Zgodba o neki filmski obsesiji

To ni samo zgodba o njegovem novem filmu Polsestra, je tudi zgodba o strasti do filmov, o času punka, Otrok socializma in obraza Lare Bohinc; je zgodba o ženskih obrazih na filmu.

Objavljeno
18. januar 2020 06.00
Posodobljeno
18. januar 2020 06.00
Damjan Kozole, Urša Menart in Liza Marijina med snemanjem filma Polsestra FOTO: Urša Premik

Njegovi filmi so bili prikazani na več kot sto mednarodnih festivalih, prejeli so več kot 30 nagrad in priznanj. Rezervni deli (2003) v teikmovalnem programu Berlinala, drama Nočno življenje (2015) je v Karlovih Varih dobila kristalni globus za najboljšo režijo, njegov zadnji film Polsestra, ki je bil lani prav tako uvrščen v tekmovalni program v Karlovih Varih in dobil izjemne tuje kritike, je zdaj vstopil v kinematografe.

Dobila sva se v Piranu, zimskem Piranu, ker je morje zanj najlepše pozimi, vse se zdi prazno, čisto, izčiščeno, kar predstavljaš si, kako so stene stanovanj hladne in neogrevane, kako zvečer na ulicah ne slišiš glasu in se greš lahko s svojimi mislimi sprehajat proti svetilniku, kjer slišiš butanje valov ob piranske skale. Taka tišina in melanholija. To ima rad.

Lahko bi napisala ducat zgodb, ki so se po tistih čudnih naključjih, ki to niso, zgodile v srečanjih na sarajevskem filmskem festivalu, kamor skoraj vsako leto pride s svojim filmom, včasih pa kar tako, s partnerko Zoro Stančič.

Lahko bi pisala o njegovih srečanjih z Juliette Binoche, z Johnom Malkovichem, z Bonom ... Lahko bi poskušala zbrati vse anekdote, dovtipe in izjave, kot je recimo tista, da je gledanje filmov v Sarajevu zanj kot izkušnja rock koncerta. Filme začutiš fizično. Tam je predstavil odmevne dokumentarce, kot so Dolge počitnice (2012), kjer se loti občutljive teme izbrisanih, portret umetnika Ulaya Projekt: rak (2013), leta 2016 pa je tam za svoj kratki dokumentarni film Meje (2015) dobil še posebno priznanje za človekove pravice.



Filmski eksperiment v enem samem desetminutnem kadru beleži kolono migrantov, ki v spremstvu policije in vojske prečka mejo med Slovenijo in Hrvaško na poti proti begunskemu centru v Brežicah, in je videti kot gibljiva freska bibličnega eksodusa. Spomnim se, kako je takrat na svoj duhovit način za Delo rekel: »Ko na strehi hotela Evropa v ledeno hladni avgustovski noči ješ čevapčiče z De Nirom, se ti zdi, da je vse mogoče. Ta občutek ponuja sarajevski festival že od začetka.«
 

Polsestra


Tudi njegovo zadnjo dramo Polsestra sem najprej videla na sarajevskem filmskem festivalu, najbrž sem jo tudi zato dojela kot morda najbolj radikalen, duhovit, bergmanovsko intenziven precizen Kozoletov film do zdaj. Polsestri iz Izole, depresivna frizerka Irena (Urša Menart) in agresivna, divja, konfliktna Neža (Liza Marijina), ki se ne preneseta, ne nazadnje je oče (Peter Musevski) zapustil Irenino mater (Damjana Černe), in to zaradi Albanke (Labina Mitevska). Neža je plod tega razmerja, kar vanjo usmeri dodaten val sovraštva in nacionalizma.



Zgodba za Polsestro se je rodila iz neke stare, nenavadne, ja, tudi osebne zgodbe, ki je v njem sprožila razmišljanje, »kaj se zgodi, če nekoga, ki bi ga po zdravi logiki moral imeti rad, sploh ne poznaš in ga sovražiš in kriviš za grehe, ki jih je naredil v resnici nekdo drug«, pravi Kozole. In o tem, kako se neizrečeno in nepredelano prenaša iz generacije v generacijo, tako v družbi kot pri ljudeh, pravi. Iz teh začetnih razmišljanj sta najprej nastala lika Irene in Neže, iz njih pa je potem dolgo, več let, skupaj z Uršo Menart in Ognjenom Sviličićem nastajal scenarij.

Za vlogo Neže je takoj vedel, da je Liza Marijina prava, že zato, ker je na avdicijo prišla nekako nezainteresirana, kot da ji je bilo v resnici vseeno, ali bi jo dobila. Morda je ta nenavadni ženski lik najbolje ujel Štefančič Jr, ko je zapisal, da je nesojena komunikologinja, divja, agresivna, jezna, veganska, o njej se govori vse mogoče, vse ji gre na živce, s turisti vred, hitro potegne nož. »Če bi bila Marlon Brando v The Wild One. In bi jo vprašali, komu ali čemu se upira, bi odvrnila: Whadda you got?«

Pri Ireni je bilo težje. Iskal jo je v obrazih igralk na avdiciji, a ni našel prave. Irena je človek, ki skriva svoja čustva, je nekdo, ki je verjetno v resnici čisto druga oseba kot ta, ki jo srečamo v tej življenjski situaciji, pravi. Urša Menart je bila takrat asistentka režije, tako da je bila ves čas procesa zraven. »Enkrat sem se obrnil k njej in ji rekel: kaj pa, če bi ti … Spomnim se, da se ji je kava zataknila v grlu in da je zamomljala: Če hočeš, da ti uničim kariero, probaj.«

Meditacija o sreči
– Pač nisem srečna, kaj! reče Irena (Urša Menart) v filmu Polsestra.
V filmu Za vedno z Dejanom Spasićem in Marjuto Slamič je dialog za odtenek drugačen.
– Nisem srečna, pravi Marjuta Slamič.
– Veš, koliko ljudi živi v Ljubljani? Ne morejo biti vsi srečni!

 

Delo z igralci kot akupunktura


Imela sta dolge vaje, šla sta čez vse situacije in Urša se je res potrudila, da ne bi bila izbrana, se smeji Kozole. »Bolj ko se je trudila, da ne bi bila dobra, bolj se mi je zdelo, da je ona Irena. Vemo, kako vesel je vsak igralec, kadar dobi priložnost, da igra glavno vlogo. Za Uršo lahko rečem, da je bila prav takrat najbolj nesrečna igralka na svetu …« To, da še ni igrala, se mu ni zdel problem. V vsakem režiserju se skriva nezavedni igralec. Kozole že ve. Nekajkrat je bil po nizu naključij tudi pred kamero, ne nazadnje z legendo Bato Živojinovićem. A o tem kasneje.

Zanj je delo z igralci kot akupunktura, pravi. Vse je že tam, v njihovem telesu, v njihovi osebnosti, ti moraš pritisniti na pravo točko, da aktiviraš čustvo, ki ga potrebuješ za določen lik. Urša Menart, ki je malo pred tem posnela svoj celovečerni generacijski prvenec Ne bom več luzerka z Evo Jesenovec v glavni vlogi, je tako iz vloge asistentke režije in soscenaristke stopila pred kamere.
 

Iniciacija v film, Spielbergovo Žrelo


Odraščal je v hiši na obrobju Krškega, med gozdovi in sadovnjaki, idilično. Niti ne preveč podobno biografijam režiserjev, ki se mladosti spominjajo po prvem kinu, reče z nasmeškom. Kino je bil zanj predaleč, pol ure peš, zato se še bolj spomni prve kino izkušnje, te kolektivne emocije, v starem kinu v Krškem, ko je prvič videl Spielbergovo Žrelo.

Ko deliš strah, grozo, olajšanje skupaj z drugimi, prav tako skritimi v temi kinodvorane. Tega, kar doma pred televizijo ne doživiš.
Morda je bila to njegova iniciacija, pravi. Napetost, suspenz, kri. Ponoči so ga obsedale podobe in predvsem vprašanje: kako se to lahko naredi na filmu.

Prvi šok je doživel, ko je spoznal, da filme delamo v Sloveniji. Seveda je gledal filme, kot sta Kekec in Sreča na vrvici, a ves čas se mu je zdelo, da se filmi naredijo nekje drugje, na drugem koncu sveta. Kot mulca, tretješolca, ga je začarala črno-bela fotografija, v kopalnici si je naredil svojo temnico in s fiksirjem uničil pralni stroj. Leto kasneje si je od znancev sposodil kamero super osem in začel delati čudne eksperimente. Kot na primer to, da je prosil sosede, da so hodile po travniku in potem izginile. Navduševala ga je že sama ideja, da je iz slike prišel v gibanje.

Oddaja na TVS 35 mm filmska delavnica, ki jo je vodil zdaj že pokojni Toni Tršar, je bila novo odkritje. Tam je videl kratke filme, kot sta recimo Nič iz vedenja Jeana Vigoja in Toby Dammit Federica Fellinija. To je bil drugi šok. Takrat je dojel, da je film umetnost.

Če je bil vmes še nekaj časa v dilemi med arhitekturo in filmom, je takrat vedel, da hoče snemati filme.
 

Saj drugo leto ne boste več prišli, mar ne?


V vojsko so ga vpoklicali v mesto, s katerim je ostal povezan do zdaj, v Sarajevo. Vojaško leto je preživel v kasarni Jajce nad Baščaršijo, bilo je leto 1984, čas zimskih olimpijskih iger, leto, ki ga ne pozabiš. Takrat še ni vedel, da je v istem času v tem mestu študirala Zora Stančić, ki je kasneje postala priznana vizualna umetnica in njegova življenjska sopotnica.

Matjaž Klopčič mu je spoštljivo rekel: Saj drugo leto ne boste več prišli, mar ne? Seveda bo. Naslednje leto se je hotel prijaviti še enkrat, a so ravno takrat na AGRFT sprejeli pravilo, da lahko sprejemni izpit delaš samo trikrat. Za hip si je umišljal, da so to naredili zaradi njega, se smeje danes.


Sprejemne izpite je na AGRFT delal prvič, pa drugič, pa tretjič, tako da je lahko trideset let kasneje na sarajevskem festivalu o tej temi izdatno razpravljal s Stephenom Frearsom (Nevarna razmerja, Kraljica, Filomena, Florence Foster Jenkins ...).

Z njim sta bila med drugim tudi skupaj v tekmovalnem programu v Berlinu leta 2003, oba s filmoma, ki sta se ukvarjala z begunsko problematiko in priseljenstvom, Kozole z Rezervnimi deli, še danes aktualnim filmom o tihotapcih ilegalnih beguncev, in Frears z Umazanimi lepimi stvarmi o trgovanju s človeškimi organi. Kakorkoli, angleški režiser mu je povedal, da je sprejemne izpite delal »samo« dvakrat, potem se mu ni dalo več, zato je Kozoletu iskreno čestital za vztrajnost. Te je imel na pretek.

image
Aleksandra Balmazović in Aljoša Kovačič v filmu Rezervni deli  FOTO: Vertigo


Pokojni Matjaž Klopčič mu je enkrat vmes spoštljivo rekel: Saj drugo leto ne boste več prišli, mar ne? Seveda bo. Naslednje leto se je hotel prijaviti še enkrat, a so ravno takrat na AGRFT sprejeli pravilo, da lahko sprejemni izpit delaš samo trikrat. Za hip si je umišljal, da so to naredili zaradi njega, se smeje danes. To bi bilo lahko tako imenovano Kozoletovo pravilo za netalentirane.
 

Kaj pa če bi bil ti filmski producent?


Vmes je začel delati v prvi videoprodukciji Brut pri Maxu (Marijanu) Osoletu, med drugim so bili tam narejeni spoti za Laibach, Videosex. Ko so delali promocijski video za Roglo, je bila njegova naloga, da najde za cel avtobus mladih športnikov prostovoljcev, ki bodo na Rogli tekli in telovadili. Iskal jih je povsod, tudi v Klubu K4, kjer je vzporedno delal, dokler jih ni našel več kot petdeset. Na dan odhoda je skupaj s šoferjem avtobusa ob petih zjutraj stal na Kersnikovi ulici in čakal ljudi, a jih ni bilo. Bilo je rahlo nelagodno, avtobus je bil plačan, videospot tudi.

Ob 5:20 se je pojavil en sam človek, in to je bil Danijel Hočevar, takrat študent prvega letnika filozofske fakultete, zaljubljenec v film, ki je takrat v okviru Škuca ravno naredil retrospektivo zgodnjega Fassbinderja. Peljala sta se proti Rogli, sama, in naredila prvi skupni krizni načrt: Kaj če bi se vmes ustavila v Zrečah in vprašala učiteljice, ali jim za snemanje spota posodijo petdeset otrok?



Projekt so izpeljali, in ko sta se zadovoljna peljala nazaj v Ljubljano, ga je Kozole nenadoma vprašal: Kaj pa če bi bil ti filmski producent? Dobro se sliši, je rekel Hočevar. In tako se je začelo. Najprej sta začela s kratkometražcem, potem pa naprej. A film, ki ga je imel v mislih Kozole, je bil zamišljen kot malo maščevanje AGRFT. In teža je bila velika, prevelika, da bi jo stlačil v kratki film, zato je novopečenemu producentu predlagal, da bi naredila dolgometražni film. Usodni telefon.
 

Sedem sekretarjev Skoja


Prvi usodni film. S težavami. Ključ zgodbe – popolna obsedenost s filmom samim, veliko avtorjev naredi film o lastni obsesiji s filmom, pod vplivom Wendersa, zgodnjega Jarmuscha. V njem so nastopali že takrat posebne osebnosti, kostumograf Alan Hranitelj, Franci Slak, Jože Dolmark in Vinci Vogue Anžlovar v glavni vlogi. Profesionalnih igralcev se je takrat še izogibal, se smeje: da ne bi dojeli, da ne znam dovolj.

Pisalo se je leto 1986, od takrat sta z Danijelom Hočevarjem posnela vse filme skupaj. Ko so ga poskušali zmontirati na TVS, so jim rekli ne, na Vibi so jih vrgli ven, edini, ki mu je pomagal, je bil Franci Slak. Na jesenski filmski šoli, ki jo je organiziral takrat njegov prijatelj Silvan Furlan, je spoznal kultnega hrvaškega režiserja, zdaj pokojnega Zorana Tadića, in ta mu je uredil, da mu je pri filmu pomagala Filmoteka 16 v Zagrebu, resna institucija, nekaj podobnega, kot je danes Kinodvor, pove.

Usodni telefon so sprejeli na puljski festival, s Hočevarjem sta takrat dobila nagrado sedem sekretarjev Skoja, najpomembnejšo nagrada na področju kulture in športa; tisto leto so jo dobili še Pankrti in Mateja Svet.

Ta nagrada je pomenila potrditev, slovenski režiser, ki je moral dobiti nagrado v Zagrebu. Kot da se je s tem začrtala njegova pot; vedno je moral najprej dobiti priznanja in kritike zunaj, da so ga sprejeli doma.
 

Lublanski psi, Hudodelci in Lara Bohinc


image
Mario Šelih in Lara Bohinc v Remingtonu. »Ko je film prišel ven, sta Mario Šelih (frontmen Lublanskih psov) in Lara Bohinc postala vzhajajoči filmski zvezdi nove generacije.« FOTO: Jože Suhadolnik


Kozole je bil tudi tisti, ki je v Mariu Šelihu, takrat karizmatičnem frontmanu Lublanskih psov, bendu, v katerem je igral tudi pokojni Matjaž Gantar, prepoznal potencialnega »upornika brez razloga« in ga pripeljal k Franciju Slaku. Ta ga je takoj angažiral v Hudodelcih. Kozoleta pa tudi, najprej kot asistenta režije, potem pa še kot igralca.

In tako je Kozole na snemanju v novomeških zaporih z legendarnim Bato Živojinovićem odigral prvo filmsko sceno v življenju. Imel je dve repliki, identični: Razumem, druže majore. In še enkrat: Razumem, druže majore. Točno ti dve, tega ne bom pozabil do konca življenja, se smeje.

Šelih je že s Hudodelci doživel velik uspeh, bil je poseben tip, lep, malo divji, kot ustvarjen za film, pravi Kozole, ko se skupaj z Zoro usedemo v piransko kavarno Danoi in spet prižgem diktafon. Takrat je obsesivno gledal francoske filme, ne samo novi val, tudi povojne filme, in ko je na nekem koledarju zagledal fotografijo Lare Bohinc, je vedel, da je to ženski obraz, ki ga mora imeti v filmu. Bila je le majhna težava: Lara je imela šestnajst let, on pa je imel v scenariju za njen lik predvidena dva gola prizora.

Kakorkoli, pogovor z njeno mamo je bil presenetljivo neproblematičen za tisti čas. Si res to želiš, draga moja? Ja, je rekla hčerka. In stvar je bila urejena. Ko je film prišel ven, sta Mario Šelih in Lara Bohinc postala vzhajajoči filmski zvezdi nove generacije, mediji po Jugoslaviji so se navdušili nad erosom in prezenco mlade igralke; Remington se je uvrstil v tekmovalni program v Pulj, mlada zagrebška scena ga je popolnoma podprla, sploh takrat kultna revija Polet. Slovenija se je na Kozoletove filme še vedno odzivala precej mlačno, v Mladini je že takrat dobival negativne kritike.
 

Ko čarovnija iz filma prestopi


Remington je prišel ven leta 1989, tisto leto, ko je prvič srečal Zoro, in to na najbolj filmski način – na filmu; no, na snemanju študentskega filma. Nekega lepega majskega dne ga je poklical njegov prijatelj, pesnik, pevec »otrok socializma«, glasbenik in režiser Brane Bitenc, takrat sredi študija na AGRFT, da »mora nujno, in to čez noč«, posneti študentsko filmsko vajo.

Vse da že ima, igralce, scenarij, nujno potrebuje prav njegovo stanovanje v Šiški. Nisem bil preveč navdušen, priznam, se z nasmeškom spominja Kozole zdaj, a Bitenc je bil vztrajen. »Kdo mi lahko pomaga, če ne ti? Pridejo samo štirje igralci in bodo igrali poker. Ne bomo dolgo.«

V stanovanje so vstopili trije, ki niso bili ravno igralci: Andrej Košak, Nela Malečkar in Zora Stančič. Kdo je pa četrti? je vprašal Kozole. Ja ti, ne? je rekel Brane. Kako to misliš? Ni bilo časa za pregovarjanja, film je bilo treba posneti še tisto noč. Kozoletova naloga je bila, da kot kvartopirec osvaja Zoro. Bila je posebna in skrivnostna. Ni bilo težko. Morda je preveč »padel v lik«, z nasmeškom pravi zdaj, a kot se to rado zgodi, se je nekaj skrivnostnega iz filma preselilo tudi v resničnost.

Po Remingtonu je delal v Avali v Beogradu, kot asistent režije, in pri nekaterih obskurnih ameriških koprodukcijah, kot recimo šestem delu franšize Mora v Ulici brestov. Beograd mu je bil všeč, razmišljal je, da bi ostal tam, a atmosfera v začetku leta 1990 je postajala težka, takrat je prvič zaznal, kaj pomeni dirigirani nacionalizem.
 

Resničnost, ki izrine Kovačičevo Resničnost


Nekaj časa je živel na relaciji Beograd–Ljubljana, se družil z režiserjem Živojinom Pavlovićem, ki mu je predlagal, da bi posneli film po romanu Lojzeta Kovačiča Resničnost. Producent E-Motion film. A kmalu so morali vsi skupaj s Pavlovićem dvigniti roke od ambicioznega projekta: v regijo je vstopila neka druga resničnost, za filmsko Resničnost ni bilo več prostora.

V samostojni Sloveniji je po obdobju evforije in filmov, ki so komunicirali z občinstvom, kot sta Vincijeva Babica gre na jug in Košakov Outsider, sistem financiranja filmov kmalu začel razpadati, snemal se je eden ali dva filma na leto. Kozole je pisal scenarij za scenarijem, s Hočevarjem sta jih prijavljala na filmski sklad, a brez uspeha. Sedem suhih let. Tako da je obupal. Morda mu pa le ni usojeno.
 

Rezervni deli


Takrat je začutil potrebo po tem, da je treba načenjati teme v družbi, o katerih najraje ne bi govorili, a se mu je zdelo pomembno, da bi. Stereotip, Porno film in Rezervni deli. Družbenokritična drama, v kateri se Ludvik Zajc (Peter Musevski), bivši voznik speedwaya iz Krškega, z mlajšim partnerjem (Aljoša Kovačič) poskuša izvleči iz socialno ekonomske stiske tako, da prevaža begunce čez mejo. Po Slakovih Hudodelcih edini slovenski film, ki so ga sprejeli v tekmovalni program Berlinala.

Po uspehu Rezervnih delov, malo preden je Slovenija vstopila v EU, so Kozoleta povabili k sodelovanju pri omnibusu Vision of Europe, 25 evropskih režiserjev iz 25 držav, pove, ko srkamo kavo in strmimo v ugašajoče zimsko sonce. Bil je v eminentni družbi, to je treba priznati, od Bele Tarra do Petra Greenawaya; producent in iniciator projekta je bil Lars von Trier. Po končanem omnibusu so jih povabili v København, kjer jih je von Trier gostil v svojih studiih, v bivši vojašnici.

Po predjedi je avtorjem najprej nazdravil producent in napovedal, da jih bo kasneje nagovoril še von Trier. Očitno je von Trierja to spravilo v stres, izginil je pod pretvezo, da gre na wc, in ni več prišel nazaj. Priložnost, da bi z njim ob večerji debatirali o Idiotih, Plesalki v temi, je bila zamujena.

image
Nočno življenje FOTO: Vertigo


Nočno življenje, temačna drama, ki je za motor zgodbe vzela afero Baričevič. Ne samo da je film dobil najvišjo oceno skupine mednarodnih filmskih kritikov Fipresci, navdušujoče so bile tudi kritike v filmskih publikacijah, kot so Variety, Screen International, The Wrap, Hollywood Reporter; vse po vrsti so poudarjale odlično režijo, izjemno igro Pie Zemljič, fotografijo in premiso zgodbe, ki bolj kot poskus umora postavi v ospredje strah pred javnim linčem. Kritičarka Varietyja pa je zapisala, da »obraz Pie Zemljič z ebenovinastimi črnimi lasmi, bledo kožo in nedolžno eteričnostjo malo spominja na starejšo različico igralke, ki je odigrala naslovno vlogo v filmu Slovenka Nino Ivanišin«, ki je za vlogo študentke, ki se vrže v prostitucijo, prav tako prejela kar nekaj nagrad.

image
Letošnja nagrajenka Prešernovega sklada Nina Ivanišin v filmu Slovenka. FOTO: Vertigo

 

Vse njegove filmske ženske


Če postavimo v vrsto njegove igralke, Laro Bohinc (Remington), Tino Gorenjak (Stereotip), Marjuto Slamič (Za vedno), Nino Ivanišin (Slovenka) in Pio Zemljič (Nočno življenje), vidimo, da jih ne družijo samo dolgi temni lasje in zadržana čustva. Ženske v njegovih filmih so tudi močne osebnosti. Posebne, včasih anksiozne, vendar trmaste in odločne. V Polsestri sta protagonistki sprva najmanj tipično Kozoletovi, ne znata komunicirati, preklinjata, verižno kadita, skrivata prava čustva, dokler proti koncu filma ne zgrabita življenja v svoje roke.

image
Nina Ivanišin v Slovenki FOTO: Vertigo


Kaj naj rečem, se nasmehne, ženske so zame neprimerno bolj zanimivi liki kot moški. V vseh mojih filmih so junakinje ujete v neko anksiozno stanje, ki jih otopi, zaradi krča ne morejo normalno funkcionirati, pravi. To narekuje zadržano in skrajno prepričljivo igro, kjer ne veš točno, kaj lik v resnici misli.

»Ni lahko zrudariti nove žile v že zelo prekopanem rudniku filmskih disfunkcionalnih družin,« je po projekciji Polsestre v Karlovih Varih zapisal Screen Daily, »toda Damjanu Kozoletu je to uspelo z izjemno zabavno verzijo drame Polsestra. Očitno je, da se zavestno izogiba pesimizmu, ki pogosto prevlada na tem koncu sveta.«