Vsa ta življenja

V Flaubertovi papigi Julian Barnes zapiše, da je pisanje biografije kot lovljenje z ribiško mrežo, ki pravzaprav ni nič drugega kot množica lukenj, povezanih z vrvico. Biograf jo vrže v ocean nekega življenja, mreža se napolni, potegne jo k sebi, prebira, jo vrže nazaj, shrani, pripravi in proda ribe. Pomislite samo, česa vsega ne ujame. »Zdaj je biografija na polici, debela in ugledno meščanska, napihnjena in resna: življenje za šiling ti ponuja vse podatke, tisto za deset funtov pa še vse hipoteze zraven. Toda pomislite na vse, kar je odletelo z zadnjim izdihom biografiranca.« Pisanje biografije je dejansko arheološko delo; pisatelj se mora prebijati čez pisma, dnevnike, izpovedi, dokumente, ustavljati mora svojo domišljijo oziroma jo razvnemati ravno prav. Biografija je mešanica različnih žanrov, v sebi nosi zgodovino, filozofijo, politiko, fikcijo, psihoanalizo, publicistiko ...

Že od nekdaj imamo radi biografije. Ko sem letos v Edinburgu Rachel Holmes, avtorico biografije o Eleanor Marx, hčerki Karla Marxa, vprašala, zakaj po njenem mnenju tako radi beremo biografije, mi je dejala, da zato, ker se nam zdi, da potem lažje razumemo svoje življenje, saj nekaterih stvari ne moremo kontrolirati, ne vidimo se s ptičje perspektive; ko pa beremo o nekem tujem življenju, se nam zdi, da lahko za trenutek vidimo celoto.

Pravijo, da smo bralci biografij izjemno pohlepni, da imamo še posebno radi dobre zgodbe. Zanimajo nas skrivnosti velikih posebnih ljudi, obsesivcev, pogumnežev, ki preizkušajo meje. Sprašujemo se, kako jih oblikuje njihovo otroštvo. Zakaj nekdo postane pisatelj? Kakšen je njegov notranji svet? Kaj pa temperament? Koga so ljubili, kaj jih je inspiriralo?

Plesalka in zapeljivec

Na policah domačih knjigarn lahko najdemo kar nekaj sveže natisnjenih odgovorov. Recimo avtobiografija Isadore Duncan Moje življenje (Modrijan), ki včasih zveni tako nenavadno, da bi si ga težko izmislil še kakšen Shakespeare. Trmasta deklica, odsotni oče, revščina, uresničene sanje, slava, bogastvo, zapletene ljubezni. Ples. »Tudi če je obstala popolnoma na miru, se je zdelo, da se njeni lasje, njena obleka, celo zrak okrog nje premikajo, kot da bi se vihar, skozi katerega je tekla, ujel v njenih laseh.« Prijatelji in sovražniki, ljubimci in lomilci src. Osvojila je tako New York kot Pariz in Moskvo. Plesala je pred vsemi evropskimi kronanimi glavami in pred Leninom in kmeti. Poznala je vse najpomembnejše ljudi tistega časa, od Augusta Rodina in Gabriela D'Annunzia do Eleonore Duse, Franca Ferdinanda, Konstantina Stanislavskega. Doživela je veliko slavo in še večje tragedije: v prometni nesreči sta se ji v Seni utopila oba otroka. Zaljubljena je bila v Gordona Craiga, milijonarja Parisa Singerja in na koncu se je zapletla v uničujočo ljubezensko strast z mladim narkotičnim odvisnežem, ruskim pesnikom Sergejem Jeseninom, ki jo je »ljubil« in pretepal in zaničeval. Pri štiridesetih je bila zapita, zanemarjena, porejena, a še vedno z nepotešljivim seksualnim apetitom. »Rada imam krompir in mlade ljubimce.« In nikoli ni prenehala plesati.

Zapeljiv, a čisto drugačen je bil Kafka, beremo v knjigi Jacqueline Raoul-Duval Kafka, večni zaročenec (Beletrina), ki jo je avtorica napisala na podlagi njegovih pisem. Neizmerno je ljubil štiri ženske – Felice, Julie, Mileno in Doro – in z vsemi je bil zaročen, a mu je vedno uspelo ubežati poroki. V pismih je bil strasten zaljubljenec, v resnici omahujoč in neodločen. Kot je v intervjuju za Sobotno prilogo kolegici Mimi Podkrižnik povedala avtorica knjige, v resnici ni bil toliko zaljubljen vanje kot v idejo, da so njegove, saj bolj ko je bila ženska stran od njega, bolj ga je vznemirjala. »Strah ga je bilo, da bi v živo razočaral, ker morda ne bi bil fizično in sentimentalno na primerni ravni. Ker mu je oče od nekdaj govoril, kako je zanič in ni za nobeno rabo, je bil prepričan, da ni in ne bo nikoli dovolj dober.«

Visoko na griču

Joseph Anton (Modrijan) so v tretji osebi napisani spomini pisatelja Salmana Rushdieja, ki je leta 1989, prav na valentinovo, izvedel, da je iranski voditelj ajatola Homeini zanj izrekel fatvo s smrtno obsodbo, saj naj bi v svojem četrtem romanu Satanski stihi žalil preroka Mohameda. Tistega dne se je njegovo življenje povsem spremenilo. Najprej te obsodbe sploh ni jemal preveč resno, a ko se je kmalu zatem s pisateljsko smetano srečal na slovesnosti za umrlim kolegom Bruceom Chatwinom, je videl, da gre za resno stvar, saj ga je tam čakala kopica fotografov, Paul Theroux pa mu je neduhovito dejal: »Naslednji teden bomo tukaj zaradi tebe.« In po vsem tem se je, kot je lucidno dejal Martin Amis, Rushdie »izgubil na naslovnicah«, saj je kljub izjemnemu zanimanju medijev izginil iz javnega sveta. Skoraj devet let je ostal pod zaščito tajnih služb, selil se je iz stanovanja v stanovanje in izoliran živel v družbi varnostnikov in knjig. Čeprav se je vmes zapletel tudi z muhasto manekenko in televizijsko voditeljico Padmo Lakshmi. Nekateri politiki, mediji, pisatelji so se postavili na njegovo stran, drugi so govorili, da si je v bistvu sam kriv, da je vse naredil zaradi samopromocije.

Pri Mladinski knjigi je letos izšla obširna knjiga o življenju in delu Vitomila Zupana Važno je priti na grič, v kateri so zbrani fotografije, slike, rokopisi, spomini prijateljev in znancev, intervjuji, izbor literarnih del, poezija, eseji ... Kot je v dokumentarcu Janeza Burgerja o tem pisatelju dejal Marcel Štefančič: »Če ga ne bi imeli, si ga Slovenci ne bi mogli izmisliti.« Bil je svetovljan, legenda, partizan, zapornik, odličen pisatelj, zapeljivec, mož, ki se ni želel učrediti, kot je dejal Taras Kermauner. V nasprotju s slovensko stvarnostjo nikoli ni govoril o kolektivu – o partizanih ali domobrancih, ampak o posamezniku. Najprej ga je zanimalo, kakšen je človek, šele potem njegov osebni nazor.

Pri isti založbi je izšla tudi knjiga Ljubimca z Vošnjakove ulice oziroma pisma Silve Ponikvar in Karla Destovnika Kajuha, ki jih je zbral Mihael Glavan. Zgodba o dveh romantičnih zaljubljencih, o pesniku in muzi, ki je navdahnila tisto slavno pesem o češnjevih cvetovih. Kajuh je prav v partizanih napisal svoje najlepše pesmi in jih pošiljal svoji ljubezni. Ta ljubezenska zgodba je bila na letošnjem knjižnem sejmu izbrana za knjigo leta.

Niso vse biografije zgodbe o slavnih ljudeh. Angleška pisateljica in novinarka Kate Summerscale je avtorica knjige Sramota gospe Robinson (Založba Zala), resnične zgodbe o senzualni, osamljeni in inteligentni viktorijanski ženski, ujeti v nesrečen in dolgočasen zakon. Najbolj romantična čustva, zagledanost v mlajšega moškega in sanjarjenje si je zapisovala v dnevnik, ki je bil kot neke vrste romantični roman, v katerem je nastopala kot glavna oseba. Ko je mož našel njene dnevnike, je pobesnel; uporabil jih je kot dokaz za njeno prešuštvo, četudi je sam imel dva nezakonska otroka. Ženske tistega časa niso smele imeti erotičnih sanjarjenj. Gospa Robinson je kot resnična gospa Bovary ali hrepeneča Ana Karenina.

Kate Summerscale je tudi avtorica napete knjige The Suspicions of Mr. Whicher, ki je žal še nimamo v slovenskem prevodu. Leta 1860 so v razkošni hiši na angleškem podeželju odkrili truplo triletnega dečka. Kdo je umoril otroka? Družina je bila obupana. Umor je raziskoval eden najboljših detektivov Jonathan Whicher. Kot mu je kmalu postalo jasno, so bili vsi, ki so živeli v hiši, skrajno sumljivi. Ta resnični dogodek je Anglijo obsedel z detektivskimi zgodbami, umori, detektivi in časopisi so vsak dan objavljali teorije, kdo je morilec. Žanrska literatura nikoli več ni bila ista kot prej.

Draga gospa Sugar in gospod psihoanalitik

Med letošnje samoizpovedne uspešnice se uvršča knjiga Divja ameriške pisateljice Cheryl Strayed, ki se je po smrti matere, razpadlem zakonu in po tem, ko se je odločila, da bo spremenila življenje, za tri mesece sama podala po več kot tisoč kilometrov dolgi Pacifiški gorski pešpoti, ki se vije po Ameriki od meje z Mehiko do Kanade. Z vsako miljo je postajala močnejša. Izjemno lepi so opisi samotnega potovanja, kurjenja tabornega ognja sredi gozda in potem branje knjige ob svetlobi baterije. Najraje je brala Faulknerja in Flannery O'Connor, za katero si je Strayedova vedno mislila, da bi bila zelo ponosna nanjo in na njeno pustolovščino.

Čisto po naključju sem naletela na res odlično knjigo Tiny Beautiful Things, zbirko intimnih nasvetov, ki jih je v spletnem časopisu The Rumpus bralcem ponujala ženska, ki se je predstavljala pod imenom Sugar. Rubrika se je namreč imenovala Dear Sugar. Knjiga je odlična: učna ura o radikalni empatiji, kot je v uvodu zapisal Steve Almond. In šele čez nekaj časa je prišlo na dan, da je Sugar prav Cheryl Strayed. Bralci jo sprašujejo zelo različne stvari, o zlorabah v otroštvu, o nesrečnih ljubeznih, o fantu, ki nobeni ženski noče reči, da jo ima rad, in odgovori gospe Sugar so odlični – ko jim piše, kaj naj storijo, jim vedno piše o sebi, o svojih žalostih, ljubeznih, zlorabah. Zato je to tudi knjiga spominov. »Življenje ni le neka narcisoidna igra, ki jo igramo v živo na internetu. Vse šteje, vsak greh, vsako odpuščanje. Vsak bes, sram, ljubezen, vse ima svoj pomen ...« Popolnoma brez patetike, a vendar čustveno. Pozornost, pravi Sugar, je prvo in zadnje dejanje ljubezni. Ena najbolj pomembnih stvari pa je milost. Zaupaj vase, je njeno zlato pravilo.

Podobna je knjiga The Examined Life s podnaslovom Kako se izgubimo in se spet najdemo, ki bo naslednje leto pri založbi UMco izšla v slovenskem prevodu. Njen avtor je angleški psihoanalitik Stephen Grosz in v njej so zbrane zgodbe o njegovih pacientih. Kratke, preproste. O tem, kako se nekateri ljudje spremenijo, drugi ne; kako si radi lažemo, da se potolažimo; kako smo raje izdani kot pozabljeni. Tu je recimo zgodba o dolgočasnežu, ki je bil dolgočasen zato, da je iz drugih okoli sebe počasi srkal življenje. Najbolj presunljiva je pripoved o fantu, ki je bil okužen z virusom hiv, ko mu je zdravnik povedal, da ne bo več dolgo živel. Fanta je mučila strašna nespečnost, saj so ga vso noč morile misli o tem, da bo kmalu umrl. Na terapijo h Groszu je prihajal prav zato, ker se je v navzočnosti prijaznega psihoanalitika tako umiril, da je lahko za nekaj ur mirno zaspal.

Drugi jeziki

Pri založbi eBesede so izdali knjigo Eve Hoffman Lost in Translation s podnaslovom Življenje v drugem jeziku. Hoffmanova se je rodila na Poljskem, s starši, ki so preživeli holokavst, se je pri trinajstih preselila v Kanado. V knjigi piše, kako se je morala počasi naučiti razmišljati v tujem jeziku. Kako je hudo, kadar ostaneš brez svojega jezika, novega pa še ne znaš. Ne moreš izraziti niti jeze, ki jo je najbolje zbrati v besede in zalučati v divji veter. »Toda brez te prezračujoče možnosti se vse to edinole lahko spet obrne navznoter, kjer se izgrajuje in vrtinči kot steber pare – v nemočen, morilski gnev. Če terapija res temelji na govorjenju – zdravljenje z govorjenjem –, je mogoče nervoza bolezen negovorjenja.« Tudi ko se je prvič zaljubila v fanta iz Teksasa, se ni zaljubila le vanj, ampak tudi v njegovo drugačnost. Na koncu knjige ugotavlja, da se zdaj, po vseh teh letih, v sebi pogovarja le še v angleščini, da niti njeno otroštvo v njenih spominih ni več shranjeno v poljščini. Samo izgnanci so zares brezbožni, je rekel neki sodoben filozof. »Ker sem izkusila relativnost kulturnih pomenov na svoji koži, ne morem več nobenega pomena sprejeti kot dokončnega. Dvomim, da bom kdaj postala ideolog katerekoli filozofske smeri.«

Večkrat nagrajena knjiga Drugo je hrup (Beletrina) Aleca Rossa, kritika revije New Yorker, sicer ni biografija, je pa zgodba o tem, kako zveni dvajseto stoletje. Pripoved o glasbi, tem čudežnem pojavu, ki s tresenjem zraka učinkuje na poslušalca in vzbuja nenavadne občutke. Ross začne z zgodbami o največjih frajerjih z začetka prejšnjega stoletja, z zgodbami o Mahlerju in Straussu, ki sta bila s svojo divjo in predrzno klasično glasbo popularna, kot so danes rokovske zvezde. Ves Dunaj je z velikim vznemirjenjem pričakoval njuna nova dela. Hkrati je to tudi knjiga o zgodovini, o tem, kako je Šostakovič pisal Leningrajsko simfonijo v času nemškega obstreljevanja Leningrada, o Straussu in njegovem strahu pred Hitlerjem ali o Sibeliusu, ki stoji zunaj časa in strmi v ledeno severno pokrajino. Avtor pristopa h glasbi iz različnih kotov: biografsko, kulturno, zgodovinsko. Sprašuje se tudi, kako opisati glasbo, tako kot je to znal v literaturi storiti Thomas Mann, ki je opisoval melodije, ki nikoli niso obstajale, a jih bralec vseeno sliši. Zgodba se razpleta od Gershwina in Ellingtona do Cagea in Glassa.

Tujina in vojne

V angleškem Sunday Timesu so med najboljše letošnje biografske zgodbe uvrstili biografijo o Ivani Orleanski, ki jo je napisala Helen Castor, avtorica zgodovinske uspešnice She Wolf, v kateri opisuje življenja vseh angleških kraljic, ki so vladale v Angliji pred aktualno kraljico Elizabeto. Zgodba o Ivani je fascinantna; kmečko dekle, ki je pri trinajstih letih začela dobivati halucinacije, slišala je namreč božji glas, ki ji je zapovedal, naj Francijo reši Angležev. Čeprav je mlado dekle zbrala vojsko in se uspešno borila proti sovražniku, so jo komaj pri devetnajstih zažgali na grmadi. Prav iz sojenja proti njej se je ohranilo največ dokumentov in pričevanj, iz katerih je izhajala pisateljica. Petindvajset let kasneje je namreč potekal še en proces o Ivani, v katerem so jo spoznali za nedolžno.

Kritiki Sunday Timesa so poleg najnovejše biografije o Napoleonu (Andrew Roberts), kraljici Viktoriji (A. N. Wilson), Homerju (Adam Nicolson), Johnu Updiku (Adam Begley) in Stefanu Zweigu (George Prochnik) izpostavili še zgodbo o življenju dramatika Tennesseeja Williamsa. Kot piše njen avtor John Lahr, je bil ta nadarjeni pisec prava erupcija odvisnosti, brez katerih ni mogel živeti; litri alkohola, droge, tablete, tragedije in nešteti ljubimci. Ni čudno, da bralec hitro postane odvisen od tega življenja in le s težavo odloži to debelo knjigo. Williams, avtor dram, kot sta Tramvaj Poželenje in Mačka na vroči pločevinasti strehi, je vedno rad rekel, da je življenje v bistvu kanibalistično. In dejal je tudi, da so vse njegove drame slike njegovega srca. Imel je konservativne starše, pred katerimi je dolgo skrival svojo homoseksualnost. Njegovo sestro Rose so poslali na lobotomijo in kasneje v norišnico, česar jim ni nikoli odpustil. Pri 24 letih je doživel živčni zlom, saj je bil izjemno občutljiv in sramežljiv fant, in prav alkohol je bil tisti čarobni napitek, ki mu je v družbi dajal pogum. Umrl je sam v hotelski sobi, paranoiden in pozabljen. Legenda pravi, da se je zadavil z zamaškom šampanjca oziroma plastičnim pokrovčkom iz stekleničke s tabletami, a najnovejša biografija odkriva, da je vzel prevelik odmerek mamil.

Založbe so letos izdale tudi veliko zelo dobrih in razmeroma novih zgodovinskih knjig, od Fergusonove Civilizacije (UMco) do Gulaga Anne Elizabeth Applebaum (Mladinska knjiga). Slednja je pripoved o nočni mori sovjetskega zla. Brutalna zgodba o moških, ženskah in otrocih, ki so umirali zaradi mraza, podhranjenosti, bolezni in zgaranosti. V času stalinizma je bilo v tej ledeni mašini za ubijanje zaprtih okoli 18 milijonov ljudi in velika večina je bila nedolžnih. A kot je enemu od zapornikov dejal eden od čuvajev: »Nikoli ne zapremo nikogar, ki ni kriv, in četudi si nedolžen, te ne moremo izpustiti, saj bi potem ljudje govorili, da zapiramo takšne, ki niso krivi.« Applebaumova veliko piše tudi o Gorkem, ki je svoje pisateljske kolege rad peljal v gulage in jih predstavljal kot odlične in mile prevzgojne ustanove. Vedno so jim namreč prikazali Potemkinovo vas – zapornikom so kupili nove obleke, nasadili so alejo belih jelk, obnovili sobe. Zapornike so posedli pred barake in jim pustili, da so na soncu brali partijski časopis. Nekoč se je Gorki za nekaj časa zapletel v pogovor s štirinajstletnim dečkom, ki mu je pripovedoval o grozljivih razmerah v zaporu. Gorki se je razjokal, dečka pa naj bi bili kmalu po njegovem odhodu ustrelili.

O Rusiji govori tudi 900 strani dolga knjiga Tragedija ljudstva Orlanda Figesa (Natašin ples, Šepetalci), ki zasleduje, kako je pravzaprav potekala ruska revolucija. Figes opisuje veličastni bogataški svet dolgočasnih Romanovih, s spolnostjo obsedenega manipulatorja Rasputina, primitivne in revne kmete, ki jih je Tolstoj nekoč tako rad poveličeval. V bistvu so bili bolj podobni tistim, ki jih je opisoval Čehov; brutalni do otrok in živali, sovražili so vsakršno izobraževanje, ljubili so vraževerje in častili carja in Boga. Figes ne prizanese niti Leninu, pustemu birokratu plemiškega rodu, ki je kmetom rad rekel kar ruski idioti. Sam ni bil Rus, saj je imel mongolske, judovske, švedske in nemške korenine. Ko je bil še mladenič, se je ponosno predstavljal kot graščakov sin. Do podložnikov je bil krut in neusmiljen. Čeprav je v svojih delih obsojal plemiški kapitalizem, je sam prav dobro živel od njegovih dobičkov, saj so vsi njegovi prihodki izvirali iz rent in obresti, ki jih je dobival. O sovraštvu do kmetov priča njegova neobčutljivost za trpljenje kmetov med lakoto leta 1891, ko je trdil, da jim je treba odreči pomoč, ker je treba zaostriti krizo in pospešiti revolucijo. Ni marksizem naredil Lenina za revolucionarja, ugotavlja Figes, ampak je Lenin preoblikoval marksizem v revolucionarno ideologijo.

Pri Modrijanu je izšla tudi Podivjana celina britanskega zgodovinarja Keitha Lowa, ki opisuje, kakšna je bila Evropa po drugi svetovni vojni. Knjiga podira mit o tem, da se je z vdajo Nemcev spet vse normaliziralo. Kar je obstajalo pred vojno, je bilo namreč uničeno – ne le ceste, tovarne, stavbe, mesta, ampak tudi življenje. Evropejci so šest let živeli in doživeli neverjetno nasilje; videli so trupla, krutosti, ki so jih sposobni ljudje, nekateri so se želeli maščevati in nikogar ni bilo, ki bi ustavil ta val uničevanja in nasilja. V knjigi so opisani tudi množični poboji domobrancev v Sloveniji. Lowe opisuje krutost zaveznikov, Rdeče armade, posilstva, uboje, mučenja, zgodbe o Judih, ki so se vrnili iz taborišč in doma spet naleteli na pogrome. V Neaplju so lačne gospodinje mornarjem ponujale svoja telesa v zameno za konzervo juhe. Ko je Primo Levi, ki je preživel Auschwitz, prvič obiskal s kraterji posejani Dunaj, je dejal, da je v drobovju Evrope še vedno zlo. Končala se je ena vojna, tisoče drugih pa se je šele začelo.