Že ko se rodimo, začnemo umirati

Nazadnje je bil v »svoji« vasici Ambonwari leta 2011, ko sta skupaj z vizualno antropologinjo Danielo Vávrovo z avstralske univerze Jamesa Cooka proučevala, kako domačini vključujejo nove digitalne tehnologije v njihovo lastno kozmološko razumevanje sveta. Njun članek, kako domorodci kličejo duhove umrlih prek mobilnih telefonov, je izzval tudi zanimanje širše javnosti.

Trenutno je polno zaposlen s Podiplomsko šolo, ki je začela delovati v okviru Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Predava uvodni predmet Metode raziskovanja, argumentiranja in pisanja v humanistiki in družboslovju, hkrati pa ima tako kot njegovi sodelavci polne roke dela v številnih komisijah za vpise, habilitacije, preverjanje diplom, s pisanjem pravilnikov nove šole ipd.

Ker mu je bila dodeljena štipendija Škotske akademije znanosti in umetnosti, gre za štiri mesece gostovat na univerzo St. Andrews. Vmes bo skočil še do Marseilla, kjer bo s kolegi antropologi razpravljal o podobnostih med avstralskimi Aboridžini in sepiškimi skupnostmi na Papui Novi Gvineji glede njihovega odnosa do neživega sveta. Oboje dobro pozna, saj je v Avstraliji doktoriral v začetku 90. let, še bolj doma pa se počuti v provinci Vzhodni Sepik, kamor se s presledki vrača že 25 let.

Skupno je na Novi Gvineji preživel okoli pet let, od tega več kot tri leta med Karawarijci, kjer preučuje njihovo kozmologijo, poetiko in stalne družbene spremembe. Pravkar piše uvod v karawarijsko-tokpisinsko-angleški slovar, ki ga je sestavljal od začetka raziskav.



Ali Ambonwarijci res komunicirajo z mrtvimi že prek mobilnih telefonov?

Tradicija komuniciranja z mrtvimi je tu še zelo živa. Z duhovi umrlih so komunicirali bodisi s pomočjo bambusa, ki je med tem, ko ga je mrtvi držal v roki, tolkel pritrdilne ali nikalne odgovore na vprašanja žalujočih, bodisi s pomočjo velikih bobnov duhov, na katerih so čez noč pustili posebne liste in jih zjutraj skupaj z ustnim sporočilom vrgli v goščavo duhovom. Tudi v sanjah ali transu so vzpostavljali stik s pokojniki. S kolegico sva v članku v The Australian Journal of Anthropology napisala, da se mobilni telefoni na območju, kjer ni omrežja, uporabljajo tudi za klicanje duhov, in sicer predvsem duhov umrlih otrok. Nato so me klicali iz ameriške revije The New Republic in novinarka je na vsak način hotela vedeti, ali kličoči res dobi zvezo z umrlim in kako se lahko pogovarjata. Ves čas je pričakovala, da ji bom dal racionalen odgovor, ker se pač po našem prepričanju z duhovi ne da pogovarjati. Seveda pa gre pri njih za neko drugo racionalnost. Ko na primer vidijo žensko, ki je prišla iz mesta in ima pri sebi kup dragih stvari, se razširijo govorice, da ima zagotovo telefonsko številko svojega umrlega otroka, ki ji na bančni račun pošilja denar. Vse se torej vrti okrog telefonskih številk pokojnikov, do katerih pa lahko s svojimi obredi pridejo le zdravilci. Ker običajnih klicev sredi deževnega gozda ni mogoče opraviti, si različne šume in klikanja v mobilnem telefonu znakovno in simbolno razlagajo in jih tako tudi razumejo.

Potem ko je med antropologi prenehala fascinacija s totemizmom, je osrednje mesto raziskav začel zavzemati šamanizem; tudi zato, ker ga kljub različnim interpretacijam ni bilo mogoče zaobjeti z racionalnimi merili zahodne misli. Kako je s tem danes?

Mnogi antropologi že nekaj časa nasprotujejo zahodni paradigmatični delitvi na relativizem in univerzalizem, objekte in subjekte, fizično in družbeno, telo in um, živalskost in človečnost in, posledično, kar je najbolj pomembno, na naravo in kulturo. Brazilski antropolog Eduardo Viveiros de Castro je na podlagi študij v porečju Amazonije razvil koncept perspektivizma, kar pomeni, da ljudje, živali, rastline, duhovi in celo predmeti dojemajo realnost iz različnih perspektiv, ki jih določajo njihove različne narave. Doslej je bilo prevladujoče pojmovanje Zahoda, da obstaja ena narava in mnogo kultur. Omenjene študije postavljajo obratno logiko: je ena kultura in mnogo narav.

Za evropsko razmišljujočega človeka je takšna perspektiva zelo težko razumljiva. Kako je lahko mnogo narav?

Kot pravi Viveiros de Castro, amerindijske kozmologije govorijo o duhovni enovitosti in telesni raznolikosti, v nasprotju z zahodno kozmologijo, ki priznava univerzalnost substanc, teles in naravnih zakonov ter duhovne in intelektualne razlike. Ni torej multikulturalizem, temveč multinaturalizem tisti, ki je značilen za amerindijske svetove. Namesto videnja sveta s perspektive ene narave in mnogih kultur je svet sestavljen iz mnogoterih narav in ene kulture. Ob tem je nujno povedati, da imata tudi koncepta narave in kulture na Zahodu in v Amazoniji različen status in različne vsebine. Tako na primer v amazonskem kontekstu narava poudarja predvsem odnos med različnimi bitji in možnost izmenjave perspektiv. Iz šamanizma je recimo znano, da se šaman v transu lahko spremeni v jaguarja in takrat vidi svet skozi oči jaguarja. To ni le metaforično, ampak predvsem ontološko, torej transformacija v sami biti. Poudarek teh študij je na spoznanju, da moramo sprejeti, da obstajajo različni svetovi in različne realnosti.

Še težje razumljiv od različnosti narav, torej perspektiv, nam je verjetno koncept enotnosti kulture?

Na živali se s perspektive amazonskih skupnosti gleda kot na ljudi. Ob tem se poudarja, da živali vidijo same sebe na način, kot vidijo ljudje sami sebe. Torej to, kar mi imenujemo »človeškost«, je nekaj univerzalnega in je značilno za vsa živa bitja. Vsaka vrsta se kaže zgolj skozi zunanjo ovojnico oziroma oblačila, ki zakrijejo notranjo »človeškost«, ki je vidna zgolj pripadnikom določene vrste, ali pa, kot rečeno, šamanom oziroma bitjem, ki so zmožna prehajanja med posameznimi vrstami. Ta notranja »človeškost« je duša človeka ali živali in izkazuje intencionalnost in subjektivnost tega bitja. Imamo torej duhovno osnovo, ki je enotna, univerzalna in značilna za vsa bitja, in zunanjo telesno podobo, ki se razlikuje od vrste do vrste; hkrati pa je ta zunanja podoba tista, ki se podobno kot obleka lahko odstrani in spremeni, kot je to pri duhovih in šamanih.

Racionalna zahodna misel se takšnim razlagam seveda upira, čeprav je že Malinowski, utemeljitelj terenske antropološke metode, ugotovil, kako so bili njegovi Trobriandci tudi pri magiji racionalni; uporabljali so jo le, ko je šlo za pomembne stvari, ki so zunaj naše kontrole, kar navsezadnje počnemo tudi mi.

Malinowski je na primeru magijskih obredov pokazal, da je lokalna razlaga tudi racionalna, dokler obstaja znotraj nekega sveta. In Geertz je pokazal, da obstajajo mnogotere racionalnosti; vso to mnogoterost bi morali spoštovati. A svet je še vedno kolonialističen in z globalizacijo in novimi tehnologijami se prevlada močnih korporacij bogatega zahoda nadaljuje, kar čutimo tudi v Sloveniji. Tovrstni procesi sovpadajo z vsiljevanjem neke specifične racionalnosti, ki pa je ravno toliko etično in moralno obarvana, da ji je težko oporekati. Ko se na primer govori o pomenu novih tehnologij v komunikaciji, izobraževanju, zdravstvu in blaginji na splošno, je to privlačno tako za Evropejca kot za Novogvinejca. A žal izkušnje s terena govorijo drugače. Ob pomanjkanju infrastrukture in poenotene racionalnosti ti procesi marsikod po svetu proizvajajo slume. Zahodni svet je ločil ekonomijo od prava, znanosti in religije in ustvaril neko specifično realnost; na človeški ravni in v družbah majhnega obsega pa so te domene tesno prepletene, zato so tudi realnosti in racionalnosti drugačne.

Torej konflikte znotraj človeka povzroča tudi ta družbena nadstavba, ki je organizirana po posameznih enotah vedenja, medtem ko mora človek delovati kot celota?

Melanezijski antropologi so kot protiutež zahodnemu racionalnemu individuumu razvili koncept dividualne ali fraktalne osebnosti. Torej vsaka oseba je že v osnovi razdeljena med mnogo drugih oseb, prav tako pa ima v sebi dele drugih bitij. V tovrstni odnosni ontologiji človek v sebi nosi tako krvne kot klasifikatorne sorodstvene vezi, kar ljudi povezuje tudi z nečloveškimi bitji v samem okolju ter z ljudmi z drugih območij in celo držav. Kadarkoli sem se vrnil v Slovenijo, se mi je pogosto zdelo, da imamo pri nas zelo podobno ureditev razširjenega sorodstvenega sistema kot na Novi Gvineji. Ko so me prijatelji vprašali, kaj mislim o nepotizmu pri nas, sem se pogosto pošalil, da bi pri nas morali sprejeti zakon, da lahko zaposliš največ tri sorodnike. Če smo res tako prepleteni, pač to uzakonimo, ne pa da se temu upiramo in se ukvarjamo s kršitvami znotraj razširjenega sorodstva. V socializmu so se skozi te povezave poustvarjale tudi vrednote, zato je bilo sodelovanje v razširjenem sorodstvenem sistemu nekako sprejemljivo, zdaj pa se tovrstna sodelovanja uvrščajo v kaznivi nepotizem. Ti naši problemi so s človeškega stališča zelo podobni novogvinejskim.

Tudi smrt na osebni ravni čutimo in sprejemamo drugače, kot je doživljena na družbeni ravni, kjer se odriva za zavese brezdušnih institucij?

Bistveno se mi zdi zavedanje, da že ko se rodimo, začnemo umirati; le tega ne vemo, kdaj se bo to zgodilo. Za vse družbe po svetu je smrt dramatičen dogodek, razlikujejo pa se po tem, kakšen pomen dajejo smrti in kako jo razumejo.

Zahodna družba je postavila smrt za svojega največjega sovražnika, proti kateremu se je treba boriti. Smrt je osrednji človekov problem. Zato se toliko ukvarjamo s tem, kako podaljšati življenje, kako ohraniti človeka pri življenju, veliko debatiramo o evtanaziji: filozofsko rečeno, živimo proces, kjer dajemo prednost načinu bivanja kot biti-proti-smrti. Skupnosti majhnega obsega pa dajejo prednost rojstvu in živijo način bivanja, ki bi ga lahko poimenovali biti-proti-rojstvu ali biti-proti-začetku. Njihova družba se stalno obnavlja. Ko dobijo vnuke, lahko umrejo, saj v njih vidijo sebe. To je tudi institucionalno zagotovljeno tako, da se imajo vnuki in dedki za brate ter da imajo vnuki pogosto ista imena kot dedki. Vnuk se bo lahko celo poročil z žensko, ki bo imela isto ime kot babica.

Pri nas pa sta v ospredju razvoj in napredek. Ker smo vpeti v nenehen razvoj, se bojimo smrti in jo fetišiziramo. Smrt je v nasprotju z željo po razvoju, predstavlja konec razvoja. Na Novi Gvineji, kjer tovrstne razvojne miselnosti ni, se mrtvi spremenijo v duhove, ki nekaj časa še izkazujejo svojo prisotnost, nato pa se združijo z daljnimi predniki, ki se, kot rečeno, vedno obnavljajo skozi vnuke. Pri tem osebna zgodovina prednikov ni pomembna, temveč predništvo kot vsesplošna energija, ki je prvi pogoj, da ti vnuki danes obstajajo.

Se torej smrt umika iz našega družbenega življenja v zasebno zato, da ostane ta ideja razvoja, napredka, želje po življenju neomadeževana, nepokvarjena?

Natanko tako. V družbah majhnega obsega je smrt seveda pomemben dogodek, ki pa tudi rekonstruira družbo kot tako, zgladijo se prepiri, vsi žalujejo, čeprav ni treba, da mrtvega tudi objokujejo. Pri nas pa se, govorim predvsem za urbane skupnosti, bojimo gledati umirajoče in jih pošiljamo umirat v bolnišnice, umobolnice, domove starejših občanov. V majhnih skupnostih po svetu smrt povzroči pomembno spremembo odnosov med živimi, ki jih je treba na neki način na novo oblikovati. Žalujoči se mora znova vključiti v družbo, in to ni vedno lahko.

V Ambonwariju živim pri neki vdovi in lahko opazujem, kako slab status ima, ker se ni znova poročila. Ko ženi umre mož, ljudje pričakujejo, da se bo poročila z enim izmed njegovih klanskih bratov, če materi umre otrok, pričakujejo, da rodi ali posvoji drugega otroka, ki mu dajo celo isto ime, kot ga je imel pokojni. Nadaljevali naj bi se odnosi, ki so obstajali, ko je bil pokojnik še živ.

Ko nekdo umre, je treba družbo zaceliti, odnose na novo postaviti – torej morajo biti neki obredi, da se vse to pravilno uredi. Pri nas pa je čedalje manj tovrstnega obredja.

Tudi pogrebne slovesnosti so odraz stanja v neki družbi, hkrati pa to stanje soustvarjajo. Veliko pogrebov v ožjem družinskem krogu kaže na to, da mi pogrebov in pogrebnih obredov ne uporabljamo za urejanje medčloveških odnosov v širšem družbenem pomenu. V neevropskih skupnostih pa so rituali zelo resna stvar in zadevajo tako medčloveške odnose kot odnose z okoljem. So zelo strukturirani, in če gre med ritualom kaj narobe, gre lahko vse narobe. Ritual je torej postopek, ki nekaj ustvarja. Če ni korektno izpeljan, se tisto ne bo zgodilo – to velja tako za male rituale, ko denimo človek različno vpliva na to, da bo deževalo, kot tudi za velike iniciacijske obrede. Šele posmrtni rituali povrnejo žalujoče nazaj med žive in spustijo mrtvega med pokojnike. Pri nas pa so rituali bolj predstave, ki ohranjajo strukturo in ritem rituala, energija ljudi pa ni enaka kot pri prej omenjenih ritualih. S tem ustvarjamo folkloro, rituali pa se spreminjajo v performanse.

Pri nekaterih družinskih pogrebih v ozkem krogu svojci kar sami odnesejo žaro, skoraj na skrivaj, v grob; obreda, ki bi povezoval žive in mrtve, kot da ni več?

Kot sem omenil že prej, smo tovrstne obrede zminimalizirali. Hkrati pa menim, da se je v sodobnem svetu povečal strah pred razpadajočim truplom, češ da je to nečisto, da je smrt umazana, kar je ravno obratno kot v prej omenjenih skupnostih, kjer morajo truplo videti in se ga dotikati. Mi najraje ne bi nič imeli s trupli, obsedeni smo z namišljeno nečistočo, kot da bo preskočila na nas. Iz istega razloga tudi stigmatiziramo bolnike.

Hkrati pa je za nas značilno, da radi hodimo na pokopališča in se, še posebej okrog 1. novembra, srečujemo na grobovih. Povezava s pokojnikom se vzpostavlja s stalnimi obiski in praznovanji obletnice smrti. V Amazoniji, Novi Gvineji in med Aboridžini v Avstraliji pa ne prižigajo svečk in se pokojnikov ne spominjajo tako. Duhovi umrlih so lahko zelo nevarni, zato se jih, razen če gre za otroke, na ta način ne spominjajo.

Kako so v Ambonwariju pokopavali nekoč in kako pokopavajo danes?

Nekoč so umrle obešali pod streho v hiši žalovanja in pustili truplo, da je zgnilo, da so smrdeči izcedki kapljali med žalujoče, potem pa so kosti pobrali in jih položili v nadzemne korenine fikusa. Lobanje so hranili v hišah, da so sodelovale pri obredih in so s kakšnim znakom namignile, ali je dober dan za lov ali borbo s sovražniki. Ko sem prvič prišel v vas, so pod vplivom vladnih uslužbencev in misijonarjev pripravili pokopališče čez reko, stran od vasi. Ko se je to napolnilo in ker je območje močvirno, so tam nehali pokopavati. Danes pokopavajo mrtve bodisi pod hišami ali ob njih.

Je bilo ljudožerstvo obredno ali gurmansko dejanje?

V 90. letih sem se pogovarjal z nekaterimi, ki so se spominjali, da so kot otroci jedli človeško meso. To je bilo bolj obredno in zato redko dejanje. Po obredih iniciacije so se novinci postopoma vračali v družbo iz izolacije in posta tudi tako, da so začeli najprej uživati sadje, ribe in nato vse, kar je bilo med iniciacijo prepovedano. Na predzadnji stopnji so jedli meso krokodila, na zadnji pa človeško meso.

Tudi cerkveno obredje postaja bolj performans glede na to, koliko so včasih rituali v cerkvi vsebovali petja, vznesenosti in sodelovanja ljudstva z množico kadil, torej igranja na čute. Videti je, kot da je povsod na delu logika, da se iz obreda jemlje vse neracionalne in poudarja samo še racionalne elemente.

Mislim, da imate zelo prav. Cerkev se je v marsičem racionalizirala. Ne smemo pa spregledati novih smeri najprej v protestantizmu in kasneje v katolicizmu. Tu mislim predvsem na hitro širitev binkoštnih gibanj, ki so se leta 1967 pojavila tudi kot katoliška karizmatična gibanja. Bistvo teh gibanj je, da lahko vsak posameznik neposredno navezuje stik s Svetim Duhom. Tovrstno gibanje je prišlo tudi v provinco Vzhodnega Sepika in njihovi obredi so postali izredno pomembni. Vaščani pojejo pesmi, ki častijo Jezusa Kristusa in Devico Marijo, padajo v trans, govorijo v nerazumljivih jezikih ter ob tem tudi zdravijo bolne. Za njih Bog ni nekje daleč, temveč ga vsi prek Svetega Duha začutijo v sebi. Hkrati zavračajo vse tradicionalne obrede in tiste prakse, ki so bile povezane z zemeljskimi duhovi.

Imajo pa nove tehnologije vpliv tudi znotraj tovrstnih gibanj. Ko si njihov vodja v Ambonwariju napiše na roko svojo osebno telefonsko številko Boga, se mu roka začne tresti, kar je znak, da je z njim v stiku. S to roko potem zdravi bolne. Vpliv karizmatikov je trenutno malo upadel, a trdijo, da se bodo dvignili na novo raven in da bodo začeli oživljati mrtve.

Za naše okolje je značilno, da podobno kot smrt tudi bolezen umikamo v sfero zasebnega kot nekaj nečistega. Kako je s tem v neevropskih družbah majhnega obsega?

V tovrstnih družbah bolnih ne stigmatizirajo, temveč poskrbijo, da so stalno obkroženi z ljudmi. S tistimi, ki so na primer slepi ali brez ene okončine, se šalijo in jih glede na njihovo prizadetost kličejo s psevdonimi, kot denimo enooki ali enonogi. Otrokom ne dovolijo, da bi jim nagajali. Domačini se sicer pogosto zdravijo zaradi črne magije, čeprav je sami ne izvajajo. Zdravilec poišče zavezano ovijalko, ki je kriva, da nekoga duši, ali pa iz telesa izvleče različne kamne, zobe, igle, kovance ... Pustimo ob strani, ali tudi v resnici pridejo ti predmeti iz človekovega telesa. Pomembna je logika, po kateri je zdravilec tri dni prej našel kovanec zato, ker je na ta kovanec obešena bolezen tistega bolnika, ki ga bo šele poklical, da ga zdravi. Ti predmeti torej nosijo v sebi bolezen obolelega.

Ta logika je, kljub neracionalnosti, lahko precej komplicirana?

Tako je. Tudi mene so zdravili, ko sem imel bolečine v vratu; in zdravilec je iz vratu potegnil nekakšne kamne. Celo kamero, ki se je pokvarila, so zdravili na isti način in iz nje izvlekli nekaj kamnov in žebljev.

Kako se je kamera odzvala na to operacijo?

Žal se ni. Slovaška vizualna antropologinja Daniela Vávrova je morala v Brisbane, da so jo popravili. Ampak ker je kamera dobila svoje lokalno žensko ime, je postala živo bitje. Danieli so razložili, da je z njo posnela duha zemlje in da ne deluje zato, ker ta duh drži roko na kameri in ji ne dovoli snemati. Ženska namreč ne sme videti tega duha.

Vse to implicira neko kozmologijo, da je zdravje soodnosni del družbe in okolja?

Točno. To so egalitarne družbe, in če se nekdo poskuša preveč dvigniti iz povprečja ali se ne drži nepisanih pravil, ga bodo tako ljudje kot duhovi skušali potlačiti. Če je kdo, denimo, dobil nekaj denarja in je kupil motor za čoln, ga mora posojati tudi drugim, ki si ga takoj začnejo med sabo deliti. Nekoč se je nekdo odločil, da odpre vaško trgovino. Postavili so kolibo in pripeljali riž, sol, konzerve, torej osnovne stvari, ki jih ljudje radi pripeljejo iz mesta. Družini lastnika se je sprva dvignil status, toda ljudje so kmalu začeli kupovati na kredit. Ko lastnik po določenem času ni hotel več dajati na kredit, so neznanci ponoči vdrli v trgovino, vse pobrali in razdelili med ljudi. S tem je bilo zgodbe o trgovini konec. Zdaj vsi po malem prodajajo; v eni hiši prodajajo riž, v drugi piškote, v tretji konzerve. Na drobno seveda. To je ta egalitarnost, ki me v marsičem spominja tudi na Slovenijo. Morda bi moral tudi pri nas vsakdo, ki se je statusno povzdignil, kompenzirati vse tiste, ki jim to ni uspelo.

Kaj se je v teh 25 letih vašega terena v Ambonwariju najbolj spremenilo?

Ker se je leta 2010 začelo obdobje prodaje kavčuka, imajo domačini več denarja. Že v 70. letih so njihovi očetje posadili gumijevce, a se doslej kavčuka ni prodajalo. Zdaj so tu kupci iz Malezije in Kitajske. Druga stvar so nove oblike izobraževanja. V vaseh so uvedli tri razrede osnovne šole, kjer lahko učijo tudi v lokalnih jezikih. Potem je tu binkoštno gibanje, ki je odrezalo preteklost in je moje nekdanje vaške učitelje označilo za čarovnike, ki naj bi uporabljali črno magijo. Pojavila se je splošna obsedenost s tehničnimi predmeti, vsak bi rad imel svoj radio. Želijo si, da bi v vasi postavili stolp za mobilno telefonijo. S tem naj bi dobili nadzor nad komunikacijo. Računalnik, ki ga tako kot elektrike v vasi še ni, enačijo z Bogom in se bojijo, da bo razkril vse o vsakomur, tudi nekdanja prešuštva.

Globalizacija je potemtakem že korenito posegla v vas in gotovo bolj koristi enim kot drugim. S tem je verjetno zelo ogrožena tudi egalitarnost?

Povečala se je tekmovalnost med ljudmi, kar pa je tako ali tako del egalitarne družbe. Več je prepirov, prerekanja, vendar se vse stvari po principu darovanja in izmenjav še vedno enakomerno porazdelijo. Kako bo v prihodnje, bomo pa še videli. Kot radi rečejo vaščani: edino, kar lahko človek pričakuje, je to, da se bo zgodilo nekaj nepričakovanega.