Manca Košir: Zame je zdrav človek tisti, ki živi polno in pomirjeno sam s seboj

Lahko bi napisala neskončno dolg literarni uvod in očarala svojo nekdanjo profesorico. Lahko bi naštela vse njene vloge, od muze, spremljevalke umirajočih do ambasadorke branja, avtorice številnih knjig.

Objavljeno
21. marec 2020 06.00
Posodobljeno
21. marec 2020 20.17
Dr. Manca Koššir: Jokala sem malo, veliko premalo. Tudi tega se bolj zavedam šele zdaj. A tako je bilo v moji družini. Še ko je umrl moj brat, nisem videla jokati ne mame ne očeta. FOTO: Mavric Pivk
A morda bi jo najlepše označila kar z mislijo, ki jo je izrekla tudi v pogovoru: Bodi hladen ali vroč, če ne, te izpljunem, piše knjiga knjig. In mene imajo ljudje ali radi ali pa me izpljunejo.

Njen glas po telefonu je zvenel rahlo hripavo, a z enako radostjo kot pred boleznijo. Jutro je še in vi ste prvi, s katerim danes govorim, pa se morava malo uglasiti, se je zasmejala.

Dr. Manca Košir se po več kot polletni odsotnosti iz javnega življenja vrača z dvojezično knjigo mistične poezije Srčnice/Herzblätter. Še bolj žareča, bolj posebna, bolj navdihujoča. In to je tisto, kar v teh časih potrebujemo.

Mislim, da ni pravi trenutek, da tokrat govoriva o preteklosti, o Titovi Brezi ali Manci manekenki, mi je rekla z nasmeškom, še preden sem ji postavila prvo vprašanje. Govoriti je treba o tem času, ki je zdaj.
 

Pravite, da želite govoriti o tem času, ki je tukaj in zdaj. Kakšen čas je to? Kakšen izziv nam je prinesel novi koronavirus?


Zdaj je prelomen čas, čas, ko svet, kakršnega smo poznali, poka po šivih. Kitajci imajo za krizo dve besedi, prva pomeni krizo, druga pa možnost. Mene so vedno zanimale možnosti, izzivi.

Ne zatiskam si oči pred dejstvi, a hranim se s svetlobo in ne s temo. Zato vidim veliko možnosti: solidarnost, povezovanje, grajenje skupnosti. Vse to, za kar se zavzemam že vse življenje. Prepričana sem, da so te možnosti edine priložnosti, da bomo kot človeška vrsta sploh preživeli.
 

Očitno nas nečloveške razmere v begunskih centrih, množice beguncev pred vrati Evrope, v Grčiji, zdaj, ko smo v strahu za lastno življenje, ne ganejo več. Tudi to je eden od obrazov epidemije. Paranoja, strah?


Ganejo, ganejo, pa še kako! A videz, to varljivo oko, ne zmore pokazati trepetanja naših src. Dejstvo pa je, da virus ne prizanaša nikomur. Ravno v tem je njegova nevarnost in največja priložnost za nas.


 

Stéphane Hessel, avtor knjige Dvignite se!, je pred smrtjo v intervjuju v Mladini dejal: Toda ali vidite, kaj se prav zdaj dogaja – združujejo se množice ljudi, ki jih podžiga neka oblika družbene ljubezni, da bi dosegle nekaj novega. In rekel je še: Morda nikdar ne zmagamo. Toda danes je jasno: če bomo pri sedanjem sistemu vztrajali samo še 50 let, Zemlja ne bo več vredna življenja.


Srečna sem, da sem tega velikega človeka videla in slišala na lastne oči, ko je obiskal Slovenijo. Hessel je svetilnik, ki nam kaže pot, je eden od gradnikov novega sveta, ki se dogaja prav zdaj.
 

Smo res zato, da se zavemo našega ravnanja, odnosa do sočloveka in narave, potrebovali tako težko preizkušnjo, kot je virus?


Očitno! Včasih so bile vojne, da so se ljudje prebudili v sočutju in solidarnosti, v svoji humani naravi, zdaj vojn ne potrebujemo več. Imamo viruse. Tale pač ni ne prvi ne zadnji, je pa to prva taka velika vaja človečnosti za nas. Še kako prav nam bo prišla
 

Tudi v smislu, da je samo grožnja lastne smrti, če je ne marginaliziramo, lahko orodje in opomnik, da se zavemo naše minljivosti?


Kajpada! Zato so že stari Grki učili filozofirati, da bi ljudje pridobivali modrost, kako živeti in kako umreti. Kot je rekel Platon: Filozofija je priprava na smrt.
Zavedanje minljivosti daje vrednost in smisel našemu dihanju do poslednjega vdiha!
 

Študirali ste marksizem. V najinem zadnjem intervjuju ste rekli, da vam ta znanja pridejo prav ob tem, ko spremljate neoliberalizem, kopičenje, pohlep, to »kremastiko«, kot bi rekel pater dr. Karel Gržan.


Študij marksizma je bil takrat, ko sem izgubila službo na Delu, najboljša možnost zame, da sem šla študirat točno tja, od koder je vel veter, ki me je odpihnil. Nikoli nisem hotela študirati ekonomije, pa sem jo na tem študiju morala. Napisala sem odlično nalogo o tem, zakaj je koncept svobodne menjave dela butalski, in me je profesorica prosila, naj te svoje »nevere« ne širim okoli. Dobila sem tudi tiho ponudbo, da bi postala asistentka na ekonomski fakulteti, si lahko mislite? Prav zaradi teh znanj me razni strokovnjaki svetovnih bank ne morejo vleči za nos. Eno pismo prof. Merharja je stokrat več vredno kot njihove »ekspertize«.


Mene so se najbolj dotaknile izpovedi ljudi, ki so rekli, da obžalujejo. Obžalujejo, ker nikoli niso zares živeli. Najprej so živeli tako, kot so hoteli starši, potem tako, kot sta zahtevala mož in družina …


»Ne verjamem, ampak vem, da je ljubezen močnejša kakor smrt. Ker smrti ni,« ste zapisali. Vse, kar počnete, se vedno giblje na osi med erosom in smrtjo. Kdaj ste doživeli ta klic, da se posvetite umirajočim?


Smem priporočati ogled mojega nastopa na TEDx Smrt, moja učiteljica? Je preveden tudi v angleščino, in ko grem v tujino, si mnogi ta govor najprej ogledajo. Izkušnja spremljanja ljubega duhovnega sopotnika Marjana Rožanca, ki je umrl 20. septembra 1990, je spremenila moj pogled na življenje in smrt.
 

Zakaj pomagati človeku, ki bo tako ali tako umrl? A pomagati umreti je vendar bistveno, zapišete v knjigi Človeška ljubezen.


Zakaj slavimo dan smrti velikih ljudi in ne dan rojstva? Ker šele smrt pokaže, kdo smo bili. Tisti, ki sedimo ob umirajočem, doživljamo veličastnost življenja, ki tke mrtvaški prt iz nitk, s katerimi smo vsi prepleteni v Eno.

Gre za svete trenutke v svetem prostoru. Ljudje imamo gen za presežno, Jung je rekel religiozni gen, zato potrebujemo svete kraje, prostore … V tem površnem potrošniškem času jih je težko najti in doživeti, prostovoljci hospica pa imamo ta privilegij pogosto.
 

Večkrat ste rekli, da ima med več kot dvajsetimi knjigami, ki ste jih napisali, mnoge s svojimi dopisovalci, soustvarjalci, prav knjiga Darovi minevanja posebno mesto. Da je bila za vas to najtežja knjiga.


In veste, zakaj? Ker to ni knjiga, ki bi jo pisala iz glave, temveč je pisana iz srca. Pisala sem le takrat, ko sem imela odprto srce, kar pomeni, da sem bila ranljiva. Pisem dragih ljudi nisem brala, kot berem časopisje, ampak sem »vstopila« v njihov kanal, podoživljala njihove bolečine in lepote …

Lahko rečem, da so me Darovi minevanja spremenili, kot nas spremeni vse, kar globoko doživimo z dušo, kožo in kostmi. Aprila bo ponatis izšel v žepni izdaji. Posvetila sem ga ljubi dopisovalki Jasni Stošić, ki je pretanjeno upovedovala počutje odhajajočega človeka. Lani je umrla in njena smrt je bolela tudi mene, da se je zgodila pesem, ki je zdaj v knjigi Srčnice.

image
Dr. Manca Košir: Seveda me je bilo strah. n ne dam roke v ogenj, da me ne bo strah še kdaj. A ne le spremljanje umirajočih, tudi tale moja diagnoza rak pa obsevanje sta me dobro pripravila na še bolj odprto srce za minevanje in smrt. FOTO: Mavric Pivk

 

Profesor pedagog in režiser filma The End of Life John A. Bruce mi je za Sobotno prilogo rekel, da je biti spremljevalec umirajočih pravzaprav podobno kot biti spremljevalec tistih, ki se rojevajo.


Tako rojstvo kot smrt so ista vrata. Kot pravim v eni od pesmi: Si ključ, ki vse odklepa, vrata za rojstvo in vrata za smrt. Kdaj vstopamo in kdaj izstopamo, od kod in kam? Ne preseneča, da vse več spremljajočih pri umiranju postaja tudi spremljajočih pri rojevanju. Tudi v hospicu imamo prostovoljko, ki pravi, da so njene izkušnje ob rojstvu in ob smrti božanske.
 

Kaj ste se kot prostovoljka v hospicu naučili od umirajočih? Kako ste se sami spopadali s temi zgodbami, z bolečino, trpljenjem tistih, ki ste jim pomagali na prehodu v smrt?


Veliko sem se naučila, pravzaprav vse bistveno: ločevati pomembno od nepomembnega, izstopiti iz življenja, ki ga ego prireja kot dramo, v življenje, ki je tok, ki ga ne usmerja naša lastna volja … Smrt je zelo individualna, kot sleherno življenje, zato so tudi odhodi vsakega nekaj posebnega.

Ko smo ob umirajočih, je vprašanje, kdo komu pomaga. Mi darujemo svoj čas in odprto srce, umirajoči nam darujejo veliko več. Enako kot ob darovanju česa drugega: hvaležen naj bo darovalec in ne obdarjeni!
 

Katere so najpogostejše misli o življenju tistih, ki vedo, da odhajajo?


Mene so se najbolj dotaknile izpovedi ljudi, ki so rekli, da obžalujejo. Obžalujejo, ker nikoli niso zares živeli. Najprej so živeli tako, kot so hoteli starši, potem tako, kot sta zahtevala mož in družina …

Zato sem svojim ljubim naročila, da na mojem pogrebu poleg Oliverja Dragojevića in njegove pesmi Vjeruj u ljubav, verjemi v ljubezen, zavrtijo tudi Ničesar ne obžalujem Edith Piaf.
 

Ste odločno proti evtanaziji. Tudi zaradi vaših izkušenj ob umirajočih?


Prav zato. Še zadnjo minuto se lahko zgodi odpuščanje, sprava, odrešilni ljubezenski objem, še zadnjo minuto je čas in je smisel bivanja! Vem pa tudi, da je paliativna oskrba danes že tako razvita, da fizične bolečine uspešno lajša. Duševne bolečine so druga zgodba, te velja lajšati z zaupanjem in dotikom do poslednjega vdiha.
 

Pa vendar: ste videli film Morje v meni Alejandra Amenábarja, v katerem je resnično osebnost, tetraplegika Ramóna Sampedro, ki se je več kot pol življenja boril za dostojanstveno smrt, upodobil Javier Bardem?


Sem gledala ta film, seveda, in jokala. Tudi sama se želim posloviti tako, da bom sklicala svoje pleme in se bomo radostno poslovili s kozarcem šampanjca, ko bo prišel moj čas.

O smrti se premalo pogovarjamo, kar kaže, kako zelo se je bojimo. A vsak strah je manjši, celo obvladljiv, če o njem govorimo. Prav zato sem v Slovenskem društvu hospic predlagala redne mesečne pogovore o umiranju, smrti in žalovanju v obliki, kot jo ima Alzheimer cafe. Sem srečna, da so zdaj hospickafeji že skoraj po vsej Sloveniji.
 

O težki preizkušnji bolezni ste že spregovorili v nekaterih intervjujih. Vem, da boste rekli, da je strah nasprotje ljubezni, a vendar: vas nikoli ni bilo strah? Smrti, bolečine, minevanja, staranja, kaosa?


Seveda me je bilo strah, kajpada! In ne dam roke v ogenj, da me ne bo strah še kdaj. Ampak! Ne le spremljanje umirajočih, tudi tale moja diagnoza rak pa obsevanje sta me dobro pripravila na še bolj odprto srce za minevanje in smrt. Kako pa bo, ko bo, bomo pa videli, kajne? A zaupam, da bom zmogla priti skozi šivankino uho, kot pravim v svoji srčnici Bog me poriva skozi šivankino uho.
 

Vsi, ki so vam blizu, o vas govorijo kot o osebi, ki ima neizmeren »pogum za živeti z odprtim srcem«, kot je rekla vaša hčerka Tina Košir. Tudi režiser Karpo Godina je po vaši preizkušnji rekel, da ste največja borka, kar jih je kdaj spoznal.


Tipičen rahločutni Karpov pogled. Sicer pa naj kar takoj povem: ne maram besede borka! Sploh mi gre na živce militaristično izražanje v medicini. Jaz se nisem borila, samo sprejemala sem. Se s ponižnostjo in hvaležnostjo predala slehernemu dnevu, vsakemu trenutku sproti. Saj zato mi je pa šlo dobro. In da mi je šlo tako, je posledica vsega, kar sem se v življenju naučila. Duhovnost, predvsem mistična poezija, je moja hrana že od malega. Zdaj pa sem dobila priložnost, da teoretično znanje preizkusim v praksi. Kajti zame je ključni kriterij duhovne razvitosti povsem vsakdanje življenje, kako ravnamo, kako se vedemo v svojem vsakdanjiku. Nič vzvišenega torej, nobena magija ali čarovnija, samo to, kako vsak dan smo.
 

Glede na to, da ste ena tistih oseb, ki javno govori o sožitju duha in telesa, ki se zapre v tišino in samoto, ki prakticira čuječnost, ki vadi jogo ..., kako ste si razložili to preizkušnjo? Vprašanje, ki si ga zastavljajo vsi, ki težko zbolijo: Zakaj jaz? Zakaj ravno meni? Kaj sem počel narobe?


Jaz si tega vprašanja pač nisem zastavljala. Škoda energije, saj nanj ni celovitega odgovora! Aha, sem si rekla, tale lekcija življenja bo pa trda. Pa poglejmo, kako jo bom absolvirala: vsak dan sproti, iz ure v uro. Nisem se torej spraševala, zakaj, še manj, kaj sem počela narobe, saj vem, da sem vedno počela to, kar sem v tistem trenutku vedela, znala in zmogla. Očitno zdaj že kar nekaj zmorem, da se tako dobro soočam s posledicami obsevanja in operacije.
 

Je zelo težko?


Zadnjič sem bila na onkološkem na pregledu in me je mlad specializant vprašal: »No, gospa, kakšne težave imate?« Odgovorila sem mu: »Oprostite, jaz nimam težav.« Obmolknil je in začudeno pogledal, ni vedel, kaj naj me zdaj vpraša. Sem mu pomagala. »Lahko vam pa naštejem dejstva: nimam sline, jezik poškodovan, torej ne morem gristi in normalno jesti,« sem rekla. Sicer pa, kaj bi vas utrujala s temi dejstvi. Pomemben je moj odnos do njih! Ne jemljem jih kot težavo, temveč kot dejstva, s katerimi se učim čim bolje shajati. Pri tem mi najbolj pomaga humor. Humor na svoj račun je odlično zdravilo za vse tegobe.
 

Pod vplivom številnih knjig za osebnostno in duhovno rast ljudje iščejo razloge za preizkušnje v njihovem načinu čustvovanja, razmišljanja. Zdi se, kot da porast te literature lahko še dodatno prispeva k občutku krivde, v smislu, nismo naredili dovolj.


Občutek krivde je strupen! Tale moja neprostovoljna »bolniška«, zdaj pa še karantena, super čas za branje najbolj debelih knjig! Tako končno v miru in počasi študiram Tečaj čudežev.

Knjigo, ki sem jo dobila v roke že pred kakimi tridesetimi leti, takrat so bili to še snopiči v srbohrvaščini, se mi zdi, sem jih domišljava odložila, češ, kaj bom jaz s tem, saj itak živim življenje kot čudež in se mi čudeži dogajajo vsak dan. No, gre za drugačne čudeže … Eden največjih je ta, kako opraviti z občutkom krivde, ki ga ego z užitkom spodbuja, duša pa ga sploh ne pozna … Kako živeti resnično odpuščanje.
 

Kaj je bilo v tem obdobju obsevanj, operacij za vas najtežje?


Hm, ne znam na hitro odgovoriti. Populili so mi veliko zob, operacija mi je odrezala dotok sline na eni strani, obsevanje je naredilo svoje na drugi. Kako se jaz »ukvarjam« s svojo bivšo boleznijo – saj so mi raka odrezali, 50 bezgavk tudi, obsevali so me, torej nimam več raka, kajne? –, naj pove tole dejstvo: po mejlu me je našel simpatičen gospod, ki je imel enako operacijo, pa mi je pisal, jaz njemu nazaj … On vse ve o svoji diagnozi, ve tudi, koliko zob mu je še ostalo. In sem šla prvič po operaciji – bila je 3. septembra lani – pred ogledalo in sem si še jaz končno preštela tistih nekaj zob, ki so mi ostali.
(V telefonski slušalki je nekaj časa tiho. Nato spet zaslišim njen grlen smeh, tak kot vedno. »Ne veste, kaj bi zdaj rekli, ne? Nič ni treba reči. S tem živim in počutim se cela, kot sem vam že rekla.«)
 

Ne vem, kaj naj rečem na to. Ne znamo si predstavljati, kaj vse se je dogajalo v vas. Lahko si pa predstavljam, da boste vsa ta spoznanja enkrat zapisali.


Čisto mogoče. Spoznanj je bilo veliko, lahko si mislite, vsak dan prihajajo nova, res se zdi, da sem na izjemnem izobraževanju, in to brezplačnem (smeh). Moje najpomembnejše spoznanje je tole: operiral me je čudovit kirurg dr. Vojko Didanović ...
 

Dr. Didanović, ki je skupaj z mikrokirurgom dr. Urošem Ahčanom prvi na svetu izvedel rekonstrukcijo nosu s 3D-modelom?


Tako, ja, čudovit kirurg in čudovit človek, v njegovi ekipi sta bila še dr. Tadej Dovšak in dr. Luka Prodnik, pa še več njih. Kakšno moštvo, mislim, da sem ga zadela na loteriji življenja! No, dr. Didanović me je zelo obzirno pripravljal na operacijo in njene posledice.

Sklenil je nekako takole: »Nikoli več ne boste isti, kot ste bili prej.« Kar je s stališča dejstev resnica. Ne pa s stališča Resnice z velikim R.

Ko sem pred časom delala svojo jutranjo jogo in se mi je v um prikradla misel, da nisem več ista, je globok, miren glas moje duše rekel: »Ti si ista. Ti si ista.« Dlake na koži so se mi naježile, kosti so slišale ta glas! Vedno sem rada ponavljala priljubljen sufijski izrek: »Človekovo je samo tisto, česar ne more izgubiti v brodolomu.« Torej? Kakšna osvoboditev!
 

V reviji Obrazi ste rekli, da ima vaš »izrezani rak neverjetno kolateralno lepoto – toliko ljubezni in dobrote, kot sem je izkusila med tem zdravljenjem, najbrž ne bi užila do konca dni«.


Ja, drži še vedno. V moje oči se je naselil božji pogled, ki ga poznam iz Srčnic, bili so to mistični trenutki, ko sem gledala z Njim, zdaj pa je to moj vsakdanji pogled, saj ga je ta »kolateralna lepota« stabilizirala in poglobila. Hvala vsem mojim angelom v človeški obliki, ki so k temu pripomogli!
 

Kolikokrat ste vmes klonili?


Niti minute ne! Ko sem ležala na aparatu za obsevanje s tesno masko na glavi, res zoprno dejstvo, sem se pogovarjala s presežnim in obsevanje je hitro minilo. Včasih pa sem meditirala, da se sončim na Havajih, bilo je prav fino. Nepopisno sem uživala na medicinski hipnozi proti bolečinam, saj sem v njej plavala globoko vase, kjer so mir, spokoj, tišina in milina.

Ko smo ustanovili skupino za duhovna gibanja pri ZSMS v osemdesetih letih, smo veliko meditirali, pred leti sem tudi tri leta vsak večer brez izjeme delala jogo nidro, sčasoma pa sem načrtno, strukturirano meditacijo opustila, nisem več čutila potrebe po njej. No, po hipnozi sem spet začutila željo po meditaciji in je redno na mojem jedilniku. Čudovito mi je! Meditacijo si res upam priporočati vsem, za druge moje osebne recepte pa nisem prepričana, da bi delovali (se zasmeje) … Ljudje pač nismo na recept, kajne?
 

Prav zdaj režiserka Nina Blažin pripravlja dokumentarec z delovnim naslovom In the Silence of Life (V tišini življenja). Menda je zgodba, kako je prišlo do tega projekta, nenavadno naključje?



Ker ne verjamem v naključja, vem, da se je moje srečanje z režiserko Nino moralo zgoditi. Na človeški in na umetniški ravni.

Je ena redkih, ki je v meni nemudoma prepoznala tolmun tišine, iz katerega je zraslo vse, kar je vrednega … In to še preden se mi je zgodila tišina, in to dobesedno. Ona in snemalec Darko Herič me zdaj že več kot pol leta tako subtilno spremljata, da z gotovostjo trdim: veliko nas je, ki čutimo lepoto in svetlobo sveta, ki nas hranita tišina in samota.


image
Dr. Manca Košir: To je pravzaprav definicija poguma, kot ga sama razumem: Da narediš korak, ne da bi videl stopnico pred seboj, ampak zaupaš, da se bo stopnica pojavila prav takrat, ko bo tvoja noga sestopila … FOTO:  Mavric Pivk


Z vašo hčerko Tino Košir sta za ta čas, ko potrebujemo pozitivne zglede, ljudem podarili zanimiv spletni dialog: Navdihovalnico – Abecedo hvaležnosti.


Prav ganjena sem, kako mnogi čutijo potrebo, da bi v tem času skupnosti nekaj podarili: Tina, učiteljica joge, ki je ostala brez dela in dohodkov, podarja svoje Navdihovalnice, prijateljica Zora vsak dan objavi lepo pesem na facebooku, prijateljica zdravnica Tatjana poziv, da jo lahko ljudje v stiski kontaktirajo, vnukinja Taja daje vsak dan na instagram logične uganke in cele družine sedijo za mizo, jih rešujejo in se Taji zahvaljujejo …

Res se dogaja nekaj zelo lepega, izjemno pomembnega!
 

Pri črki C ste omenili celovitost, celost. Pretreslo me je, ko ste rekli, da niste svoja diagnoza. Da ste celi.


Ja, moja definicija zdravja pač ni enaka tej, ki jo pozna večina: zdravje je odsotnost bolezni. Zame je zdrav človek tisti, ki živi polno, ustvarjalno, radostno in pomirjeno sam s seboj in svetom.

Zato sem omenila, da je Metka Klevišar zame ena najbolj zdravih ljudi, kar jih poznam. Ima diagnozo in je na invalidskem vozičku. Pa kaj potem? Ona polno živi, vsak dan na FB objavlja svoje modrosti, stotine ljudi hrani z njimi. Dragocena je, ker toliko daje! Saj zato smo na svetu, mar ne: za druge.


Kako se izogniti strahu in paniki, ki zdaj v teh časih prihajata v valovih?


Kot rečeno: zasidrati se v svojem notranjem miru. Jaz ne gledam televizije, poročila po radiu poslušam enkrat na dan, seveda vsako jutro prelistam Delo – in to je povsem dovolj informacij.

So pa ljudje, ki se prav hranijo z najgroznejšimi slikami pandemije. In kot je očitno na teoretični ravni uvidel tudi predsednik Borut Pahor, ko je na prireditvi Ona 365 citiral znani rek, da »imamo v sebi dva volka, svetlega, ki je ljubezen, zaupanje, in temnega, ki je strah in panika«.

Zmaga tisti, ki ga hraniš. Jaz pač hranim svetlega. To je moja izbira, taka je moja odločitev.
 

Pri črki J je bila vaša asociacija jok, »ker je za harmonijo potreben tudi jok«. Ste veliko jokali, Manca?


Jokala sem malo, veliko premalo. Tudi tega se bolj zavedam šele zdaj. A tako je bilo v moji družini. Še ko je umrl moj brat, nisem videla jokati ne mame ne očeta: oče ni šel niti na pogreb, umaknil se je v svojo sobo, mama je šla in se »pogumno držala«. Šele pred smrtjo sem lahko govorila z njo o svojem pokojnem bratu, sicer o njem s starši nismo govorili. Tega vzorca sem se čez dan držala, ponoči pa sem tulila, da me je trgalo v prsih.

Takrat sem si pridelala aritmijo. Pa tudi spoznanje: govoriti, govoriti. Zato pa zdaj toliko govorim o težkih rečeh, zato, ker vem, da je to zdravilno! Ko sem kje predstavljala Srčnice, se je več oči orosilo, nekaj ljudi odkrito zajokalo.
 

In to pravite vi, ki dajete tak poudarek smehu, radosti, odprtosti? Zakaj mislite, da se v ljudeh sproži nezavedna averzija, kadar se pretirano izkazujejo čustva v javnem prostoru, pa naj gre za televizijo ali za javna dopisovanja?


Včasih sem na takšno vprašanje odgovorila: Bodi hladen ali vroč, če ne, te izpljunem, piše knjiga knjig. In mene imajo ljudje ali radi ali pa me izpljunejo.

Najbrž mi je vse to, kar omenjate, radost, smeh, odprtost, manjkalo v mladosti, zato to s takim veseljem delim. Posebej Slovencem in Slovenkam manjka smeha, radosti in odprtosti.

Ni čudno, prekleto težko smo preživeli težko zgodovino, da bi se še smejali? Prijateljica Slavenka Drakulić je napisala odlično knjigo Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali. Z njo in njeno knjigo sem večkrat potovala, da naju je Slavenka razglasila za potujoči cirkus smeha. Zdaj je čas za smeh, uči dr. Karel Gržan v vseh svojih knjigah.
 

Petega marca, prav na vaš rojstni dan, ste imeli najbrž enega zadnjih literarnih dogodkov pred razglasitvijo epidemije: praznovanje ob izidu dvojezične zbirke pesmi Srčnice/Herzblätter.


Bil je to magičen dogodek! Predsednica Pena je rekla, da je bil to po obisku Vaclava Havla najbolj obiskan dogodek (smeh) ... Ljudje so tako zbrano poslušali imenitno interpretacijo srčnic Saše Pavček in čarobne prevajalke Ivane Kampuš, da so mi rekli, kot bi bili hipnotizirani! In mnogi so prvič v življenju slišali, da nemščina poje! Presunljiv, nepozaben večer!
 

Pisatelj Dušan Šarotar je v navdihujočem nagovoru ob vaših pesmih rekel, da smo že globoko v času, ko bo poezija spet v središču našega življenja, tako kot vedno v prelomnih in strašnih časih. Poezija, najprej kot uspavanka, potem kot žalostinka. Beseda na začetku, ob rojstvu, in na koncu, v slovo mrtvim.


Kaj naj rečem na to? On je preprosto najlepša Duša(n), in tudi zato je razvil pojmovanje poezije, kot ga sam razume. Da je poezija govorica duše duši.
 

Kako so se rojevale te pesmi?


Po nareku Glasu.
 

Glasu?


Ja, saj najbrž nisem edina, ki sledi glasu. Lahko mu rečete tudi navdih, če vam je lažje. Zato imam po stanovanju povsod papir in svinčnik, da brž zapišem, kar mi Glas narekuje.

Če ta trenutek zamudim, gre navdih k nekomu drugemu, ki ga pravočasno prestreže. Vsi smo priklopljeni na Univerzum, kjer so zapisane naša preteklost, sedanjost in prihodnost, vprašanje je le, koliko smo tej Milosti pripravljeni odpreti srce. Prepričana sem, da bo vse več te, tako imenovane duhovne poezije tudi na Slovenskem.

Kajti tudi pri nas je vse več različnih praks za širjenje zavesti, šamanov je veliko po vsem svetu, rastlinic za tovrstno uporabo pa tudi. Jaz sem srečna, da mi ni treba uporabljati nič od tega, mene kar zadene. Brezplačno in nenadoma. Pomagajo pa seveda duhovne vaje v tišini, obisk Kozjega vrha v hišici ob temnem gozdu, pogled v oči umirajočemu.

Ena od pesmi ima naslov Stopiti v nič. Imate izkušnjo tega koraka v nič?


S to izkušnjo sem preživela! Edini dve želji, ki se ju spominjam iz otroštva, sta bili, da bi bila manekenka in filmska igralka. To sem k sreči postala, torej lahko rečeva, da sem se hitro realizirala (nasmešek). Vse drugo mi je življenje prineslo na pot.


Kot pišete: »V prazno stopi le korak, ki upa; ve, da ne pozna stopnic. A vendar gre in ne zgreši, ko stopi v nič.«


To je pravzaprav definicija poguma, kot ga sama razumem: Da narediš korak, ne da bi videl stopnico pred seboj, ampak zaupaš, da se bo stopnica pojavila prav takrat, ko bo tvoja noga sestopila … Veliko takih korakov sem naredila, veliko … In zdaj jih delam ponovno in spet …
 

V zbirki je tudi zanimiva pesem z naslovom Avtobiografija: »Tudi ti si na razpotju. Lahko greš po poti čarovnice ali stopaš po poti svetnice.« Avtobiografsko?


Mislim, da je v tej pesmi res skrit konkreten dogodek, ko me je On, ki me je zasnubil za roko, na svetem hribu na avstrijskem Koroškem, obsijanem z energijo Hildegarde, vprašal: Dve možnosti imaš: boš postala svetnica ali čarovnica? In takrat sem odgovorila, da sem od nekdaj oboje.

Ampak kaj se je zgodilo zdaj? Vse življenje je moj nos krasila velika čarovniška bradavica, kljub zgražanju nekaterih estetov, ki bi mi jo brezplačno odstranili, tega nisem naredila. Ker sem poleg raka na čeljusti imela tudi rakavo znamenje na nosu in so rekli, da mi ga bodo odrezali, sem v hipu izstrelila: Potem mi pa mimogrede odrežite še bradavico. In so mi jo. In tu je najbrž tudi odgovor na zgornje vprašanje.
 

Zdaj mi pride na misel pisatelj in dramatik Rudi Šeligo, ki je, tako mi je sam omenil, navdih za svojo dramo Čarovnica iz Zgornje Davče našel v vas.


Kot rečeno, adijo, bradavica. Sem pa Rudiju hvaležna, da je nekaj mojega čarovništva, kot je temu rekel, pribeležil. Njegova imenitna drama bo ostala, moja bradavica pa je končala v smeteh (smeh).
 

Ob vseh vlogah, ki ste jih preigrali, je ena gotovo – muza. Danilo Kiš, Marjan Rožanc, Šeligo ... in številni drugi so rekli, kako ste jih navdihnili, da so vstopili v zgodbo, v katero si sicer niso upali.


Ja, veliko zgodb slišim prav zdaj, ko se mi ljudje zahvaljujejo za to, na kar sem jaz seveda že pozabila. Pomeni, da sem posejala kar nekaj dobrih semen, kajne? Prav ganjena sem, ko me ljudje srečujejo ali mi pišejo: Draga Manca, samo da ste se vrnili! Sploh se nisem zavedala, da sem taka vplivnica, in to brez instagrama, twitterja.

In to je naše poslanstvo: biti navdih za druge. Tudi jaz sem to, kar sem, zaradi mnogih mrtvih in živih, ki so me navdihovali in me še. Saj zato pa govorim o tej povezanosti, o tej pajčevini, po kateri stopamo z lahkotnim korakom, če ji zaupamo.
 

V javnem življenju dajete vtis, da veste vse o vsem; enako odprto javno govorite o Bogu, ljubezni, seksu, knjigah, mističnih pesnikih, o smrti … Je kaj, kar je tudi za vas ostalo skrivnost?


Vse našteto, vse našteto je skrivnost! Saj zato jo lovim v besede, ki se te skrivnosti v redkih mističnih trenutkih rahlo dotikajo, sicer pa ni izgovorljiva. Morda pa sem dobila raka v čeljusti in zdaj oteženo govorjenje tudi zato, da bom manj govorila? Tudi to je skrivnost. Kajti povsem mogoče je, da življenje hoče, da govorim o vsem tem še več? Morda manj v medijih in več v knjigah?
 

Vprašanje, s katerim se načeloma ne začenja intervjujev, lahko se jih morda konča: Kdo ste, Manca Košir?


Sem, ki sem. Amen.