Zakaj Kitajce hvalijo levičarji, z njimi pa poslujejo desničarji?

Kitajska je – vsaj  v teoriji – največja komunistična država na svetu. A hkrati je tudi največja kapitalistična država na svetu.

Svet v skodelici čaja: Kako so Kitajci premagali revščino

Zorana Baković je vse velike spremembe na Kitajskem videla od blizu, tokrat pa je v podkastu Svet v skodelici čaja razlagala, kakšne politične prijeme uporablja kitajska oblast za dosego ekonomskih ciljev.

»Videla sem pravo komunistično Kitajsko, torej čas, ko nihče ni imel ničesar drugega razen kolesa. Videla pa sem tudi obdobje, ko si lahko na Kitajskem postal milijarder in si privoščil vse, kar si lahko zamisliš.«

Ko občudujemo kitajske stolpnice, je treba vedeti, da so jih gradili revni priseljenci s podeželja. FOTO: Grant Neuenburg/Reuters

Vprašanje je, kako takšen sistem ustrezno poimenovati. Morda državni kapitalizem? »Nisem več prepričana, da je komunistični partiji še mar, da bi se vrnila k utopiji komunistične družbe, torej v brezrazredno družbo brez zasebne lastnine. Vse, kar vidimo, je, da gre Kitajska v nasprotno smer. Tako imajo državni kapitalizem, znotraj tega pa obstajata zasebna pobuda in prosti trg, kjer še zdaleč ni zgolj državni kapital.«

Ena od lastnosti komunizma naj bi bilo brezplačno šolstvo in zdravstvo, kar pa na Kitajskem nikakor ne drži.

»Kitajska se imenuje socialistična država, a dejansko ni socialna država. Zdravstvo in šolstvo nista bili nikoli brezplačni. Na najboljših šolah ni dovolj prostora za vse, zato marsikdo plača visoko šolnino. Še težje je v zdravstvu. Zdravstvena zavarovanja so pogosto takšna, da so participacije tako visoke, da moraš za eno operacijo plačati nekaj tisoč dolarjev, in tega si ne more privoščiti vsak.«

Bistveno drugačen pogled imajo tudi na delitev, kdo je levičar in kdo desničar. »Ko rečeš, da je nekdo na Kitajskem levičar, je to zelo negativno, saj pomeni, da ga vleče na konservativno stran, konservativna stran pa pomeni, da si antireformist. V dokumentih komunistične stranke je sicer zapisano, da je ultralevičarstvo za Kitajsko celo bolj nevarno kot malo desničarstva.«

In kaj potem pomeni, če si na Kitajskem desničar? »Redko boste slišali nekoga reči, da je desničar, ker niti ni natančno znano, kaj bi to pomenilo. Četudi se nekdo zavzema za popolnoma prosti trg ali za neoliberalizem, ga ne boste slišali, da se predstavlja kot desničar.«

Zorana Baković: Kitajska se imenuje socialistična država, a dejansko ni socialna država. FOTO: Luka Maček

Sčasoma se je zato pojavila nova kategorija – neolevičarji. »To so tisti, ki so že v 90. letih razumeli, da reforme, kakršne so, vodijo do velikih razlik v premoženju in da se dejansko le povečujejo, ne zmanjšujejo. Niso kaj prida priljubljeni, niti jih ni veliko. Obenem pa se zavzemajo za krepitev nacionalizma, predvsem v odnosu do tujine.«

Kitajska kot imperij namreč ni poznala koncepta nacionalizma, kar se je spremenilo šele v prvi polovici 20. stoletja. »Nacionalizem je postal nujen za oblikovanje nacionalne zavesti. Takrat je med kitajskimi intelektualci veljalo, da je treba biti navzven nacionalist in navznoter demokrat. Doma so želeli vse zadeve reševati demokratično, do zunanjega sveta pa so se obnašali nacionalistično, da zaščitijo nacionalne interese.«

»Država je ljudem pomagala, saj jim je dovolila, da so prišli v mesta in neusmiljeno delali.« FOTO: Tyrone Siu/Reuters

Precej levičarjev po svetu kaže na kitajski napredek, ki je posledica planskega gospodarstva, a pri tem le redko povedo, da kitajski delavci delajo bistveno več kot evropski in ameriški delavci. »Na Kitajskem velja sistem 996 – delo od devetih zjutraj do devetih zvečer, šest dni na teden. Mlajše generacije so se temu začele upirati, čeprav Jack Ma, lastnik Alibabe, razlaga, da je sistem 996 velik privilegij kitajske družbe.«

Kitajska – dobrohotna diktatura, ki noče biti demokratična Amerika

Ko torej občudujemo kitajske stolpnice, je treba vedeti, da so jih gradili revni priseljenci s podeželja. »Nesporno dejstvo je, da je Kitajska iz revščine dvignila več sto milijonov ljudi. Država je ljudem pomagala, saj jim je dovolila, da so prišli v mesta in neusmiljeno delali. Marsikdo od njih je zato doma na vasi celo pustil svoje otroke. A ko sem videla, v kakšnih razmerah delajo, kakšna je njihova prehrana in kje spijo, mi je bilo jasno, da bi v kaj takega privolili le redki delavci v Evropi.«

V nadaljevanju podkasta pa poslušajte še, kakšne so delavske pravice na Kitajskem, kako se organizirajo sindikati, pa tudi, kakšne so razlike premoženja v Tajvanu.