Vohunka v hiši ljubezni

Madonna je spet nazaj. Spet se je izumila na novo. In ob tem skrbno pobrala koščke vseh Madonn, ki smo jih videli v štirih desetletjih, ter jih zložila v nov mozaik. Madame X.

Objavljeno
04. maj 2019 06.00
Posodobljeno
17. maj 2019 15.54
Madonna kot Madame X, prizor iz videa.
Nekaj surrealnega je bilo v njenem performansu ob premieri spota Medellin 24. aprila, ko je sedela nasproti britanskega didžeja Trevorja Nelsona z rahlo razkrečenimi nogami, s prevezo čez levo oko, v korzetu, ki je neusmiljeno stiskal njene dojke, v mrežastih nogavicah, medtem pa vmes nekajkrat udarila z bičem, kar tako, ker je čas. Za Madame X.

Madonna je zdaj Madame X. Kot je Prince v nekem drugem obdobju postal simbol, tudi Madonna še naprej raziskuje svoje (pod)osebnosti. »V Lizboni se je rodila moja plošča. Tam sem našla svoje pleme in magični svet neverjetnih umetnikov in glasbenikov, ki so ponovno okrepili mojo vero v to, da je glasba duša univerzuma.« In spet udarila z bičem, ali pa tudi ne.

Je najbolje prodajana izvajalka vseh časov (300 milijonov plošč), nesporna kraljica popa, preobrazbe in provokacij. Rodila se je neštetokrat ter neštetokrat javno umrla in spet vstala. To zahteva njena vloga. In njena nepotešljiva lakota po pozornosti, po odzivu na provokacije. Včasih je bila nekaj izjemnega, zdaj je dobila naslednice, ki so se v tem izpilile, so mlajše, bolj neobremenjene, bolj uglašene s časom podob.

Odzivi na videospot v medijih so kontroverzni: senzualna in obetavna uvertura v Madonnino zadnje obdobje, je o njenem videu Medellin zapisal Variety. Guardian piše, da video vzbuja nelagodje vseh latino-pop klišejev. New York Post se sprašuje, ali je to šala ali veliki comeback. Če Madonna izda nov video, je najmanj, kar se pričakuje, da bo povzročil škandal. Tako kot Like a Prayer, ki se je zapisal v zgodovino. Ali Justify My Love, ki je z vsemi črno-belimi aluzijami na sadomazohizem, seksualnost brez meja, spodbudil preizpraševanje; Camille Paglia je izjavila, da je Madonna s tem videom osvobodila generacije in postala »prihodnost feminizma«.



Zdaj se zdi, da je osnovni škandal ob premieri videa to, da ima Madonna šestdeset let, da se je po Justinu Timberlaku spet »spečala« z mlajšim, kolumbijskim zvezdnikom Malumo, da je oblečena v mrežaste nogavice in da je njen dekolte preglobok. Kje je zdaj tu gibanje #jaztudi? Madonna je lakmusov papir zahodne perverzne družbe. Predstavlja absurd vsega, kar je v zahodni civilizaciji razpadajoče in hipokritsko. Zmerljivke, žalitve in visoke pesmi na drugi strani si podajajo roke pod njenim videospotom, dobrodošli v spletno demokracijo, toliko žaljivih komentarjev že dolgo nisem prebrala, eden njenih največjih grehov je njena starost. In ja, mrežaste nogavice in preglobok dekolte. Tudi delčki pesmi, iztrgani iz konteksta. Ay, ay, ay, ay, ay.

image
Madonna je najbolje prodajana izvajalka vseh časov (300 milijonov plošč), nesporna kraljica popa, preobrazbe in provokacij. FOTO: Jerry Lampen/Reuters


V svetu, ki je razdrobljen bolj kot kadarkoli in v katerem ima osrednje mesto podoba, skupaj z emodžiji, sodobnimi hieroglifi, instagramom, kratkimi montažnimi rezi, kadri, oglasi, napisi, je zaigrala na karto, ki jo od nekdaj dobro pozna. Nekaj, kar pritegne pozornost. Podobe, ki smo jih videli prav pri njej. Vzpenjanje konja, topot konjskih kopit, visokih pet, gibko telo plesalke, živordeče ustnice, fluorescentno modre zenice, Frida Kahlo. Vse je laž. Važno je močneje, hitreje, bolj agresivno, bolj nepričakovano. To je mantra sodobne produkcije in Madonna se, kot vedno, v duhu časa strinja s to tekmo.

Z uverturo na instagramu v projekt – album Madame X – je naredila prav to. Ujela je košček pozornosti, sicer rezerviran za mlajše, bolj vešče v tem, kaj potrebuje mlada generacija: top model iz družine Kardashian Kendall Jenner ima 110 milijonov sledilcev, Madonna 13,5, Mick Jagger 1,7 milijona. Lahko s sledilci in všečki res merimo moč, doseg, vpliv na družbo? Ne vem več, zdi se mi, da živim v vzporednem svetu, a ta svet pritiska na drugi svet. Tega drugega sveta ne zanima, kaj napišemo, ta drugi svet je sposoben absorbirati samo podobe.

Kakorkoli, Madonna je v novem videu Medellin našla partnerja Malumo, v enem od uverturnih spotov na instagramu poljublja njegov nožni palec, tako kot je leta 1984 poljubljala palec temnopoltega svetnika v videu Like a Prayer. Vse je načrtovano, vse je zgodba. Poleg tega ni novost, da anglosaški zvezdniki iščejo duete z latinskoameriškimi zvezdami. Če Justin Bieber ne bi naredil dueta s Fonsijem, morda Despasito zdaj ne bi imel sedem milijard (!) ogledov. O Bieberju niso pisali, da parazitira na nadarjenosti drugih, Madonna je nenehno deležna teh očitkov.


Pogoltnila je pilulo in odšla v najstniška leta


Kaj novega nam prinaša Medellin? Začne z zgodbo, kako je pogoltnila pilulo in odšla v čas, ko jih je imela sedemnajst. I had a dream. Podobno kot La Isla Bonita. Last night I dreamt of San Pedro ... Prejšnjo noč sem sanjala o San Pedru ... Tokrat sanja o Medellinu. Zakaj? Zakaj je Madonna izbrala Medellin, gnezdo Pabla Escobarja, ki je v zadnjih letih s pomočjo televizijske serije in filma počasi pridobil skoraj status ikone, mita? Zato, ker je bila tv-serija Narcosi mednarodno uspešna? Ker se ji je to zdelo provokativno? Ker se Medellin lepo izgovarja?

image
Med nastopom v Las Vegasu leta 2016. FOTO: Mario Anzuoni/Reuters


V videu je preigrala vse svoje podobe, rada se igra s tem. Ženska ni ena sama, so druge ženske, ki jih včasih zbudiš, včasih pokažeš, včasih skrivaš, včasih zavračaš. Mislim, da Madonna bolj kot kdaj prej zdaj, pri šestdesetih, ve, da nimamo enega samega jaza. O tem je davno pred njo pisal belgijsko-francoski pesnik Henri Michaux (v svojem občutljivem prevodu mi ga je predstavil profesor francoske književnosti dr. Primož Vitez, tudi sam glasbenik).

»Madame X je agentka, ki potuje po svetu in spreminja identiteto,« je rekla v videu, predigri za njen album Madame X. Kdo je Madame X? »Je agentka, ki se bori za svobodo. Prinaša svetlobo v temne prostore (Izrael?) Je plesalka. Je profesorica. Je državnica (Evita?). Je gospodinja. Je jahalka. Je zapornica. Je študentka. Je mati. Je otrok. Je nuna. Je pevka. Je svetnica. In kurba. Je vohunka v hiši ljubezni. Jaz sem Madame X.« To zadnje je dobro znano, preigravanje svetnice in spokorjene grešnice je bilo rdeča nit nekega obdobja, v katerem je Madonna postajala Madonna.

Od nekdaj je preigravala številne jaze in s tem trkala na nerealizirane jaze številnih žensk, ki so v zadnjih letih v pomanjkanju gradiva pograbile Petdeset odtenkov sive. Moramo priznati, da je bilo obdobje Madonne posebno obdobje, v katerem je sprostila fantazme generacije žensk in deklet. Holliday, Papa Don't Preach, Like a Virgin, Like a Prayer, obdobje Blonde Ambition, pa Bedtime Stories, kjer je bila bolj senzualna in zrela, kot Brett Ashley, vzeta iz Hemingwayevega romana Sonce vzhaja in zahaja, ženska, ki se zaljubi v matadorja. Sonce je vzšlo in zašlo, za Madonno večkrat v tem pestrem življenjskem obdobju.

image
Madonna je samo znanilka dobe, v kateri se nizajo podobe, provokacije, obleke s sveže odrezanimi zrezki, izzivalni imidži, ki plenijo pozornost, skušajo nagovarjati vse čute, medtem ko so besedila vse bolj prazna, beati in montažni rezi pa podobno agresivni in hkrati prazni kot risanke na kanalih, ki vzgajajo naše otroke. FOTO: Ammar Awad/Reuters


In vendar na začetku videa vrže kost analitikom, interpretom – in zašepeta: »Nikoli ne bom tisto, kar družba pričakuje od mene. Videla sem preveč ... Bila sem ugrabljena, mučena, poniževana, zlorabljena. A še vedno imam upanje. Jaz sem Madame X. In Madame X rada pleše. Ker ne moreš zadeti tarče v gibanju.«

Komu je namenjen ta uvod? Če je za uvodni singel z albuma izbrala prav Medellin, najverjetneje ve, da ima Kolumbija, na katero se nanaša naslov komada, sedem milijonov beguncev, zdaj dodatne iz Venezuele; tistih, pregnanih s svoje zemlje, mučenih, zlorabljenih, poniževanih, ubitih zato, da bo nekdo na njihovi zemlji prideloval palmovo olje. Najverjetneje zdaj Lizbončanka pozna tudi begunsko problematiko v Evropi. Ugrabljenih, mučenih, poniževanih, zlorabljanih. Morda jo precenjujemo. Morda jo podcenjujemo. Morda govori o sebi v prenesenem pomenu.


Senzualnost, obsojena na prepovedi


V spominih velikokrat omeni strogo katoliško vzgojo, vstajanje pred zoro in svete maše, katoliški internat, kjer so jo vzgajale nune in ji, ko so jo zalotile, da se poljublja z enim od dečkov, izpirale usta z milom. »Moji prvi seksualni občutki so se rodili prav v cerkvi. Spovednica, vitraži, obredi, klečanje pred oltarjem. Katoliška vera je tako senzualna, obsedena s prepovedmi, in zato na neki način sadomazohistična,« je leta 1994 povedala v pogovoru z (zdaj pokojnim) pisateljem Normanom Mailerjem za Esquire.

image
Madonna med koncertom v O2 areni v Londonu leta 2009. FOTO: Luke Macgregor/Reuters


Kot bi govorila o genezi albuma Like a Prayer leta 1989, pri katerem je sodelovala s Princeom, video je vključeval prizor, v katerem Madonna, poosebljenje mlade temnolase Magdalene, v prošnji, nemem kriku, dobesedno oživi kip temnopoltega svetnika, solze, ki polzijo iz oči kipa, stigmata, goreči križ in križ na njenem mlečnobelem vratu, vse to je del ikonografije. Vatikan je zahteval prepoved videa. Rolling Stone je takrat zapisal, da je video tako blizu umetnosti, kot ji pop sploh lahko pride blizu.



Mimogrede, Madonna bo tudi s to pesmijo nastopila v Izraelu na Pesmi Evrovizije. Tukaj, za razliko od mnogih, ne vidim dileme. Ne bi je pribijala na križ. Eden od najboljših živečih piscev kratkih zgodb, Izraelec Etgar Keret, mi je pred časom v intervjuju dejal: »Umetnost je polje, kjer lahko obstajamo brez strahu in sprejemamo drug drugega. Umetnost je prostor empatije, sočutja, razumevanja različnosti. Zato je v tem kulturnem bojkotu Izraela nekaj oksimoroničnega. Če nekateri umetniki mislijo, da bodo s tem, ko bodo prekinili komunikacijo z umetniki iz dežele, katere politiko obsojajo, pripomogli k miru na svetu, se motijo.«

Za vse, ki smo odraščali z njenimi podobami in videi, spremljali njene preobrazbe hkrati z našimi osebnimi, je Madonna simbol odraščanja, ja, tudi minevanja, ki se mu noče ukloniti. Noče razumeti, da njena roka v mednožju nima več istega učinka kot pred štiridesetimi leti. In da njena izjava, četudi izrečena v stand up performansu – »Če boste glasovali za Hillary Clinton, vas bom nagradila s felacijo. In jaz požiram.« –, nima več subverzivnega naboja, ampak prej deluje groteskno.

Zadnja sem, ki bi si drznila vreči kamen vanjo, kot je pred več kot tridesetimi leti sama vrgla svetopisemski citat v obraz moralistom, ki so rohneli, da je treba prepovedati video Like a Prayer. Pa vodstvu takratnega MTV, ki je prepovedalo video Justify My Love. »Zakaj bi sploh rekla ali naredila karkoli, če kamera ni vključena? Če ni kamere, zanjo nič nima smisla,« je rekel producent filma in njen takratni ljubimec Warren Beatty v enem od prizorov iz filma V postelji z Madonno, kjer Madonna med drugim pokaže prsi in simulira oralni seks.

image
Madonna s posvojeno hčerko Mercy James. FOTO: Mike Hutchings/Reuters


Ne vem, zakaj, a zdaj bi rada še enkrat pogledala na Madonno skozi oči divje, uporniške najstnice, ki je prišla v New York s 35 dolarji v žepu, prvič na letalu, prvič videla newyorški taksi, prvič začutila, kaj pomeni, če si v milijonskem mestu prepuščen samemu sebi, če nimaš hrane, doma in zaščitnika. Madonna je preživela mali pekel, bila je zlorabljena in je zato zlorabljala, ljudi je izkoristila in jih puščala ob cesti svoje ambicije, so povedali mnogi, ki so bili žrtve njene lakote po uspehu.


Dobrodošli v krasnem novem svetu


Zdaj ji očitajo predvsem to, da se ne zna starati, da se ne stara dostojanstveno. Kaj je dostojanstveno staranje? Koliko dostojanstvenega staranja zvezdnic smo lahko videli v zadnjem desetletju? Industrija zabave je kruta do žensk. Kamera zahteva mladost in lepoto, umetnice si želijo ustvarjati in sodelovati – javnost jih linča, ker si v tem prizadevanju pomagajo z vsemi mogočimi orodji. Še en absurd krasnega novega sveta. Če Madonna z novo promocijo, novim spotom, novim albumom želi poustvariti svojo podobo seksi zapeljivke, komu mar? Zakaj bi ji to vzeli z zlobnimi komentarji?

V ikoničnem intervjuju z Davidom Lettermanom je spravila na noge Ameriko in v prenosu v živo (na nelagodje voditelja) štirinajstkrat izgovorila besedo fuck, ga vmes vprašala, ali je vohal njene spodnje hlačke, ter ga oklicala za žalostnega kavsača – to je danes zgodovina, o kateri se nihče več ne sprašuje in ne polemizira. Pa čeprav je ta intervju krojil zgodovino pop kulture in prebijal tabuje bolj kot recimo radikalni performansi v posvečenem okolju muzejev in galerij.



Baudrillard je pred desetletji napisal, da je Madonnin največji greh to, da »je izpraznila seks, izničila skrivnost seksualnosti in zaplodila popoln dolgčas«. Ne vem, ali je za praznino, seksualno in tisto drugo, kriva Madonna. Praznino morda vidimo mi, ki nismo odrasli ob nenehnih sintetičnih dražljajih, ki bi sevali v nas iz napravic, ki so postale del naših dlani. Praznine nove generacije ne vidijo. Zanje je to del sveta, kakršnega živijo in kakršnega poznajo. Je to žalostno? Zame že. Tako kot se mi je zdelo žalostno, da je Madonna v nekem trenutku izjavila, da je njen najljubši roman Alkimist Paula Coelha, ker sem vedela, da je desetletje pred tem citirala Milana Kundero.
Marilyn Monroe, »ljubka neumna blondinka«, je citirala Joycea in obsedeno brala Brate Karamazove. Svet gre nepovratno v drugo smer. Krasni novi svet. Tisti z milijoni sledilcev ne razmišljajo o tem, kaj bi ponudili svojim fenom. Tisti ne omenjajo niti knjige Alkimist niti kakšne druge knjige, so samo podobe. Za novo kampanjo Calvina Kleina, za nov avto, za novo zobno ščetko, novo linijo ličila, nove visoke pete.

Zdaj lahko vidimo, da je bila Madonna dejansko samo znanilka dobe, v kateri se nizajo podobe, provokacije, obleke s sveže odrezanimi zrezki, izzivalni imidži, ki plenijo pozornost, skušajo nagovarjati vse čute, medtem ko so besedila vse bolj prazna, beati in montažni rezi pa podobno agresivni in hkrati prazni kot risanke na kanalih, ki vzgajajo naše otroke. S pomočjo novih tehnologij smo vzgojili generacijo, o možganih katere ne vemo nič, lahko samo predvidevamo, da se odziva samo na najbolj ekstremne dražljaje. Kdo bo šel dlje? Madonna tekmuje, čeprav prihaja iz Michigana, Bay Cityja, čeprav je odraščala brez pametnega telefona, čeprav je bilo njeno življenje utelešenje stare zgodbe o ameriškem snu, ko dekle s talentom za ples pride v New York ter z dekliškim glasom in ambicijo osvoji Ameriko in ves svet.

Medellin je vznemirljiv videospot, lahko celo všečen množicam, morda se bo zaradi njega kdo od mladih kaj vprašal o svetu, v katerem živi, morda ne; morda bo Madonna vsaj za nekaj časa potešila svojo lakoto, morda ne; zakaj ji ne bi dovolili, da se igra s tistim, kar obvlada, kar jo žene? Ker Madonno globoko v sebi vodi božanstvo, edino božanstvo, ki žene vsakega od nas – želja po ustvarjanju. Glasba je duša univerzuma, ki povezuje vse nas, ves svet, je večkrat ponovila na promociji spota. In verjamem ji, da to res misli in da ve, o čem govori, ko pravi, da »premikajoče se tarče, tarče, ki pleše«, ni mogoče zadeti.