Skrivnostne ženske, ki so krojile kitajsko zgodovino

Kamorkoli pogledamo v kitajski politiki, vidimo same moške. A to ne pomeni, da je kitajska družba precej drugačna od drugih.

Zorana Baković v novi epizodi Svet v skodelici čaja razlaga, da je bistvo v tem, da komunistično partijo v rokah držijo moški. »Ženske zelo težko prodrejo, saj se od njih pričakuje, da bodo kot moški: močne, odločne in da pozabijo na vse ostalo. Vse skupaj lahko pripišemo tudi tradiciji, ker konfucijanstvo ni ravno naklonjeno ženskam. Konfucij je zapisal: 'Poti, po katerih hodijo ženske in moški, se razhajajo in nikoli ne gredo skupaj.'«

Pred nekaj desetletji je imela pomembno besedo Jiang Qing, žena Mao Zedonga, saj je bila med najbolj konservativnimi in najostrejšimi pri obračunavanju z reformatorji v času kulturne revolucije. »Kitajcem ni všeč, kako je sploh vstopila v zgodovino. Z Mao Zedongom sta postala par, ko je bil on še poročen, zato so morali partijski organi sprejeti izjemo, da se je lahko na novo poročil, še preden se je ločil. Ta majhna senca se je nato razširila v veliko, saj so ravno njej pripisali pobudo za vse največje zločine v času kulturne revolucije.«

Kljub temu obstaja ženska, ki je postala celo cesarica Kitajske. To je Wu Zetian. Vladala je med letoma 690 in 705. »Kot konkubina je imela razmerje s cesarjevim sinom in se je po cesarjevi smrti poročila z njegovim dedičem, s čimer je prejela naziv cesarice.«

Tradicija konkubin je obstajala skoraj od začetka cesarstva. »Vzpostavili so jo zato, da so imeli vedno moškega naslednika, če cesarica ni rodila sina. In konkubina, ki je prva rodila sina, je dobila višji status od drugih.«

Treba je poudariti, da so konkubine vedno izbirali iz določenih družin. »Obstajale so družine, ki so imele po tradiciji čast, da so eno od svojih hčera poslale na dvor. Ker je šlo za cesarjeve konkubine oziroma harem, so bile v njem lahko le mlade ženske iz izbranih družin.«

Wu Zetian je bila nekaj posebnega že zato, ker je bila zelo izobražena. »Tudi kot cesarica je prispevala k ustanavljanju kulturnih institucij, spodbujanju izobraževanja in zaščiti ljudi, ki so veliko prispevali h kulturi, zlasti piscev in pesnikov.«

In zanimivo je, da je kot cesarica celo ustanovila lastno dinastijo Zhou. »Kljub temu ji Kitajci ne pripisujejo veliko lepih lastnosti. Poudarjajo predvsem njene značajske poteze, ki so bile bojda precej krute, neusmiljene in manipulativne. Nasledil jo je sin, ki velja za graditelja kulture, saj je zgradil velike budistične templje in se povezoval s svetom.«

Ženska ima pomembno vlogo tudi v kitajski mitologiji. »Kitajci verjamejo, da je boginja Nüwa ustvarila ljudi iz blata. Boginja torej ni moški, temveč ženski lik. In ona je tista, ki je ustvarila svet.«

Ob tem je treba poudariti še, da konfucijanstvo določa, da mora biti ženska podrejena moškemu, vendar se to ne nanaša na spol, temveč na vlogo. »Če je v družini najstarejša oseba ženska – na primer vdova, ki je preživela moža –, je prav ona avtoriteta, ki jo vsi poslušajo.«

Zorana Baković je kot zagrizena feministka sicer prepričana, da bi bil naš planet lepši, če bi imeli več voditeljic, toda po drugi strani opaža, da ženske dobijo priložnost samo, če posnemajo moško obnašanje. »Ženske, ki so bile na oblasti, so pogosto delovale z določeno ostrino, ki ni prinesla bistvenih sprememb, saj so razmišljale v okviru obstoječih, tradicionalno 'moških' političnih vzorcev.«

V nadaljevanju podkasta poslušajte še zanimivo zgodbo cesarice Cixi in tudi to, zakaj Kitajci enakopravnost spola poudarjajo pri osvajanju vesolja.