Zbogom orožje

Atentat, ki ga je Gavrilo Princip kot jugoslovanski nacionalist v Sarajevu izpeljal na današnji dan pred stotimi leti, najbrž ni bil neposreden vzrok za začetek prve svetovne vojne. Bil pa je eden od odločujočih simptomov časa, v katerem se je zaradi zadušljivih družbenih odnosov po vsej Evropi, in čez, na veliko rožljalo z orožjem in ukvarjalo z imperialističnimi apetiti kapitala.

Takrat se je preurejal svet in padla je habsburška monarhija. Sloveniji so se tedaj odprla vrata narodne samostojnosti, pot do državne samostojnosti je šla skozi stepe slavjanofilstva in temne gozdove sovjetskega socializma. Prišlo je leto 1991, ta teden smo praznovali dan državnosti in vse skupaj je potekalo v zelo žalostnih okoliščinah: najprej predsednikovega nagovora, ki je bil brez barve, vonja in okusa, potem z razsuto politično sceno izrednega stanja tik pred predčasnimi volitvami, ki zaradi dopustov nagovarjajo volilno abstinenco, in končno z omnipotentnim vodjem opozicije v zaporu. On se je pri tej priliki samoprepoznal za veliko žrtev sodno-politične manipulacije v orožarski zadevi, skorajda interpretirani kot bombaški proces. Pogovarjamo se o stanju slovenske državnosti, o statusu moderne države sto let po prvi svetovni vojni.

Nazaj kot korak naprej

Slovenijo je že v času onarodovanja zakodirala nacionalistična ideologija, kar je bilo neposredno po revolucionarnem letu 1848 povsem v duhu časa, zaradi slovenske majhnosti pa je vse skupaj imelo nekaj posebnih značilnosti in seveda težkih posledic za moderne procese in moderno državo, ki je danes neovrgljiv standard razvitega sveta. Prvič se do danes pri nas kot nerazrešen kaže spoj narodnjaštva in duhovščine, ki se je začel z Matijo Majarjem Ziljskim, se s pokritjem Antona Bonaventure Jegliča utrdil z Janezom Evangelistom Krekom in pristal v klerikalni stranki SLS, ki so ji bile zadeve modernosti raje sumljive kot sprejemljive. Drugič se kot nerazrešena kaže zapuščina komunističnega socializma, ki je najmanj dve generaciji Slovencev vzgajal v ideologiji privzdignjenosti socialistične vsebine nad državno formo. Sodniki, prosvetni delavci, javni funkcionarji in, seveda, politiki so povečini morali biti člani ene komunistične Partije, od tu naprej so se - osebnemu poštenju protagonistov prepuščeni na milost in nemilost - lahko odvijali strokovni in pravni procesi. In tretjič, po letu 1991 je v daljšem, kompleksnem in zapletenem procesu prišlo do kondenzacije in zlitja obeh logik v eno alternativno, v SDS, ki od leta 2004 tako ali drugače blokira moderno državo. Ključ za njen uspeh v epskem prevzemu desnice se kaže v temle:

Po vodji Janezu Janši je prestala preizkus osamosvojitve, saj je iz nje prišla brez greha proti sveti nacionalni zadevi, ki je vodila v državo. Prestala je minimalni preizkus modernosti, saj se je odrekla propagandno očitani moralistični zatohlosti predvojnih katoliških gibanj in v tradiciji ZSMS (pri kateri je Janša nekoč kandidiral za predsednika) v svoje vrste vpeljala »mladoslovensko« (spolnost, poroke, ločitve, splav) sproščenost in se izvila iz puritanske libidinalne ekonomije, ki je mladi soustvarjalci politikuma prihodnosti ne bi bili več pripravljeni sprejeti. In končno, v svoj politični krog je ekskluzivno vgradila vse mogoče preostanke klerikalnih vplivov, lobijev, interesov, predvsem pa skupin, s katerimi stara levica zaradi krvavih zgodb iz druge svetovne vojne nikoli ne bi mogla komunicirati, stara desnica pa nikoli ne bi niti hotela. Tako se je Janševa SDS polastila travm in visokih energij političnega dogajanja v preteklosti, na drugi strani pa je frustracijo v obliki milosti do »odpisanih« deponirala kot skrito orožje, kot kapital preteklosti za prihodnost in kot markir svoje večvrednosti. Povrhu je v svojem vzporednem medijskem sistemu vedno imela arzenal diskvalifikacij za vsakogar - videla jih je kot vazale ali sužnje -, ki bi izstopil iz odmerjenega okvira tovrstne simbioze med SDS in dogovorjenim getom.

Alternativa staremu režimu in njegovemu monolitnemu talilnemu loncu ekskluzivne moderne ločitve vej oblasti je postala le njegova nadgradnja. Na levici so se medtem, ko so ugotovili, da pri kapitalu »strici iz ozadja« po potrebi priznavajo tudi desnico, sramežljivo­ odločili za korak naprej, za diferenciacijo.

Proces nad procesi

Težko se je znebiti občutka, da je desna histerija, nastala ob začetku Janševega zapora, predvsem plod presenečenja in nezadovoljstva nad dejstvom, da je odpovedala dialektična formula dogovora med »sovražniki«, podobno kot je bilo to v primeru, nekateri menijo da vzajemne, trgovine z orožjem po letu 1991, tem žalostnim, sramotnim in genocidnim strelom v srce Balkana, posebej Bosne in Hercegovine. Prvi šok je bil že s pravnomočno obsodbo direktorja SCT Ivana Zidarja, Mačkovega varovanca in etabliranega finančnega dobrotnika slovenske katoliške Cerkve.

V ZDA, verjetno tudi v Nemčiji ali Franciji, si brez sankcij Cerkve ne bi mogli predstavljati katoliškega duhovnika, ki bi pred zaporom maševal za pravnomočno obsojenega politika in zraven pridigal, da se ne sme zaupati pravosodnemu sistemu suverene države, v našem primeru polnopravne članice EU. Kardinal Franc Rode je iz enakega konteksta Janšo primerjal z Nelsonom Mandelo in Mahatmo Gandhijem in to pravzaprav nakazuje dvoje: prvič, pravilnost teze o skupnih okopih predmodernih sil, osebnosti, gibanj in nacionalističnih ideologij, ki se postavljajo nad vsebinsko vero, pravila, zakone in ustave; in drugič, nakazuje nesorazmerje v primerjavah, ki so najmanj čudne, vsekakor pa bolj interesno politične kot versko utemeljene. Ko prvi kardinal iz države Slovenije primerja Janšo z Mandelo in Gandhijem, glede na kardinalov življenjski slog (grad Goričane, zelo dragi in prestižni avtomobili, monarhistične navade v socialnem pojavljanju), to deluje, kot bi nekdo samega kardinala Franca Rodeta z vsem njegovim škrlatom primerjal s Frančiškom Asiškim in njegovo ­raševinasto kuto.

Tudi aktualni papež Frančišek, ki je te dni na Kalabriji demonstriral krščansko plemenitost, kakršni se lahko priklonijo vsi ljudje, ki hočejo graditi boljši svet, v taki primerjavi zmaga z odskokom. Čeprav vlada kot prvi monarh cerkve, se je po Kalabriji vozil z malim modrim Fordovim avtomobilom in njegovo sporočilo mafiji je bilo ne le skrajno pogumno, temveč tudi kristalno jasno: kar delate, je narobe, to vas izobčuje iz občestva vernih, pred božjim prestolom pa boste za svoja zla dejanja sojeni.

Kaj je rekel tovariš Tito

Nepriznavanje sodbe sodišča kot nelegitimnega v Janševem z dostojanstveniki slovenske Cerkve blagoslovljenem krogu ne spominja le na razvpitega Berlusconija, ki je nizal identične diskvalifikacije­ italijanskega pravosodja. Ker gre tudi za orožje, pravzaprav spominja na Titov bombaški proces iz leta 1928, ko je v tajnosti opravljal posle za partijo in sindikate in nekoč so ga ujeli, zaprli in mu sodili, kajti v stanovanju so mu našli bombe in orožje, on pa se je skliceval, da niso njegove in da so se tam znašle po naključju. Znano? Sledil je znameniti: »Buržoaznega sodišča ne priznam, odgovornega se čutim samo svoji komunistični partiji.«

Na koncu dogajanja bi se bilo seveda dobro vprašati, ali je Janša s svojo politično karizmo uspel tako na široko zmotivirati precej razsežno količino ljudi, celo vrh slovenske katoliške Cerkve. Pravilen odgovor bi šel bržkone v obrnjeno smer, namreč da omenjeni niso njegov proizvod, temveč je on njihov, da predstavlja polmoderno stičišče dveh pred- ali polmodernih logik, na katerih jadra in iz katerih si je organiziral ves svoj politični in siceršnji kapital. Šok in frustracija tega zapora (in pred njim na primer Zidarjevega in vseh iz njegove logike, ki mu bodo še sledili) je v tem, da se je prebudila moderna pravna država, podprta je z načeli EU in se očitno ne bo več umaknila pod patriarhalni patronat ideoloških gospodarjev.

Zadnje v tem razmisleku nas vodi h ključnemu vprašanju izrednega političnega stanja, ki se nanaša na predčasne parlamentarne volitve. Predsednik Borut Pahor je v sredo na državni proslavi pokazal smer: zavzel se je za eklekticizem vseh političnih deležnikov v srečni novi vladi, ki bo zrla v svetlo prihodnost. Spet je tlakoval predmoderno cesto kot pot v prihodnost Slovenije in pri tem ni pozabil okrcniti »ustanov pravne države«, češ da bi odločitve morale sprejemati v »razumnih rokih in s prepričljivo razlago«. Spet se v podtonu dokazuje, kar smo povedali prej, in nič kaj obetavno ne deluje predsednikova želja po programskem poenotenju prihodnje vlade, s katero bomo »modernizirali Slovenijo«. Alibično izražanje, po katerem so pomeni po potrebi lahko taki ali drugačni, namreč nakazuje podrejenost eksaktnega izražanja in eksaktnih kriterijev vsebinski vsepolitični slogi, to pa je natanko opis, vsebina in usodnost predmoderne Slovenije v zadnjih sto letih po prvi svetovni vojni, kateri je iz izkušenj soške fronte Hemingway že davno, za našo državo pa očitno neuspešno, namenil svoj Zbogom orožje.