Vlak med Ljubljano in Trstom kot vlak hrepenenja

Zgodba o Trstu. Sarajevu. Ljubljani. Bežigradu in Šiški, Mostah, Viču in Zalogu. Ter o tem, kako smo izgubili Center.
Objavljeno
22. september 2018 06.00
Posodobljeno
23. september 2018 07.37
Foto Jože Suhadolnik
Esad Babačić
Esad Babačić
Semezdin Mehmedinović je eden mojih najljubših avtorjev. Nekoč sva bila sicer prijatelja, a naju je vojna spet naredila za tujca. No, ne povsem. Danes sem predvsem njegov bralec. Čeprav on tega ne more vedeti, se vez med nama spet poglablja. In to me nemalo veseli. Vez, ki se zdaj zdi celo močnejša kot v časih druženja v predvojnem Sarajevu, glavnem mestu naivnosti, kot bi lahko danes poimenovali to multietnično metropolo. Prav to mesto je bilo moje drugo veliko hrepenenje. In ravno on se je temu najbolj čudil. Ker nikoli prej ni doživel takšnega hrepenenja tako blizu. Vedno je obstajalo hrepenenje po Ameriki, ki si ga lahko čutil praktično na vsakem koraku. Tako kot je bilo v Ljubljani od nekdaj prisotno hrepenenje po Berlinu, recimo, še prej pa po Dunaju. In še bi se našlo teh krajev, kamor so od nekdaj bežali Ljubljančani, v resnici ali v domišljiji (slednjih je bilo veliko več kot prvih), ki to v bistvu nikoli niso bili.

To je zdaj, ko so nas preplavile neskončne reke turistov, ki so za urbani utrip nekega mesta prej teroristi kot pa turisti, povsem na dlani. Kot da niso dovolj hrume turistov, smo z njimi dobili še domače »turiste«, ki se trudijo biti čim bolj podobni tujcem. Imeti rad lastno mesto pa je stvar srca in ponosa, ki ga imaš ali pa nimaš. In v Ljubljani ga je danes lažje najti v Kosezah, spodnji Šiški, Mostah, tudi na Viču, pa seveda za Bežigradom, da o Zalogu ne govorimo, kot pa v samem središču, ki se je prodalo za nasmešek japonskega turista.

Varuhov mesta, kakršen je bil denimo pred leti preminuli Maks Soršak, je v centru vse manj in tudi tisti, ki so ponosni, da so Ljubljančani, ne morejo več ustaviti razdejanja, ki ga povzročajo invazija harmonik in ostale plehkosti turistične ponudbe. A to je že druga zgodba, po kateri ne bomo nikoli hrepeneli. Ker hrepenenje je nekaj, kar je povezano z velikimi dogodki ali čustvi.

Naša preteklost je skladišče našega življenja, je v enem od intervjujev ob izidu zadnje knjige povedal Mehmedinović, ki ne bo nikdar pozabil fanta iz obleganega Sarajeva. Ta ga je vprašal, kaj je zares pomembno v življenju. Ker mu Semezdin ni nemudoma odgovoril, mu je odgovor ponudil kar fant sam; dejal mu je, da se ti morajo dogajati pomembne stvari, da bi se imel česa spominjati. In ja, povedal je vse. Ob tem pa nas lahko spreleti srh, saj je v naših življenjih vse manj tistega, kar bi zares hoteli pripovedovati naslednjim generacijam. Naša skladišča so prazna ali pa se v njih blešči poceni nakit, brez dodane vrednosti.  


Poreklo divjega srca


Moj nekdanji prijatelj je bil edini, ki je razumel, zakaj sem tako rad hodil na nočni vlak, ki je po pravilu prispel v olimpijsko mesto ob sedmih zjutraj. V eni od svojih beležk je zapisal, da v Sarajevu iščem poreklo svojega divjega srca. In res je bila to še najbolj primerna razlaga. Seveda tega porekla nisem našel, ker je bilo od nekdaj v Ljubljani, edini domovini mojega srca. In če dobro pomislim, je moje največje hrepenenje res vezano na ulice, vogale, trge, pročelja, strehe, stolpnice, vzpetine, tračnice, prehode, podhode mojega rojstnega mesta, ki mi je bilo usojeno, tako kot na naše gorenjske vršace, mogočni Kras in Istro.

Tudi moja zgodba o Trstu je predvsem zgodba o hrepenenju in ljubezni. Pa tudi čakanju. Zato sem se toliko bolj razveselil, ko so oznanili, da se bomo lahko znova vozili z vlakom od Ljubljane do Trsta. Z obveznim postankom v Opčinah seveda.


Pred dnevi sem končal s prevajanjem črtic iz Semezdinove knjige Autoportret s torbom in bil znova osupel nad njegovo pripovedovalsko eleganco. Posebej ganljiva se mi je zdela črtica z naslovom Pesnik. V njej opisuje literarni večer, na katerem je bilo vsega skupaj šest poslušalcev, vštevši pesnikovo ženo. Verjetno se je zgodil v Washingtonu, kjer živi že več kot dvajset let. Semezdinu, prvoosebnemu pripovedovalcu, ki so ga morali prepričevati, naj se večera udeleži, se na koncu zazdi, da tega pesnika že od nekdaj pozna. Kot bi ga že videl v nekem drugem življenju, čeprav je imel drugo ime in je govoril v drugih jezikih. Bralec kar naenkrat ni več prepričan, ali ni morda ta pesnik sam Semezdin ali pa kar on sam. Torej v tem primeru jaz. Zato si drznem deliti njegove besede v celoti. »V rokah drži zvezek s svojimi verzi, kot kakšno neizpodbitno dragocenost, in nič ne more omajati njegove vere v poezijo. On piše in čaka. Njegovo življenje se je spremenilo v čakanje. On čaka, da bodo njegove pesmi postale javne in prišle v sanje drugih ljudi. Tudi jaz sočustvujem z njegovim čakanjem. Pa ne zaradi njega ali njegovih pesmi. Prej zato, ker nihče na tem svetu več ne verjame v njegove sanje. Nihče razen nje, ki v publiki brezglasno premika ustnice, ponavljajoč besede, ki jih on, v polprazni knjižnici, izgovarja v zamišljeno večnost.« Semezdin tu na neki način govori o hrepenenju, ki ga ni več. In o čakanju, ki je predpražnik hrepenenja. Tisti trenutek, ko ni na svetu nikogar več, ki bi verjel v vaše sanje, je ves vaš trud popolnoma nepomemben. Pa če še tako verjamete v poezijo in čakate, kot znajo čakati umetniki, ki živijo od čakanja.  


Čakanje


Tudi moja zgodba o Trstu je predvsem zgodba o hrepenenju in ljubezni. Pa tudi čakanju. Zato sem se toliko bolj razveselil, ko so oznanili, da se bomo lahko znova vozili z vlakom od Ljubljane do Trsta. Z obveznim postankom v Opčinah seveda. Brez čakanja v tem obmejnem naselju pot na zahod namreč ne bi bila to, kar je bila. Slovenske železnice bi morale vsekakor razmisliti o imenu tega vlaka, ki bi se prav gotovo lahko imenoval Vlak hrepenenja ali nekaj podobnega. Resnica je, da se je hrepenenje, kakršno smo čutili v tistih časih, končalo ravno v tem italijanskem mestu. Zato tudi ne čudi, da so celo tisti prebivalci, ki so takrat, v osemdesetih, s prezirom gledali na »slave«, ki smo tako naivno kupovali lažne kavbojke in ostalo robo sumljivega izvora, danes kar malce nostalgični do tistih časov. Nekateri si celo želijo, da bi se spet vrnile vse tiste pisane množice divjih potrošnikov, ki so prihajali po svoje koščke sanj. A se to verjetno ne bo nikoli več zgodilo, vsaj ne v takšnem obsegu in s tolikšno energijo. Vlak hrepenenja bi lahko imel vsaj en del kompozicije, v katerem bi se predvajale izpovedi jugoslovanskih švercerjev, ki so s svojimi nakupi razveseljevali sonarodnjake po celotni državi. Poleg kave, različnega perila, kavbojk, celo delov za avtomobile so obstajali tudi posamezniki, ki so s svojimi nakupi plošč glasbeno ozavestili celotna mesta.

Vzemimo primer rudarskega Kaknja v Bosni in Hercegovini, kjer se je poslušala zelo napredna glasba za tiste čase, tudi punk rock. Zaslužen pa je bil en sam človek, ki je hodil izključno po plošče, s katerimi je zalagal prave posameznike. Naprej je bilo veliko lažje. Celo ko je končal v rešilcu, je z zadnjimi močmi zahteval, da mu omogočijo nakup vinilk, ki jih je obljubil prijateljem. Peljali so ga nazaj, in ko je pokupil vse plošče, se je pustil peljati.

Dobili smo tisto, kar smo želeli, in naenkrat ni bilo več nedosegljivega; prostor se je skrčil, čeprav smo imeli vse mogoče svoboščine in tudi demokracijo. Naenkrat smo imeli vse in obenem nič.


Tudi sam sem imel precej posla na relaciji Ljubljana–Trst, čeprav sem bil takrat še rosno mlad. Poleg kavbojk sem tovoril kavo in še kup drugih potrebščin. Niti sanjalo se mi ni, da je pri Trstu, v slovenskem Devinu, Rilke začel pisati svoje Devinske elegije in da se je na obali tega mesta prehladil eden največjih pesnikov moderne, ki je želel obiskati prijatelja v Ljubljani, zaradi česar se je nastavljal zahrbtnemu vetru. Bil je vojak in samo bolan vojak je lahko dobil začasni odpust zaradi bolezni. Želel je zboleti, ravno prav za pot domov, a je bil veter premočen in odšel je za vedno. »Hudo mi je biti pesnik v tem mestu polivinilastih vrečk. Ko sem začel pisati, sem upal, da sem jim pobegnil. Padel je večer, težke rolete so zaprle pogled na izložbe. Zjokal sem se in vrečka se je vsaj takrat zdela lažja. Škoda, da niso opazili. Samo čevlje in poceni spodnje hlače so videli v meni. Nobene zaščite zame v tem mestu, ki bi moralo biti naše. Danes sem tu, brez vrečk. Berem pesmi in imam ime. Pa vseeno: vrnite mi moje vrečke, vrnite mi solze, ki sem jih tako spretno skrival v njih, ko sem kupoval čeveljčke, poceni spodnje hlače in tiste kompletke z dišečimi metuljčki,« sem zapisal nekje v devetdesetih, ko je bilo hrepenenja že konec.

Dobili smo tisto, kar smo želeli, in naenkrat ni bilo več nedosegljivega; prostor se je skrčil, čeprav smo imeli vse mogoče svoboščine in tudi demokracijo. Naenkrat smo imeli vse in obenem nič. Zdi se, kot da se še danes ne znajdemo v tem razkošju neštetih zmožnosti in spet hrepenimo po enostavnih rešitvah, ki pa niso več mogoče. Kot da bi slutila, da bo železna zavesa kmalu padla, mi je mama naročila, naj ji prinesem nekaj metrov zaves. Torej ne kave, espadril ali kakšnega oblačila. Samo zavese je hotela. In vztrajala tako dolgo, dokler se nisem odločil, da ji bom prinesel te zavese. Ker sem bil šele košarkar v razvoju, sem se težko nosil z obilnim zavojem. Odpravil sem se v Trst in v eni od majhnih trgovinic kupil ogromne zavese, ki sem jih komaj odnesel do vlaka. Tam sem jih pustil v sosednjem kupeju, da mi ne bi zaračunali carine. To je bila ustaljena praksa, saj so se torbe in podobni paketi selili po celem vlaku.

Nekateri niso mogli najti prtljage, ker so pozabili, komu so jo podtaknili. Zavese so varno prispele v Ljubljano in mama je bila seveda navdušena. Končno je sin prinesel zavese, ki so kmalu zasedle častno mesto v dnevni sobi. Zanjo je bilo to veliko več kot običajen nakup. Najbolj pomembno pri vsem je bilo dejstvo, da sem jih kupil jaz. Šele danes, ko sem pisal pričujoči zapis, sem doumel njeno željo in posledice. Te zavese so bile njeno hrepenenje. Hrepenenje po sinovi ljubezni, ki je bila zdaj pred njenimi očmi. In to vsak dan. A žal je bila ona edina, ki jo je zares videla. In čutila. Ostali smo videli samo zavese, ki so se nenehno prale in na novo natikale pod strop. Mama jih je držala, mi pa smo jih obešali. Kadar jih nismo obešali, smo šivali zatiče, ki so se nenehno trgali in padali dol. Ona ni odnehala in to je bilo edino pomembno.

To nas je držalo skupaj, čeprav smo bili navznoter že pošteno raztrgani. Zavese so ostale na karnisi, dokler se nismo odselili iz našega družinskega stanovanja. Tudi sicer je bila karnisa ena najbolj pogostih besed, ki sem jo slišal za časa svoje adolescence. V našem maternem jeziku so bile vedno v množini. Tako se je zdelo, da jih je več in da so daljše, kot so v resnici bile. Ne vem. Žal so ostale tam, skupaj z dvotirno karniso, ki je bila nepogrešljiva. Zdaj bi jih zvil, tako kot so bile zvite takrat, na vlaku, s katerim sem se vračal s službene poti v našem Trstu. Zvil bi jih in samo gledal, dolgo gledal, dokler ne bi zažarele v vsej svoji zahodnjaški lepoti. Nato bi jih spravil v skladišče svojega življenja, da bi za zmeraj ostale takšne, kot so bile takrat, ko sem jih prinesel iz Trsta. Zato da je bila naša mama končno srečna, kot je bila v otroštvu, preden je morala na silo zapustiti svojo Hercegovino in se preseliti v ravno Slavonijo, od koder je bežala naprej, gradila proge, kuhala, prala bogatim in čakala na svoje zavese. In ko so prišle, je bila pot dokončana, čeprav se je šele prav začela.