Zakaj dandanašnji sploh še brati knjige?

Zakaj v medijsko spremenjenem vsakdanu sploh še brati knjige? In zakaj to početi v slovenščini, če je na voljo toliko več vsebin v drugih jezikih?

Objavljeno
23. november 2019 06.00
Posodobljeno
23. november 2019 06.00
Foto Reuters
Miha Kovač
Miha Kovač
Je čas, da knjige dokončno vržemo na smetišče zgodovine? V Sloveniji smo v 19. in 20. stoletju verjeli, da je pisana beseda temelj kulture in s tem naše nacionalne identitete. Danes, tako se zdi, te vere skoraj ni več. Knjige in knjižne vsebine so se spremenile v osamljeni otok sredi gromozanskega morja avdio in video zabavnih, pripovednih, dokumentarnih in poučnih vsebin, ki so z nekaj kliki dostopne prek pametnih telefonov, tablic in računalnikov. Veliko teh vsebin je v taki ali drugačni obliki dostopnih tudi v slovenščini. Za povrh gledanje in/ali poslušanje teh vsebin zahteva manj kognitivnih naporov kot branje knjig. Ta članek ponuja deset kratkih odgovorov na vprašanji, zakaj brati knjige in zakaj to početi v slovenščini. V daljši, bolj razčlenjeni in z referencami podprti obliki bodo ti odgovori izšli spomladi tudi v knjižni obliki.

1) Ljudje vsaj za zdaj mislimo z besedami. Več različnih besed ko obvladamo in bolj ko razumemo, da besede v različnih kontekstih spreminjajo pomene, o več različnih rečeh lahko razmišljamo. Usvajanje novih besed, ustvarjanje novih pomenov starih besed in delanje novih miselnih povezav so osnovni pogoji ustvarjalnega mišljenja. To troje je eden od stranskih učinkov branja, seveda ne zgolj knjig. Toda knjige so zaradi dolžine tisti medij, kjer je največja verjetnost, da srečamo nove besede, pomene in miselne povezave, zato so optimalen pripomoček za nabiranje miselne kondicije. Več ko je imamo, lažje prepoznamo bleferje, mizogine in prodajalce kačje sline. Tudi tiste, ki se preoblačijo v knjižne avtorje.

2) Ob zori digitalne dobe branje tiskanih knjig ponuja miselno in čustveno protiutež hektičnosti zaslonskih medijev. Ker na tiskanih straneh ni motilcev pozornosti, je predvsem branje daljših vsebin v tiskanem formatu učinkovitejše od zaslonskega. To dokazujejo številne raziskave o tem, da poljudna ali znanstvena besedila razumemo bolje, če jih beremo s papirja kot z zaslona.

3) Podobno kot se sesede električno omrežje, kadar je nanj priključenih preveč uporabnikov, tudi človek, ki bere slabo, ne zmore razumeti pomena prebranega, saj so njegove možganske kapacitete preobremenjene s prepoznavanjem črk in besed. Če težave s preobremenjenim električnim omrežjem rešimo tako, da preštemamo hišo in omrežje zamenjamo, se s pogostim branjem izurimo, da beremo avtomatično in brez napora. Posledica tega je, da se naše možganske kapacitete lahko osredotočijo na razumevanje prebranega. Tako kot štemanje tudi uvajanje v branje zahteva kar nekaj naporov in samodiscipline, ki se jim ni možno izogniti – in to je najbrž eden od razlogov, zaradi katerih je mnogim branje knjig danes (pre)naporno. A hkrati je to tudi razlog za branje. Bolj ko so naše bralne sposobnosti avtomatizirane, z večjo lahkoto beremo in več miselnih kapacitet lahko uporabimo za razumevanje prebranega.

4) Branje knjig je zato najprej napor in šele nato, z nekaj sreče, tudi užitek. V današnjih časih je ta napor še bolj izrazit kot pred pol stoletja: če so se nekoč bralski vajenci mučili le s fonetiko, slovnico in širjenjem besedišča, se danes pretepajo še z vzdrževanjem pozornosti, ki jim jo odnašajo zaslonski mediji. Brati knjige zato pomeni usvojiti medijsko izkušnjo, ki je v nasprotju s prevladujočim duhom našega časa: pomeni umiriti telo in duha in se odmakniti od vseprisotnih in hektičnih zaslonov. Za ljudi z blago uporniškimi refleksi je že v tem kanček užitka.

5) Zaslonski mediji seveda niso za odmet: naučili so nas, kako v kratkem času obdelati veliko informacij in se orientirati v fizičnem, zaslonskem ali miselnem okolju, na katero se te informacije nanašajo. Z branjem knjig se, ravno obratno, urimo v vzdrževanju pozornosti na en sam problem ali zgodbo; ta sposobnost nam v kombinaciji s širjenjem in poglabljanjem besedišča pomaga usvajati informacije tako, da lahko z njimi mislimo. Če v kaj, verjamem v zmagovito kombinacijo knjig in zaslonskih medijev.
Ob zori digitalne dobe branje tiskanih knjig ponuja miselno in čustveno protiutež hektičnosti zaslonskih medijev.

6) Branje leposlovja je trening za vživljanje v misli in čustva drugih in za razumevanje čustev in misli, ki poganjajo nas same. Ko berem roman, se vanj vživim, najpogosteje tako, da se poistovetim z njegovimi junaki. Ti junaki so lahko drugačnega spola kot jaz, lahko so druge starosti ali drugačnih političnih nazorov, lahko so pripadniki drugih etnij ali nacionalnosti ali pa so se »rodili« v drugačnih zgodovinskih okoliščinah od tistih, v katere sem kot bel, blago rovtarski Evropejec moškega spola kulturno in politično ukoreninjen. Ko se z branjem prestavljam v kožo ljudi, včasih radikalno drugačnih od mene, s tem vzpostavljam tudi distanco do lastnih nagnjenj, čustev in vrednot, jih postavljam pod vprašaj ter v drugem koraku spreminjam ali pa utrjujem. Z branjem torej ne uživam le v zgodbah, ampak tudi izvajam vaje v izpraševanju samega sebe in s tem v omejevanju lastnega ega, včasih pa tudi v prepričevanju drugih in v sodelovanju z drugače mislečimi. Vse to počnem bolj intenzivno kot pri gledanju filmov in igranju računalniških iger, kjer so liki, krajine in zgodbe s svojo telesnostjo, stasom in glasom že pred mano; kadar berem, si jih moram šele ustvariti v glavi. Z branjem zato razvijamo domišljijo ter sposobnost prepričevanja in sodelovanja. Te sposobnosti so ključne za uravnoteženo osebno življenje in za uspešno preživetje na delovnem mestu.

7) Raziskava o bralni pismenosti odraslih v članicah OECD je pokazala, da so odrasli s srednjo izobrazbo, ki so se rodili v družinah z vsaj srednje velikimi domačimi knjižnicami, bralno in matematično enako pismeni kot odrasli s končano univerzitetno izobrazbo, ki so odrasli v družinah z majhnimi knjižnicami ali brez knjig. Kar zadeva bralno in matematično pismenost, z branjem knjig lahko preskočimo eno stopnjo izobrazbe – in to ni dobro le za nas, ampak tudi za družbo, v kateri živimo.

8) Primerjave indeksov inovativnosti in sreče z bralnimi navadami v posameznih državah kažejo, da so države z razvitimi bralnimi navadami praviloma inovativnejše in srečnejše od držav, kjer ljudje ne berejo.

9) Tako kot smo ljudje pri fizičnem delu zaradi izuma strojev postali bolj učinkoviti, smo zaradi informacijskih orodij bolj učinkoviti tudi pri intelektualnem delu. Knjige, časopisi, računalniki in jutri umetna inteligenca so svojevrstne mišljenjske proteze, ki nam pomagajo več, hitreje in bolje misliti z bistveno večjo količino podatkov. A stroji nam pri intelektualnem delu ne pomagajo prav dosti, če ne znamo misliti z lastno glavo – z lastno glavo pa znamo misliti le, če imamo dovolj široko in globoko besedišče in če obvladamo osnove analitičnega mišljenja. Vse to si najlažje pridobimo z branjem knjig. Knjižno branje je zato ena od osrednjih osnov za to, da splet iz komunikacijske igrače preraste v orodje za mišljenje. Seveda ob predpostavki, da si izbiramo primerno raznoliko in zahtevno bralno dieto.

10) Jezik, s katerim živimo od zibke naprej, z njim odraščamo in se zlivamo z okoljem, je jezik, v katerem najlažje ubesedimo svoje misli in čustva. Toda znati več jezikov je kognitivna prednost, saj si s tem, ko govorimo in beremo v različnih jezikih, odpiramo vrata v nove miselne in čustvene svetove. Ta prednost šteje le, če imamo jezikovo sidrišče: če iz maternega jezika odhajamo v druge jezike in se vanj vedno znova vračamo zato, da v njem lahko povemo, slišimo in razumemo več. Če tega ne počnemo, slovenščina izgubi svoj smisel: brati in misliti v maternem in hkrati biti vešč tujih jezikov je zato osnova kognitivne prednosti, ki jo imamo kot mali narod. Da ta prednost obstaja, mimogrede, govori podatek, da je med desetimi najbolj inovativnimi državami na svetu šest takih, ki imajo manj kot deset milijonov prebivalcev.

Med temi desetimi razlogi zanalašč nisem navedel pomena in vloge slovenščine za naš nacionalni obstoj in identiteto. Jamranja, da nas bo pobralo, če kot nacija ne bomo skrbeli za knjige v slovenščini, imam vrh glave dovolj in vsakič, ko ga slišim na otvoritvi Slovenskega knjižnega sejma, me prime, da bi pobegnil iz dvorane. To jamranje je naš odnos do branja spremenilo v obvezo, ki jo, tako kot vsako obvezo, skušamo zaobiti, kadar se le da. Nerodno pri tem je le to, da smo prezrli, da s tem sami sebe pohabljamo v miselno manj sposobna bitja.
Zadnji čas je, da to miselnost presežemo.