odločitvah v bankah, tudi v Banki Slovenije, in se spraševala, kako se je lahko to zgodilo in ali bo za to kdaj kdo odgovarjal? Saj imamo navsezadnje nadzorne mehanizme. V normalni državi mora nekdo za to odgovarjati.

Ljudem se zdi, da se večina takih stvari zlomi na tako imenovanem malem človeku. In vam?

Tudi. Žal je zdaj varčevanje nujno, to velja za vse brez izjem. Najbolj bodo to občutili tisti, ki imajo najmanj. To pa je žalostno. Spomnim se, da mi je pred leti, ko se je v Grčiji kriza šele začenjala, neki Grk rekel: Nikar ne reci nobenemu Grku, naj varčuje! Razmere so se medtem drastično spremenile. Zdaj pa jim njihov stečajni upravitelj naroča, koliko morajo privarčevati, koliko morajo delati, kakšne imajo lahko plače ... To je tako, kot če bi vi vzeli previsoke kredite in jih ne bi mogli odplačevati, zato bi dobili osebnega stečajnega upravitelja. Nisem ekonomistka, vendar vem, da bomo tudi pri nas brez zadostnega varčevanja prišli v situacijo, ko se bodo plače najprej zmanjševale, nato pa bo blagajna prazna in denarja za plače ne bo več. Vem, da si je to težko predstavljati.

Vsekakor imate srečo, da tega ne boste doživeli z nami ...

Kadar sem v Sloveniji in tudi sicer velikokrat razmišljam tako, kot da sem še tu. Tudi če bo meni prizaneseno, je zame dovolj hudo, da bo zadelo moje bližnje, prijatelje, vse druge Slovence ...

Kaj pa pravite o tem, da mnogi naši ljudje nimajo zaupanja v te, ki določajo pravila varčevanja? V to vlado in celotno politiko. Verjetno ste opazili, da je v Sloveniji splošno nezaupanje.

Seveda sem in strinjam se, da je to velik problem, ki še slabša že tako težavne razmere.

Gotovo je lažje poslušati nasvete in priporočila ljudi, ki veljajo za moralno avtoriteto. Razkroj vrednot, odkrite nepravilnosti, ki ste jih prej omenili in se precej vežejo na politiko, pa ljudi odvračajo od zaupanja. Kaj bi se tu dalo narediti? Ima Luksemburg kak učinkovit recept?

Trenutno ne vem, kateri recept bi bil primeren za Slovenijo. Kar pa se politike tiče, je jasno, da bo uspeh prišel le, če bodo sodelovale vse stranke, leve, desne ali sredinske. Ne glede na to, če bo ostala sedanja vlada ali bo morda prišla tehnična vlada. V tolikšni krizi bi morali paket odločitev sprejemati skupaj, tako kot smo nekoč skupaj sprejeli odločitev za samostojno Slovenijo. Kolikor vem, bomo, če se razmere ne bodo izboljšale, dobili zunanje nadzornike. Nas bodo pa ti vodili, kako se moramo obnašati. Mislim, da si tega v resnici nihče ne želi.

Ali vi osebno zaupate v vladajočo koalicijo oziroma v to vlado? Glede na vašo preteklost bi lahko domnevali, da vam je ta politična opcija blizu.

Nobena skrivnost ni, da mi je bližja konservativna politika. Toda najbližja mi je poštena in zaupanja vredna politika, ne glede na politično barvo. Menim, da moramo zaupati vladi, ki je dobila večinsko podporo v parlamentu, dokler jo pač imamo. Če je sedanja koalicija nesposobna, je treba čim prej vzpostaviti novo vlado. Bistveno je, da imamo vlado s podporo v javnosti. Brez tega ne more biti uspešna, sploh pa ne v takšnih razmerah, kot so trenutne.

Ali v tujini občutite spreminjanje odnosa do Slovenije in Slovencev?

Žal se to res občuti. Manj je spoštovanja in nekdanjega vseprisotnega občudovanja. Lahko se zgodi, da bomo vsi Slovenci vedno bolj izgubljali državljansko samozavest. Raje niti ne ugibam, kam nas lahko to pripelje ... V zadnjih mesecih, ko sem bila na Dunaju, sem govorila s številnimi intelektualci. Ugotovila sem, da večina ne ve veliko o naši gospodarski krizi, čeprav so njihovi mediji v tistem času poročali, da naša bančna luknja presega tri milijarde. Ko to slišijo, se čudijo, saj se nekako ne ujema s podobo pridnih, delovnih Slovencev. Sicer pa naj povem definicijo Slovenije, ki sem jo slišala od nekega tujega pravnika, ki živi pri nas. Rekel mi je: Pri vas ni Balkan, pri vas je Teksas. Mislil je naše področje prava.

Ali to pomeni, da nas glede zagotavljanja pravne države uvršča celo pod Balkan?

Tega si ga ne upam vprašati, a menim, da je tako. Mi smo država, kjer se pravila ne spoštujejo, kjer se kar naprej želi nekaj doseči mimo veljavnih pravil. Najhuje je, da se kršilcem nič ne zgodi. Saj v Avstriji imajo ravno tako afere, celo še bolj odmevne kot pri nas, vendar imajo te drugačen rezultat. Tam se neki postopek začne in tudi konča, krivec pa je v zaporu. To je za vse dobra šola, zato se stvari praviloma ne ponavljajo. Poleg tega tistih, ki delajo kaj narobe, nihče nima za junake, družba jih izloči. Vedno se čudim, kako da ni pri nas več moralnih sankcij, če že ni dovolj pravnih. V tujini tudi odvetnik, ki je delal narobe, ne more biti član odvetniške zbornice. Pri nas pa nekatere zadeve zastarajo, ker na primer sodnik pozabi na spis. To se ne bi smelo zgoditi, kadar pa bi se vendar zgodilo, bi morale biti ustrezne sankcije. Predvsem pa bi moralo vsakemu biti jasno, da mu lahko uspe zgolj s poštenim delom, pridnostjo in vztrajnostjo, ne pa z goljufijo in zvezami. Jaz bi lahko, če bi hotela, na evropskem sodišču zaposlila same Slovence, celo samo svoje prijatelje in sorodnike, ker se v naše zaposlitve nihče ne vtika. Vendar nisem zaposlila niti ene osebe, ki jo od koderkoli poznam. Vzela sem najboljše, kar sem lahko dobila, ker sem hotela imeti najboljši kabinet. Tipični Slovenec bi verjetno ravnal drugače.

Boste sina vseeno vzgajali kot Slovenca?

Moj sin poleg materinščine tekoče obvlada francoščino in nemščino in bi se torej lahko počutil doma marsikje v Evropi. Ima nemškega očeta, zato bi lahko imel tudi nemško državljanstvo. A sem želela, da ima samo slovensko, da je ponosen, ker je Slovenec in Prlek, da vselej pove, da živi v najboljši državi. Želela sem, da bi bil samozavesten, kot sem jaz, ki se res nikoli in nikjer nisem počutila drugorazredno, ker so me vedno in povsod ocenjevali po znanju. Lahko se zgodi, da bomo vsi Slovenci vedno bolj izgubljali državljansko samozavest. Raje niti ne ugibam, kam nas lahko to pripelje.

Vas kdaj zamika, da bi se še enkrat poizkusili v politiki?

Ne, čisto nič. Prepričana sem, da nisem oseba za politiko, da sem ustvarjena za akademski svet; v politiko sem se vključila kot neodvisna strokovnjakinja, da bi pomagala graditi novo državo. Res pa je, da sem dobivala in še dobivam različne tovrstne ponudbe od različnih ljudi. Od tega, da bi kandidirala za predsednico države, do tega, da bi kandidirala za varuhinjo človekovih pravic. Po svoje mi te ponudbe laskajo, a me res ne zanimajo. Si pa vseeno želim več žensk v naši politiki. Morda bi nam potem šlo bolje.