Verjemi v svoj koš, Luka

Ulična košarka je postala tržno zanimiva in tisti, ki igrajo dober basket, ga igrajo predvsem za denarne nagrade, na turnirjih po svetu. Ne več zaradi igre same.
Objavljeno
30. junij 2018 06.00
Posodobljeno
30. junij 2018 08.51
Verjemi v svoj koš, Luka, da ne boš samo blago, postavka v neki pogodbi, ki si jo podajajo od franšize do franšize. FOTO: Reuters
Esad Babačić
Esad Babačić
Marsikaj mi je rojilo po glavi med gledanjem nabora lige NBA, na katerem je bil naš Luka Dončić izbran kot tretji po vrsti. Najprej sem se spomnil pokojnega Dražena Petrovića, ki je šel leta 1986 v najmočnejšo košarkarsko ligo na svetu, prav tako kot najboljši igralec stare celine. Dražen je bil takrat vsaj toliko naš, kot je danes Luka, in tudi o njem smo bili prepričani, da bo nekoč najboljši tudi onstran velike luže. Ker smo še verjeli v svoj koš in smo imeli dovolj ponosa, da se nismo nikogar bali. Šibeniški velikan je šel tja prepričan, da bo tudi Američanom pokazal, kar jim gre. Ni ga zanimalo, kaj piše v pogodbi, v kateri so bile njegove igralne minute vnaprej zreducirane. Hotel je igrati in zmagovati, tako kot je bil vajen. Vendar mu tega niso dovolili. Vsaj ne takoj. Portland je imel visoke ambicije in dva igralca, ki sta bila vsaj na papirju boljša. Drexler in Porter sta morala igrati, čeprav je bilo jasno, da je jugoslovanski kapetan boljši vsaj od enega.

Njemu in vsem nam se je zdelo, kot bi mu ukradli sanje. Dražen je sedel, gledal in čakal, dokler mu niso našli drugega kluba, z manj zvenečimi imeni, v katerem je spet postal tisto, kar je bil pred odhodom v ZDA: nenasiten stroj za doseganje košev, ki uživa v stiku z žogo. Ko je začel igrati svojo igro, se ga ni več dalo ustaviti. Kljub temu, da se je takrat igrala resna obramba in ni bilo vse usmerjeno v napad, je kot za šalo polnil koše najboljših profesionalnih ekip in opozarjal, da je Evropa veliko bliže, kot želijo priznati nekoliko vzvišeni ameriški zvezdniki. Najprej so se mu smejali, ko je pretirano čustveno slavil svoje dosežke, a so mu na koncu vendarle priznali veličino. Dražen je bil pionir v pravem pomenu besede.

Vsem, ki so prišli za njim, je bilo lažje. Divac, Kukoč, Sabonis, Nowitzki in drugi so samo dokončali, kar je začel kapetan. In zdaj smo spet na začetku. Mi verjamemo, oni pa so previdni in stavijo na svoje fante. Kar dva kluba NBA nista hotela videti, kar na tej strani oceana vidimo vsi, razen redkih izjem. To, da ima Dončić pri svojih devetnajstih takšno košarkarsko inteligenco in zrelost, kot je pred njim ni imel še noben košarkar. In Sir Charles, kot bi pozabil, kaj je nekoč naredil Dražen, spet dvomi o genialnosti nesojenega evropskega mesije. Luka pa se ob vsem tem le smehlja, kot nekdo, ki je prišel poravnat račune iz preteklosti. In jih zagotovo bo.

image
Luka Dončić ima pri svojih devetnajstih takšno košarkarsko inteligenco in zrelost, kot je pred njim ni imel še noben košarkar. FOTO: AFP


S tem se strinjajo tudi tisti, ki so tam nekje v zgodnjih devetdesetih igrali košarko po različnih ljubljanskih igriščih. Včasih tudi proti fantu, ki je nekega dne prišel naravnost iz Beograda igrat za KK Ilirija, majhen klub iz Zgornje Šiške. Saša Dončić je bil ravno tako velik talent, ki mu zvezde niso bile povsem naklonjene, zato se je njegovo iskanje nekoliko zavleklo. Dobro se spomnim, kako je stal na vrhu rakete in s prizanesljivostjo nekoga, ki se malce igra z nekoliko mlajšimi od sebe, opazoval dogajanje na igrišču. Bil je mojster predvidevanja, kar pomeni, da je bil vedno korak pred vsemi. Preprosto, videl je igro kot šahovsko ploščo. Kljub malce slabšemu metu, zaradi katerega smo si ga včasih privoščili, je bil absoluten vladar terena. In tudi v obrambi se je venomer postavil tako, da se je bilo težko prebiti mimo njega. Imel je tisto, čemur pravimo košarkarska inteligenca, o kateri bi lahko razpravljali ure in ure, pa ne bi mogli prodreti do jasnega pomena te besedne zveze.
 

Čudež, ko gre za zrelost


Vsekakor je to inteligenca, ki ne zadeva samo dogajanja na igrišču. Kdor nima prirejene inteligence tudi zunaj igrišča, ne more obstati kot vrhunski košarkar. Napake iz privatnega življenja se slej ko prej prenesejo na igro in obratno. Luka je resnično čudež, ko gre za zrelost, s katero se loteva igre. Pleni njegova racionalnost, s katero se odziva na spremembe v igri. Zna počakati na pravi trenutek, ki vedno pride. Za razliko od Dražena, ki je imel enega izmed najhitrejših metov v zgodovini ameriške profesionalne lige, je Dončić mlajši odličen tudi v drugih elementih košarkarske igre. Tudi kadar mu met ne gre, je lahko uporaben za svoje moštvo, ki ga hrani s samozavestjo. Tako gredo v tekmo najbolj izkušeni in vsega vajeni košarkarji, ne pa nekdo, ki bi si moral šele nabirati izkušnje. Včasih se je zdelo, da je celo njegovim soigralcem nerodno pred nasprotniki, ki so nemočni ob njegovi dominaciji. Za nameček pa še tisti nasmešek, s katerim razoroži še tako trmastega nasprotnika. Kolikokrat smo videli, kako so ga hoteli vreči iz tira z nesramnimi prekrški in namernimi udarci, misleč, da bo podlegel pritiskom in vendarle padel na realna tla. Saj vendar ne more biti tako popoln pri teh letih.

Tudi rekreativci, ki smo se kdaj pa kdaj pomerili z aktivnimi košarkarji, vemo, da se dober košarkar denimo za nobeno ceno ne sme pustiti sprovocirati. To je pravzaprav zadnje, kar se mu lahko zgodi. Čeprav so tudi tu izjeme. A le redke. Nekaterim je namreč všeč, da jih nasprotnik sprovocira, saj šele takrat dobijo pravi zagon. Jordan je bil recimo takšen. A tako kot za Luko tudi zanj niso veljali nekateri zakoni. Za nas, ki smo igrali ulično košarko, ko ta še ni bila profesionalizirana, je bila nervoza obvezna. Če na igrišču ni bilo živčne vojne, vse skupaj ni imelo smisla. Seveda je bilo po koncu rekreacije vse pozabljeno.

image
Za razliko od Dražena, ki je imel enega izmed najhitrejših metov v zgodovini ameriške profesionalne lige, je Dončić mlajši odličen tudi v drugih elementih košarkarske igre. FOTO: Blaž Samec/Delo


Eden izmed razlogov za to, da ni več pravega druženja na košarkarskih igriščih, je gotovo ta, da se več ne igra tako na nož. Primož Puntar, s katerim se je splačalo igrati, ker je vedno igral za ekipo, ne zgolj zase, se spominja, kako je na Bratovževi ploščadi, ljubljanskem blokovskem naselju, igral ena na ena z zloglasnim pretepačem, ki so se ga vsi bali. Kot nalašč mu je Primož po nesreči odprl arkado, ko se je gradil s komolci. Pričakoval je burno reakcijo, vsaj izbruh jeze, če ne še kaj hujšega, a je sicer bojevit košarkar ostal povsem miren. Zavedal se je namreč, da vse skupaj ni bilo namerno, zato je bil tiho. Pokazal je, da zna biti velik, kadar je to najbolj potrebno.

Poseben sloves med ljubljanskimi igrišči je imelo zunanje košarkarsko igrišče Ilirija v Zgornji Šiški, kjer je nekaj časa igral tudi Goran Dragić. Medtem ko je Gogi igral, je njegov mlajši brat Zoran krožil okrog igrišča in spuščal prijave. Njun oče Marinko je prišel na rolerjih, vse skupaj pa se je končalo z maminim krikom: »Gremo jest!«


Takšnih in podobnih zgodb je bilo od Kolezije do Ježice toliko, da se jih danes komaj spominjamo. Kot bi se vse združile v neki enoten občutek, ki ga je Kocbek imenoval »igrivost duha«. Morda največji slovenski pesnik v svoji Tovarišiji piše o občutkih, ki so ga prevevali, ko se je kot mladi partizan prebijal na osvobojeno ozemlje. »Nekaj časa smo posedali, se reševali z dovtipi …« je med drugim zapisal v svojih partizanskih spominih. Kot bi opisoval nelagodje vseh tistih, ki smo se redno dobivali na katerem od izbranih igrišč po Ljubljani. Nelagodje zaradi ujetosti v nekakšen asfaltni ritual, ki nas je vedno znova zmetal na kup, kot kakšne izgubljene mestne otroke.

Čeravno nismo bili nikdar zares neznanci, saj nas je družil izbrani jezikovni kod, svojevrstna plemenska govorica, ločena od tiste, ki jo je uporabljala širša okolica. Dovtipi so leteli v koš ali mimo njega in nihče se ni oziral na posledice. Vsi smo bili del izbranega trenutka, ki se vedno znova obnavlja. Seveda je bila zmaga na prvem mestu. A le zaradi igre. Če si izgubil, si pač moral čakati, česar si nihče ni želel. Kajti čakanje se je lahko vleklo ure in ure, odvisno od tega, koliko ekip (trojk) je bilo prijavljenih. Zato je bilo treba preprosto zmagati. Zaradi igre same, zaradi igrivosti duha.
 

Paša za oči


Na Bratovševo so hodili tudi aktivni košarkarji, med njimi nekdanji center Olimpije Mario Kraljevič. Ravno tako na kopališče Kolezija, kjer se je opekel marsikateri jugoslovanski reprezentant, ki je s sklonjeno glavo zapustil igrišče. Basket je imel svojo specifiko in sem so spadali tudi različni umazani prijemi. Nekaterih se ni dalo premagati, ker so bili nenehno pod prekrškom, kar je pomenilo, da je bila žoga ves čas pri njih. Moral si se odločiti: koš ali prekršek. Če nisi naredil prekrška, ti je dal koš, in tako v serijah. Nemalokrat se je zgodilo, da so bili basketaši, ki jim ni bilo mogoče vzeti žoge, nezgrešljivi na domačem igrišču. Lahko si bil še tako dober prvoligaš, pa si se opekel na kakšnem lokalnem placu, kjer so kraljevali pesniki asfalta.

Obračuni med lokalnimi legendami so bili pravcata paša za oči. Ob neki priložnosti se je ob igrišču pojavila tudi takrat dvajsetletna manekenka Melanija Knavs, ki je prišla pogledat svojega fanta, ki je bil med drugim strasten košarkar. Priče pravijo, da je bil fant popolnoma miren, kot da se ne bi dogajalo nič posebnega, medtem ko so se vsem drugim pošteno tresle roke. Melanija je bila že takrat zrela za ligo NBA. Nam so ostala igrišča in prijateljstva, ki smo jih sklepali na njih. Nekateri so šli še dlje. Prijatelja, ki sta skupaj igrala od osemnajstega leta, sta se po desetih letih nenehnega druženja po še eni rekreaciji odpravila na obvezno pivo. Namesto neskončnih debat o tem, ali bi Dražen, če bi bil še živ, podpisal za New York in osvojil naslov prvaka NBA, skupaj s Starksom in Ewingom, ali pa hvalospevov o skok šutu Dušana Hauptmana, ki mu še danes ni para, sta se enkrat za spremembo zapletla v debato o očetih. Eden od njiju je tako natančno opisal svojega starega, da je njegov prijatelj vzkliknil: »Saj to je moj oče!« »Ne, to je moj oče,« mu je oporekal prvi, ki si niti v sanjah ni predstavljal, da že deset let – ne da bi vedel – prijateljuje in igra košarko z bratom. Po natančnem opisu in primerjanju ostalih dejstev jima je postalo jasno, da sta polbrata. Njun oče je živel dvojno življenje in tudi on si ni mogel predstavljati, da se bosta brata kdaj našla. Kar se je po zaslugi košarkarske tovarišije vendarle zgodilo. Kaj je bilo naprej, ne ve nihče. In tudi ni pomembno.

Darijo Vodanović je prišel v Ljubljano 24. avgusta 1992, naravnost iz Dervente v Bosni in Hercegovini. Takoj se je včlanil v ekipo KK Olimpija, kjer je še vedno kraljeval Peter Vilfan, institucija slovenske in ljubljanske košarke. Darijo je bil izjemen podajalec, o čemer se je lahko prepričal tudi sam Pero, ki tiste čase sploh ni znal zgrešiti. Takšen sloves se je držal tudi Hauptmana, Kotnika, Polanca, pa še koga iz tiste generacije. Ko mu je Darijo podal eno takšno pravočasno vodeno podajo, ga je Vilfan potrepljal in mu dejal, da pa iz njega še nekaj bo. Ko so šli spet v napad, se je Darijo izvlekel na trojko in Vilfan mu je celo podal. Darijo je torej postal eden izmed redkih košarkarjev, ki mu je podal Peter Vilfan. Pa čeprav samo enkrat. In morda nikoli več. Šlo je pač za posebno čast.

image
REUTERS Luka Dončić je letos branil barve madridskega Reala. FOTO: Reuters


Poseben sloves med ljubljanskimi igrišči je imelo zunanje košarkarsko igrišče Ilirija v Zgornji Šiški, kjer je nekaj časa igral tudi Goran Dragić, član KK Ilirija, ki ga je kasneje poslal k Slovanu. Medtem ko je Gogi igral in se zabaval, je njegov mlajši brat Zoran krožil okrog igrišča in spuščal prijave. Njun oče Marinko je prišel na rolerjih, vse skupaj pa se je končalo z maminim krikom: »Gremo jest!« Fantje, ki so igrali z Gogijem, pravijo, da se od takrat ni prav nič spremenil. Še vedno je tako prijazen kot takrat, ko ga je imel v rokah legendarni Spasoje Todorović, nekdanji center Olimpije, predvsem pa dobri duh ljubljanske košarke. Še eden tistih, ki mu je Vilfan zelo težko podajal. Spale mu tega seveda ni nikoli odpustil. Morda pa se bosta o tem kdaj pogovorila.

Tako kot sta se pogovorila eden najbolj legendarnih šišenskih igralcev basketa in njegov sosed. Bilo jo v času, ko je bila permisivna vzgoja še v povojih, hierarhija pa je bila bolj ali manj jasna. Tako se neki sedemnajstletnik ni mogel oglašati, ko je igral proti štiridesetletnikom. Tako kot danes, ko prihajajo sedemnajstletniki na igrišče ob spremstvu staršev. Najprej so mu starejši sploh dovolili na igrišče. Tudi sicer je bilo jasno, kaj se sme in česa ne. Pri čemer ni bilo izjem. Zakoni so veljali za vse, čeprav niso bili nikjer zapisani. Ko je neki desetletnik stekel na igrišče ravno takrat, ko se je igral basket, in skoraj spotaknil enega od igralcev, so ga lepo opozorili, naj se odstrani. Ko je to ponovil še dvakrat, je Mladen pač prijel žogo in jo degažiral na bližnji stadion za speedway. Fant je zakričal in zagrozil, da bo šel po očeta. Vseh štirideset basketašev v luknji na Iliriji mu je složno odvrnilo, naj gre. In res se je fant kmalu vrnil z očetom, ki je bil za glavo nižji od Mladena.
 

Lekcije iz jezika na igrišču


Izkazalo se je, da je to sosed, ki se je raje spravil nad košarkarje, kot da bi opozoril sina. Mladen ni mogel verjeti, da je res prišel, in ko se je oče spravil nanj, mu je mirno prislonil klofuto. Seveda je oče poklical policijo, a je prišla zgolj do stopnic, ki vodijo do igrišča – dlje si niso drznili. Ko so z varne razdalje slišali, kako fant ni poslušal opozoril in je še kar tekel pod noge košarkarjev, so le nekaj dodali in se brž pobrali. Darijo in Gianpaolo, ki ravno piše knjigo o šutu (predvidevam, da jo bo posvetil Slavku Kotniku), natančneje, o pravilnem izmetu, ki ga nedvomno ima, sta se seveda spoznala na ljubljanskih igriščih. Danes sta tudi poslovna partnerja. Darijo pravi, da on nikdar ne bi dobil svojega prvega lokala, če ne bi bilo ljubljanske košarke. »Samo na košarki si lahko toliko spoznal človeka, da si mu lahko zaupal lokal, tako kot ga je meni zaupal prijatelj, ko sem imel komaj 23 let.« Tako pravi Bosanec, ki je bil v Sloveniji nemudoma sprejet. Nikoli[ v vseh teh letih ni slišal ene same opazke na račun nacionalnosti. Razen od sebi enakih, torej sinov iz mešanih zakonov, ki so bili pri nas že rojeni.

Slovenščine se je naučil na igrišču in ob njem, predvsem tako, da so ga soigralci popravljali. Tudi avtor tega zapisa se vedno znova čudi, kako lahko nekdo, ki je prišel v Slovenijo relativno pozno, tako brezhibno govori naš jezik. Verjetno je k temu pripomoglo tudi dolgoletno igranje košarke na Pedagoški akademiji, kjer so bile v tistih letih študentske rekreacije, na katere je hodilo tudi do štirideset študentov, ki to seveda niso bili. Vsi smo imeli izkaznico z istim priimkom in se vedno znova udeleževali rekreacij, ne da bi kdorkoli posumil. Ko eden od nas ni plačal simbolične članarine, se je vse podrlo. Spet smo morali iskati dvorano za svoje neutolažljive košarkarske podvige.

In še danes jo iščemo, čeprav je tiste Kocbekove »igrivosti duha« vse manj. Tudi ulična košarka je postala tržno zanimiva in tisti, ki igrajo dober basket, ga igrajo predvsem za denarne nagrade, na turnirjih po svetu. Ne več zaradi igre same. Ali zato, ker ne bi hoteli čakati. Tudi nervoza ni več tista prava, iskrena, zaradi katere ti bo čez leta včasih malce nerodno. No, vsaj za trenutek. Zato pa verjemi v svoj koš, Luka, da ne boš samo blago, postavka v neki pogodbi, ki si jo podajajo od franšize do franšize.