Žal mi je, vse je res

Odgovor Spomenki Hribar

Objavljeno
18. avgust 2018 07.09
Posodobljeno
18. avgust 2018 07.57
FOTO: Leon Vidic/Delo
Jože Možina
Jože Možina
V novinarstvu normalnih demokracij ni boljšega, kot biti na srečni strani resnice, ki omogoča čisto vest in boljši spanec in, če gre za pomembna razkritja, še javno odobravanje. Kaj se dogaja pri nas, ko se v medijih vsiljuje norma, da se za dejstva proti centrom moči ne izplača izpostavljati, da te pustijo na cedilu in je pravzaprav bolje upogniti hrbet?


Udba in sodelavci


Nekaj dni po pogromu v aferi Intervju me je na RTV iskal nekdanji agent SDV. Povedal mi je, da je to, kar se mi dogaja, »udar podzemlja, bivše Udbe, ki je brezobzirna, z lovkami povsod, tudi v tej hiši«. Govoril je o usklajenem napadu v poglavitnih medijih, ki jih obvladujejo »oni«. Ni pozabil dodati, da se bo po javnih in direktnih napadih sproti odvilo tudi podtalno, umazano, z govoricami in lažjo. Ob slovesu je opisal, kdaj se je v njem prelomilo. Pred osamosvojitvijo je bil med udbovci, ki so vsako leto okrog 1. novembra tudi več tednov noč in dan v kamufliranih šotorih stražili nad brezni v Kočevskem rogu, in skrivoma fotografiral svojce pobitih, ki so prihajali na morišča. Milica jih je potem prestregla, vse popisala in kaznovala. V spominu mu je obležala podoba ženske v črni ruti, ki je pred jamo prišla z dečkom in deklico, verjetno vnukoma. Tudi njo so fotografirali, ujeli in komandir milice je nato vpil nanjo pred otrokoma in jo poniževal; ona pa je le izdavila, da je želela prižgati svečo. Kričal je nanjo, da »razdvaja narod in blati ugled borcev«.

V novinarstvu je vedno bojazen, da storiš napako in imaš potem težave. Dobro, to se zgodi vsakemu, a praviloma ni tako usodno, kot je npr. v medicini ali letalstvu. V povezavi z zgodovino je najslabše, če se ti prikrade falsifikat, trditev, da spregledaš nekaj, kar ne drži. A še huje in moralno zavrženo je, če podležeš močnim, glasnim, zato ker so vplivni, na oblasti in te lahko prizadenejo, izsiljujejo, zamenjajo, in zatajiš šibke, ki ti ne morejo nič. Temu so podlegli številni.

Nisem posebno pogumen človek, a vendar mi je opisano tuje. Zato me toliko bolj čudi in žali, da se moram braniti zato, ker smo v intervjuju z dr. Dežmanom predstavili v stroki že znana dejstva v zvezi z razmerji med žrtvami in storilci med vojno in po njej, glede odnosa do grobov in morišč protirevolucije, pa tudi hipokrizije glede posmrtnih ostankov partizanskih borcev, kjer je bilo na primerih povedano, da je tudi borčevskemu vrhu zanje malo mar. To, da je komunistična gverila med vojno pobila več Slovencev kot sovražnih vojakov, da je več ljudi pomorila po vojni kot med njo in podobno, pa je povsem dokazano. Kdo ima problem, če se podoba druge svetovne vojne na Slovenskem in obdobje po njej spreminja v skladu z neizpodbitnimi dejstvi? Je kriv tisti, ki dejstva predstavi?


RTV kot otok avtonomije in zveza borcev


Če kdo, je javna televizija medij, ki si lahko in si mora privoščiti, da ni tabujev o pomembnih javnih vsebinah. Pa tudi, da ne naseda tistim, ki trdijo, da je tema »preveč občutljiva«, saj je to le manever prikrivanja zagovornikov revolucije, ki je zamolčano zlo povzročila, ne pa interes svojcev in demokratične javnosti, ki nedolžnih žrtev ne deli na »naše« in »vaše« in ki si govora o teh zgodovinskih dejstvih želi na vseh ravneh. Tema je podobno občutljiva, kot so holokavst, porajmos, gulagi, grozodejstva fašizma in nacizma, le da so komunistični zločini pri nas v večji meri še zamolčani in občutljivi za tiste, ki so jih zagrešili, in njihove somišljenike.

Če kdo, je javna televizija tista, ki je pri razkrivanju najhujšega kriminala – kar pomori so – na strani desetletja zamolčanih, šibkih in brezimnih. Na RTV smo ustvarjalci različnih strok, sam sem dober poznavalec slovenske novejše zgodovine, posebno začetkov medvojnega razkola, pa tudi povojnih pomorov, saj sem med redkimi, ki je videl njihovo razsežnost in govoril s številnimi pričami. Zato se pogosto in po mnenju nekaterih tudi pogumno, vsekakor pa zavestno izpostavim, ko gre za obravnavo največjih zločinov na slovenskih tleh. Saj je res, kar pravijo: kaznovanje odgovornih ali vsaj razkritje dogajanja je ključ, da se zločini ne ponovijo. To velja za grozodejstva nacizma in komunizma, katerega nosilci so pri nas ukazali ujetnike pobiti in poskriti v jamah in breznih, zločince pa nagraditi s privilegiji in zaščito pred kaznijo do današnjih dni. Še več; tudi njihovi dejanski ali ideološki nasledniki so del privilegirane kaste, ki zdaj prek politike in medijev, ki jih obvladujejo, raziskovalcem medvojne in povojne zgodovine kričijo, da razdvajajo narod, da širijo sovraštvo. Perverzno, seveda in povsem prozorno s strani tistih, ki ne zmorejo niti toliko dostojanstva, da bi vrnili na reverz pridobljene preproge, umetnine in pohištvo meščanskih družin, ki jih je režim oropal in povečini pomoril ali izgnal.

Moje prednike so zaradi pogumnega domoljubja, sodelovanja s Tigrom, že pred vojno preganjali in zapirali fašisti, med vojno zaradi delovanja za partizane nacisti, po vojni pa še komunisti. Kljub temu da nimam nobenega sorodnika, ki bi bil žrtev medvojnih ali povojnih pomorov, se mi zdi samoumevno postaviti se načelno proti okrutnemu ravnanju in zločinom vseh totalitarizmov, za dostojanstvo živih in mrtvih. To so vrednote mojega sveta, to sem jaz z vsemi siceršnjimi pomanjkljivostmi vred, in te drže, ki je nimam za nič posebnega, ne morem in nočem zatajiti. Četudi vidim ob sebi oportuniste, ki govorijo enako, se strinjajo, in ko je ugoden veter, podpirajo, a ko je treba odsekati in se postaviti na stran neprijetne resnice, že ob pišu z nasprotne strani molčijo, se skrijejo ali celo ravnajo proti resnici in podležejo, upognejo hrbet pred močnimi.

Vplivi zveze borcev na RTV imajo dolgo zgodovino in za dogajanje pred letom 1990 lahko rečemo, »je bilo pač tako«. Vendar tudi po tem, ko so npr. pri gradnji avtoceste pri Teznem naleteli na tisoče po vojni pomorjenih, je v montažo prispevka za večerna poročila prišel – seveda na povabilo urednika – šef zveze borcev, general Dolničar, in imel »koristne napotke«, kaj bo v prispevku in kaj ne. Borčevski zgodovinarji so si tudi kot cenzorji ogledovali pomembne oddaje pred predvajanjem. In ko so nepozorni uredniki leta 2004 spregledali, da sem naredil odličen, pozneje večkrat nagrajen dokumentarni film Zamolčani – moč preživetja, ki ni bil všeč zvezi borcev, so v zadnjem hipu, na pritisk takratnega predsednika programskega sveta Janeza Kocijančiča, umaknili oddajo s sporeda in jo hoteli cenzurirati. (To, da so jo nadomestili z oddajo Rdeči veter in pozneje Zajedalci, je žal res.) Takrat se je javnost prvič uprla, hotela svojo oddajo, jo dobila in nagradila z rekordno gledanostjo. Tudi tokrat, za intervju z Dežmanom, ko je poleg številnih pohval na RTV priletelo nekaj kritik in nestrpnih napadov ZB in SD, so nekateri reagirali kot v transu in strahu, letali so po hiši, kot da gre za izredne razmere. Pa če ponovim za g. Marjanom Kokaljem: »Kdo je to strašno oko, ki gleda?« Če bi se pritožila Karitas in kaka stranka s krajšo zgodovino, se nihče ne bi vznemirjal in bi, verjamem, v kali zavrnili neosnovane napade in žalitve avtorja.
 

Na kateri strani si?


Ko prebiram zapise akterjev gonje proti oddaji Pričevalci in meni, ki sem očitno poglavitna tarča, intervju z dr. Dežmanom pa le povod, je razvidno naslednje: med močnejšimi napadalci so izključno taki, ki jih proži interes, lahko je ideološko prestižni, a v ozadju so službe, privilegiji, skratka, koristi njih in njihovih prednikov/potomcev, zato napadajo v zaščito tistega, kar nagonsko čutijo, da so pridobili tudi v okviru pridobitev revolucije, ki je okradla in pobijala, da je lahko nastala nova nomenklatura. Pri napadih primitivno odkrito, kot so vajeni iz komunizma, brezsramno uporabljajo laž, kot Tit Turnšek, ali bolj rafinirano manipulacijo, kot gospa Spomenka Hribar. Dejansko polzijo med ignorante, nekateri že zagovornike zločinov in precejajo kri nedolžnih, misleč, da se bo spremenila v studenčnico, v kateri si bodo oprali roke. Ne bo šlo. V razponu zgodovine bo glede teh vprašanj ostalo le dvoje. Na eni strani civilizirani ljudje z ničelno toleranco do vseh oblik nasilja vseh režimov, levih in desnih, in na drugi tisti, ki bi iz obsodbe zla izvzeli žrtve in nosilce ideologije, ki jih je indoktrinirala, dajala občutek varnosti, pomembnosti, ki jim je dala privilegije. Ti sedaj napadajo in zahtevajo ukinitev, odstranitev, cenzuro in so organizirali sramoten miting proti javni televiziji, ker želijo tako, ki bo le zanje, kot nekoč, ko ne bo nič takega, čeravno resničnega, kar bi vznemirilo njihov spanec. Dva aktivista, bivša miličnika, sta odkrito grozita avtorjem oddaje …

Na nasprotni strani stoji množica posameznikov in skupin, ki so dvignili glas za nazorsko pluralno javno televizijo, proti enoumju, za Dežmana, za Možino, za Pričevalce. V nasprotju s privilegiranimi bodo imeli zato, ker so se izpostavili, kvečjemu težave, saj niso na strani nomenklature, ki avantgardno deli službe, položaje in privilegije. Industrijski fevdalizem, je to nekoč poimenoval Milovan Djilas. Nekateri od teh, ki so se oglasili, imajo pomorjene sorodnike, družinske zgodbe, mnogi samo čisto vest, kot na primer vnuk partizana, dr. Aleš Štrancar, ki je Turnšku zabrusil: »Ti prepovedujem, da govoriš v imenu vseh borcev. V kolikor s takimi nizkotnimi napadi ne boš prenehal, te bom prisiljen kazensko ovaditi, saj v slovenskem narodu vzpodbujaš in širiš sovraštvo ter hujskaš ljudi.«
 

Pričevalci, slaba vest in »ukinimo avtorja«


Gospa Spomenka Hribar je prestopila mejnik spodobnosti, ko je napadla avtorja in oddajo Pričevalci, kjer so pravico do javnega spomina dobili številni potlačeni in ustrahovani. Njo to vznemirja in takih oddaj na javni televiziji ne bi smelo biti. Ne motijo je pošastne izjave Tita Turnška, ki drugače od svojih predhodnikov, ki sta partizanske pomore obžalovala, povojno početje opravičuje, napada ustavni red in žali svojce tisoče pomorjenih, ki so tudi uradno nedolžni. Ne moti je tudi restavriranje ideologije komunizma, ki je poleg nacifašizma uničila toliko človeških življenj, družin, gospodarstev in usodno okrnila čut za pravičnost in normalnost. Ni se oglasila, ko je maziljena umetnica zabrusila svojcem pomorjenih, naj si svečo zataknejo v rit, če ne vedo, kje so pokopani njihovi dragi. Gospe Spomenke tudi v dejanskem zagovoru borčevskih pritiskov ne vznemirja dejstvo, da so štirje v avtentičnih partizanskih dokumentih omenjeni komandanti in politkomisarji, Tone Vidmar, Bojan Polak - Stjenka, Janez Hribar in Alojz Popek, vpleteni v pomor petdesetih Romov v Iški maja 1942, še vedno narodni heroji! Na mestu bi bila pobuda, da se zveza borcev, če želi gojiti vrednote partizanstva, vsaj od takih distancira in jim odvzame časti, saj vendar pomori Romov in podobni zločini, upajmo, ne sodijo med vrednote NOB?

Ni zaslediti, da bi Hribarjeva javno obsodila ljubljansko mestno oblast, ki zavrača pokop nesrečnih romskih žrtev na Žalah, čeprav je župana Jankovića nekoč videla kot edinega rešitelja za Slovenijo. Kako normalno bi bilo in blagodejno, če bi se oglasila v zagovor teh, a slovenska stvar tudi po njeni zaslugi v svoji dominantni atmosferi noče biti več normalna. Kako drugače razumeti drznost privilegirane gospe, ki očita sovraštvo Pričevalcem, in ne tistim, ki ga evidentno širijo in zagovarjajo zločine. Prepričan sem, da kdor ne spoštuje Pričevalcev (ne nujno tudi njihovega avtorja) in se ne pokloni temu fascinantnemu korpusu spominske zgodovine, ki bo z leti le še pridobival vrednost, nima čistih namenov, in to velja za vse, ki za Titom Turnškom, nekaterimi nasledniki partije in bivšimi udbovci, pozivajo k ukinitvi oddaje oz. avtorja. To, da je oddaja pred leti ob bok dobila tudi sorodne Spomine z izključno partizanskimi izpovedmi, nikakor ne ublaži tegob, ki jih njihovi vesti povzročajo Pričevalci.

Sam pa sem vesel, da nam je uspelo posneti vrsto fascinantnih osebnosti, z najstarejšima Borisom Pahorjem in Ivanko Čoha, ki so bili rojeni še pred prvo svetovno vojno. Gospa Spomenka Hribar pa kar trdi, da so bili intervjuji »vedno bolj sovražno« obarvani, kar je povsem neresnično. Kje, kdo? Več sovraštva je v enem pismu Tita Turnška, ki mu sekundira Hribarjeva, kot pa v vseh dosedanjih 144 oddajah Pričevalci. Seveda imajo v oddaji prednost zamolčane zgodbe in zanimive osebnosti, in ne cenzorski kriteriji zveze borcev. A v več kot 30 Pričevalcih nastopajo nekdanji partizani in žrtve koncentracijskih taborišč, ki pa so osvobojeni jarma privilegijev in povedo tako, kot so pač doživeli. Nekaj več kot 20 pričevalcev se je borilo v protikomunističnih enotah, vsaj 13 pa jih je bilo prisilnih mobilizirancev v okupatorsko vojsko. Večina jih je trpela zaradi nacifašizma in komunizma. A slednjega se, zaradi slabe vesti nomenklature, naj ne bi več omenjalo oz. če že, samo tako, da privilegiranci ne bodo vznemirjeni. Seveda ni mogoče vsega naprtiti starim ljudem, zato je gospa Spomenka podcenjujoče do pričevalcev izpostavila »krivdo« avtorja, ki da gostom »polaga v usta primerne odgovore«, kar je že zlajnana krilatica iz ropotarnice zveze borcev. Organizacije, ki si vse od začetka s širjenjem laži, celo s peticijo in mitingi ter grožnjami avtorju prizadeva za ukinitev oddaje. Dejansko jih je davnih spominov starih ljudi strah. Kar ne morejo verjeti, kje se najdejo priče, celo očividci zamolčanih zločinov. Npr. sedaj že pokojna Anica Gruden, ki je 15-letna obstreljena preživela pomor njene družine in je nedavno umrla v Angliji. Njena izpoved pa je posneta in številna druga pričevanja: mobiliziranca o grozotah na ruski fronti, partizanske bolničarke Pavlinove, partizana in zapornika z Golega otoka Iga Sajovca … Na mitingu v Kopru so vsepovprek vpili, da je vse laž, ko vprašamo, kaj konkretno, ne vedo odgovoriti. Skregani so z dejstvi in resnico. Skrajnež, ki mi je grozil pred RTV-jem, mi je na vprašanje, kaj v intervjuju ne drži, le zabrusil, da ga sploh ni gledal. Imel pa je transparent »Dovolj je pričevalcev«, »Zahtevamo izredno sejo programskega sveta«.
 

Ne bojte se …


Ena od pričevalk, zdaj že pokojna Jelka Dolinar, šest let po krivici zaprta, je skoraj šest ur neprekinjeno pripovedovala svojo zgodbo. Ni želela odmora, le kozarec vode. Podobno številni drugi več ur; kako se to sklada s »polaganjem besed v usta«, ne bi znala pojasniti niti dušebrižna gospa Hribar. Zanima me, kako bi pričevanja snemala ona; bi lahko ljudje govorili vse, kar želijo, ali le, kar je »prav«? Bojim se, da je tisto, kar gospo Spomenko Hribar pri Pričevalcih najbolj zanima, pravzaprav njihov molk. Podobno kot to velja za Tita Turnška. Zato ukiniti, cenzurirati, da »bomo imeli mir, naj utihnejo«. S kakšno pravico? Kako si leta 2018 kdorkoli upa oblastno monopolizirati javno sfero, svobodo govora, avtonomijo medija? Prav za to gre!

O komunistični revoluciji in njeni prevladi v partizanskem gibanju so pojmi razčiščeni, le da nekateri ne morejo sprejeti njene zadnje konsekvence, da po kriterijih političnega in ekonomskega sistema maja 1945 ni nastopila svoboda, ampak diktatura. Ne morejo se sprijazniti, da sedaj nekdo z avtoriteto strokovnjaka z doktoratom, kot pravi gospa Hribar, razišče in razkrije nekaj drugega, kot sama misli. Zato izreka »fatvo«, češ da je vse skupaj oživljanje »domobranskega protikomunizma«, a s to zlajnano ideološko etiketo ne reši bremena dejstev.

Sam (kot tudi kolega Dežman) zavračam nasilje vseh totalitarizmov 20. stoletja, vsi so pustili negativno sled tudi med mojimi predniki. Po enakih kriterijih, kar se mi zdi edino normalno, vrednotim nedolžne žrtve nacizma, fašizma in komunizma. In v inkriminirani oddaji intervju, če se nanjo vrnem, je šlo prav za to. Ljudje se čedalje bolj ostro ločimo na tiste, ki absolutno zavračamo nasilje katere koli ideologije, in tiste, ki so zločine komunistov, dokler se je dalo, zanikali ali prikrivali ali pa jih sedaj relativizirajo, celo opravičujejo in s prstom kažejo na drugo stran. In med nami je velika razlika, ne v nazivih, položajih, ampak v moralnem izhodišču. Z napadi, kot jih dopuščajo Turnšku, ki se vrača na izhodišča »vrednot« revolucije, nastaja prepad. Škoda, da gospa Hribar temu sicer malo odmaknjeno, pa vendar v jedru pripomore. Kako drugače razumeti njeno izjavo, da take oddaje »ne sodijo na prvi, sploh na noben program javne televizije.« Seveda je to predrzen signal nomenklature javni televiziji, ki naj ukine moje oddaje, da bodo imeli vplivni mir. Ni čudno, napovedal sem, da bo jeseni v Pričevalcih tragična zgodba družine Mayer, ki ji partizani ubijejo očeta, hči, sedaj 92-letna princesa Pignatteli, pa zatrjuje, da ji je takratni predsednik Kučan priporočil svojo prijateljico odvetnico, ki naj bi jo grdo oškodovala. Že lani je bila v hiši zmeda, ko je mafijsko delovanje Udbe v gospodarstvu in bančništvu do današnjih dni razkril Rado Pezdir, nihče si ni upal po sledi naprej. Nekdanji predsednik Kučan pa se sploh ni odzval mojemu vabilu, da pride v intervju in zadeve pojasni. Morda mu je bliže rešitev, da bi zamenjali voditelja oddaje, in gospa Hribar ga pri tem razume. Napovedal sem tudi objavo pomembnih pričevanj iz Bele krajine v zvezi z okrutnim pomorom 70 Romov pri Mavrlenu julija 1942, ki ga nikakor ni mogoče obesiti nobeni oboroženi kolaboraciji in domobrancem, ker jih takrat še ni bilo.
 

Žalitve »režimskih« zgodovinarjev?


Ker je tem resničnim pastem naše novejše zgodovine nemogoče ugovarjati z dejstvi, na tiste, ki to razkrivamo, letijo očitki, da razdvajamo narod in krnimo ugled borcev. Prav podobno, kot je komandir milice v času enoumja očital vdovi, ki je prišla prižgat svečo v Kočevski rog. Poštenega udbovca je ta sprevrženost odvrnila od služenja režimu in podobno se – s takim podivjanim ravnanjem, kot ga uprizarja Turnšek – dogaja z demokratično mislečimi zdaj. Nihče, kar jih poznam, ne slavi zločinov kolaboracije, nacizma, fašizma, kar bi najraje očitali tisti, ki bi najraje ignorirali zločine komunizma. Tu naletimo tudi na nekatere zgodovinarje »stare šole«. Kljub oprijemljivim dokazom, zgodovinskim virom in literaturi se obnašajo, kot da vsega tega ni, novih spoznanj ne upoštevajo in zavračajo dialog. Te, ki so hkrati dejavni v zvezi borcev ali so med ideološko bojevitimi govorci borčevskih proslav, je Dežman ostro kritiziral. To je zmotilo kritike intervjuja, ki niso mogli nasprotovati njegovi vsebini in so potem vili roke: češ da se je o uglednih zgodovinarjih grdo govorilo. Dežman je bil oster ali bolje – piker, vendar do njihove dvolične nedialoške strokovne drže.

Zgodovinarji dobro vemo, da so komunisti leta 1990, v času, ko je bil na čelu partije Milan Kučan, radikalno uničili arhive, da bi prikrili svoje zločinsko delovanje. A že iz fragmentov, sploh pa grobišč in pričevanj vemo, kakšni sta bili razsežnost zločinov in intenzivnost vsesplošnega terorja nad drugače mislečimi, posebej premožnimi. Kako je Udba vse do leta 1990 izvajala teror in delovala kot mafija. Dežman je bil kritičen tudi do aktualnega šefa zveze borcev in njegovega ožjega kroga. Razlogi so v zanikanju slovenskega holokavsta. Prejšnji predsedniki, tudi v resnici partizani, so po letu '90 zločine obžalovali, sedaj pa pride Turnšek, ki trdi, da so upravičeni, in celo napada sodno rehabilitirane žrtve komunističnega nasilja ter simbolno pomembna spravna sporočila predsednika Pahorja. Pa saj to je noro in to, da je Turnškov cesar nag, je treba povedati z odločno besedo, da bo konec sprenevedanja nad tem, kdo nas v resnici potiska v nevarno sfero sovraštva, kar opravičevanje zločinov nedvomno je.

Dr. Jože Možina, TV Slovenija