Za okoljsko škodo naj odgovarja onesnaževalec, ne davkoplačevalci

Slovenija je direktivo o okoljski odgovornosti v svojo zakonodajo prenesla leta 2009, vendar bo primer sanacije okoljske škode zaradi požara v Kemisu prvi, obravnavan po pravilih te direktive, v intervjuju pove pravnik Hans Lopatta.

Objavljeno
19. maj 2018 06.00
Posodobljeno
18. maj 2018 17.51
Načelo onesnaževalec plača pomeni, da je izvajalec poklicne dejavnosti v celoti odgovoren za škodo ali neposredno nevarnost škode, ki jo s svojo dejavnostjo povzroča vodam, tlom, zavarovanim vrstam in njihovim habitatom. FOTO: Jure Eržen/Delo
Ljubljana - V Sloveniji se vsako leto zgodi nebroj dogodkov, ki imajo za posledico onesnaženje okolja; samo tistih, v katerih so poginile živali, je bilo od leta 2005 več kot pet tisoč. Direktivo o okoljski odgovornosti (2004), ki uveljavlja načelo onesnaževalec plača, je naša država v pravni red prenesla leta 2009, vendar bo primer sanacije okoljske škode zaradi požara v Kemisu prvi, ki bo obravnavan po pravilih direktive. 

Zavedanje o odgovornosti za ohranjeno okolje pri nas je nizko. Kar tretjina malih slovenskih podjetij je prepričanih, da jih zakonodaja ne zavezuje k preprečevanju in sanaciji okoljske škode, polovica pa takšne odgovornosti nima zavarovane, je pokazala anketa, izvedena v okviru projekta EcoLexLife, ki bo v prihodnjih dveh letih in pol z različnimi aktivnostmi ozaveščal ključne deležnike o njihovih dolžnostih do okolja, preprečevanju škode in odpravi njenih posledic. 

Prihodnji torek bo v Ljubljani potekala mednarodna konferenca o okoljski odgovornosti. Na njej bo spregovoril pravnik Hans Lopatta, ki je pri generalnem direktoratu za okolje evropske komisije odgovoren za izvajanje direktive o okoljski odgovornosti. 

Kakšen je bil namen sprejetja direktive o okoljski odgovornosti (DOO)?

Različni dejavniki povzročajo škodo v okolju, ki se ne bi smela pripetiti oziroma bi jo morali preprečiti. Če je bila škoda že storjena, pa bi morali okolje povrniti v stanje, v kakršnem je bilo pred nesrečo. To nalogo bi moral opraviti onesnaževalec, ne pa davkoplačevalci. Glavni cilj DOO je torej preprečevanje in sanacija okoljske škode, ki temelji na načelu onesnaževalec plača. To je eno vodilnih političnih načel, zapisanih v pogodbo o Evropski uniji. 

Izoblikovalo se je na temelju velikih okoljskih nesreč, kot so bile industrijska nesreča v Doñani v Andaluziji leta 1998, razlitje cianida blizu mesta Baia Mare v Romuniji, ki tedaj sicer še ni bila članica EU, v bližnji preteklosti pa smo imeli leta 2010 veliko okoljsko nesrečo na Madžarskem (Kolontár) in leta 2011 na Nizozemskem (Moerdijk). Vendar se ne dogajajo le okoljske nesreče velikih razsežnosti. Nenehno se vrstijo tudi manjši dogodki in onesnaženja, ki prav tako lahko povzročajo veliko okoljsko škodo. Tudi takšne primere je treba preprečiti oziroma doseči, da škodo plača povzročitelj obremenitve.

So za okoljsko škodo enako odgovorna velika in mala podjetja?

DOO prvič vpeljuje objektivno odgovornost izvajalcev poklicne dejavnosti za okoljsko škodo na ravni celotne EU. To pomeni, da ni treba dokazati, da je onesnaževalec deloval malomarno ali celo namerno, vseeno pa je treba dokazati, da je škodo povzročil. Prav tako direktiva na novo vzpostavlja kategorijo okoljske škode, povzročene biodiverziteti – zavarovanim živalskim in rastlinskim vrstam ter njihovim habitatom. Številne države članice so že imele nekatera pravila o odgovornosti za preprečevanje in sanacijo škode, povzročene vodi ali tlom, ne pa biodiverziteti. 

Cilj DOO je torej doseči, da podjetja sprejmejo preventivne ukrepe, v primeru povzročitve okoljske škode pa, da to sanirajo, vendar se to v praksi – vsaj v Sloveniji – le redko zgodi. Kje se zaplete?

Lahko navedete primer, ki ga imate v mislih?

Recimo kar Kemis. Zavarovalnica je zavrnila zahtevek občine Vrhnika, ki je od Kemisa zahtevala plačilo 120.000 evrov za uničeno gasilsko opremo, zato je ta denar morala plačati občina. 

Direktiva, o kateri se pogovarjava, govori le o odgovornosti za škodo, povzročeno okolju. Če gre za škodo na premoženju, zdravju ljudi ali poslovni dejavnosti, govorimo o t. i. tradicionalni škodi, ki jo je treba ločiti od okoljske. Glede poplačila te škode obstajajo pravila že stotine let, od rimskega prava naprej. Za civilnopravno odgovornost države same predpisujejo zakone. 

Kdo lahko prijavi okoljsko škodo?

Onesnaževalec sam je prvi, ki bi moral obvestiti pristojni organ. Če ne pozna svoje odgovornosti, lahko postopek prijave sproži pristojni organ. Če oba iz kakršnih koli razlogov ne ukrepata, lahko ukrepanje od pristojnih organov zahtevajo prizadete osebe ali okoljske nevladne organizacije. Pristojni organi morajo zbrati vse potrebne informacije in odločiti, ali oziroma kakšne sanacijske ukrepe v okviru sanacijskega programa mora izvesti povzročitelj škode. Javnost in nevladne organizacije se lahko zoper odločitev uradnih organov pritožijo na sodišču.

Ali morajo prijavitelji okoljske škode iz vrst civilne družbe sami dokazati, da je bila ta res storjena?

Dovolj je, da pristojne organe obvestijo, recimo pisno, da je bila škoda storjena, ti pa morajo določiti njen dejanski obseg v sodelovanju s poslovnim subjektom. Osnovna ideja DOO je, da okoljsko škodo prijavi onesnaževalec, ta mora izdelati tudi načrt njene sanacije, zadnjo besedo pa ima pristojni organ, ki mora načrt odobriti. V praksi pa je pogosto tako, da pobudo prvi prevzame pristojni državni organ. 

Ali imajo državni organi dovolj znanja za izpeljavo postopka ugotavljanja okoljske škode in določitev primernih sanacijskih ukrepov? Kot sem slišala od zaposlenih na okoljskem ministrstvu, ki so se ukvarjali s programom sanacije Tojnice, so postopki zelo zahtevni. 

Prej bi rekel, da je večja težava pomanjkanje zavedanja o okoljski odgovornosti na strani poslovnih subjektov, zato v Sloveniji v okviru projekta EcoLexLife poteka ozaveščanje teh o odgovornosti, ki jo imajo. Morda v nekaterih evropskih članicah res primanjkuje tudi znanje na ravni državnih organov, a morajo se organizirati in ga pridobiti. Evropska komisija v okviru omejenih finančnih zmožnosti ponuja takšno podporo. Pred nekaj leti smo oblikovali materiale za tečaje usposabljanja. Približno tretjina članic je sodelovala na njih, nekatere celo dvakrat, Slovenija pa na žalost ne. 

Kakšne koristi lahko državam prinese izvajanje direktive?

Zagotavlja, da okoljska škoda ne ostane nesanirana, da se okolje povrne v referenčno stanje in da škode ne plačajo davkoplačevalci, ampak onesnaževalec, ki jo je povzročil. Težava pa je, če onesnaževalec ni znan ali je bankrotiral, kot se je zgodilo pri nekaterih velikih okoljskih nesrečah. V teh primerih načela onesnaževalec plača seveda ni mogoče uporabiti.

Kdo pa je odgovoren za sanacijo okoljskega onesnaženja, ki izhaja iz preteklosti, izpred 20 ali 30 let?

Tu nastane težava, saj direktiva pokriva le odgovornost za sanacijo škode, ki se je zgodila po 30. aprilu 2007. Če subjekt, ki je povzročil škodo pred tem datumom, nadaljuje dejavnost, s katero obremenjuje okolje, je odgovoren za sanacijo škode, ki jo je povzročil po omenjenem, ne pa prej. 

V Sloveniji so tudi težave z določitvijo »večje okoljske škode«, saj je prag postavljen zelo visoko. Kako DOO naslavlja ta problem?

To je splošna težava v EU. Direktiva navaja, da mora biti škoda »večja«, vendar ne definira, kaj to pomeni, razen za škodo na biodiverziteti. Zato se pragovi med državami močno razlikujejo. Menim, da je to tudi glavni razlog za velike razlike v številu prijavljenih primerov okoljske škode med državami. Madžarska in Poljska sta prijavili več kot 500 primerov okoljske škode, nekatere države med 20 in 80, druge le nekaj primerov, 11 pa nobenega. Med temi je tudi Slovenija. 

Kot zgleda držav, ki uspešno izvajata DOO, omenjate Španijo in Portugalsko. Kako ti državi rešujeta okoljska onesnaženja?

Težko je reči, katera država najbolje izvaja DOO. Glede na postavljene kriterije bi lahko rekel, da jih ti dve državi večino izpolnjujeta, kar pa ne pomeni, da se ne trudijo tudi druge. Velika Britanija je predstavila veliko primerov uspešne primarne, dopolnilne in kompenzacijske sanacije okoljske škode. Tudi Nemčija ni slaba. Tiste države, ki so prijavile več primerov okoljske škode, na splošno bolj upoštevajo standarde direktive kot države, ki so jih prijavile manj. Za tiste, ki niso prijavile nobenega, pa ne vemo, ali spoštujejo direktivo. 

Pojavlja se tudi vprašanje pokritja stroškov sanacije okoljske škode. Naj se spet vrnem na Kemis; je veliko podjetje, ki si lahko privošči plačilo sanacije. Številna manjša tega verjetno ne bi bila sposobna in bi pristala v stečaju. 

To je vprašanje finančnega jamstva za povzročeno škodo. DOO je v tem pogledu šibka. Od držav članic zahteva le, da morajo spodbujati razvoj ustreznih trgov in instrumentov finančnega jamstva, zlasti zavarovanj, ki so verjetno najprimernejši instrument za takšne primere. Okoli tretjina držav članic se je odločila za obvezen sistem zavarovanj okoljske odgovornosti, preostali dve tretjini držav pa se zanašata na tržne sile oziroma uporabljata prostovoljni pristop. Manjše ko je podjetje, večja je verjetnost, da s svojimi sredstvi ne bo moglo pokriti stroškov okoljske škode. Za srednja in mala podjetja je torej še toliko pomembneje, da imajo urejena zavarovanja za primere okoljske škode.