V nadaljevanju preberite:

Depresija je mišljenje, da bi bil svet boljši brez tebe in da bi bil ti srečnejši brez sveta. Depresija je nezmožnost komuniciranja z drugimi, jim reči kaj pametnega, jih slišati. Bolezen je, pobitost, neizprosno breme, ki ga tovoriš na plečih in ne izgine mesece in leta.

»Odkar pomnim, je življenje zame boj, v katerem nenehno poskušam zaposliti misli, da ne bi razmišljal o vprašanjih. Tudi pozitivni dogodki lahko v organizmu sprožijo odziv, ki je vse prej kot pozitiven. Po prejetem družbenem priznanju sem doživel šok in po tem šoku se mi je zgodilo vse, o čemer pišem v knjigi Depra. Večinoma so to bila spoznanja, da z mojimi nevroni ni vse v redu, da ne morem uživati v sreči in da se približno sto dni na leto z vsakdanjimi rečmi mučim precej bolj kot zdravi ljudje. Tako se je začela ta zgodba, ki traja že štirinajst let, v katerih sem pojedel približno tri tisoč psihofarmakov. Je novinarska nagrada vredna tega? Seveda je. Obožujem slavo in vzel bi vse strupe tega sveta za aplavz v hotelu srednje kategorije na obali severnega Jadrana, kjer podeljujejo nagrade. Potem bi udobno zleknjen v fotelju sprejemal čestitke kolegov, omenjal novinarski aktivizem in tu pa tam navrgel, da bi moral nagrado dobiti kdo mlajši in pogumnejši. Potem bi nabildano roko nonšalantno položil na leseno mizo, se topo zagledal v daljavo in se sončil v svoji pomembnosti prav tako, kot bi to v enakih okoliščinah naredil vsak poprečen človek.«