Zeleno, ki te ljubim zeleno

Narava je veliko bolj pomembna za naše umske sposobnosti, kot si predstavljamo, je pravo razkošje zdravja in dobrega počutja.
Objavljeno
05. maj 2018 06.00
Posodobljeno
05. maj 2018 15.10
Narava nas pomirja prav zato, ker nas postavlja pred manj izbir. FOTO: Jure Eržen
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar
Že takoj, ko vstopimo v gozd, se začnejo misli in telo spreminjati; bitje srca se upočasni, obrazne mišice se sprostijo, pogled se zbistri in izgubi med drevesi. Vonj borovcev in smrek okrepi naš imunski sistem, ptičje petje nas pomiri in nenadoma nismo več obremenjeni z lastnimi problemi. Smo sami v sebi in še vedno povezani z okolico. Vsak, ki nekajkrat na teden obišče gozd, to dobro pozna.

Človek je evolucijsko povezan z naravo, v knjigi Narava zdravi in popravi (UMco, prevedla Miriam Drev) piše novinarka Florence Williams, zato je naša fiziologija še vedno navezana nanjo. A v sodobnem svetu se je ta vez izgubila, otroci v gozdu ali na travniku prebijejo več kakor pol manj časa, kot so ga njihovi starši. Kot je dejala pisateljica Annie Dillard, je način, kako preživljamo dneve, način, kako prebijemo življenje.

V vzhodni Aziji, kjer najstniki cele dneve preždijo pred računalniki, so znanstveniki opazili, da delež kratkovidnosti pri njih že presega 90 odstotkov. To se zgodi zaradi pomanjkanja dnevne svetlobe; sonce namreč oskrbuje dopaminske receptorje v mrežnici, ki so odgovorni za razvoj očesa.

Če naš živčni sistem ostane brez narave, se začnejo kopičiti tudi telesne in duševne težave, postanemo tesnobni in raztreseni. V sodobnem svetu se ljudje, ki želijo znova najti mir, največkrat zatekajo k meditaciji, a številke kažejo, da jo kar 70 odstotkov tistih, ki se odločijo zanjo, čez nekaj časa opusti. Sprehod po naravi in ptičje petje imata podoben učinek na čuječnost kot meditacija. Dejstvo sicer je, da se nekaterih ljudi dobročutnost narave ne prime, morda zato, ker se bojijo žuželk, ne marajo naravnih vonjev ali pa se v naravi preprosto ne morejo sprostiti.

Avtorica knjige se je podala na potovanje na različne konce sveta ter se družila z raziskovalci in nevrologi, ki ugotavljajo to, kar nam govori že zdrava pamet: da je čas, ki ga prebijemo nekje v zelenju in pod svetlim soncem, koristen za naše telo in um.
 

Vonj prsti


Najprej je odšla na Japonsko, kjer je vedno bolj popularna tako imenovana »gozdna kopel« ali šinrin joku, ki sicer izvira iz starodavnih vaj šintoizma in budizma ter pomeni, da dovoliš naravi vstopiti v telo prek vseh petih čutov. Japonski urad za gozdarstvo se že dolgo ne ukvarja s sekanjem dreves, ampak predvsem skrbi za pešpoti po gozdovih, ki zdravijo obiskovalce. Vlada je za ta projekt namenila več milijonov evrov. Od leta 2004 so na izlete v gozd odvedli na stotine poskusnih zajčkov.

Najprej so jih pregledali zdravniki, in ko so ob koncu bivanja v zelenju vajo ponovili, so bile ugotovitve presenetljive, saj je zgolj lagoden sprehod med zelenjem pripomogel k dvanajstodstotnemu znižanju ravni kortizola, sedemodstotnemu upadu dejavnosti simpatičnega živčevja, 1,4-odstotno se jim je znižal krvni tlak in za šest odstotkov zmanjšal srčni utrip, prav tako so bili veliko boljše volje in manj tesnobni.

V nekem drugem eksperimentu so želeli ugotoviti, kako gozd vpliva na človekove naravne imunske celice ubijalke, ki nas varujejo pred bolezenskimi dejavniki in pošiljajo samouničevalna sporočila tumorjem in celicam, okuženim z virusi in katerih število zmanjšujejo stres, pesticidi in staranje. Tokijske poslovneže srednjih let so za tri dni povabili na pohajkovanje po naravi in na koncu avanture so krvni testi čudežno pokazali, da se je število teh celic povečalo kar za 40 odstotkov.

Glavni zdravilec so bile hlapljive aromatične snovi oziroma terpeni, pineni in limoneni ter druga osnovna olja, ki dehtijo iz dreves in jim strokovno rečejo fitoncidi; ti menda zmanjšajo stres za kar 35 odstotkov. Očitno nam vonj po borovcih pomaga živeti dlje.

image
Jure Eržen/ Gozd ima še eno skrivno orožje, ki blagodejno vpliva na našo dušo: zvoke.


Zelo zdravilna je tudi prst v gozdu, saj se v njej skrivajo glive aktinomicete, ki jih farmacevti gojijo za izdelavo antibiotikov. Prav tako je koristen geosmin, ki nastaja v zemeljskih organizmih. Geosmin znamo ljudje zelo dobro zavonjati, zaznamo ga, četudi ga v plavalni bazen kanejo le sedem kapljic. Ta sposobnost je prav tako dediščina evolucije, saj so naši predniki vedeli, da ta vonj obljublja, da je v bližini vodni izvir. Zato si morda še danes oddahnemo in smo boljše volje, ko ga zavonjamo, saj nam še vedno, tako kot je ljudem v daljni preteklosti, diši po preživetju.   

Ko je Florence Williams povprašala japonskega vodjo projekta »gozdna kopel«, katere ugotovitve bi priporočil bralcem, je iz žepa takoj izvlekel krajši seznam – očitno ga to ves čas sprašujejo. Torej: v vlažilec zraka kanimo cipresno olje – lahko ga kupimo kar v trgovini, namenjeni aromaterapiji, na počitnice pojdimo raje v naravo kot v mesta, najmanj enkrat na teden pojdimo v gozd ali park, na sprehodih po mestu hodimo pod drevesi, tudi bližina vode nam dobro dene.


Pozorni skeptiki


Ko se je Williamsova v divjino Utaha odpravila z ameriškimi nevroznanstveniki, ki so prav tako kot njihovi japonski kolegi raziskovali vpliv narave na človeški um in čustva, je med njimi našla veliko dvomljivcev in godrnjačev. Eden od njih ji je povedal, da ne verjame kaj prida v obnovitvene učinke gozdov, saj se mu zdi, da se ljudje na prostem počutijo dobro, ker se pač odmaknejo od vsakodnevnih obveznosti. Konec koncev tudi glasba, prijatelji in kulturni dogodki dobro vplivajo na duševno zdravje.

A vendar so bili rezultati pri ljudeh, ki so se za več dni odpravili na tabor v naravo, fascinantni. Njihova ustvarjalnost (pa pustimo zdaj ob strani, kako so jo merili) se je povečala kar za 50 odstotkov. A godrnjač je vseeno dvomil, saj se mu je zdelo, da se je učinkovitost udeležencev morda povečala tudi zaradi večdnevnega prijetnega druženja ob tabornemu ognju, boljšega spanja, dobre hrane iz mlete leče pa tudi alkohol ni bil izključen. A v nečem so si bili znanstveniki edini: narava pri človeku sproži to, da se mu na novo izostrijo čuti, vid in opažanje. Da ljudje postanejo bolj pozorni.

Hoja je že od starih Grkov naprej povezana s filozofijo. Tudi kasneje so Kant, Nietzsche in Kierkegaard na dolgih sprehodih premišljevali o biti, zamaknjenosti, eksistenci in moči volje. »Samo tiste misli, ki v moji glavi nastanejo, medtem ko hodim, so kaj vredne,« je dejal Nietzsche.


S pozornostjo se je veliko ukvarjal pionir eksperimentalne psihologije William James, brat pisatelja Henryja Jamesa, in ugotovil, da se um lahko nečesa polasti le s pomočjo pozornosti, brez selektivnega zanimanja je vsaka izkušnja popolni kaos. Branje knjige je na primer izkušnja velike pozornosti, in če sposobnost koncentracije le na eno stvar izgubimo, lahko postanemo zbegani in raztreseni. James je bil velik depresivec in izkušnjo, ki ga je preobrazila, je doživel prav v naravi. Ko je leta 1898 hodil po hribovju Adirondacks, ga je »zajelo stanje duhovne budnosti, kakršnemu po živosti ni para«.

»Pozornost je vse,« je avtorici knjige razložil ameriški psiholog Paul Atchley. »Brez nje ne vidimo, ne slišimo, ne okušamo. Možgani spremljajo približno štiri stvari hkrati. Kako se odločite, čemu boste dali prednost in čemu ne? Z inhibicijo ali zavoro.« Večino povezav v možganih predstavljajo zaviralne funkcije, saj imamo na voljo veliko več podatkov, kot smo jih zmožni obdelati, zato je glavna naloga možganov filtriranje, da se lahko posvetimo stvarem, ki so smotrne.

Narava nas pomirja prav zato, ker nas postavlja pred manj izbir. Ko smo v pisarni, nas vznemirjajo telefoni, glasovi sodelavcev, elektronska pošta ... Vse to zahteva veliko filtriranja, zato je težje premišljevati poglobljeno, v gozdu pa zahteve po teh filtrih niso tako velike, zato se lažje posvetimo globljim mislim.
Raziskave tudi kažejo, da ljudi na sprehodu po naravi manj obsedajo mučne misli kot takrat, ko hodimo po prometni ulici. »Narava zaposli duha, ne da bi ga utrujala.« Ko hodimo po gozdu, se v nas zbudijo čutila, analitični um pa se utiša, in kot bi rekli nevrologi, plazilski oziroma starejši del možganov prevzame vodstvo nad klepetavim neokorteksom.

Podobno se zgodi pri športu ali pri umetnikih, ko padejo v stanje popolne zamaknjenosti, v katerem se jim porodijo najboljše ideje. Atchley navede primer iz športa in omeni že staro, legendarno košarkarsko tekmo, ko so Bullsi igrali proti Utah Jazzu. Michael Jordan je takrat imel hudo gripo, a je kljub temu dosegel osemintrideset točk zapored. »Pamet mu sploh ni delala. Njegovo izvrševalno omrežje je bilo izklopljeno. Igral je bolje, ponesen na krilih čiste intuicije.«

Že dolgo je znano, da so športniki in umetniki zmožni doseči takšna stanja vznesenosti. To je mentalno stanje, ki ga je prvi raziskoval ameriški psiholog madžarskega rodu Mihaly Csikszentmihalyi. Nadel mu je ime tok (flow). V to stanje pade pisatelj, ki ga odnese zgodba, znanstvenik, ki ga začarajo zvezde, motorist, ki drvi po cesti, in tudi človek, ki se sprehaja po gozdu. Čeprav delamo nekaj napornega, mentalno ali fizično, nas pozornost na to dejavnost popolnoma posrka vase in ne zahteva nobenega samonadzora, s tem pa sprosti vire, ki jih lahko usmerimo na nalogo, ki je pred nami. Kot to dobro vedo mojstri zena: ko jaz izgine, smo najbolj jaz.


Čivkanje in glasba


Gozd ima še eno skrivno orožje, ki blagodejno vpliva na našo dušo: zvoke. Kot dobro ve vsak, ki si pri meditaciji pomaga z različnimi aplikacijami, so te vedno podložene z zvoki vetra, vode ali s ptičjim petjem. Najbolj nas sicer osrečuje glasba, ki nam je všeč, in glasovi ljudi, ki jih imamo radi, saj so takrat, ko jih poslušamo, kakor v knjigi This is Your Brain On Music trdi nevroznanstvenik in glasbenik David Levitin, zaposleni sleherni kotički možganov.

Darwin, velik ljubitelj narave, je v knjigi Izvor človeka primerjal glasbo in ptičje petje in ugotovil, da oboje izvira iz seksualnega izbora oziroma želje privabiti partnerja. Kakorkoli, zvok ptic je nekaj, kar slišimo vsak dan, čeprav se ga včasih sploh ne zavedamo. Florence Williams zapiše, da ta domači zvok povezujemo z budnostjo (še posebej spomladi, ko nas divje žvrgolenje zbudi, še preden vzide sonce) in varnostjo, saj se nam zdi, da svet gladko drsi po tirnicah. Kadar ptic ne slišimo, se nam zdi, da je nekaj zelo narobe. Nevroznanstveniki ugotavljajo, da so otroci, ki jim v ozadju predvajajo ptičje petje, bolj zbrani.

Glede glasbe smo si s pticami zelo podobni, saj so naši možgani zelo podobni tistim delom ptičjih, ki slišijo ter obdelujejo in ustvarjajo jezik. »Ljudje si s pticami pevkami delimo več genov, ki upravljajo jezik, kot pa si jih delimo z drugimi primati.« Jezikovne centre, ki se pri pticah imenujejo arkopaladij, pri ljudeh pa bazalni ganglji, smo namreč razvili sočasno, za oboje pa je značilno, da uravnavajo čustva. Tako kot ptice se namreč znamo čustveno odzvati na jezik oziroma glasbo, saj so ti odzivi bistveni za parjenje, sporazumevanje in preživetje.  

Danes je težko najti neokrnjeno naravo, v kateri bi uživali le v tišini ali ob ptičjem petju. Zvok letala na nebu ali ropot avtomobilov z avtocest je vedno nekje v ozadju in nikoli prav daleč. Zvočno onesnaževanje povečuje stres in grize zdravje, saj je dokazano, da imajo otroci, ki živijo v bližini letališč, slabši učni uspeh, a hrup škodi tudi prostoživečim živalim.

Zaradi sonarjev v oceanih umirajo kiti, saj jim zaradi vibracij glava dobesedno eksplodira. V yosemitskem narodnem parku v ZDA, kjer je letala slišati kar 70 odstotkov časa, so ugotovili, da žrtve plenilcev ne slišijo več dobro roparic, zato jim ne morejo pobegniti na varno. Samica sive drevesne žabe, ki živi ob prometni cesti, potrebuje veliko več časa, da sliši paritveno petje samčka, in včasih ga sploh ne najde.
 

Premikanje nog in misli


Celo poglavje v knjigi je posvečeno hoji, saj kot uči francoski filozof Frédéric Gros, je hoja najboljši način, da se upočasnimo, »boljša je od vseh drugih metod, ki so jih kdaj iznašli«. Ko hodimo, najlažje rešujemo probleme in dobimo nove ideje. Sprehod po naravi, prestavljanje ene noge pred drugo, ne zahteva intenzivne zbranosti, saj je to dejavnost, ki jo možgani razumejo sami po sebi.

Rebecca Solnit v knjigi Wanderlust piše o tem, da hoja pooseblja naravni ritem telesa; dihanje in utrip srca. In da je nekje vmes, med delom in lenobnostjo, bivanjem in akcijo. »Hoja je stanje, ko se misli, telo in svet združijo, kot da so tri note, ki nenadoma postanejo akord.« Ko hodimo, se zdi, da lažje razmišljamo, kot da je enakomerno premikanje nog motor našega uma in sok domišljije.

image
Jure Eržen/ Če naš živčni sistem ostane brez narave, se začnejo kopičiti tudi telesne in duševne težave, postanemo tesnobni in raztreseni.


Ne čudi, da je hoja že od starih Grkov naprej povezana s filozofijo; peripatetiki so verjeli, da je hoja povezana z duševno bistrostjo in modrostjo, in tudi kasneje so Kant, Nietzsche in Kierkegaard na vsakodnevnih dolgih sprehodih premišljevali o biti, zamaknjenosti, eksistenci in moči volje. »Samo tiste misli, ki v moji glavi nastanejo, medtem ko hodim, so kaj vredne,« je dejal Nietzsche.

Jefferson je hodil, da bi si zbistril misli, Dickens ali Wordsworth in mnogi drugi pisatelji in pesniki, da bi dobili navdih. Rimbaud je prehodil ogromne razdalje; trmasto in vrtoglavo je šel peš od Pariza do Bruslja, kasneje je pogumno prečkal puščave, večkrat se je odpravil iz Adna v Jemnu do Hararja v Etiopiji. Malo na konju in malo peš. Walt Whitman, ki je znal slaviti svoj New York tako vzneseno kot gozdove, je zapisal: »Tebi, uradnik, literat, sedeči človek, premožneš, lenuh, vsem vam enak nasvet. Pokonci! Svet (ki nanj morda zreš z bledim in studljivim očesom) je zate poln lepote in strasti, če se mu približaš v pravem duhu! Zjutraj ven na prosto!«

Vedno so mi bile všeč svobodomiselne junakinje iz romanov Jane Austen, Elizabeth Bennet iz Prevzetnosti in pristranosti, tudi zato, ker so se veliko sprehajale. Same. Predstavljam si, da so samotni sprehodi takrat za žensko pomenili neodvisnost, in neskončna angleška pokrajina, po kateri so hodile, je pomenila pobeg iz hiše, kjer so veljala socialna pravila. Elizabeth jo na primer kar sama ubere prek blatnih gričev, da bi šla pomagat sestri, ki je zbolela v hiši bogatašev, in tam sreča svojega Darcyja. Ti potepi so bili zanjo mentalna in fizična svoboda.

James Watt je zamisel za parni stroj dobil med sprehodom, Nikola Tesla je izumil elektromotor, ko se je sprehajal po parku v Budimpešti, in paradoksalno je, da noben od njiju ni niti slutil, da bodo ti njuni stroji v sodobnem svetu ugnobili pešačenje.

Med največje oboževalce hoje sodita ameriška transcendentalista Henry David Thoreau in Ralph Waldo Emerson, zanju je bilo to filozofsko in tudi politično dejanje, saj je združilo izobražence z revnimi – ko hodijo, so vsi isti, hkrati pa je to tudi intelektualna dejavnost, saj poraja ideje in umetnost.

Thoreau hoje ni nikoli imel za telovadbo: »Hoja, o kateri govorim, ni v ničemer sorodna vadbi, pač pa je sama na sebi glavni dnevni podvig in pustolovščina.« Prav tako priznava, da včasih, ko hodi že kakšno uro po gozdu, nikakor ne more pozabiti na vsakdanje dogodke, premišljuje o stvareh, ki jih mora še storiti, in težijo ga skrbi. Kar nekaj časa traja, da se jih otrese in se vrne le k občutkom. »Kaj sploh delam v gozdu, si rečem, če premišljujem o nečem drugem, kot je gozd?«


Drevesa in revolucija


Knjiga Narava zdravi in popravi je sicer zanimiva študija najnovejših nevroloških dognanj o tem, kako dobra je narava za človeka, polna je sveže statistike. Avtorica potuje po škotskih višavjih, se sprehaja po japonskih in korejskih gozdovih, se navdušuje nad finskimi otoki, kjer so nekoč pogani verjeli, da v gozdovih živijo duhovi, ki znajo uročiti ljudi, ki so bili preglasni in nespoštljivi do dreves in živali. Te ljudi je prekril gozd in imeli so privide in nenaravna doživetja. Izgubili so se v lepoti gozda.

Novinarka analizira, katera čutila aktiviramo v gozdu ali takrat, ko se sprehajamo ob valovitem oceanu. Ko je premišljevala o tem, kaj se je naučila ob pisanju te knjige, je sestavila zelo preprost obrazec: čim večkrat pojdite ven na zrak, najbolje čim bolj v divjo naravo. V družbi prijateljev ali brez njih. Dihajte. Gozdne kopeli, ki jih financirajo vlade na Japonskem, v Južni Koreji in na Finskem, dokazano izboljšujejo počutje in zdravje ljudi.

V Sloveniji so gozdovi sicer na dosegu noge vsakega prebivalca, čeprav zadnja leta bolj slabo skrbimo zanje. V nasprotju s tistimi v Južni Koreji ali na Japonskem v njih še vedno živi veliko divjih živali. Prav tako mnogi župani, kljub protestom meščanov, vedno pogosteje sekajo drevesa, da bi tako pridobili prostor za nova parkirišča. Williamsova v knjigi piše, da so parki, tako kot gozdovi, vir zdravja in da jih je nujno obvarovati, kar lahko sproži tudi revolucijo.

Leta 2013 je v Istanbulu umrlo osem ljudi in na tisoče je bilo ranjenih; policija je namreč napadla protestnike, ki so se zbrali, da bi obvarovali še enega od zadnjih parkov v tem mestu, Taksim Geziju, kjer so hoteli zgraditi nakupovalni center. Že prej so dali mestni oblastniki v tem okolišu posekati več kot dva milijona dreves, da bi tam zgradili letališče. Istanbulčani so zasedli park in so bili pripravljeni umreti zanj. Boj za naravo je tudi zdrav simbol demokracije.   

                                             
* * *

Ob vsem tem sem se spomnila na pravljični roman Itala Calvina Baron na drevesu, ki se dogaja v času razsvetljenstva in pripoveduje o fantiču Cosimu, ki se staršem in družbi upre tako, da se preseli na drevo in se nikoli več ne dotakne tal. Na drevesu se celo poroči in kilometre in kilometre prepotuje tako, da se poganja z oljke na češnjo in s hrasta na bukev. Zgodba je prispodoba upora, preživetja in zdravega uma. Drevesa zdravijo in popravijo.