Vrnitve

Vrnitev ne doživljam kot hojo nazaj, kot vračanje v času; prej kot nekakšno obnavljanje stanja, v katerem je spet vse na mestu.

Objavljeno
08. februar 2020 00.00
Posodobljeno
08. februar 2020 00.00
Moje otroštvo je bilo polno junakov, ki so odhajali neznano kam in se niso več vračali. Tudi sam se nisem imel navade vračati. FOTO:Roman Šipić
Esad Babačić
Esad Babačić
Ali kot pravi eden mojih varuhov, filozof Béla Hamvas: »Prastanje ni brezpogojno začetek, otroštvo in prazgodovina, v njegovem prepoznanju ni nobene nostalgije. Je prej zavedanje o nečem, kar je bilo še pred začetkom in ni preteklost in ne mineva in ne more nikoli miniti in ne samo da traja, ampak ohranja vse, kar se je od takrat zgodilo in obstaja.«Branje poezije je bilo vsaj zame od nekdaj vračanje nazaj, v vedno novi spokoj spoznanja. Še posebej takrat, ko so določene pesmi potrjevale tisto, o čemer govori Hamvas. Ko danes prebereš Šalamunove verze: »Moje pleme / ne sliši več / svobode. / Ne razpozna je, ne vidi je, / če ...