Vprašanje novega branja Ivana Cankarja

Ena bistvenih lastnosti vsakega velikega pesnika ali pisatelja je, da nikoli ni do kraja prebran. Ivan Cankar gotovo sodi mednje.
Objavljeno
01. december 2018 06.00
Posodobljeno
01. december 2018 06.00
Veliki pisatelj na razstavi Cankar in Evropa FOTO: Jure Eržen
Boris Paternu
Boris Paternu
V delu Ivana Cankarja ne gre samo za nenavadno širok razpon življenjsko pomembne, globinsko dojete tematike – osebne, družbene in duhovne –, za vsebinski razpon, ki je še danes v nekem smislu univerzalen. Tudi slogovno Cankar ni zamejen, je novodobno odprt v obe skrajnosti: v jezikovni naturalizem in daleč čezenj, v zelo osebno povedno konstrukcijo in jezikovno stilizacijo, ki je taka, da močno širi pomene stvari in misli čez meje njihove enoumnosti. Toda tisto, kar že na prvi pogled priča o nikoli dokončanem branju Ivana Cankarja, je že več kot stoletje trajajoče globoko nesoglasje, razkol v dojemanju in interpretiranju pisateljevih osrednjih del. Če poenostavimo: zmeraj znova živa polemika med zazrtostjo v Cankarjevo revolucionarnost na eni strani in zazrtostjo v njegovo religioznost na drugi. Polemika, ki je bila seveda vedno nazorsko in politično determinirana v svoj čas. Polemiko te vrste, povzdignjeno na nove teoretske in narativne ravnine, lahko srečujemo tudi v sodobni literarni znanosti – kljub mnogim njenim prodornim in ne več zamejevalnim pogledom na Cankarjeve duhovne in kognitivne disonance.


Domovina, glej umetnik


Prvi, ki je zelo očitno premaknil branje Cankarja, je bil Ivan Prijatelj, utemeljitelj moderne slovenske literarne zgodovine. V pomembnem eseju Domovina, glej umetnik!, objavljenem v Cankarjevem zborniku leta 1921, je odprl mnoga temeljna vprašanja cankarologije. Cankarja je znal brati na novo, tudi skozi optiko Dostojevskega ali Marxa, ne samo skozi domačo tradicijo. Znal je prodreti v najgloblja nasprotja znotraj Cankarjevega dojemanja sveta – od svetlih do grozljivih, od intimne religioznosti do demoničnega skepticizma – in jih opazovati povezovalno, povzdignjene v posebne umetniško strukturirane podobe življenja. Kategorijo suverene umetnosti je Prijatelj prav ob Cankarju postavil za glavno merilo v dojemanju književnosti, pojem »lepote« pa v sam vrh presoje. Cankar mu je ob vsem drugem, ideološko pomembnem, predvsem umetnik, celo »samo umetnik«. Mislil je seveda na slovenske razmere in je pojem »lepote« ekstremiziral. V resnici pa njegovo razumevanje »lepote« ni zamejeno v kakršen koli esteticizem. Bilo je globalno in je zajemalo tudi eksistencialno in etično substanco. Danes bi rekli človekovo »bit« ali celo »dogodek biti«. Še več! Problem Cankarja umetnika je postavil v širši zgodovinski in narodni kontekst. Cankar je po njegovem »položil prst na najglobljo rano slovenske kulture«. Ta rana pa je bila »nepoznavanje in nepriznavanje samovrednosti umetnosti«. Kar mu je veljalo za bistveno znamenje nesvobodnega, »eksistenčno ogroženega naroda«. Zato je težko biti umetnik malega, zatrtega naroda. Tudi branje tega naroda je zoženo. Kajti »suženj pozna samo onega, ki mu rahlja verige«. Tako Prijatelj ni izpostavil samo misli o Cankarju umetniku, temveč tudi misel o umetniški dozorelosti literature kot nepogrešljivega dela narodne emancipacije.


Hlapci, heroji in ljudje


Toda dodati moramo, da se ogroženost slovenskega naroda, z njegovo majhnostjo vred, v resnici tudi po Prijatelju nikoli ni zares končala. Zato je Cankar sam – ob vsem svojem umetništvu – bil in ostal predvsem pisatelj, ki je narodu in človeku »rahljal verige« in jih lomil. Še posebej očitno med drugo svetovno vojno, ko je narodnoosvobodilni upor v svoje programsko središče postavil prav Cankarjevo misel o narodu, ki si bo »sodbo pisal sam«. Po drugi svetovni vojni je dojemanje pisateljevega opusa postopoma preraščalo ideološke zamejitve. Prelomna so bila šestdeseta leta, zelo očitno mesto pa zavzema knjiga Dušana Pirjevca Hlapci, heroji, ljudje (1968). V naslednjih desetletjih se je recepcija Cankarja širila v vse mogoče smeri in odtenke, tu jih ni mogoče povzeti. Toda najbolj brana in prebrana ali odmevna je bila in ostaja Cankarjeva suverena upornost zoper človekovo zatrtost, družbeno in osebno. Vemo in čutimo, kako Cankar še vedno »rahlja verige«, večne in znane. Manj pa vemo, da odkriva in »rahlja« tudi nove in težke, ki jih prinaša naš čas.

image
Razstava ob 100. obletnici smrti Ivana Cankarja. FOTO: Jure Eržen


Postaviti kaže vprašanje, koliko prav naš čas, recimo čas tako imenovane postmoderne, odpira vrata Ivanu Cankarju. Kako lahko dopolni branje tistega, kar je morda ostalo prezrto. Vprašanje seveda posega v problematiko, ki je široka in še neraziskana. Tu bi se omejil samo na začetni poseg.


Dno – vir upanja


Vemo, da v same mišljenjske temelje postmoderne sodita relativizem in skepticizem. Gre za mišljenje skrajno potržene družbe, ki jo vodi moč tehnološke inovacije, ujete v neobvladljivo informacijsko omrežje, v brezmejno »podatkovno religijo«, če sežemo po znanem Hararijevem izrazu. Hkrati pa iz zaledja vlada našemu življenju neobvladljiva globinska oblast svetovnih gospodarskih in finančnih tokov. Pojem globoke »nedoločenosti« pa navsezadnje prihaja tudi iz znanosti same. S. W. Hawking je v znameniti Kratki zgodovini časa univerzalno »načelo nedoločenosti« potegnil iz kvantne fizike dvajsetih let prejšnjega stoletja. Pri vsem tem se globlja vrednotenjska orientacija izgublja. Nekdanji metafizični in socialni sistemi Smisla in Cilja so v destrukciji, novi so izgubljeni v pragmatizmu. Slavoj Žižek je ob vsem tem prišel do pojma »ideološka puščava«.

Nenavadno dolgo so živalske zgodbe (Iz tujega življenja) ostale neznane. Vanje je Cankar v resnici prenesel svoja najgloblja in najbolj grozljiva spoznanja o človeku, družbi in življenju. Spoznanja, ki niso zamejena v takratni čas, temveč so do kraja živa tudi danes.


Filozof našega časa Zygmunt Bauman je v svoji Postmoderni etiki (angl. izvirnik 1993) prav tako resigniral nad vsemi zgodovinskimi in sodobnimi sistemi, metafizičnimi in sekularnimi, in se odločil za novo poosebljenje, »repersonalizacijo etosa«. Za njegovo vrnitev v človekov »moralni nagon«. V prvinsko osebno empatijo, ki da je človeku dana, v etos, ki je »nekodiran«. Tudi Terry Eagleton, veliki sodobni angleški mislec, je večkrat, posebej pa v znani knjigi Upanje brez optimizma (izvirnik 2015) problem »upanja«, ki je eden temeljnih problemov postmoderne, iztrgal iz vseh »serijskih optimizmov«, programiranih metafizično ali socialno, in ga vrnil v človekovo osebno notranjo moč. Tisto, kar se mu zdi bistveno, je človekova zmožnost »soočiti se z razcepi in protislovji«, v katerih smo. In obup v resnici ni nasprotje upanju, temveč njegov del. Še več! »Le v soočenju z brezupom lahko vznikne novo življenje.« Prava človekova moč prihaja iz možnosti »živeti v oksimoronu«. Globlje gre njen dvom, več zmore. »Dno« je pomembna beseda Eagletonove filozofije upanja. Pravi: »Dno je v nekem sprevrženem smislu vir upanja.« Sklepno geslo njegove filozofije »upanja brez optimizma« je postavljeno v kreativni paradoks, ki se glasi: »pogumni duh resignacije«. Slovencem ga je pravzaprav razkril že Prešeren.

Integracija upanja z obupom ali narobe Cankarju ni bila tuja in sledili bi ji lahko skozi mnoga njegova dela. Razločno pa jo je sam predstavil v znamenitem uvodu k Podobam iz sanj, ki so knjižno izšle leta 1918. Takoj na začetku pove: »Moja misel, namesto, da bi svetlo švignila proti nebu, prhuta nestalno, ne ve kam in ne more nikamor.« In kmalu udarijo na dan besede obupa nad vsakršno gotovostjo: »Vsak hram v velikem domovanju človeškega srca, ima skrite duri v drugi hram ... in ta v tretji ... in še nadalje, nadalje brez konca, iz kapelice v kapelico, iz ječe v ječo, iz skrivnosti v skrivnost; vsake stopnice, še tako temne in strme, vodijo le do drugih stopnic, temnejših in strmejših, iz globočine v globočino, iz mraka v mrak.« Cankar se je že davno pred velikimi misleci našega časa zelo opazno ustavil prav ob filozofiji brezizhodnega dna. »Tukaj je dno,« praviš, »zdaj bo vse razodeto!« – pa glej tam, glej stopnice, vstani, sprosti se v globočino, v noč!« Sklep je skrajen in se glasi: »... Poslednjega dna ni, zadnje, za vselej odrešilne besede ni; vse zgolj blodnja in pot, je brezkončno romanje po tihih katakombah srca.« Tu bi lahko Eagleton bral samega sebe in se srečal s tistim, kar je sam imenoval »pogumni duh resignacije«. Vendar je zapisan poetično, kar lahko kaže še nekam drugam.


Iz tujega življenja


Pri pisanju Podob iz sanj se je Cankar nato vse bolj odpiral v krščansko religiozno katarzo, močno subjektivizirano, vendar razločno. V sklepni črtici z naslovom Konec res ustavi in konča svoje »brezkončno romanje skozi katakombe srca« in notranje izgubljenosti. Ustavi se ob najdenem: v povzdignjenem geslu Mati-Domovina-Bog. Eagleton bi temu danes najbrž rekel »serijski optimizem«. Toda: Podobe iz sanj so nastale v grozečem času prve svetovne vojne, Cankar sam takoj ob naslovu poudarja, da so napisane »v letih strahote 1914–1917«. Odločil se je za pisanje, ki je »rahljalo verige« ljudstvu in tudi njemu samemu. Morda ni naključje, da je prvotni, zelo povedni naslov uvoda, ki se je glasil Iz dna, izginil. V knjižni izdaji Podob iz sanj leta 1918 ga ni več. Beremo ga samo v prvi, revijalni objavi črtic v Domu in svetu leta 1917, potem pa ne več. V ohranjenem Cankarjevem rokopisu pa je odločno prečrtan. Kot moteč? Izpostavljal je »dno«, kot ga je izpostavilo tudi naše branje.

Seveda pa Cankar svojega kreativnega dojemanja »dna« ni razkril samo v izjavni obliki, meditativno. S prodorno umetniško sugestijo ga je znal zasaditi v življenjsko resničnost samo, v doživeto pripoved. Tema upanja na odprti meji v resignacijo je, kot rečeno, pravzaprav ena glavnih tem njegove proze in dramatike, zelo razprta in zahtevna.

Naj tu opozorim na eno samo, za sodobno branje pomembno, skoraj pozabljeno mesto Cankarjevega »dna«. To je cikel sedmih živalskih črtic z naslovom Iz tujega življenja, nastal pred prvo svetovno vojno in bil leta 1914 pripravljen za natis. Za objavo v večji zbirki kratke proze Moja njiva, ki pa takrat ni izšla in jo je urednik pisateljevih del Izidor Cankar objavil šele leta 1935. Nenavadno dolgo so torej živalske zgodbe ostale neznane. Vanje je Cankar v resnici prenesel svoja najgloblja in najbolj grozljiva spoznanja o človeku, družbi in življenju. Spoznanja, ki niso zamejena v takratni čas, temveč so do kraja živa tudi danes. Slog ni ujet v odmrli poetični simbolizem, kar se danes včasih pri branju Cankarja dogaja. Gre za simboliko, ki je globoko zasajena v pretanjeni naturalizem zemeljske resničnosti, celo v življenjsko naturo samo. Šele ob živalih je Cankar zares do zadnjega dna odprl človekovo življenje, kot ga je spoznal. Svet globoke destrukcije, etične in socialne, s trpljenjem v središču in človekovo poraženostjo na koncu. Brez izhoda v kakršen koli »standardni optimizem«. In vendar to ni vse. Iz zgodb poraženosti in obupa poganja tudi nasprotje. Pripoved namreč nosi v sebi silovito avtorjevo osebno empatijo. Empatijo, ki že sama po sebi ugovarja resignaciji in je pogum znotraj nje same. Distanca do resignacije je v bistvu upanje, integrirano v njo samo. Cankar je seveda vedel, kaj počne, in je svoje videnje življenja postavil v tuje življenje, v živalsko, do kraja naturno. In je s tem lahko segel globlje, zares v dno. Naslov Iz tujega življenja je sarkastični oksimoron, saj gre v resnici za čisto netuje, naše in človeško. Z nenavadno močjo trajne empatije v sebi. Prav ta ciklus živalskih zgodb nosi v sebi vsebino, ki bi danes lahko Cankarja aktualizirala ne samo doma, ampak tudi v svetu. Njegove živalske zgodbe bi bile lahko zanimivo bralno odkritje.