Kako živijo v času koronavirusa  

Laura Albert, Lisa Appignanesi, Cristina Battocletti, Krzysztof Charamsa, Srdan Golubović, Dario Maestripieri, Peter Mettler, Norman Ohler in Sarah Waring.  

Objavljeno
28. marec 2020 06.00
Posodobljeno
28. marec 2020 07.33
New York FOTO: AFP
Laura Albert. Lisa Appignanesi. Cristina Battocletti. Krzysztof Charamsa. Srdan Golubović. Dario Maestripieri. Peter Mettler. Norman Ohler. Sarah Waring. Pisateljice in pisatelji, scenaristke in scenaristi, režiserke in režiserji, znanstveniki. Prosila sem jih, čeprav sem z večino v rednih telefonskih stikih, naj mi za časopis napišejo, kako živijo ero, katere začetek smo pravkar splavili – saj se vse te dnevne in nočne ure tako in tako pogovarjamo samo o tem.


Bližnja oddaljenost/oddaljena bližina


Sarah Waring, Dunaj

Že dolgo se nisem rokovala z nikomer. Medtem ko smo se z novimi sodelavci dogovarjali, kako naj proslavljamo, sem na drugi strani mize, za katero sedijo, podpisala uredniško pogodbo. Ožja založniška skupina na Dunaju je načrtovala, da bomo naslednji ponedeljek nazdravili moji zaposlitvi.

Sarah Waring je angleška pisateljica in urednica, nekdanja urednica pri založbi Financial Times in Haymarket Publishing ter profesorica na univerzah v Londonu in Hertfordshiru. Napisala je Farming for the Landless/Agricoltura per senza terra, letos pa bo izšla tudi njena nova knjiga Between Capture and Escape. Trenutno živi na Dunaju.


Novica, da bomo že naslednjega dne zaprli pisarno, ni bila strela z jasnega; prijatelji iz Italije so me ves čas obveščali o novih ukrepih za zajezitev covida-19. Zakaj bi bilo v Avstriji drugače? In res, preventivni ukrepi so kmalu začeli veljati.

Ponedeljkova videokonferenca nas je, hvalabogu, pomirila: »Kako ste kaj?« »Kako so prijatelji in domači?« Ker prihajamo z različnih koncev, so bile naše skrbi različno usmerjene – teme pogovora so bile odlog potovanja na vzhod, podrobnosti o tem, da ne moremo na jug in severozahod. Nujno je bilo tudi razmisliti o izzivih dela na domu ob otrocih vseh starosti. Nove okoliščine za vsakogar, ne le zame.

Med pogovorom sem se subliminalno zavedala drobnih, posamičnih podrobnosti v ozadju, vsake posebej; navsezadnje je »domača pisarna« pogosto tudi spalnica. Kako nenavadno je bilo ujeti pogled na zasebni prostor sodelavcev, še zlasti tako kmalu. Predstavila sem jim svojo plinsko peč; na daljavo se je ustvaril nekak čuden občutek bližine, ki bi bil povsem nemogoč ob sedenju za sosednjimi mizami.

Glede na okoliščine sem se počutila izjemno motivirano. Bi taka virtualna bližina z ljudmi, ki sem jih komaj spoznala, res mogla tako hitro ustvariti močan občutek sodelovanja? Ali smo se osredotočili na resničnost onstran vsake posamične sobe?

Ko sem se na zaslonu poslovila od vseh, sem obsedela v svojem majhnem stanovanju. Vse bolj sem bila hvaležna njegovi čedni oglatosti, ki je postala varno zatočišče.

Hvaležna sem tudi možnosti, da za zdaj še lahko odhajam od doma. Ko stopim iz notranjega dvorišča na ulico, se lahko veselim neba, tudi sivega. Železniška proga nasproti varuje razgled na stolpnice. Ob njej se širi na novo oblikovan park. Sosednji stanovanjski bloki »Eurogate« že stojijo. Samo še šolo bo treba postaviti.

V sredo je bilo sončno, jaz pa sem na rokah še vedno imela rokavice. Zunaj je bilo veliko več ljudi, kot se jih je upalo priti ven v negotovosti prejšnjih dni. Skoraj bi se mi uspelo prepričati, da je vse normalno. Komaj zaznavne nenormalnosti so le občasno izpostavljale nadrealizem, ki je tlel pod njimi: balkoni ambicioznih lastnikov, ki so postali nekakšna počitniška domovanja, otrok, ki se je sam igral na prostem, malčki, ki so zbegano zatavali pod prepovedana igrala. Edino bližnje srečanje sem imela z navdušenim psom, ki je moja očala za branje, ki sem jih držala v roki, zamenjal za dražljivo palico. Redki izstopajoči z maskami so parku dajali videz okrevališča. Mogoče je tako, kadar te nekega lepega dne zadrogiranega spustijo iz norišnice.

image
Rim FOTO: AFP


Obrazi so se začeli dnevno ponavljati. Kljub splošni brezimnosti, ki jo je prej ponujala ulica, začenjam prepoznavati ljudi v soseščini; zavestno ohranjamo razdaljo, vendar nas ukrepi prisiljujejo v bivanjsko bližino. Počutim se privilegirano, ker sem del te nove skupnosti, a obenem upam, da bo kratkega daha.

Drugi stik, ki mi je iz dneva v dan bolj dragocen, posega v izolacijo in jo ruši. Vsi telefonski klici ter sporočila, ki jih pošiljam in prejemam od dragih ljudi, se opirajo na večslojne trenutke, ki smo jih delili v živo, njihov pomen je, zdaj ko se ne moremo srečati, še toliko bolj ganljiv.

Morda navzven kaže, da živim sama, vendar se kolektivno prilagajam na vse okoli sebe, blizu in daleč. Novi načini življenja nas v bližnji oddaljenosti in ob komuniciranju v oddaljeni bližini ohranjajo pri zdravi pameti. Umijemo si roke, a ne odplaknemo vseh občutkov.


Demokratizacija apokalipse


Norman Ohler, Berlin

Včeraj sem prejel e-pismo, ki me je prepričalo. Prijatelj mi je iz Aten, kjer trenutno živi, napisal: »Nenavadni časi, ampak tudi priložnost, da gremo vase in prepoznamo, kaj v življenju resnično šteje. Zemlja se ima super … uživa v svojem prekrasnem umiku v kozmičnem velnesu …«

image
Norman Ohler FOTO: Voranc Vogel
Norman Ohler je nemški pisatelj in scenarist (Palermo Shooting, režija Wim Wenders), avtor svetovne uspešnice Popolna omama (Mladinska knjiga 2019) in romanov Die Gleichung des Lebens, Die Quotenmaschine, Mitte, Stadt des Goldes ter najnovejšega Harro und Libertas: Eine Geschichte von Liebe und Widerstand, ki na mednarodni trg prihaja v prihodnjih mesecih.


Tudi najstarejša prijateljica Sarah, ki živi v cirkuški prikolici v Kreuzbergu, življenje v stanovanju je preveč dolgočasno in preveč komercialno zanjo, mi je rekla, da ji je kriza darovala nekaj prekrasnih trenutkov. Zbira »čudovite koronske trenutke«.

S svojega pisateljskega stolpa opazujem, kako se mesto pod menoj umirja. Način, kako smo živeli, je zbolel, neozdravljivo zbolel, in sprememba je v zraku. Če se ji bomo uprli, se utegne pojaviti nov virus, močnejši od korone. Gre za zadnje opozorilo. Nujno je, da ustavimo vnovičen vzpon fašizma pod krinko kapitalistične demokracije, te grozljive globalistične ekonomije, ki uničuje planet in nas na njem. Zdaj je čas.

Neogibno je, da bo virus razširil naše zavedanje. Najbolj pametna injekcija, kar smo jih kdaj dobili. Bile so vojne in revolucije, vse je izzval človek, zdaj pa je tu virus, inteligenca zunaj nas. Nastopil je sodni dan. Znanstvena fantastika je postala naš življenjski slog. Virus nas je ukanil, a je na neki čuden način največje darilo, ki bi ga mogli dobiti.



Možna smrt stotisočev, če ne milijonov ljudi med to krizo bo največja človeška tragedija po drugi svetovni vojni. Eden mojih treh najboljših prijateljev je trenutno v izolaciji v berlinski bolnišnici, kjer se bojuje za življenje. Toda pravzaprav, in brez trohice cinizma, bi to bila nizka cena, ki bi jo plačali, če bi se kaj naučili iz te krize in nato vse spremenili ter se tako izognili sicer pretečemu izumrtju.

Vsak virus je izziv za imunski sistem posameznika, a virus, ki napada celotno vrsto, je izziv za imunski sistem ljudi kot celote. Človeška vrsta je bolna. Virus jo bo uničil ali ozdravil. Milijarde odtekajo v vojske, da bi nas zaščitile pred človeškim sovražnikom. Zdaj je treba vlagati v druge vrste zaščite, trden sistem zdravstvenega varstva na primer. Na novo organizirati globalno gospodarstvo, potovanja, odnos do oddaljenosti, odnose med seboj in do planeta.

Neki moški, ki jé netopirja na neki kitajski tržnici, spremeni svet. Neki moški – ali neka ženska – lahko naredi nekaj, kar izbriše človeško raso, in ni treba, da je vpliven. To je demokratizacija apokalipse. Oblikovati moramo revolucionarno gibanje, da bi povezali energije, ki jih je virus osvobodil.

Revolucija, ki resnično postaja viralna.


Samoosamitev za začetnike


Lisa Appignanesi, London

Pisatelji naj bi obvladali samoosamitev. Navsezadnje jo ves čas iščemo, trudimo se najti tiste ure v divjem toku družine, dela in socialnega življenja, čas, ko smo lahko sami in se globoko osredotočimo na prazno stran.

Lisa Appignanesi je kanadsko-britanska pisateljica in predsednica britanskega Kraljevega društva za literaturo. Med njenimi številnimi nagrajenimi leposlovnimi in neleposlovnimi deli so Freud's Women, Losing the Dead, Mad, Bad and Sad: A History of Women and the Mind Doctors ter Trials of Passion. Piše za New York Review of Books, bila je predsednica angleškega Pena, londonskega Freudovega muzeja in mednarodne nagrade booker. Njena najnovejša knjiga je Vsakdanja norost (Založba Eno, 2019).


Perverzno, a prvi dan samoosamitve zaradi koronavirusa sem si želela samo tega, da bi se pogovarjala z ljudmi, sedela ob njih, jih objemala. Ogledala sem si, kar že nekaj časa pišem, in pri priči prenesla v mapo z dokumenti projektov, ki trenutno stojijo. Besede niso imele več smisla in bile so brez vpliva. Knjige potrebujejo občutek možne prihodnosti onstran respiratorjev na mrgolečih bolnišničnih oddelkih in statistike o naraščajočem številu mrtvih.

image
London FOTO: Reuters


Prvo obdobje kužnih mesecev v Združenem kraljestvu pušča malo prostora, osvobojenega tesnobe. Počasno pripoznavanje britanske vlade, da se nam bliža neustavljiva sila, ki se ne meni niti za brexitske meje, nam ni zagotavljalo, da naši voditelji razumejo okoliščine. V najboljšem primeru smo postali del prizora iz Da, minister, ki je postal viralen. V njem se starejša državna uradnika, Wharton in Appleby, pogovarjata, kako naj bi se spopadli z nujnostjo.

Wharton: V prvi fazi izjavimo, da se ne bo nič zgodilo.

Appleby: V drugi fazi izjavimo, da se bo mogoče kaj zgodilo, a je bolje, da ne naredimo nič glede tega.

Wharton: V tretji izjavimo, da bi mogoče morali kaj narediti, vendar nimamo kaj.

Appleby (sklene): Izjavimo, da bi mogoče lahko kaj naredili, a je zdaj prepozno.

Britanska vlada je na drugi stopnji ponavljala zmedeno, nekakšno novodarwinovsko mantro o »čredni imunosti«, stanju, ki bi domnevno nastalo, če ne bi naredili ničesar in preprosto pustili stare in slabotne umirati, medtem ko bi si že dolgo oslabljeno zdravstveno varstvo prizadevalo pripraviti se na najhujše. Sporočila prvega ministra so manj spominjala na »Churchillovo spopadanje s krizo« in bolj na dolgočasno ponavljanje nervoznega diplomiranca predsedniške kampanje.

Združeno kraljestvo se je zapiralo veliko počasneje kot preostala Evropa, da ne omenjam Kitajske in Koreje. Inštitucije in podjetja so sprejemali ukrepe precej pred vladnimi odločitvami. Do petka so zgolj priporočali samoosamitev za starejše in ohranjanje socialne distance, na živahnih londonskih ulicah pa so se mnogi vedli, kakor da sploh ne bi slišali zanje. Končno so sredi tedna napovedali zaprtje šol, v petek pa je sledil ukrep o zaprtju kavarn, restavracij in vseh mest zbiranja.

Finančni minister, ki bi lahko postal naslednji predsednik vlade, je predstavil gospodarske ukrepe in obljubil milijone delavcem in podjetjem. To in vse več smrtnih primerov je obarvalo te kužne mesece s pridihom resničnosti, v kateri bo treba živeti mesece, če ne dlje.

Mnogi najdemo upanje v dejstvu, da je korona potisnila v ospredje nekatere najboljše vidike britanske civilne družbe. Jeza in bes brexitskih let sta uplahnila. Namesto njiju vznika prijaznost. Sosedske skupine, ki pomagajo ostarelim in nakupujejo zanje, pritisk na vlado, naj pomaga kritičnim delavcem in prekarcem, nesebičnost zdravnikov, sester in zdravstvenega osebja, najslabše plačanih, ki so končno opaženi med najpomembnejšimi v našem svetu.

Za privilegirance, ki imamo topel dom in finančna sredstva, ima samoosamitev nekatere presenetljive stranske učinke. Spet uporabljamo telefon, saj je veliko bolj poživljajoč in manj nagnjen k nesporazumom kot elektronska pošta, ki ga je nadomestila. Virtualna sfera vrvi. Gledališča, opere in orkestri nastopajo po spletu, kar velja tudi za pisatelje; galerije in posamezni umetniki omogočajo dostop do svojih zbirk in dogodkov. BBC zagotavlja hiter dostop do učnih spletišč za otroke. Komedije, ples in glasba brstijo v izbruhu ustvarjalnosti in so dostopni ljudem in profesionalcem, omejenim na dom. Vse veje umetnosti nosijo v sebi temelj upanja. Morda lahko olajšajo nekatere pritiske, nekaj tistega, kar v osamitvi vse prehitro postane mučno bivanje v dvoje ali prenaporno družinsko življenje.

Sama kdaj pa kdaj napišem kakšen članek in veliko berem, poleg tega sem začela risati, medtem ko poslušam Berlinski filharmonični orkester. Tudi španščine se učim – smrt zveni drugače v drugih jezikih.

Dokler korona ne bo okužila interneta, dokler bodo naši zdravniki zmogli vztrajati, bomo mogoče le preživeli sodobno kugo in ustvarili prijaznejšo državo – tako, ki ustvarja okoliščine, povezane s pravico do dela, podnebjem in deležniškim vlaganjem (namesto zgolj dobičkonosnim) v sheme za rešitev podjetij. Mogoče, če bom takrat še živa, se mi bo uspelo vrniti k običajnejši obliki samoosamitve – k pisanju


Nevidne smrti


Krzysztof Charamsa, Barcelona

Moj deseti dan samoosamitve se je iztekel z dvema mislima, ki mi nista dali miru: bolezen in zdravilo zanjo.
Glede prve mi je jasno, smrti se ne bojim. Če sem natančen, smrti se ne bojim več. Tako kot nisem imel nič s svojim rojstvom, tako ne bom imel nič s svojo smrtjo, je govoril Federico García Lorca, ki ga je, ker ni prenesel njegove človečnosti, drugačnosti in svobode, zverinsko ubil katoliško-frankistični režim.

image
Krzysztof Charamsa FOTO: Marko Feist
Krzysztof Charamsa je filozof in avtor več kot ducata knjig, predvsem pa svetovne uspešnice Prvi kamen – Jaz, gejevski duhovnik (Mladinska knjiga 2017). Bil je duhovnik, teolog, visoki uradnik Kongregacije za verski nauk, tajnik mednarodne teološke komisije, univerzitetni profesor. Vse dokler ni 3. oktobra 2015, samo 24 ur pred začetkom sinode o družini, Cerkvi in svetu razkril, da je gej. Takoj je sledilo izobčenje iz Cerkve.


Po smrti ni ne strahu, ne bolečine, ne krivic in ne diskriminacij. Tudi moje smrti ne bo, zato me nima kaj skrbeti.
Strah me je osamitve, zaporniškega in diskreditiranega življenja. Takšnega, ki se spreminja v smrt, popolno blokado. Bojim se smrti življenja.

S tem ko si je človeštvo – da bi ustavilo virus – naložilo samoosamitev, je dobilo univerzalno priložnost, da od blizu spozna izkušnjo tistih posameznikov, ki so že dolgo nemočni, ne po svoji volji zaprti v brezizhoden prostor in čas: obupani brezposelni, bolniki in invalidi – večno osamljeni in nemočni. Ljudje z duševnimi motnjami, diskriminirani, žrtve nasilja. Ali tisti, ki so po krivici zaprti, ali tisti socialno izolirani, samo zaradi tega, ker so drugačni.

Samoosamitev, ta obramba pred zunanjim sovražnikom, mi pomaga razumeti druge oblike osamitev, nevidnih, tistih, ki so jih povzročili naše družbe, vere, naše politike in gospodarstva, predsodki in krivice, naši vsakdanji virusi.

Takšnih osamitev me je groza. Povzročajo umiranje mnogih, in kar je najhuje, teh smrti preprosto ne zaznamo, ostanejo nevidne. Če v teh tednih, nemara mesecih s sanitarno izolacijo skušamo rešiti življenja, mora biti novo življenje, ki ga bomo privzeli po koronavirusu, sposobno osvoboditi se vseh nevidnih osamitev, diskriminacij in nasilja, ki povzročajo nevidne smrti.



Druga misel, ki me preganja te dni, je skrb za naše vsesplošno okrevanje po koronakrizi. Ostati doma, da se zaščitimo pred virusom, ne zadostuje. Že zdaj je treba spremeniti naše navade: treba je spremeniti način razmišljanja, zavreči nepotrebne stvari ne samo iz naših domov, ampak tudi iz naših glav. Tudi nepotrebnih grenkih spominov, ki bi nas utegnili paralizirati, kontraproduktivnih strahov, predsodkov in diskriminacij, patriarhalizmov, homofobij in mizoginij. Vse to nosimo v sebi. Prej ko se bomo znebili nepotrebne navlake, prej bomo lahko začeli novo življenje po koronavirusu. Seveda ne bo enako. Zapomni si, da tvoje življenje nikoli več ne bo moglo biti takšno, kot je bilo pred tem. Seveda bo skušalo, predvsem v ekonomskem smislu, nadoknaditi vse zamujeno, a ne bo enako.

image
Barcelona FOTO: AFP


A kaj je treba storiti, da bo boljše, prijaznejše, solidarnejše, bolj človeško? Zagotoviti enakopravnost, odpraviti diskriminacije, nasilno tekmovalnost, nepotrebne meje, ki jih gradimo med nami in v glavah, ki so doslej omogočale, da je bilo toliko nevidnih socialnih smrti. Ne dovolimo, da se bodo ponavljale. Ko mine koronakriza, bo priložnost, da se za vse to resnično zavzamemo.


Tako krhki smo, goli


Cristina Battocletti, Milano

Že mesec dni smo zaprti v stanovanju in toliko časa je minilo tudi, odkar so zaprli šole. Sprva sem vest sprejela z začudenjem: bila sem v Berlinu, na filmskem festivalu. Ravno sem bila pri kraju z enim od intervjujev, ko je v telefon priletelo sporočilo: šole se zapirajo. V urah, ki so sledile, so vesti od doma postajale vse bolj alarmantne. Zagrabil me je strah, da ne bom mogla k hčerkama, popoldne sta mi med tipkanjem članka, bila sem že pozna, roki začeli drgetati. Še istega večera sem se z zadnjim letom vrnila v Italijo.

image
Cristina Battocletti FOTO: Tadej Regent
Cristina Battocletti je italijanska pisateljica, urednica in novinarka pri časopisu Domenica del Sole 24 ore, avtorica del Il figlio di nessuno, Hudičevo ogrinjalo (Sanje 2019) in Bobi Bazlen. L'ombra di Trieste.


Ko smo pristali na Malpensi, sem, drugače kot sicer, sedla v taksi in ne na vlak. Kakšna ironija, taksist je med vožnjo do mesta ves čas kašljal. Na ulici, kjer sem izstopila, se je sprehajala ženska, masko si je z obraza umikala vsakih nekaj sekund, da je lahko globoko povlekla dim cigarete.

Dekleti ste bili pomirjeni in obenem veseli, naenkrat sta bili sredi nepričakovanih počitnic. Ob jutrih sem s podzemno železnico odhajala v službo, se srečevala z ljudmi. Vse se je zdelo preprosteje, hitreje sem prišla do avtomobilov za dnevni najem, ljudje so se zdeli prijaznejši, nekako osvobojeni dolgotrajnega stresa.

V pogovorih s prijatelji pisatelji ali ljudmi iz sveta gledališča smo v šali postavljali hipotezo, da gre za zaroto, način, kako utišati Milano, najbolj evropsko in laično mesto v Italiji, kjer se gremo kulturo in umetnost z resnostjo in ne z lažnim zanosom, kamor se na visokokakovostne univerze vpisujejo študentje z vsega sveta. Kmalu so zaprli gledališča in kinodvorane. Naenkrat sem imela čas brati, nadaljevala sem pisanje knjige, še vedno sem dvakrat na teden odšla na redakcijo časopisa, a postavljati sem ga začela od doma. Lahko sem nadzirala dekleti, jima pomagala pri šolskih nalogah.

Potem so mesto zaprli. Dvanajst ur me je preganjala odločitev, ali naj odrinemo v Gradež, na jadransko obalo, kjer ima moja mama hišo. Tam bi se lahko punci podili okrog. In podila bi se tudi jaz. Kajti resnična težava je v meni, ki sem odraščala divje in še danes ne zdržim brez hoje v hribe ali ob morju. Gre za potrebo, ki mi je ni uspelo docela potlačiti niti v Milanu, a jo premagujem samo zato, ker imam tako rada svoje delo. Nisem šla v Gradež, ne bi uspelo ne meni brez partnerja ne dekletoma brez njunega očeta.

Potem so se pojavile težave učenja na daljavo, platforme se kar naprej sesedajo, ni najbolj jasno, kakšnemu redu naj sledijo. In tu je tudi čisto domači red, ki ga je bilo treba vzpostaviti: dovolj celodnevnega posedanja v pižamah, zjutraj se je treba umiti in obleči, telovaditi, brati, skupaj pripraviti kosilo, ustvarjati. In učenje, seveda.

Lepo je biti skupaj. Samo mene tu in tam popade histerija. Težko je biti za vse sam, služba, dom, gospodinjstvo, mirjenje deklet in delo z njima za šolo. Pomanjkanje druženja z ljudmi, ki jih imam rada. Še dobro, da ob jutrih v moj telefon priletijo zabavni videi, ki so, kot je rekel igralec Paolo Rossi, nekakšna nova oblika neorealizma.

V trgovini stojim za blagajno, ko se pri delikatesi s pestmi spoprimeta urejena moška.

Obroč okoli nas je zdaj še tesneje zategnjen, nikamor ne smemo, vse je zaprto. Tudi flashmob, ki nam je radostil srca z balkonov, se je umaknil.

Pišem, gledam stare filme, ampak večino časa sem neproduktivna, kot v času otroštva. Poročil več ne gledam. Ko sem čisto na robu in ne zmorem več, sanjarim, kako v Gradežu, zunaj sezone, ko je nebo sivo in modro, polno oblakov, polagam stopala na pesek in zdi se, kot da drsim v čas Avstro-Ogrske, v čas, ki mi ga ni bilo dano živeti. Sanjarim, kako se sprehajam sama, ker mi je tako najljubše. Potem se ustavim in slikam. Vem, da nič več ne bo tako, kot je bilo doslej. Vse nas bo bolj strah. Tako krhki smo, goli. Gola masa, in ne več bogovi, kot se nam je dozdevalo še pred mesecem dni.

image
Beograd FOTO: Reuters

 

Poročilo o napredku


Laura Albert, San Francisco

Sedim v nečem, čemur se reče naslanjač za mame, ima obliko bejzbolske rokavice. Ko se moje telo spušča v mehkobo turkiznega velurja, občutim enako olajšanje, kot ga verjetno lovilec, ko bejzbolska žogica pristane zunaj igrišča. Partner mi v naročje nežno položi sina, da ga podojim. Mali se z glavico, še napol v snu, zažene v levo dojko. Medtem ko se prilepi obme, na uho položim slušalko in jo pridržim z ramenom: z rokami pestujem otroka in se zazrem v žive, hitro premikajoče se barve utišanega tv-sprejemnika. »Ne, babi, ni kot francoska voda Evian. Avian, kot ptice – piščanci, babi!« pojasnjujem. »S ptičev se prenaša na ljudi,« razložim. Odkašlja se … vem, ko se ji kaj zagnusi, neizrečeno oblikuje v nemi obup in kljubovanje. »Babi, vem za špansko gripo, zaradi nje je umrlo več ljudi kot v drugi svetovni vojni ... Saj vem!« Od sinove glavice umaknem nadlaket, instinktivno zarije prstke še globlje vame, da bi iztisnil vsako kapljico.

image
Laura Albert FOTO: Henny Garfunkel
Laura Albert je ameriška pisateljica, scenaristka (serija Deadwood) in producentka (Elephant, režija Gus van Sant) avtorica romanov Sarah, Harold's End in The Heart Is Deceitful Above All Things (po njem je Asia Argento posnela istoimenski film in v njem odigrala glavno vlogo) in več zbirk kratkih zgodb. Režirala je več kratkih filmov in napisala scenarije za dokumentarne filme, med drugim za Življenje in smrt Andyja Warhola.


Novice, ki si jih podajava po slušalki, se ujemajo s prizorom na televiziji: zdravniki in uradniki, sivo resni za govorniškimi pulti in ob njih; zdravstveno osebje, ne več v disko srebrnih astronavtskih oblekah, ampak v snežno belih, skače v reševalna vozila; telesa pacientov, zavita v mehke zelenomodre odeje. Ljudje z maskami, rokavicami, široko razprtih oči pred neznanim terorjem.
»Seveda lahko še vedno jemo piščančjo obaro. Ja, ja, ja ...« kimam njenemu seznamu stvari, ki jih še lahko počne. In tistim, ki jih ne. »Ne vedo!« končno zakričim. »Rada te imam, ampak zdaj bom prekinila, babi.« Preden odložim, še zaslišim njene grlene flegmatične Der eibeshter zul shomer umatzil zayn.

Da. Da. Da.

Vrata se odpirajo s komolci, površine prebrisuje z dezinfekcijskimi robčki. Iz trgovin se prinaša nove zaloge.
Ves čas si umivamo roke in obišče nas lahko samo kdo iz ožjega kroga ljudi.

»Ko ima hudič mlade ...« me spomni moja mama. Nehamo spremljati poročila.

Sinovega očeta vprašam, kako naj pred to gripo obvarujem najinega malčka. Dovoljkrat je slišal babičina ravnodušna povzdigovanja, s prstom pokaže v zrak in izgubiva se v nemočni smeh.

Malček ima danes dvaindvajset let, zadnje leto je na kolidžu in maja ne bo podelitve diplom. Živi sam v majhnem stanovanju na drugi strani države. Moje matere in babice ni več med živimi. Nista umrli zaradi gripe, virusa.

Sinu sem po pošti poslala rokavice, zaščitne maske, tablete cinka in ga prosila, naj vendar poje nekaj piščančje juhe. A ni tako previden, kot bi si želela, in se je lotil samo pastil. »Spomnim se jih,« se zasmeje v telefon. V ozadju slišim glasbo, ki jo ustvarja. »Vem, kaj mi je storiti,« me pomiri. Opazoval nas je, kako smo vrata odpirali s komolci, si kar naprej umivali roke, bili ... previdni. Njegov oče je igral na kitaro, skladala sva pesmi. »V tistem času si napisala svojo prvo knjigo,« me spomni. Ja. Ja. Ja. Pogosto je počival v zavetju mojega naročja, nedaleč od tipkovnice, in tako je nastal roman. »Spal sem kljub tvojemu tipkanju.« Ja, ja, si. »Morda me zato tipkanje še vedno uspava.« Hecno. »Samo previden bodi.« »Mama ... Saj vem.« Noro je. »Ampak jaz pa ne bom. Posnel sem nekaj glasbe, si kupil zvezek za besedila ... Si v redu? Pišeš?« Tako trde, suhe dlani imam. Zasmejeva se. »Tega se spomnim ...« pove. Ne spomni se, kakšnega okusa je zemlja. Bil je tiste vrste otrok, ki po igri v blatu prstov ni porival v usta. Dojila sem ga do njegovega četrtega leta. Zaradi imunosti.

image
Toronto FOTO: AFP


Moj oče je star 86 let, bil je pomočnik ravnatelja v eni od osnovnih šol v New Yorku. Občasno še vedno kaj dela. Nima ne mask ne rokavic. Ko ga poslušam po telefonu, v ozadju nenehno brni televizija. »Na tisti premični postelji, pozabljeni na bolnišničnem hodniku, bi lahko ležal jaz,« reče narejeno šegavo, nato pa se odkašlja na isti način, kot se je nekoč babica. »Grozno, če pristaneš tam,« reče. Seveda je šel ven, brez maske, brez rokavic, tako kot njegov vnuk. »Kako je Trev?« vpraša. Ima dober imunski sistem, tako kot ti, odvrnem. »Nihče nič ne ve ...« nadaljuje. »Oče, morda bi bilo bolje, da ne gledaš televizije. Der eibeshter zul shomer umatzil zayn,« zrecitiram nekaj iz daljne preteklosti. Vem, kako drugače se zasmeje, ko ga kaj preseneti. »Uau,« počasi dahne. Kaj pomeni? »Naj nas Oni nad nami varuje.« Hebrejščina ali jidiš? »Oboje,« se spet zasmeje. »Tako je govoril moj oče, ko si bila še otrok in nismo vedeli, ali ti bo vročina, ves čas blizu 40, po nekaj dneh končno začela padati.« »Spomnim se,« mu rečem, »tega se dobro spomnim.«
 

Ne obstaja nič vmesnega


Srdan Golubović, Beograd

Vedno sem imel rad filme o koncu človeštva. Filme o apokalipsah. Nekaj je v njih, kar me neznansko straši in privlači obenem. Konec in po njem nič, praznina. Danes sem se sprehajal po ulicah svojega mesta. Zdelo se je kot mesto iz takšnih filmov. Zgodila se nam je sodobna apokalipsa, uspelo nam jo je priklicati. Potem sem stal na terasi, pil kavo, opazoval padanje letošnjega prvega snega in razmišljal, zakaj se nam je zgodila ta grozljiva tragedija.

image
Srdan Golubović FOTO: Jože Suhadolnik
Srdan Golubović, srbski režiser, producent in profesor režije na beograjski fakulteti za dramske umetnosti, je za svoje igrane filme Absolutnih sto, Past in Krogi prejel več deset mednarodnih filmskih nagrad. Pred mesecem dni je na 70. Berlinalu v sekciji Panorama za najnovejši film Oče prejel nagrado občinstva za najboljši igrani film in nagrado ekumenske žirije.


Razmišljal sem o pohlepu, edini ideologiji današnjega sveta. O tem, da nas je prav slednja pripeljala do tega stanja. O času, v katerem živimo, ki nas deli na bogate in revne, zmagovalce in poražence. Ne obstaja nič vmes.

Včeraj sem bral članek, da je bilo od izbruha koronavirusa v ozračje izpuščenega 25 odstotkov manj ogljikovega dioksida, da je, odkar se je ustavilo delovanje težke industrije, planet čistejši in bolj zdrav. Voda beneških kanalov je kristalno čista in po mnogih letih so se v njej znova pojavili delfini. Fotografija, posneta iz vesolja, je pokazala, da je naš planet lepši, ko smo ljudje v osamitvi, karanteni. Kot fotografija pljuč, pred koronavirusom in po njem. A je ravno obratno.

Na knjižni polici gledam platnico Pekićeve Stekline, zdaj jo vsi berejo. Tudi tisti, ki sicer sploh ne berejo. Razmišljam o tem, ali se je mogoče česa naučiti iz vsega tega. O pohlepu pa tudi o solidarnosti in empatiji. Morda pa bomo po vsem tem postali boljši ljudje. Vsaj malce. Če se to ne bo zgodilo, je naš konec zelo blizu.
 

Brca v dimlje


Dario Maestripieri, New York

Z družino sem zaprt v našem njujorškem stanovanju, postajam nor. Tolažim se, da je za zdaj vse naše trpljenje zreducirano na dretje enega na drugega. Odgovoren sem za nabavo v trgovini in kuhanje. Moje profesorsko delo na univerzi je popolnoma zastalo, niti pišem ne, ne morem. Preveč spremljam dogajanje na televiziji, kaj se dogaja v ZDA in Evropi, predvsem v Italiji. A tudi drugod: Španija, Francija in ZDA imajo že zdaj več smrtnih žrtev kot Italija pred uvedbo karantene.

image
Dario Maestripieri FOTO: osebni arhiv
Dario Maestripieri je italijanski biolog, primatolog, profesor, na univerzi v Chicagu že več kot desetletje poučuje primerjalni človeški razvoj, evolucijsko biologijo in nevrologijo. Je avtor knjig Machiavellian Intelligence: How Rhesus Macaques and Humans Have Conquered the World in Games Primates Play: An Undercover Investigation of the Evolution and Economics of Human Relationships, Primate Psychology, Animal Personalities, Maternal Effects in Mammals ter najnovejše Science Meets Literature: What Elias Canetti's Auto-da-Fé Tells Us about the Human Mind and Human Behavior.


V Sohu pred dragimi trgovinami postavljajo barikade, da bi jih zaščitili pred ropi. Prihajajo napovedi, stotisoči mrtvih, milijarde porabljenih ameriških dolarjev za zajezitev krize, milijoni ljudi, ki bodo ostali brez služb, ki bodo izgubili tudi možnost zdravstvene oskrbe in svoje domove. Vojska na ulicah. Grafi in diagrami povsod. Statistike.

Človeštvo je končno dobilo brco v dimlje. Občasno mi uspe, da se zatečem k poeziji, k W. H. Audnu in njegovi Gare du Midi, ko moški sestopi z vlaka »briskly to infect the city / whose terrible future may have just arrived«. 

Jasno mi je, da bo v aprilu še huje kot v marcu, in bojim se, da bo maj grozljiv. To je naša resničnost. Ob večerih spijem nekaj kozarcev vina preveč, tako vsaj malce preženem dolgčas, zrahljam tesnobo. Tako rad bi maja ali junija šel v Rim, a ne vem, ali mi bo dano …



 

Zelena trava


Peter Mettler, Toronto

Pišem za pisalno mizo v osami svojega doma v Torontu. Vlada je razglasila izredno stanje in zaprla vse dejavnosti v javnem življenju. Sem del te tihe rezistence, ki je zajela ves svet, medtem ko se trudi ustaviti ogenj, ki se bliskovito širi.

Peter Mettler je kanadsko-švicarski režiser, avtor ducata igranih in dokumentarnih filmov, za katere je prejel številna mednarodna priznanja in nagrade, med njimi za Picture of Light, Balifilm, Gambling, Gods and LSD, Petropolis: Aerial Perspectives on the Alberta Tar Sands, The End of Time in Becoming Animal.


V nekaj pičlih dneh je biološko nevidna entiteta spravila svet na kolena, kjer prosi za milost. Imamo veliko priložnost, da razmislimo, kako pravzaprav živimo, da zaživimo v zdajšnjosti in se polno zavemo bližnje okolice in posledic svojih dejanj, kakršna so bila pred tem velikim preizkusom.

Protislovno, a globalno smo medsebojno povezani s krhko tehnologijo podob in zvoka, žic in pulzov. Te stvari postajajo vse bolj del naše biologije, naše narave. Primeren čas torej, da razmislimo, kako naprej, ko bo požar pogašen, ko se bomo lahko spet skupaj igrali na prostem – v našem skupnem domu. Izkoristimo torej poglabljajoča se spoznanja, da pazimo na življenje svojega okolja, namesto da bi ga počasi, nezavedno ubijali – in s tem tudi sebe.

image
Benetke FOTO: Reuters


Imam se za srečnega, saj sem že nekaj mesecev prisiljen čepeti doma in montirati filmsko serijo. Še dosti dela je pred mano, pregledovanje vzame čas. Še pred nekaj meseci sem bil v velikem resničnem svetu, se shajal z ljudmi in jih spraševal, kaj jim pomenijo besede, da je »trava na drugi strani vedno bolj zelena«. Pomen teh besed se lahko zelo razlikuje, glede na pogled in kulturo posameznika. Zdaj ko je naše mrzlično delovanje prekinjeno, imamo priložnost, da se zamislimo, ustvarimo boljše življenje. Da gojimo vrtove – znanosti, skupnosti, tehnologije in zemlje. Da naredimo in ohranimo travo zeleno.