Habsburškega nadvojvodo Maksimilijana je Egipt privlačil od mladosti. Sanjal je o tem, da bo v dvorcu Miramar ustvaril svoj egiptološki muzej. S tragično smrtjo v Mehiki je bilo njegovih sanj konec. Njegovo zbirko so, potem ko se je v zabojih vrnila iz Mehike v Trst, leta 1891 razstavili na Dunaju. Razstava z naslovom Sfinga ga privlači se po 143 letih vrača v mesto, kjer je nastala.

Kadar grem v Trst, si želim videti sfingo na pomolu pod gradom Miramar. Leži tam, z levjim trupom in glavo kralja, in zre na pristanišče proti obzorju. Vedno se mi je zdela nekako žalostna, kot da se ne počuti čisto domače v tistem sicer prelepem okolju, iztrgana iz Aleksandrije. Dolgo nisem vedela, da je to sfinga, ki jo je cesarju Maksimilijanu prodal Slovenec, takratni avstrijski konzul v Aleksandriji Anton Lavrin. In da najverjetneje izhaja iz 2. stoletja pred našim štetjem, v času ptolemajske dinastije, katere zadnja vladarica je bila Kleopatra VII.

V Trst je, kot so poročali takratni lokalni časniki, prišla okrog leta 1860. Sfinga na pomolu je edini pristni egipčanski artefakt, ki je ostal na gradu Miramar vseh teh sto petinšestdeset let.

Kaj vse bi lahko povedala sfinga, pomislim, o burnih stoletjih ptolemajske dinastije, tudi o zgodbah in pretresih mladega Maksimilijana in njegove soproge Šarlote, ko so ju premamile sanje o Mehiškem cesarstvu.

Sfinga je ključ za razstavo v nekdanji konjušnici gradu Miramar pri Trstu z naslovom Sfinga ga privlači: Maksimilijan Habsburški in egipčanske zbirke med Trstom in Dunajem. Hkrati predstavlja poseben muzejski dogodek: po 143 letih se del egiptovske zbirke nadvojvode Ferdinanda Maksimilijana Habsburškega vrača v mesto, kjer je nastala. Jedro te obsežne zbirke predstavljajo prav predmeti, ki jih je Maksimilijan v začetku 50. let 19. stoletja pridobil s pomočjo Antona Lavrina.

Že prvi odzivi italijanskih medijev poudarjajo njen simbolni pomen. Po več kot stoletju, kakor piše revija Art e Dossier, Trst »ponovno objame del svoje najbolj fascinantne preteklosti«.

Maksimilijanovo zbirko so, potem ko se je po njegovi smrti v zabojih z ladjo vrnila iz Mehike v Trst, podedovali Habsburžani. Nato je nekaj časa počivala v zabojih, dokler je leta 1891 niso razstavili v Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju.

Med kustosi razstave so ugledna imena: direktor generalnega direktorata za muzeje pri italijanskem ministrstvu za kulturo Massimo Osanna, ki je znan tudi kot nekdanji direktor arheološkega parka Pompeji, direktor Egipčanskega muzeja v Torinu Christian Greco, ki je leta 2018 obiskal tudi Slovenijo, iz Umetnostnozgodovinskega muzeja pa kustosinji Cäcilia Bischoff in Michaela Hüttner. Na ogled je več kot sto predmetov, tudi nekaterih iz Mestnega muzeja starin J. J. Winckelmann v Trstu, ki pričajo o strasti do egiptologije v okviru tržaškega zbirateljstva 19. stoletja.

Kot sprehod skozi Maksimilijanove sanje

Eden ključnih poudarkov razstave je vizija »idealnega muzeja«, ki ga nadvojvodi Maksimilijanu nikoli ni uspelo uresničiti. Kot izpostavljajo italijanski članki, razstava rekonstruira prav to neuresničeno ambicijo.

Razstava hkrati odpira širši kulturni okvir 19. stoletja. Predmeti – od amuletov, alabastrnih posod za shranjevanje organov ob mumificiranju, spomenikov, nakita in kipov – niso predstavljeni le kot ostanki starega Egipta, temveč lahko obiskovalec začuti duh časa takratnega Trsta, Evrope in njene obsedenosti z Egiptom, »razstavljeni predmeti pripovedujejo tudi o pogledu Evrope, ki jih je izbrala in interpretirala«.

In dejansko se sprehod po razstavi zdi kot sprehod skozi Maksimilijanove sanje, kot pišejo italijanski mediji, saj je na razstavi delno rekonstruiran prostor muzeja, kot si ga je zamislil Maksimilijan sam.

Tam se obiskovalec lahko seznani z natančnejšimi podatki o skrivnostni sfingi na pomolu pod gradom; na njenem granitnem podstavku sta vklesani dve besedi v stari grščini, uradnem jeziku Ptolemajcev. Ena se glasi preteklost, druga pomeni prihodnost. Sfinga, ki že skoraj dvesto let kljubuje tržaški burji, je stara več kot dva tisoč dvesto let in bo najbrž stala tam, na pomolu, ko nas, ki zdaj hodimo po muzeju in raziskujemo večtisočletne egipčanske artefakte, davno več ne bo.

Posebno mesto v zgornjem nadstropju ima glava sfinge iz 12. dinastije Starega kraljestva, ki spada v vladavino faraona Sesostrisa II. (1878–1843 pr. n. št.) in se ponaša s starostjo štiri tisoč let.

Na razstavi je tudi posebna soba, posvečena mumiji, s sarkofagi, številnimi predmeti, kipci egipčanskih bogov in boginj, stelami, tudi kosi dragocenega egipčanskega nakita. Velik del zbirke je, kot rečeno, pomagal zbrati Anton Lavrin.

Maksimilijan: Cesar po Napoleonovi milosti

Tragično zgodbo Ferdinanda Maksimilijana v grobem poznamo skoraj vsi, detajlno pa vsi tisti, ki so posegli po seriji petih, zdaj že kultnih romanov v stripu Meksikajnarji avtorjev Zorana Smiljanića in Marjana Pušavca, ki so se vtisnili v kolektivno zavest.

Leta 2022 je pri Cankarjevi založbi izšla še obsežna monografija zgodovinarja Gregorja Antoličiča z zgovornim naslovom Maksimilijan: Cesar po Napoleonovi milosti, ki je za nas še posebej dragocena, kot pravi njen urednik Tine Logar, saj se v njej slovenska zgodovina prepleta z zgodovino Avstrijskega cesarstva, Evrope in sveta.

Maksimilijan se je rodil leta 1832 kot drugi sin nadvojvode Franca Karla Avstrijskega in princese Zofije Bavarske. Medtem ko se je prvorojenec Franc Jožef igral s kositrnimi vojaki in topovi, so Maksimilijana vznemirjali eksotične dežele in potovanja, za rojstni dan si je, kot beremo v monografiji, raje zaželel indijanski šotor ali ananas sredi Schönbrunna.

Ko je njegov brat Franc Jožef že postal avstrijski cesar, se je Maksimilijan usmeril v mornariško kariero, postal poveljnik avstrijske cesarske mornarice in jo moderniziral. Pri dvajsetih se je preselil v Trst, daleč od Dunaja, saj naj bi njegov brat Franc Jožef vse težje prenašal Maksimilijanovo priljubljenost med ljudstvom.

V Trstu je bil kot guverner Lombardije in Benečije odgovoren za umirjanje nacionalističnih strasti med Avstrijci in Italijani, hkrati pa se je posvečal gradnji dvorca Miramar pri Trstu. Denar zanj je dobil z ženitnimi pogajanji – poroka z belgijsko princeso Šarloto, hčerjo belgijskega kralja Leopolda I., mu je prinesla precejšnjo doto.

Ravno v času, ko je v dvorec Miramar prispela skrivnostna sfinga, okrog leta 1860, ga je francoski cesar Napoleon III. začel prepričevati, naj prevzame mehiški prestol. Pri tem mu je pomagala očitno zelo ambiciozna soproga Šarlota, ki je želela postati cesarica, tako kot njena priljubljena svakinja, cesarica Elizabeta Bavarska – Sisi, pomembno vlogo pri prepričevanju pa je, kot izvemo, odigral tudi Alojz Dobravec vitez Saldapenna, diplomat slovenskega rodu.

Maksimilijan je omahoval in privolil šele v primeru, če z neodvisnim referendumom mehiško ljudstvo potrdi, da ga resnično želi za cesarja Mehike. Ponudba je bila v resnici zgolj posledica zarote med konservativnimi Mehičani, ki so želeli strmoglaviti liberalno vlado predsednika Benita Juáreza, in francoskim cesarjem Napoleonom III., ki je želel od Mehike izterjati dolg in tam uresničiti svoje imperialistične ambicije. In vendar se je Maksimilijan – v veri, da ga podpirajo mehiško ljudstvo in Napoleon III. s francosko vojsko – z ženo Šarloto odpravil v Mehiko. Tik preden je sprejel krono, je Franc Jožef od brata zahteval, naj podpiše tako imenovani družinski pakt, s katerim se je odpovedal vsem pravicam avstrijskega nadvojvode, skupaj s položajem habsburškega nasledstva.

Tu se začne zgodba slovenskih meksikajnarjev, prostovoljnih vojakov, ki so Maksimilijanu sledili v Mehiko in so ovekovečeni v petih knjigah stripov Smiljanića in Pušavca in ki jim je tudi dr. Antoličič namenil posebno poglavje. S slovenskega prostora naj bi se prijavilo okoli 430 mož. Eno od mest, kjer sta potekala nabor in urjenje prostovoljcev, je bila tudi ljubljanska Cukrarna. Z vlakom so meksikajnarje pripeljali do Trsta, od koder so z ladjami pluli do Veracruza.

Maksimilijana so za cesarja Mehike okronali 10. junija 1864, sam se je videl kot zaščitnik indijanskih kmetov, podprl je Juárezove zemljiške reforme, kar je razburilo tamkajšnje zemljiške lastnike, in bil odločen, da bo odpravil suženjstvo. Ker ni hotel vrniti obsežnih cerkvenih posesti, ki jih je zaplenil Juárez, si je nakopal tudi sovraštvo rimskokatoliške hierarhije. Državna blagajna je bila tako prazna, da je moral za vsakodnevne stroške uporabljati svoj dohodek od dediščine.

Do aprila 1865 je francoska vojska uspešno podpirala Maksimilijana in Benita Juáreza potisnila proti severu. A ravno tistega meseca se je končala tudi ameriška državljanska vojna in Združene države so zahtevale umik francoskih vojakov iz Mehike. Šarlota je odpotovala v Evropo in pri Napoleonu III. in papežu Piju IX. poskušala zagotoviti pomoč za moža, a je doživljala zavrnitev za zavrnitvijo, dokler ni doživela globokega čustvenega zloma. V Mehiko se ni več vrnila. Svojega soproga je preživela kar za šestdeset let, ki jih je preživela v sanatoriju.

Francoske sile so se po ukazu Napoleona III. marca 1867 umaknile, Juárez in njegova vojska pa sta se vrnila v Ciudad de México. Maksimilijana, ki ni želel abdicirati, saj ni mogel častno zapustiti »svojega ljudstva«, so njegovi konservativni mehiški podporniki imenovali za vrhovnega poveljnika cesarske vojske. Pri Querétaru so ga obkolile Juárezove enote, 15. maja 1867 je kapituliral.

Čeprav so Victor Hugo, Giuseppe Garibaldi in številni evropski vladarji prosili Juáreza, naj Maksimilijanu prizanese, mehiški predsednik ni odobril pomilostitve; v zadnjem boju za neodvisnost je umrlo na tisoče Mehičanov, želel se je maščevati. 19. junija 1867 so Maksimilijana usmrtili na hribu zunaj Querétara.

»Zgodba Habsburžana, ki je sredi 19. stoletja, ko se je prava globalizacija sveta šele začela, postal cesar daljne južnoameriške dežele, že sama po sebi – brez poznavanja širših zgodovinskih okoliščin – vsebuje vse prvine, ki jih potrebuje dober zgodovinski roman,« je dejal Gregor Antoličič. Postala je navdih za številna umetniška dela, med drugim je bila podlaga za romane Karla Maya, doživela uprizoritev na hollywoodskem platnu in broadwayskem odru. V likovni umetnosti je znana serija slik Usmrtitev cesarja Maksimilijana Édouarda Maneta, ki jih je ustvaril od leta 1867, ki je bilo leto dejanske cesarjeve usmrtitve, do 1869.

Egiptomanija

Čas, ko je Maksimilijan po načrtih avstrijskega arhitekta Carla Junkerja med letoma 1856 in 1860 začel graditi najbolj veličastni spomenik grad Miramar, z botaničnim parkom in umetninami, je bil tudi čas, ko je bila Evropa še vedno fascinirana z egiptomanijo, ki se je začela v začetku 19. stoletja z Napoleonom in njegovimi megalomanskimi vojaškimi načrti.

Leta 1798 je s štiristotimi ladjami in številčno vojsko prečkal Sredozemsko morje, poleg praktične ambicije izriniti Angleže in prekiniti njihove stike z Indijo ga je gnala tudi obsedenost z Aleksandrom Velikim, ki je Egipt osvojil leta 332 pr. n. št. Napoleon je poleg vojske v Egipt pripeljal okrog sto šestdeset znanstvenikov, umetnikov in učenjakov, da bi dokumentirali njegov veliki pohod in raziskali nekoč mogočno civilizacijo.

Čeprav je bil slavni Napoleonov pohod na Egipt vojaški in strateški poraz, je bila kampanja osnova za sodobno egiptologijo; znanstveniki so ustvarili obsežen projekt, ki je katalogiziral egipčansko umetnost, floro, favno in spomenike. Potem je čez dve desetletji na prizorišče vstopil Jean-François Champollion, ki je z dešifriranjem besedil, zapisanih v treh različnih pisavah na kamnu Rozeta, razvozlal hieroglife in s tem ponudil ključ za razkritje večtisočletne zgodovine. To je po Evropi še dodatno zanetilo strast do vsega egipčanskega in sprožilo dolgo trajajočo egiptomanijo, ki je vplivala na umetnost, modo, arhitekturo in notranjo opremo po vsej Evropi. Trgovalo se je z mumijami, papirusi, sfingami, med državami celo z obeliski.

A razstava Sfinga ga privlači ni le sprehod skozi 19. stoletje, skozi zapise in zemljevide okrepljenih morskih poti po Sredozemlju, sploh med Aleksandrijo in Trstom, temveč je sprehod tudi po slovenski kulturni dediščini; nenazadnje je večino predmetov na njej omogočil prav Slovenec iz Vipave Anton Lavrin.

Anton Lavrin, pionir slovenske egiptologije

Na razstavi v Miramaru je Lavrin omenjen, vendar ostaja premalo izpostavljen glede na njegov pomemben prispevek k oblikovanju zbirke, pravi dr. Jan Ciglenečki z Odseka za egiptologijo in koptologijo Centra za bližnjevzhodne študije. Upamo, da bodo nova arhivska raziskovanja, ki trenutno potekajo v Avstrijskem državnem arhivu v okviru projekta Avstrijsko-slovenski konzuli 19. stoletja in egiptološke zbirke v Sloveniji, prinesla več jasnosti in omogočila natančnejšo rekonstrukcijo provenience teh predmetov, pravi.

Lavrin namreč ni bil zgolj zavzet zbiratelj predmetov, temveč izstopa tudi kot pionirska osebnost v zgodnji zgodovini avstrijske in slovenske egiptologije. V znanstvenem članku komparativist, filozof in predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Blaž Zabel in Ciglenečki osvetljujeta tudi njegova izkopavanja na območju Sakkare v okolici starodavne prestolnice Memphis, o čemer je pri Cesarski akademiji znanosti na Dunaju objavil tudi dva znanstvena prispevka, ki pomenita začetek slovenske egiptologije.

Njegove pridobitve danes predstavljajo pomemben del egipčansko-orientalske zbirke v dunajskem Umetnostnozgodovinskem muzeju (Kunsthistorisches Museum) in egipčanske zbirke v Narodnem muzeju Slovenije.

Lavrin se je rodil 11. januarja 1789 v Vipavi in se pri devetnajstih letih, v času Napoleonove francoske okupacije, vpisal na licej v Ljubljani, od koder je odšel študirat pravo na Dunaj. Njegova diplomatska kariera se je začela leta 1828, ko je postal generalni konzul za Sicilijo in Palermo, leta 1834 pa je bil premeščen na konzulat v Aleksandriji. Že naslednjega leta je spremljal Mohameda Alija pašo v Zgornji Egipt, med epidemijo kuge v Aleksandriji pa tudi na Kreto.

Lavrin je bil v egiptoloških krogih v Egiptu dobro znana osebnost in je v svojem domu v Aleksandriji ter v Kairu redno gostil raziskovalce in popotnike. V zasebni korespondenci z avstrijskimi uradniki je omenjal pomembna imena, med njimi so prav Jean-François Champollion, Edward William Lane in John Gardner Wilkinson, kar daje vtis, da je bil osebno povezan z vrhom tedanje znanstvene skupnosti. V znanstvenih krogih, zlasti med egiptologi, je bil Lavrin znan kot Kunstkenner, poznavalec umetnosti.

Znano je, da je Kranjskemu deželnemu muzeju v Ljubljani poslal okoli 200 predmetov, med njimi leta 1846 vsem znano leseno krsto z mumijo egipčanskega svečenika Isahtaja, svečenika iz Amonovega templja v Karnaku, ki jo muzej hrani še danes. Pisal je tudi poročila o egiptovskih spomenikih in tako postal član arheoloških institutov v Rimu in Atenah ter častni član Muzejskega društva v Ljubljani.

Sarkofaga iz Gize

V članku Zabel in Ciglenečki med drugim raziščeta tudi Lavrinovo poročilo o pregledu tempeljskega območja v Memfisu leta 1849, v katerem Lavrin opisuje, da se je na poti nazaj v Kairo ustavil v vasi Metrahene (današnji Mit Rahina), »v bližini katere stoji kolosalni kip faraona Sesostrisa in kjer se dviga grič (el Com) z razvalinami, ki jih popotniki redko obiskujejo«. Zanimivo, da je glava sfinge z najverjetneje Sesostrisovo glavo prav tako del zbirke v Miramaru Sfinga ga privlači.

»Noben izkop ne bi bil za nesebičnega arheologa bolj donosen kot tisti v Metrahenu,« je zapisal Lavrin leta 1849. »Roparji mumij in trgovci s starinami niso bili dovolj pogumni, da bi odstranili množice granitnih blokov, ki tukaj ležijo v divjem neredu in jih prekriva le tanka plast zemlje in trave. Tu bi jezikoslovci našli obilico gradiva za nadaljnje proučevanje slabo poznane hieroglifske pisave.«

Lavrin je poročilo zaključil z željo, da bi izvedel izkopavanje tega najdišča, če bi mu njegove konzularne obveznosti to dopuščale. Očitno se to ni uresničilo, saj je bil kmalu razrešen s svojega položaja v Egiptu.

Lavrinovo terensko delo in ljubiteljska znanstvena dejavnost sta bila tesno povezana z njegovim zbiranjem starin. V svoji vili v Aleksandriji je zbral obsežno zbirko. Po njegovih besedah je šlo za »majhen muzej, ustvarjen iz izkopavanj na ruševinah aleksandrijske knjižnice«.

Po odhodu iz Egipta leta 1849 se je odločil, da del svoje zbirke egipčanskih in grških kipov podari cesarju. Vendar iz drugih virov vemo, da njegova zbirka ni bila omejena le na predmete, najdene med izkopavanji v Aleksandriji, temveč je vključevala tudi številne predmete, ki jih je kupil od trgovcev s starinami ali prejel kot darila. Žal je njegova vila Lavrin leta 1882 pogorela med napadom britanske mornarice na Aleksandrijo, preostanek zbirke je bil najverjetneje uničen.

Domov v Vipavo je pripeljal dva redka sarkofaga iz Gize neprecenljive vrednosti, ki sta še danes del družinske grobnice in v lasti njegovih potomcev. Oba sarkofaga sta iz rdečega asuanskega granita in sta bila prvotno namenjena visokima dvorjanoma Iun-Minu in Ra-weru. Odkrili so ju v grobnicah s konca 4. oziroma začetka 5. dinastije na pokopališču ob vznožju Kefrenove piramide.

Leta 1855, kmalu po Lavrinovem odhodu iz Aleksandrije, je nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan kupil velik del njegove zbirke. Kasneje je tudi sam Maksimilijan potoval v Egipt, kjer je leta 1855 od tedanjega vladarja, kediva Ismaila Paše, v dar prejel številne nove artefakte. Vse to je postalo del njegove egiptološke zbirke v gradu Miramar pri Trstu in bilo po njegovi tragični smrti v Mehiki preneseno v dunajski Kunsthistorisches Museum in vključeno v egipčansko-orientalsko zbirko, pri čemer so se žal izgubili natančni podatki o tem, kateri predmeti izvirajo iz Lavrinove zbirke, pravi Ciglenečki.