Zakaj sploh, če nas nihče ne gleda

In ker nam to postaja vse bolj všeč, postajamo vse bolj videni in zato pasivni, pridni, ubogljivi, nenevarni.

Objavljeno
20. julij 2019 06.00
Posodobljeno
22. julij 2019 11.58
Pravica do zasebnosti, ki je do nedavnega veljala za temeljno vrednoto demokracije, se v sodobnem svetu raztaplja kot najstničino ličilo za oči. FOTO: Maxim Shemetov/Reuters
image
REUTERS Pravica do zasebnosti, ki je do nedavnega veljala za temeljno vrednoto demokracije, se v sodobnem svetu raztaplja kot najstničino ličilo za oči. FOTO: Maxim Shemetov/Reuters
Bila sem ena tistih, ki jo je bilo strah nove tehnologije. Še vedno me je. Spomnim se, kako me je Jonas Žnidaršič, pionir, ki je naše računalnike naučil pisati č, š in ž, pred mnogimi leti, ko sem dobro začela pisati za Delo, poklical, da mi bo naredil blog. Upirala sem se, on je vztrajal, spomnim se njegovih besed: Ne bodi no tako zavrta.To je prihodnost. In potem sem na svoj prvi blog, ki mi ga je odprl, z nelagodjem napisala en sam stavek. Nekaj v smislu, Tole je zame prvič ... In potem se je usulo. Žaljivke, posmehovanja, dolgi traktati o tem, kako je ta blogerka »precenjena« … Cel kup ljudi, ki so imeli dovolj časa, da so se vtaknili v blog, ki ga sploh ni bilo.

Ne, hvala, sem rekla, tega res ne potrebujem. Blog z enim samim stavkom je od takrat sameval, komentarjev nisem več brala. In to je bil začetek. Jonas je imel prav, blogi so kmalu postali fenomen, potem so jih nadomestili vlogi, pa influencerji, pa youtuberji … Svet je postal poln vplivnežev, še več je bilo spletnih trolov, ki so komaj čakali, da lahko izrazijo svoje frustracije.

Prav tako dolgo sem mencala pred facebookom, ga prezirala in se ga bala, tako kot se bojimo veliko stvari, ki jih ne poznamo. V usodo sem se vdala šele, ko je FB postajal pase in démodé. A FB se je presenetljivo izkazal za fino orodje za deljenje relevantnih člankov mojih kolegic in kolegov, mojih dolgih intervjujev za Sobotno prilogo. Predstavljal je potrditev teorije, da se berejo tudi kompleksnejši, daljši članki. Zdaj mora biti vmes, da pozornost ne zastane, tudi kakšna bolj osebna fotografija. Ni težko. Velikokrat je prijetno. Velikokrat se zaziblješ v iluzijo, da skupaj s svojimi prijatelji pomagaš soustvarjati nekaj lepega, dobrega. Včasih se to tudi res zgodi.
image
Nihče ni imun pred senzacijo, ki jo v možganih vzbujajo všečki, s tem se bo treba sprijazniti. FOTO: Reuters

Zanimivo pri tem je, kako se pri vseh nas, tudi tistih, ki mislimo, da smo že zaradi svojih let na to imuni, spreminja meja, do kod lahko gremo v objavljanju, koliko več si dovolimo, kako nam vse bolj pašejo všečki, kako pogosto, namesto da bi dokončali svoje delo, poskrolamo po twitterju, facebooku ali instagramu … Čisto tako, da si »razstresemo možgane«. In si jih res?

Raziskovalci na univerzah v Wisconsinu, Utahu in Berlinu so ugotovili tisto, kar večinoma že vemo, da ima celo navidez brezciljno brskanje po instagramu veliko bolj destruktiven vpliv na našo psiho, kot bi si lahko mislili. Pri uporabnikih se zelo pogosto pojavijo občutki depresije, osamljenosti in zmanjšanega samospoštovanja, pravijo raziskovalci. Najbolj negativni vidiki so se pokazali pri deljenju lastnih in opazovanju tujih fotografij lepih, mladih, slavnih, popolnih.

Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo? postavi retorično vprašanje v knjigi Videni (ZRC SAZU, 2019) antropolog Dan Podjed in nas popelje skozi vse segmente sodobne družbe pod pogledom velikega brata, v celice panoptikuma, skozi novo instant zvezdništvo, poudarjeni ekshibicionizem, voajerizem, skozi zasvojenost z všečki in potrebo po razkazovanju pa vse do trendov v pornografski industriji in novih sistemov nadzora.

V knjigi Videni opiše čisto običajen, fiktivni prizor: najstnica, ki se skrbno naliči, potem eno uro poskuša posneti optimalen selfi in ga v dvomih, ali je res dovolj dober, objavi na instagramu in potem čaka na prvi všeček. Ki ne pride. Ni srčka, ni lajka, v naslednje pol ure nenehno preverja svoj profil, čaka na pričakovani odziv. Ker ga ni, se njeno razpoloženje vidno slabša, njena samopodoba nevarno zaniha, dokler se ne zjoče in se ličilo skupaj s solzami razmaže po obrazu. V tistem hipu se zasliši znani zvok mobilca, prileti nekaj všečkov in srčkov, svet postane lepši in prijaznejši. Čas je za novo objavo.

Nihče ni imun pred senzacijo, ki jo v možganih vzbujajo všečki, s tem se bo treba sprijazniti.

In nihče ni imun pred tistim, čemur se Podjed prav tako izčrpno posveča v knjigi, te lakote po pozornosti, in družbi nadzora, v kateri smo.

Pomislimo, kako torej zaskrolamo po FB-ju ali Instagramu, kako mimogrede preskočimo tiste poste, ki so preveč dvoumni, ker se ne moremo v nekaj sekundah odločiti, ali naj podpremo pobudo za izpustitev Juliana Assanga ali ne, ali podpiramo to kampanjo ali ne, in skrolamo naprej, lepotica v kopalkah znamke diesel, Madonna, ki promovira album Madame x, psihadelične podobe Alana Hranitelja, pretresljiv članek o beguncih, sončni zahod, članek Videmška in Matjaža Krivica o Litiju, kužek, dva kužka, rimski panteon, nova knjiga, plaža, polna luna, ki je vedno tako žalostno majhna, tako nevredna tega, kar vidimo v resnici.

Podjed omenja, kako se v eni od epizod Netflixove tv-serije Črno ogledalo, ki se dogaja v bližnji prihodnosti, znajdemo v svetu, kjer ljudje s pomočjo očesnih vsadkov in mobilnih naprav delijo svoje dejavnosti z drugimi, ti pa jih nenehno ocenjujejo od ena do pet. Ko ena od protagonistk Lacia želi zaprositi za popust pri stanovanju, v nepremičninski agenciji pojasnijo, da bi ga lahko dobila, če bi se njena ocena 4,2 povzpela na vsaj 4,5. Nadaljevanje je dramatično: Lacia se poda na pot ugajanja za višji količnik ocene njenega obnašanja, a se zgodi ravno nasprotno. Fantastika ali resničnost?

Bookerjev nagrajenec, avstralski pisatelj Richard Flanagan, mi je septembra lani, ko sva v Zagrebu končala intervju, razlagal, kako je ravno prišel z velike turneje po Kitajski in kako ga je šokiral sistem nadzora, ki se je razrasel na vse segmente družbe. Napačen prehod čez cesto – minus točka. Neprimerno obnašanje otrok v vrtcu – minus točka. Če državljani v Šanghaju ne obiskujejo sorodnikov v domu za ostarele – nižja ocena. Spet v drugi provinci se ocena zniža, če ima družina več kot tri otroke. Država pridobiva nadzor nad podatki, ki vključujejo vse, od tega, kaj kdo pije, do tega, s kom se druži, kje odvrže odpadek, kakšna družbeno koristna dela izvaja … Vse to se sešteva pri oceni dobrega vzornega državljana, na podlagi katere bo dobil posojilo ali ne.

Torej ne govorimo več samo o ekshibicionizmu in poplavi popolnosti na spletu, ki oblikuje možgane najmlajše generacije, govorimo tudi o tem, da se orwellovska družba vrača in da imajo Mark Zuckerberg in drugi fantje, ki so jo soustvarili, zavarovane podatke in prelepljene kamere in visoke ograje okrog svojih vil.

Pravica do zasebnosti, ki je do nedavnega veljala za temeljno vrednoto demokracije, se v sodobnem svetu raztaplja kot najstničino ličilo za oči, zapiše Dan Podjed.

»Vemo, da Zuckerberg trdi, da bomo kmalu imeli samo en, spletni jaz. Nobenih skrivnosti. A že Gabriel García Márquez je rekel, da ima vsak od nas pravico do zasebnega, javnega in tudi do skrivnega življenja. In prav zasebno in skrivno življenje vsakega posameznika sta vedno predstavljala nevarnost za pretekle totalitarne režime, vedno so ju hoteli uničiti,« me je takrat v pogovoru potolažil  Richard Flanagan. »V naših zasebnih in skrivnih življenjih ljudje razumemo, da nismo samo ena oseba, da smo lahko veliko različnih oseb, ki imajo veliko možnosti. V tem prostoru leži svoboda in dostojanstvo. Nas kot človeških bitij.«

Kam torej vodita obsedenost s pogledi drugih in potreba po nenehni vidnosti, je vprašanje, s katerim se že leta ukvarjajo neodvisni raziskovalci. Družbeni mediji so sprva obljubljali demokracijo, omogočali so, da se ljudje povežejo in stopijo skupaj za dobro stvar, zdaj pa, kot je nedavno rekel tudi angleški igralec Hugh Grant v podkastu za Variety, »kažejo na strašljiv triumf tehnologije nad demokracijo«. »Trump se ne bi mogel zgoditi brez manipulacije facebooka, prav tako ne brexit,« pravi igralec. Rešitev za Granta je radikalna: ukinitev družabnih omrežij. »Naša življenja so bila čisto spodobna brez tega, mar ne?«

Družabna omrežja imajo več obrazov, ekshibicionizem je le eden od njih. Postali smo svoje lastne televizije, svoji lastni oddajniki, svoji ustvarjalci lastnega imidža. Delimo vtise, novice o dobrem filmu, dobri knjigi, s tem ni nič narobe. A koliko in kdaj je preveč, kdaj zaidemo v nenehno preverjanje odziva drugih in kdaj to postane odvisnost, ki nam trga na kosce še tisto malo pozornosti? A tako kot bo vsa pitna voda na planetu enkrat v rokah korporacij, tako je najbolj verjeten scenarij, da bomo privolili v še več kamer, merilcev, ogledal, velikih očes, da se bomo sami priključevali in se razdajali, sami nadzorovali svoja ravnanja, v zameno za male nagrade velikih bratov. Aplikacija še za bolj popoln selfi, za merjenje srčnega utripa, za google maps, brez katerih si že težko predstavljamo »izlet v neznano«.

Eden od možnih scenarijev prihodnosti bo ta, ki ga gledamo v serijah: vsemogočne elite bodo s podatkovnimi orodji nadzorovale in obvladovale svet, a pri tem ne bodo potrebovale represije, ker se jim bomo ljudje podredili prostovoljno, v zameno za udobje. Za novo aplikacijo.

»Za drugačno prihodnost bo treba postati manj družaben in bolj neviden,« zapiše kolega Lenart J. Kučić v spremni besedi Podjedove knjige. »Treba bo zahtevati nadzor nad podatkovnimi orodji, si prisvajati lastništvo nad lastnimi podatki in se boriti za pravico do zasebnosti.«

Ampak. Vedno je ampak ... Nečimrnost je tisti greh, kjer se v grških tragedijah začne vse. Nečimrna sem. Vi tudi. Tudi to smo, človeška bitja, ganljivi voajerji in ekshibicionisti hkrati, nezmožni ohraniti svojo zasebnost zaradi trenutka ugodja, igre korenčka in palice ali droge sreče, ki nam otopi čute in ugasne akcijo. Nekaj takega, kar je Aldous Huxley v distopičnem romanu Krasni novi svet imenoval soma. Nekaj, kar vzameš zato, da ne razmišljaš, da » predvsem in samo uživaš«.

In ker nam postaja vse bolj všeč, postajamo vse bolj videni in zato pasivni, pridni, ubogljivi, nenevarni. Ali smo zato tudi bolj ustvarjalni? Ali smo zato tudi bolj aktivni, razmišljujoči, učinkoviti? Svobodni ne bomo nikoli, že zaradi našega značaja ne. V njem je zapisano vse tisto, kar s pridom uporabljajo tisti, ki so iz lastnih frustracij ustanovili dvignjene palce in srčke, s katerimi ocenjujemo druge, oni so ustvarili vzporedne svetove, v katerih se izgubljamo, se od njih poskušamo ločiti in se ponovno vračamo, ker vse, kar počnemo, nima smisla, če tega ne moremo deliti. Hotel California, kultni komad Eaglesov, še nikoli ni zvenel tako apokaliptično: You can check out any time you like, but you can never leave. Lahko se odjaviš, kadarkoli hočeš, toda nikoli ne boš mogel oditi.