Vetrnice – petindvajset let ogrožanja zdravja?

Tematika o vetrnicah je postala skrajno resna. Zdaj ne gre več le za zaščitene velike ptice in netopirje ter Naturo 2000 na Volovji rebri, ampak tudi za nezaščitene ljudi pod Senožeškimi brdi, v občini Divača!

Vlada, ki je sicer odstopila, je vseeno, kljub visokim stroškom (200 milijonov evrov), na seji 15. maja sprejela državni prostorski načrt (DPN) za 40 vetrnic v krajih pod Senožeškimi brdi pod Nanosom.

Manjka predvsem celostna presoja pomena vetrnic za Slovenijo, zlasti glede na druge potenciale, ki zagotavljajo veliko kvalitetnih delovnih mest, kot je na primer turizem, ki pa ga vetrnice uničujejo. V skladu s sprejetimi dokumenti je turizem tudi glavna strateška usmeritev občine Divača, zdaj pa ji država vsiljuje vetrnice, ki so avtomati brez delovnih mest. Vendar energetika vidi le sebe, ima ogromno denarja in sili v investicije zaradi investicij. Nobeni vladi še ni uspelo soočiti nepotrebnih vlaganj v vetrnice s smotrnejšim izkoriščanjem dokaj ohranjene narave ter pestrih krajin in lepih razgledov. To so turistični aduti, ki so zanimivi tudi v krizi, kot kažejo turistična gibanja v teh letih in ankete tujih obiskovalcev, in dajejo zaslužek prav krajem, kakršni so pod Senožeškimi brdi.

Velik strošek za nikakršen učinek

Pravljice o vetrnicah kot dobrih zelenih vilah, zaradi katerih bomo množično (sicer se na CO2 ne bi nič poznalo) zapirali termoelektrarne na premog in plin ter jedrsko gorivo (pri slednjih gre za usodno zmoto, zaradi katere CO2 še vedno raste), je konec. Pisati še naprej o vetrnicah na način žajfnice, da imajo na koncu vsi vse prav, je kontraproduktivno. Še več, škodljivo za slovensko gospodarstvo, kar se je pokazalo ravno pri omenjenem DPN. Tudi zavajanje ljudi bi se še nadaljevalo, dokler se ne bi našel minister, ki bi vzkliknil »cesar je nag« in ukinil subvencije.

Tako kot v Španiji. Finančni balon je počil, zdaj je jok in stok. Kam so odtekali veliki dobički v letih debelih krav, je skrivnost. Posledice umetnega »trga« z vetrnicami so, da so cene vetrnic in njihove elektrike ostale visoke. Zakaj pa bi jih spuščali, če se lepo pokrijejo s subvencijami, ki jih zagotavlja država? Vetrnica za 3 MW stane najmanj 3,5 milijona evrov. Tudi če je vetra manj, se pač počaka še dve ali tri leta več na poplačilo kreditov. Ker imajo cene vetrnic veliko mesa, je tudi dovolj prostora za lepe provizije, ki pa so skrivnost. Gibljejo se po neznanih krajih, na neznan način, v neznanem času. Patria je dobra šola za nekatere.

S tem, ko je Društvo za opazovanje in preučevanje ptic (DOPPS) pravno uveljavilo argumente proti vetrnicam na Volovji rebri, je državi prihranilo okrog 100 milijonov evrov, ki bi odtekli v Španijo. O tem sem pisal v Delu in nisem bil edini, ki je spregledal igro. Kdor bo preprečil vetrnice na Senožeških brdih (na primer ukinil subvencije za vetrnice), bo državi prihranil vsaj še enkrat toliko evrov, ki bi odtekli v »obubožano« Nemčijo, za njihova delovna mesta namesto za naša. Na primer za domače obnovljive vire (še posebej na Primorskem, kjer je velik sončni potencial) ter za zmanjšanje porabe toplote in elektrike (izolacije in drugo).

Minister Uroš Čufer, na potezi ste! Menda veljate za človeka, ki pazi na denar. Morda tudi na delovna mesta, ki so na prihodkovni strani. Oboje je v krizi še kako potrebno. Ali pa morda nismo v krizi? Ste se vprašali, kakšna bi sploh bila korist od teh vetrnic? Še posebej zato, ker količino sicer nekvalitetne elektrike od vetrnic zlahka prihranimo in nam jih ni treba postavljati. Ali ste to možnost prediskutirali na vladi, ki menda mora varčevati na vseh koncih: pri študentih, družinah, zdravstvu, upokojencih … Dajem kot predlog!

In če potegnem črto: menda je že vsakomur jasno, da vetrnice ne morejo nadomestiti premogovih, plinskih in jedrskih elektrarn, kar boleče doživljajo v Nemčiji. Tem proizvajalcem, skupaj s hidroelektrarnami, pravijo tudi 24/7-obrati, ker proizvajajo elektriko 24 ur, 7 dni v tednu in držijo elektroomrežje v brezhibnem delovanju. Stalnost in zanesljivost dobave pa sta prioriteti vsakega elektrosistema pri nas in v povezavi z Evropo. Ta vidik je v medijih pogosto zanemarjen, ima pa zakonsko osnovo (energetski zakon), saj bi sicer gospodarstvo propadlo, če bi se prepustili vetru.

Izkušnje o vetrnicah niso zelene, ampak hrupne

Zakaj 25? Investitorji navajajo 25 let obratovalne dobe za posamezno vetrnico. Zadnjih nekaj oddaj in pisem v naših medijih je neizpodbitno dokazalo vsem nam, ki ne živimo v bližini visokih vetrnic, da hrup vetrnice lahko močno škoduje zdravju in krati človekove pravice, med katere spada tudi pravica do mirnega počitka (po WHO – Svetovni zdravstveni organizaciji). Natančneje, tako WHO, počitek mora biti zagotovljen tudi pri polodprtih oknih.

V oddajah se lahko prepričamo o za zdravje škodljivem vplivu vetrnice pri Dolenji vasi, na hribu Griško polje (vidna z avtoceste mimo Senožeč) na več krajanov, ki živijo pod njo. Gre za vetrnico nemškega podjetja Enercon E70, novejše tehnologije, moči 2,3 MW, z višino do osi rotorja 98 metrov, s premerom elise (propelerja) 71 metrov. Investitor in državni organi so jim zamolčali vpliv posebno škodljivega hrupa, ki se širi od nje v določenih vetrovnih in vremenskih razmerah z različno jakostjo in jim ne pusti spati ali jih budi sredi noči ter jim povzroča še niz drugih škodljivih posledic za zdravje.

Pri tem je treba povedati, da so ti krajani podpirali postavitev vetrnice. Ne gre torej za psihološki učinek zaradi nesprejemanja vetrnic. Zdaj pa so odločno proti njim. Kaj naj zdaj storijo, ko je prišla resnica na dan? Jim bo investitor zagotovil nove hiše na drugih lokacijah, daleč stran od vetrnice? Jim bo vsaj ustavil vetrnico med 21. in 7. uro zjutraj? Kdo je v naši državi sploh odgovoren za posledice napačnih odločitev? Agencija RS za okolje? Krajani so pri premierki Alenki Bratušek že zahtevali ustavitev vetrnice, večkrat. A je bilo bob ob steno! Zato se sum povečuje.

Zakaj to politika počne proti ljudem? Saj se evropske odstotke za obnovljive vire lahko doseže drugače, ne z vetrnicami. Pa bi bilo vse rešeno.

Kako je lahko vetrnica dobila obratovalno dovoljenje?

Ker smo v Sloveniji zakonodajno spet nepripravljeni. Nimamo predpisov za vetrnice. Predpisi o hrupu ne vključujejo vetrnic z njihovimi hrupnimi posebnostmi, ki se ne morejo primerjati s hrupom prometa, ki ga nekateri omenjajo za enakovrednega. Samo podrobnost: predpisi določajo način meritev hrupa (dBA), ki ne upošteva za ljudi najbolj škodljivega hrupa. Tako čeprav pozna pravilnik o emisiji 58 vrst strojev, ki se uporabljajo na prostem, med njimi ni vetrnic.

Pridobljeno obratovalno dovoljenje za to vetrnico, na osnovi podlagi Elektroinštituta Milana Vidmarja, ki je meril v načinu dBA le neki dan vsega dve uri in te meritve razglasil za veljavne tudi za večerni in nočni čas, z oceno 1,5 kilometra razdalje do bližnjih hiš, in kasneje ugotovljeni njeni škodljivi vplivi na krajane so najboljši dokaz, da naša zakonodaja ne omogoča pravilne določitve hrupa. To pa tudi pomeni, da bi država, z agencijo za okolje (ARSO), vsiljen projekt 40 vetrnic na Senožeških brdih razglasila za sprejemljiv, saj bi iz registracije izpustili ravno za ljudi najbolj škodljiv hrup, ker ga ni v zakonodaji.

Vlagatelji po svetu se skušajo reševati z modeliranjem hrupa več vetrnic v prostoru. Zaradi spremenljive geografije in tudi menjave smeri vetra v Senožeških brdih ni ustrezne metode. Ljudje pa verjetno ne bodo želeli postati poskusni zajčki za preverjanje kakršnih koli poskusov modeliranja kroženja hrupa vetrnic po prostoru, ki se zaradi sočasnega vpliva več vetrnic lahko nesluteno okrepi. Znano je, da gre ta hrup skozi zaprta okna, tudi troslojna, da v sobah resonira (se okrepi), da ga gozd ne zadrži, da mu jakost slabi bistveno manj z razdaljo kot hrupu običajnih frekvenc. A vse to vlade ne briga!

Že samo zato bi bilo nujno ves postopek sprejemanja DPN ustaviti in najprej dopolniti zakonodajo. Ali ni to podobno problematiki smradu, kjer v Sloveniji ni predpisov, zato inšpektorjem ne smrdi, pa čeprav ljudem smrdi?

Ljudje se dobro zavedajo, da bi ob sedanji zakonodaji in postavitvi nekaj deset vetrnic lahko samo še vzkliknili: Gotovi smo! Za 25 let! Ali še več, saj v Nemčiji na mestu dotrajanih vetrnic nameščajo nove, za nadaljnjih 25 let. Sedanji in bodočim generacijam bi onemogočili razvoj, tudi najbolj obetavnega – turističnega, in preostala bi jim samo še izselitev ali sodišče, oboje povezano z velikimi stroški.

Kakorkoli, preden je slovenska politika evropskim organom neodgovorno obljubljala vetrnice v akcijskem načrtu za obnovljive vire do 2020, bi si lahko prebrala odlično knjigo profesorja ekologije dr. Johna Etheringtona z Univerze v Walesu The Wind Farm Scam, 2009 (v prostem prevodu Prevara z vetrnicami, op. p.), v seriji knjig Independent Minds (Neodvisne misli, op. p.), ki celostno obravnava pojav vetrnic in njihove omejitve, ki vodijo človeštvo v povečevanje CO2, ne pa v hitro zmanjševanje, kakršno zahteva Medvladni forum za podnebne spremembe (IPCC).

Glede na dolgo trajanje tega vetrniškega balona in na nove tehnične študije (Avstralija in drugje), ki s podatki iz prakse dokazujejo zgornje trditve o nikakršnem ali minimalnem (razlike so po državah zaradi različnih kombinacij klasičnih elektrarn) zmanjševanju CO2 zaradi vetrnic, bi lahko iluzijo z vetrnicami poimenovali za prevaro stoletja. Slepo črevo energetike.

Kako pa je po svetu s hrupom?

Nizkofrekvenčni (pod 200 Hz) in infra hrup (pod 20 Hz), ki se širita od vetrnic, sta po svetu sicer že dolgo poznana. Toda industrija vetrnic, v sodelovanju s politiko in kapitalom, ga vztrajno zanikuje in omalovažuje, tako tudi Greenpeace Slovenija v posebnem pismu krajanom, čeprav o tem hrupu potekajo mednarodne konference akustičnih in zdravstvenih strokovnjakov. Naslednje leto bo tako že šesta bienalna, v Glasgowu na Škotskem, z naslovom Wind Turbine Noise 2015.

Torej pojav ni izmišljen, kot pripovedujejo proizvajalci vetrnic in kupljena politika. Marsikje prihaja do izselitev prebivalcev, saj postaja življenje blizu vetrnic za mnoge nevzdržno. Med ljudmi so sicer razlike v dojemanju tega hrupa, kot smo si lahko različni tudi v drugih lastnostih. Kakorkoli, problem so prebivalci začeli reševati tudi prek sodišč. Tako je letos portugalsko vrhovno sodišče razsodilo njim v prid s tem, da mora investitor odstraniti štiri vetrnice od razdalje 650 metrov in manj. Nastajajoča pravna praksa bo uporabna tudi v Sloveniji. Morda vetrnice na Griškem polju čez tri leta ne bo več …

Vpliv vetrnic na ljudi je podrobno znanstveno raziskala zdravnica dr. Nina Pierpont na »terenu« in jih opisala v knjigi Wind Turbine Syndrome (2009). Skup bolezenskih znakov zaradi hrupa vetrnic je opisala s terminom »sindrom vetrnih turbin«, s katerim je tudi naslovila knjigo. Opisani so celo primeri ljudi, ki so z območja vetrnic odšli za nekaj časa in so bolezenski znaki izginili. Ko pa so se vrnili, so se spet pojavili. Podobno bi bilo v primerih, ko bi vetrnice ustavili. Vendar tega investitorji nočejo izvesti.

Tako divja po svetu stalna vojna proti vetrnicam, o čemer si lahko ustvarimo sliko z ustreznih spletnih strani. Navajamo samo dve. V Evropi deluje EPAW, s polnim imenom European Platform Against Windfarms (www.epaw.org), ki ima bogato zalogo strokovnih gradiv o problematiki vetrnic in združuje že nepregledno množico civilnih iniciativ, društev, zvez, posameznikov, že več kot 800, in se stalno povečuje. V posameznih državah pa je takih spletnih strani res neverjetno veliko. Vsak nov projekt, običajno vsiljen od politike, dobi civilno iniciativo, ki zahteva najmanj to, da je odmik vetrnic na ravnem najmanj dva in več kilometrov, v hribovitem svetu, kot so Senožeška brda, pa od tri do pet kilometrov. Toda naš investitor hoče ljudem postaviti vetrnice nad glavo na 800 metrih od stanovanj.

Mnogi želijo tudi zavarovati svojo lepo krajino, pri čemer so na sodišču že bili uspešni. Ne morem in ne morem mimo primitivizma, ki so ga deležne slovenske krajine, tega »vrta Evrope«, ki privlači tuje turiste, a za politike je izraz samo na jeziku.

Severno in Srednjo Ameriko pa pokriva podobna organizacija NA-PAW (www.na-paw.org), North American Platform Against Windpower. Pri nas si, žal, celo nekateri novinarji zatiskajo oči pred tem in tako pomagajo ustvarjati lažno sliko o vetrnicah. Pomaga lahko samo raziskovalno novinarstvo. Tako je Mladina (41/2013) prevedla prispevek novinarjev iz Der Spiegla, Fantomska elektrika, ki objektivno opisuje klavrno vetrno situacijo, lahko rečemo zablodo v Nemčiji z več kot 30.000 vetrnicami, kjer se je odstotek CO2 povečal, ne pa zmanjšal, in kjer sploh ni res na pamet navedba (tudi Greenpeace Slovenija), da nekje vedno piha. Nekajkrat so že komaj rešili sistem pred mrkom, ker po vsej Nemčiji ni pihalo. Izpadlo je za več kot 30.000 MW vetrnic. Njihova politika Energiewende (energetski preobrat) je na poti v propad.

Sicer pa nemški podkancler Sigmar Gabriel, odgovoren za gospodarski resor in energetski preobrat, ugotavlja težke posledice zgrešene energetske politike.

Na Hrvaškem ugotavljajo, da je kapital prodrl v politiko, še preden so se ljudje zavedali, kaj jih čaka. A bolj kot Slovenci se zavedajo lepot krajine in stoletnih gozdov, ki bi jih izgubili.

* * *

Tehnično pamet v roke, politika! In berite, tako kot jaz, obe plati. Za Slovenijo vetrnice niso rešitev problema, ampak nov problem. Smo majhna, prelepa dežela. Unovčimo to lepoto, ne pa je uničevati. Mogoče kdo najde asociacijo na dogajanje v slovenski politiki v Župančičevi Zlato v Blatni vasi.