V nadaljevanju preberite:

Ateistka sem zato, ker je v mojem življenju ljubezen boginja in svetinja. In v svoj tempelj ne pustim vstopiti občutku izvirnega greha, ker ga nisem zagrešila, in svojega sveta za nobeno ceno ne bom gradila na stebrih strahu, ker se v strahu ne govori svobodno. Zavedam se, da to pomeni tudi tveganje osamljenosti v trenutku, ko bi morda lahko z molitvijo ublažila trpljenje, pregnala žalost ali pozdravila bolečino. Vendar ne morem živeti z občutkom krivde, ki se nenehno dotika smrti kot rešitve, relativizira lepoto obstoja in mi ne dovoli ljubiti transkontinentalno in transcivilizacijsko, z razigrano zavestjo, da so, kot je to dejal hinduistični filozof iz 19. stoletja Swami Vivekānanda, »vse razlike na tem svetu samo stvar stopnje in ne vrste, kajti skrivnost vsega je enost«. Enost in ne edinstvenost. Ne morem se odreči občutku, da je svet od nekdaj eno veliko, božansko, prekrasno – eno.