Veter in sonce ali tabletke uranovega dioksida

Svet energetike se je od leta 1984, ko je Nuklearna elektrarna Krško dobila dovoljenje za obratovanje, korenito spremenil.

Objavljeno
05. september 2020 06.00
Posodobljeno
05. september 2020 06.00
Jedrska elektrarna krepi idejo čarobne tehnološke rešitve, ki pa omogoči, da gre vse ostalo po starem. A za reševanje globoke podnebne krize, v kateri smo danes, najbrž ne bo ene čarobne tehnološke rešitve, temveč imamo nalogo uporabiti paleto rešitev. FOTO: Leon Vidic/Delo
Katja Huš
Katja Huš
Decembra 1974 je Josip Broz Tito v Krškem položil temeljni kamen za začetek gradnje nuklearne elektrarne. Desetletje pozneje je zgrajena elektrarna dobila uporabno dovoljenje. Od obdobja, ko je vlado vodil Marjan Šarec, je ideja o novi krški nuklearni elektrarni spet v obtoku. Vendar so razmere danes bistveno drugačne kot leta 1970, ko sta predsednika slovenskega in hrvaškega izvršnega sveta Stane Kavčič in Dragutin Haramija podpisala sporazum o gradnji nuklearke.

Ko se je mnogo ljudi napol za šalo, napol zares spraševalo, kateri jezdec apokalipse bo naslednji razdejal leto 2020, je 22. marca Zagreb stresel potres z magnitudo 5,1. Zaznali so ga tudi v Nuklearni elektrarni Krško (Nek), k sreči pa tresenje tal ni ogrozilo varnega delovanja elektrarne. Verjetno tudi najbolj skrben scenarij možnih jedrskih tveganj ne bi predvidel hkratnega močnega potresa in globalne pandemije, zaradi katere je elektrarna delovala z zmanjšanim številom osebja, ki je zagotavljalo varno delovanje najnujnejših funkcij, jedrske elektrarne pa so se soočale tudi z oteženimi dobavnimi potmi za rezervne dele.



Na tisti dan smo se lahko spet spomnili na mnenje francoskega inštituta za jedrsko in sevalno varnost iz leta 2013. Ta priznana strokovna avtoriteta je pristojne v Neku opozorila, da lokacija v Krškem ni primerna za gradnjo jedrske elektrarne, ker je v bližini aktivne tektonske prelomnice Libna. To opozorilo je le eno izmed mnogih, ki jih vse bolj očitna politična promocija gradnje nove jedrske elektrarne v Krškem zamolči.

Pred dobrim letom dni je takratni premier Marjan Šarec obiskal Nek in Gen energijo (lastnica Nek) ter odločno dejal, da »moramo vložiti vse napore in pristopiti h gradnji drugega bloka jedrske elektrarne«. Maja letos je ob obisku istih lokacij minister Jernej Vrtovec bolj previdno dejal, da Slovenija »je in bo država z jedrsko opcijo«.

V mandatu vlade Janeza Janše in v senci epidemije covida-19 se je nova jedrska elektrarna znašla na seznamu prioritetnih infrastrukturnih projektov, kar naj bi pomenilo, da se za investicijo pripravi državni prostorski načrt. O novem reaktorju se je govorilo tudi ob obisku ameriškega zunanjega ministra Mika Pompea. V javnem prostoru tako vse bolj odmeva zgodba, ki nekako pravi, da je gradnja novega reaktorja nujna za razogličenje, brez novega reaktorja ne bomo mogli ugasniti premogovne proizvodnje, ne bomo mogli zadostiti porabi elektrike v prihodnosti, postali bomo bolj energetsko odvisni.


Projekt, vreden več kot tri Teše


Morda največja zmaga zagovornikov projekta pa se skriva v samem imenu, ki ga uporabljamo. Vseskozi se namreč govori o drugem bloku, skrajšano Neku 2, ki daje lažen občutek, da gre za nekaj preprostega. V Krškem že stoji en blok, dodali bomo še enega. Ime Nek 2 uspešno zakriva dejstvo, da ne gre za noben dodatek, temveč za popolnoma novo in samostojno jedrsko elektrarno, ki si s prvim blokom ne bo delila enega kabla.

Prvo nuklearko je v Sloveniji gradila 20-milijonska država, drugo pa bi postavila 2-milijonska država, katere zadnji energetski projekt je postal državni spomenik spodletele investicije, ki se je zgradila na plečih zavajanja javnosti. Ne glede na siceršnja nestrinjanja se slovenski politični establishment očitno uspešno poveže okoli megalomanskih energetskih projektov. Teš 6 pa je pravzaprav finančna miniatura v primerjavi z novim jedrskim reaktorjem. Tudi če ostanemo pri najbolj optimističnih ocenah cene reaktorja, ki jih lahko slišimo, govorimo o projektu, težkem več kot tri Teše (!).

image
Za nami so desetletja vlaganja v ceste, zaradi česar imajo naše železnice skoraj muzejsko vrednost, emisije iz prometa pa se dvigujejo. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Kako realno je sploh zagotoviti financiranje za takšen projekt? Skozi celotno zgodovino so bili stroški postavljanja nukleark enormni. Nemški inštitut za ekonomska raziskovanja je v svoji analizi 674 jedrskih reaktorjev, ki so bili zgrajeni med letoma 1951 in 2017, ugotovil, da noben reaktor ni bil zgrajen z zasebnim kapitalom pod konkurenčnimi pogoji. Vojaški in ne zasebni ekonomski interesi so bili gonilna sila gradnje jedrskih reaktorjev.

Tudi danes se novi reaktorji gradijo večinoma v državah, kot sta Kitajska in Rusija, kjer država prevzame levji delež financiranja. V Veliki Britaniji pa je gradnja jedrskega reaktorja Hinkley Point C mogoča le zaradi dobrodušne pogodbe, ki jo je država sklenila s podjetjem EDF in po kateri bodo državljani 35 let ujeti v drago odkupovanje jedrske energije. Kako radodarno subvencijsko shemo bi morala Slovenija iznajti za projekt, težek vsaj tri Teše? Glede na zadnje izkušnje z infrastrukturnimi projekti pa je zagotovo naslednje vprašanje tudi, kako je naš državni aparat sploh sposoben izpeljati tako dimenzioniran projekt in kakšna bi bila pri tem koruptivna tveganja.

Za Teš 6 tudi nobena vlada in minister nista prevzela odgovornosti in danes imamo nastavke za podobno situacijo. Brez resne javne razprave ali družbenega konsenza se projekt nove nuklearke nenehno kotali naprej. Pa ne samo zaradi milijonov, ki so jih v Krškem že pred leti porabili za študije, povezane s projektom, ali zaradi nedavne umestitve na prioritetno listo infrastrukturnih projektov.

Razprava o jedrski energiji je vsekakor priložnost za resen premislek, kako v Sloveniji pravočasno, pravično in vključujoče uporabiti rešitve za ustavitev globalnega segrevanja. Trenutno samodejno drsenje k Neku 2 zapira horizont možnega in je nadaljevanje istih starih zgodb v novi preobleki.
 


Pred kratkim smo bili tako tudi presenečeni, da se okoljsko soglasje za odlagališče za nizko in srednje radioaktivne odpadke predvideva za dva odlagalna silosa, čeprav je za potrebe Republike Slovenije pri obstoječi elektrarni dovolj le en silos. In zakaj bi čez dvajset let klicali na odgovornost Šarčevo vlado, saj so le izrazili načelno podporo novemu reaktorju. Zakaj bi klicali na odgovornost Janševo vlado, saj so dali le zeleno luč za izdelavo državnega prostorskega načrta. Dokler nam ne bo kmalu rečeno, da je projekt prevelik, da bi ga ustavili, ne da bi se zanj kadarkoli zares odločili?

Temeljno vprašanje pa seveda ostaja, ali je navidezno poenotenje slovenske politike in energetske srenje glede »ohranjanja jedrske opcije« res povezano z neizpodbitno smiselnostjo same zamisli. Zgodba o novih jedrskih gradnjah je dosti manj enoznačna, kot bi se nam lahko danes zdelo. Če smo resni glede hitrega zniževanja emisij in ustavljanja globalnega segrevanja, bi se morala jedrska tehnologija v Sloveniji danes kazati kot slaba rešitev.


Podrti mit


Svet energetike se je od leta 1984, ko je Nek dobil dovoljenje za obratovanje, korenito spremenil. V zadnjih desetih letih smo bili priča tehnološkemu in ekonomskemu preboju novih obnovljivih virov energije (OVE), česar ne moremo reči za jedrsko tehnologijo. Cena sončne in vetrne energije je praktično strmoglavila in skupaj z rekordi podirala mit o (pre)dragih OVE; razvoj, ki se kaže tudi v »realnem svetu«.

Preteklo leto smo zabeležili peto zaporedno leto, ko so novonameščene zmogljivosti OVE prehitele novonameščene zmogljivosti fosilnih in jedrskih virov skupaj. V svetovni elektroenergetski sistem je bilo dodanih namreč 176 GW OVE zmogljivosti, 98 GW fotovoltaike in 60 GW vetrne energije. Za primerjavo: istega leta je bilo na svetovno omrežje priključenih 5,5 GW novih jedrskih zmogljivosti, 9,4 GW pa jih je bilo umaknjenih. Vsi reaktorji, ki se trenutno gradijo v svetu, bodo dodali 57,4 GW jedrskih zmogljivosti, manj torej, kot je bilo lani nameščenih zmogljivosti zgolj vetrne energije.

Prvo nuklearko je v Sloveniji gradila 20-milijonska država, drugo pa bi postavila 2-milijonska država, katere zadnji energetski projekt je postal državni spomenik spodletele investicije, ki se je zgradila na plečih zavajanja javnosti.


V prvi polovici letošnjega leta sta tako sonce in veter proizvedla že skoraj desetino svetovne elektrike, primerljivo z deležem jedrske energije. Bržkone bosta nadaljnjemu preboju obnovljivih tehnologij sledila tudi preboj in cenitev tehnologij za skladiščenje energije. Medtem ko se je ob zmanjšani porabi tudi povpraševanje po ostalih virih energije zmanjšalo, Mednarodna agencija za energijo priznava, da so OVE edina tehnologija oz. vir, ki so izkazali odpornost na ukrepe zaradi covida-19.

Ti globalni ekonomsko-energetski trendi, ki pričajo o zatonu jedrske energije in gredo v smer vse cenejše decentralizirane proizvodnje energije iz OVE, so pomembni, saj se mora Slovenija nanje prilagoditi, zagotovo jih ne bomo usmerjali. Trenutno niti Kitajski ne uspe sprožiti preporoda jedrske energije. Doslej pa je Slovenijo tehnološki preboj praktično obšel. V Sloveniji stojita dve vetrnici, v desetih letih nismo naredili praktično nič za uveljavljanje OVE, njihov delež v končni rabi energije se je v celotnem desetletju dvignil za en odstotek. Naš cilj za prihodnje desetletje? Dvigniti delež za dva odstotka.

Slovenija tako čepi na repu evropskih držav glede na izkoriščanje nehidro obnovljivih tehnologij. V Sloveniji pridobivamo le dva odstotka naše elektrike iz sonca in vetra, pred nami niso le evropske ekonomske velesile, kot je Nemčija, zgledne skandinavske dežele, kot je Danska, ali »sončne države«, kot je Španija, temveč tudi Avstrija, Madžarska, Bolgarija ... Takšnemu zaostanku Slovenije smo priča kljub velikemu potencialu, ki obstaja. Poročilo avtorjev iz Instituta Jožef Stefan ocenjuje, da je tehnični potencial sončnih elektrarn v Sloveniji na obstoječih zgradbah skoraj dvakratnik sedanje proizvodnje električne energije v Sloveniji. Skepso do potenciala novih tehnologij pri boju s podnebno krizo v Sloveniji bi razumeli, če bi s polnim političnim zagonom krepili nehidro obnovljive vire energije že desetletja in zadeli ob zid. A nismo niti začeli.


Rudniki urana in covid-19


Jedrsko energijo se tako kot veter in sonce vztrajno predstavlja kot domači vir energije. Toda »domačost« je nekakšna zgodovinska zmaga jedrske industrije v načinu klasifikacije tega vira energije. Tako kot potrebujemo sonce za delovanje sončne elektrarne, potrebujemo tabletke uranovega dioksida, zložene v gorivnih palicah, za delovanje jedrske elektrarne.

Trenutno pride 85 odstotkov urana iz šestih držav sveta, več kot 40 odstotkov ga prihaja iz Kazahstana. Pandemija covida-19 ni ustavila vetrnih tokov, je pa ustavila delo v mnogih rudnikih urana, tudi v največjem rudniku na svetu, Cigar Lake v Kanadi, kjer bi se naj dela ponovno začela septembra. Največji kazahstanski proizvajalec urana Kazatomprom pa je medtem napovedal, da se bo količina izkopa v tem letu zmanjšala za skoraj petino. To ni neposredno ogrozilo delovanja Neka, a definicija »domačega« vira v primeru jedrske energije je zelo raztegljiva.

V primerjavi z OVE se jedrska tehnologija kaže tudi kot izjemno zamudna. Naslednje leto bi naj prižgali novi finski reaktor Olkiluoto-3. Načrt za elektrarno sega v leto 2000, pogodba med državnim operaterjem in dobaviteljema (Areva in Siemens) je bila podpisana leta 2003, gradnja se je začela leta 2005, reaktor pa bo naslednje leto začel obratovati z dvanajstletno zamudo. V tem času bi se naj cena nuklearke skoraj potrojila. Zaradi zamud in dvigajočih se stroškov je bil finski operater ujet tudi v dolgotrajni arbitražni postopek na Mednarodni trgovinski zbornici s podjetji Areva in Siemens. To ni le enkratna polomija, zamude so postale že kar stalen spremljevalec gradenj jedrskih reaktorjev.

O tem, kako zamudne so jedrske gradnje, v Sloveniji priča že gradnja odlagališča za »odpadne rokavice«, tj. nizko in srednje radioaktivne odpadke. Med sprejeto uredbo o državnem prostorskem načrtu in začetkom delovanja odlagališča v letu 2023 bo minilo trinajst let. Gradnjo spremljajo zamude in dviganje stroška odlagališča, saj ni uspelo doseči dogovora s Hrvaško za gradnjo skupnega odlagališča. Časovna dimenzija je pomembna, saj moramo države OECD, da bi omejili segrevanje ozračja na relativno varni meji in sledili ciljem pariškega podnebnega sporazuma, narediti korenite reze emisij toplogrednih plinov in ugasniti svojo premogovno proizvodnjo v naslednjih desetih letih. Tudi če bi nov reaktor dobil polno družbeno podporo, zagotovo ne bi stal čez deset let, upravičeno pa se lahko bojimo scenarija izgubljenih desetletij in nasedlega projekta čez petnajst ali dvajset let.


Skladišča odpadkov


Jedrska energija ustvarja medgeneracijsko breme, ki si ga težko zamislimo znotraj ustaljenih okvirjev. Že med delovanjem je potrebno jedrske odpadke (zaščitna oblačila, odpadki iz čistilnih naprav, izrabljeno gorivo …) ustrezno skladiščiti, elektrarno je nato treba razgraditi in poskrbeti za dolgoročno shranjevanje (najnevarnejših) odpadkov. To je dolgotrajen proces, ki se v celoti še nikjer na svetu ni izvedel.

image
Skladišče izrabljenega jedrskega goriva v francoskem podjetju za predelavo Orano. FOTO: Benoit Tessier/Reuters


Ko gledamo shemo o ravnanju z jedrskimi odpadki v Sloveniji, se okoli leta 2060 pri manj nevarnih radioaktivnih odpadkih (NSRAO) pojavi puščica v desno s pripisom »zagotavljanje dolgoročnega vzdrževanja in nadzora (približno 300 let)«, pri izrabljenem gorivu in visoko radioaktivnih odpadkih tega časovnega okvira ni. Zakaj? Razpolovna doba plutonija je 24.000 let.

Kako točno bomo poskrbeli za dolgoročno skladiščenje najbolj nevarnih jedrskih odpadkov že iz obstoječega reaktorja, ne vemo. Vemo le, da jih bomo zakopali zelo globoko pod zemljo. Ob tako velikem nerešenem vprašanju ne moremo lahkomiselno govoriti o razširjanju jedrskih zmogljivosti, problem odpadkov pa zreducirati na opombo, ki ne terja večje pozornosti in se bo slej ko prej že rešila.

Jedrska energija zahteva našo pozornost, a ne zaradi gradnje nove elektrarne. Našo pozornost bi morali usmeriti v ustrezno gradnjo začasnih odlagališč za jedrske odpadke (odlagališče za NSRAO in suho odlagališče za izrabljeno gorivo), varno delovanje starajoče elektrarne, ki bi naj obratovala dvajset let dlje od sprva predvidene življenjske dobe, in ustrezno pripravo na razgradnjo elektrarne, vključno z reševanjem dolgotrajnega odlaganja najbolj nevarnih odpadkov.

Naslednjih deset let ni le odločilnih za reševanje podnebnega zloma, okvirno obdobje mandata dveh vlad ponuja tudi steber politične odgovornosti. Ali bi ugašanje premogovne proizvodnje v desetih letih res pospremili z zamudno, drago in tvegano tehnologijo, ki ustvarja dodatno medgeneracijsko okoljsko breme? Nikoli pokopana ideja Neka 2 zavira uporabo rešitev, ki so na voljo tukaj in zdaj in jih sploh še nismo zares izkoristili. In rešitve segajo dlje od energetskih nadomestkov premoga v obliki OVE.

Ali lahko res pričakujemo večje investicije v železnice ob pokrivanju ogromnega stroška dodatnega reaktorja? Ljudje bodo še vedno primorani preživljati dolge ure v avtomobilih, le da bodo ti električni.


Za nami so desetletja vlaganja v ceste, zaradi česar imajo naše železnice skoraj muzejsko vrednost, emisije iz prometa pa se dvigujejo. Ali smo se v Sloveniji resno lotili zniževanje porabe energije v prometu, tj. da bi spodbujali decentralizacijo (gospodarskega) življenja v državi, zmanjšali število avtomobilov na cestah in izboljšali naše železnice? Slovenija ima emisijsko zelo intenzivno gospodarstvo. Na enoto izpuščenih toplogrednih plinov je bilo v letu 2017 v Sloveniji ustvarjenega za 12,5 odstotka manj BDP kot v povprečju EU. Ali smo naredili vse, da bi naše gospodarske aktivnosti terjale manj energije (in ton CO2)? Ali smo izkoristili možnosti za zmanjšanje porabe energije (energetsko neučinkovite) industrije, ki skupaj z gradbeništvom porabi polovico vse električne energije v državi?

Jedrska elektrarna krepi idejo čarobne tehnološke rešitve, ki pa omogoči, da gre vse ostalo po starem. A za reševanje globoke podnebne krize, v kateri smo danes, najbrž ne bo ene čarobne tehnološke rešitve, temveč imamo nalogo uporabiti paleto rešitev. Namesto da vse stavimo na en ogromen in tvegan projekt, bi bilo bolj smotrno začeti nemudoma razvijati mnogo povezanih sprememb, ki bi prinesle ne le hitro zniževanje izpustov, temveč poskrbele, da smo ljudje, tudi kot pomembni energetski akterji (proizvajalci in potrošniki), v središču potrebne transformacije. Ali lahko res pričakujemo večje investicije v železnice ob pokrivanju ogromnega stroška dodatnega reaktorja? Ljudje bodo še vedno primorani preživljati dolge ure v avtomobilih, le da bodo ti električni.

Ali je zavzemanje vplivnih za nov reaktor v Sloveniji resnično povezano z zniževanjem emisij in pravočasnim opuščanjem premoga? Upravičeno smo skeptični. A zakaj je ideja Neka 2 tako trdovratna? Če pokopljemo to idejo, kaj s tem pokopljemo? In zakaj se establishment tega tako boji?

Resen odgovor bi verjetno zahteval tudi dolg premislek ustroja naše države, njenih rab in izrab zadnjih tridesetih let. A zagotovo bi lahko razloge za željo nadaljevanja po starem iskali tudi v zatohlosti energetsko-politične srenje, ki producira poenotena mnenja in ne zmore pogledati prek paradigme centraliziranega energetskega sistema, kjer se kadri prestavljajo iz sedežev energetskih družb na vodilne pozicije znotraj ministrstev (ali občinskih struktur), kjer premogovna in jedrska industrija dominirata vsaka svoj pol energetskega sektorja, slednja pa si v spreminjajoči se realnosti skuša zagotoviti prihodnost in zavoljo tega realnost včasih prikroji po svoje. Ob vsem tem bomo ljudje spet postavljeni v nezavidljiv položaj, ko se bo zdelo, da alternativ ni in bomo morali na stvari pogledati »realno«.

Razprava o jedrski energiji je vsekakor priložnost za resen premislek, kako v Sloveniji pravočasno, pravično in vključujoče uporabiti rešitve za ustavitev globalnega segrevanja. Trenutno samodejno drsenje k Neku 2 zapira horizont možnega in je nadaljevanje istih starih zgodb v novi preobleki.

Katja Huš, Greenpeace Slovenija. Članek je bil napisan pred objavo osnutka Dolgoročne podnebne strategije Slovenije do leta 2050.