Življenje v karanteni je nekaj neznanega, strašljivega

Klemen Rebolj je psihiater in psihoterapevt z več kot dvajsetletnimi izkušnjami s tesnobo, depresijo in vsakršnimi stiskami v naših notranjostih.

Objavljeno
04. april 2020 06.00
Posodobljeno
04. april 2020 06.00
FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Bogi Pretnar
Bogi Pretnar
Svojo ordinacijo je bil prisiljen preseliti na skajp, najin intervju pa je bil zanimiv pogovor na daljavo med dvema, ki sta prvič zapornika. Vsak v svoji karanteni. »Mati Zemlja« se je sama ustavila in nas – v svoji za nas nedoumljivi inteligenci – uči, kako ne več naprej, je povedal.

Znašli smo se v resničnostnem šovu, na katerega se nismo prijavili. Neznani režiser z umetniškim vzdevkom Korona zahteva našo prisotnost brez odmora. Nimamo sindikata, ki bi nas zaščitil pred zlorabo, vedno bolj nervozna vprašanja o trajanju ostajajo brez odgovora. Idealne razmere za bohotenje tesnobe.

Z gotovostjo vemo le, da v tej resnični igri ne bo ne zmagovalca in ne nagrade; ali pač, bo nagrada že to, da se bomo lahko spet srečali, ne da bi nas kdo zato oglobil? Ali pa se bomo le še dolgo vse bolj grizli med sabo? Kupci in prodajalci. Čakajoči pred lekarnami. Nekoč ljubeči partnerji, kaj šele neljubeči. Neznosno neubogljivi otroci, zaprti doma, in mi, ki bi z olajšanjem obiskali starega očeta v domu, čeprav nam je ta dolžnost še pred kratkim šla na živce? Bo nekaterim zmanjkalo pijače in drugim pomirjeval? Na kakšne načine kolikor toliko znosno in medčloveško sprejemljivo nastopati v tem filmu katastrofe, v katerem smo vsi dobili odločujoče vloge, večina prvo, manjšina celo zadnjo v življenju?
 

Življenje v Sloveniji se je na pragu pomladi drastično ustavilo, podobno kot tudi v naši okolici. Koronavirus se je iz poročil o težavah na varno oddaljenih koncih sveta naselil tudi med nas in nas spremenil v prisilne zapornike. Vsilil nam je nekaj, česar večina ne pozna, »morje časa«.


Veliko ljudi je res ostalo doma, na hitro in vsem informacijam iz sveta navkljub še vedno – povsem nepričakovano. Nevarnost okužbe in posledične odredbe so terjale nenadno zaprtje številnih delovnih mest, vrtcev in šol ter drugih prostorov, kjer smo se družili doslej. Nepredvideni prisilni »dopust« in »počitnice« doma, osamo v krogu družine, vsak doživlja po svoje; nekaterim »podarjen mir in počitek« za zdaj še ustrezata, drugim pa se že toži po udomačenih delovnih in družabnih ritmih.



Na drugi strani ne smemo pozabiti na vse, ki so v teh dneh v resnici precej bolj obremenjeni kakor običajno. Nekateri od njih so že zdaj na robu svojih moči. Govorim o zdravnikih in vseh zdravstvenih delavcih, ki so še posebej izpostavljeni, pa tudi o trgovcih v trgovinah z živili, uslužbencih civilne zaščite, novinarjih, policistih in še o kom. Prav tako so pred velikimi izzivi učitelji pa učenci in njihovi starši, ki so se bili čez noč prisiljeni prilagoditi novemu načinu poučevanja in učenja prek spleta. Kdor le more, dela od doma in išče možne poti, da bo pandemija čim manj vplivala na ustaljeni tok dosedanjega življenja. Spremenjen način dela v izrednih razmerah predstavlja stres. Nanj pa, kot vemo, v skladu s svojimi predstavami o lastnih kapacitetah in zahtevah okolja – reagiramo zelo različno. Ta čas je brez dvoma svojevrsten izziv za vsakogar izmed nas.


Že nasploh ni lahko – kako pa bo čas prisilnih odredb in zaprtosti odzvanjal pri tistih, ki so že zdaj potrebovali pomoč psihiatrov?


Psihiatri, psihologi in psihoterapevti bomo v tem času verjetno priče obsežni mavrici izraženih duševnih motenj vseh tistih, ki bodo iskali pomoč. Pri zdravstvenih delavcih in pri drugih, ki prekomerno obremenjeni vzdržujejo vitalne funkcije družbe, lahko pričakujemo večje pojavljanje izgorelosti. Zaradi objektivno zahtevnejših okoliščin bodo že sicer bolj občutljivi še bolj tesnobni, verjetno pa bo tudi vse več ljudi z anksiozno depresivnim sindromom v sklopu prilagoditvene motnje.

image
FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Ob zoženju življenjskega kroga na domače ognjišče se bo stopnjevala stiska pri vseh, ki v bližnjih odnosih ne zmorejo oziroma na znajo ali ne smejo postaviti ustreznih mej. Pri teh bi se lahko razvila klinična slika tesnobe, paničnih napadov ali celo psihoze. Prav tako lahko ujetost v nezdravo navezanost doma stopnjuje številne simptome različnih psihosomatskih motenj, prisilnih misli, tikov in mnogoterih kompulzij. Zaradi odpiranja Pandorinih skrinj vseh vrst in občutkov nemoči v odnosih z najbližjimi lahko v tem času pričakujemo tudi naraščanje odvisnosti; od zlorabe zdravil, hrane, predvsem sladkarij, alkohola in ilegalnih drog do igranja računalniških iger, iger na srečo in pretiravanj z nadomestnimi telesnimi vadbami med štirimi stenami …


Najbrž bo zvenelo cinično, če vprašam, ali pa ljudje z nekaterimi težavami v teh razmerah le ne bodo morda našli nekakšnega olajšanja?


Morda bodo tisti z izraženimi simptomi socialne fobije zaradi uvedenih preventivnih ukrepov trpeli manj kakor običajno, saj bodo upravičeno ostajali doma in se ne bodo izpostavljali za njih že tako zahtevnim socialnim okoliščinam. Prav tako se bodo morda bolje počutili tisti, ki so doživljali panične napade v agorafobičnih okoliščinah; na primer v kinodvoranah in velikih trgovskih centrih, ki so zdaj zaprti. Trenutne odredbe skoraj nekako ustrezajo vsem tistim, ki se zaradi svoje občutljivosti in zavestnih ali nezavednih občutkov inferiornosti izogibajo, umikajo ter se izolirajo pred ljudmi in svetom.


Prisiljeni ste tudi vi živeti v karanteni in s svojimi pacienti delati po skajpu. Kako ploden je lahko tak nadomestni stik in kako morate prilagajati komunikacijo, ki vendarle ni čisto zares osebna?


V skladu z odredbami vlade sem v teh dneh s svojimi pacienti res prisiljen v srečanja prek spleta. Vsi smo sicer navajeni živega stika ter organskega občutka odnosa v istem prostoru, vendar v danih razmerah uporabljamo tehnične možnosti, kakršne so pač na voljo. Na tak način sem že prej večkrat delal s pacienti, ki živijo v tujini. Ne glede na spremenjen način komunikacije lahko rečem, da so izkušnje s terapevtskim delom prek skajpa dobre. Vendarle je vsebina pogovora tista, ki zares šteje, pobuja občutke in omogoča potrebne spremembe.

Kar zadeva prenos in izmenjave energij v pogovoru z ljudmi, pa sem prepričan, da gre za druženje zavesti v istem kvantnem polju, kar pomeni, da fizična razdalja ni tako pomembna, kakor običajno mislimo. Obojestransko angažiranost v pogovoru lahko vsak zase začutiva oba s pacientom, tudi če se vidiva samo na zaslonu. Sicer odnos prek spleta steče veliko lažje z že znanimi pacienti, ta teden pa sem imel nekaj izkušenj prvih pregledov prek skajpa, ki so ob ustrezni vzajemni zavzetosti s pacienti izzveneli kot prijetna in za vse koristna praksa.


Koronavirus poskuša izničiti sintagmo, da je človek družabno bitje, ki brez drugih ne zna obstajati. Bomo sploh zmogli preživeti v vsiljeni karanteni?


Spomnim se, kako smo se v osmem razredu osnovne šole pogovarjali o tem, ali je človek lahko – Robinzon. Sam zase, odrezan od sveta, samoten otoček sredi morja. Živahna razprava je razdelila razred in takrat odraščajoči otroci smo zagovarjali svoja stališča ter iskali vsak zase trdne argumente in dokaze, eni, da je to mogoče, drugi, da ustroj človeške celovitosti osame ne dopušča ... Zanimivo bi bilo, če bi se danes osnovnošolski »sotrpini« ponovno zbrali ter kot odrasli spet zagrizli v isto filozofsko kost. Verjetno bi nas razprava pro et contra razdelila podobno kakor v otroštvu. Pa ne zato, ker se v vseh teh desetletjih nismo postarali in spremenili, ampak zato, ker takšni pač smo, različni med seboj in vsak zase svoj. Glede na prirojene lastnosti, vzgojo in življenjske izkušnje si tako še danes vsak po svoje rišemo svet.

Čas je naklonjen zavedanju svoje resnične vrednosti; lahko spoznamo, da nam prav nič ne manjka in da imamo že zdaj čisto vse, da postanemo vse to, kar smo. Gradimo in izboljšujemo pač lahko predvsem sebe; kot zaželenemu stranskemu učinku pa prisluhnemo odmevu osebnostnega dozorevanja naših najbližjih.


Povsem naravno je, da različno doživljamo tudi trenutne izredne okoliščine. Nekateri so – v skladu s svojimi siceršnjimi vzorci – prestrašeni in zaskrbljeni; zase, za najbližje in za ves svet, drugi pa povsem odprti in zaupljivi do nedorečenega ter v sebi radovedni, kaj vse nam še prinaša čas. V »digitalni eri« pa je tudi karantena le fizična. Čeprav smo ves čas doma, smo zares lahko povezani in v stiku s komer koli, kjer koli. Ne nazadnje se nam v teh dneh daje na voljo tudi čas z domačimi, ali pa morda celo odkrijemo najboljšo družbo – s samim seboj.


Slišati je neprijazno, a je vendar resnično, da bo kar težko, ker bomo celo preveč skupaj, ves čas z istimi ljudmi, četudi jih imamo radi. Kaj lahko vse to prinese na plano?


Izredne razmere na obale predvsem bližnjih odnosov lahko naplavijo vse tisto, kar je ostajalo v običajnem življenju prikrito in skrito. Delovni vsakdanjik s številnimi opravki in razpetostjo med službo, šolo, domom, prostočasnimi dejavnostmi in še čim je zagotavljal hitenje in površinsko opravljanje nalog, pri čemer smo sčasoma prav vsi preklopili na »avtopilota«, daleč proč od resničnega sebe. Karantena pa zdaj onemogoča »raztresenje« s srečanjem na kavi, s še enim sestankom ali s piknikom s prijatelji. Ustavi nas, da smo se prisiljeni soočati z občutki in doživljanjem v sebi.

Stalna prisotnost partnerja ali otrok lahko neprestano prižiga tista čustvena stikala v nas samih, ki so ob vsakodnevnem »preklapljanju« kontekstov v običajnem življenju ostajala ugasnjena in z njimi nismo imeli zavestnega stika. Če smo recimo bili že v najbolj nežnem obdobju prisiljeni pokopati jezo, ker smo se bali, da bo izražanje agresivnih impulzov tako ali drugače zamajalo trdnost družinskega sistema, največkrat tudi kot odrasli skrbimo, »da je vse v redu« in »požiramo« prenekatere nesprejemljive vdore v naš osebni prostor. Okolica se tega nekako navadi in takšen neustrezen odnos do nas postane samoumeven.


Tla so v teh razmerah nedvomno dobro pognojena za razrast tesnobe, žal tudi agresije in vsakršnih afektov. Najbrž bi morali prepoznati svoje notranje vzorce, gonila raznoterih stisk, ki izbruhnejo kot jeza …


Kadar nas v običajnem življenju presenetijo in zajamejo občutki nelagodja, zase poskrbimo tako, da se fizično premaknemo, umaknemo, vstopamo v nove odnose ter tako preusmerimo pozornost in ne začutimo neprijetnih občutkov prebujajočega se vulkana jeze v sebi. V karanteni se ne moremo umakniti in tako umiriti neželenih občutenj. Z vsakim ponovnim, za nas neustreznim vdorom v naš čustveni svet se ta občutenja stopnjujejo, in ko je »požiranja« dovolj in preveč, izbruhnemo. Občutki jeze iz globin nezavednega privrejo na površino takšni, kakršni so bili pokopani na našem začetku; otroško neartikulirani, primitivni, organski ... V takem trenutku ne pomaga nobena pamet ali doktorat.

Edini način, da preprečimo takšne »izpade«, je naše zavestno spreminjanje v konkretnih odnosih. Prepoznavanje svojih občutkov, razumevanje dosedanjih vzorcev in dobrohotno sprejemanje sebe so potrebni za zaključni korak osebnostnega procesa, ko sprva še negotovo, s ponavljanjem pa vse bolj samozavestno postavimo ustrezne meje, tudi – ali predvsem – v odnosih z najbližjimi.


Prisilno sobivanje v zaprtih prostorih bo eksplozivna mešanica starih zamer in današnjih strahov. Ponekod je skupaj v teh napetostih več generacij z različno stopnjo ogroženosti. Skoraj nemogoče se mi zdi, da bi znali ravnati za vse prav, za nas in za tiste ob nas.


Vsakršno sobivanje in bližina terjata prilagajanje in širjenje zavesti vseh, ki so skupaj. V trenutnih razmerah bi predolgo in pretirano prelaganje bremen samo na ena pleča prej ali slej pomenilo duševni ali telesni zlom preobremenjenega. Zato je prav zdaj toliko bolj pomemben – najprej in predvsem – živ stik s seboj, tako bomo lahko začutili in sprejemali tudi druge v naši bližini.

image
FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Iskreno in pošteno prepoznavanje lastnih teženj in potreb ter njihovo izpolnjevanje oziroma zadovoljevanje, če in ko je to mogoče, sta dobra popotnica za soodgovorno sožitje z najbližjimi. Res je, da nas bližina drugih lahko večkrat moti in obremenjuje, vendar je hkrati tudi ena glavnih sestavin čarobnega napoja osebnega razvoja. Ker pa je vsakršen razvoj vedno pot navzgor, zahteva zavestno odločitev, vztrajno delo in čas. Sleherniku pri tovrstnem zahtevnem početju je veliko lažje, če je deležen podpore in sodelovanja bližnjih. Samo upam lahko, da se bodo naši domovi spremenili v alkimistične delavnice, iz katerih – nam želim in vsem privoščim – se bomo ob koncu pandemije vrnili v svet drugačni, spremenjeni; bolj veseli in hvaležni.


Občutimo ogroženost, saj se pomoč, kot se zdi, nevarno oddaljuje: naši osebni zdravniki odhajajo v karanteno, zdravstveni domovi se zapirajo, celo psihiatrične klinike uvajajo restrikcije, povsod manjka potrebnih pripomočkov. In sploh še nismo na vrhuncu težav. Nujno bi se bilo odmakniti od teh strašljivih informacij, se umiriti, si dati vsaj predah. Se sploh lahko izognemo osebni krizi? In vendar so se še nedavno mnogi iz virusa norčevali.


»Krizo« Slovenci razumemo kot neželeno stanje, v katero smo zapadli ter bomo v njem tudi bolj ali manj dolgo ostali in ob tem trpeli. Bojimo se je in delamo vse, da se ji izognemo – posledično pa tudi vsem potrebnim spremembam, ki bi jih nova realnost terjala od nas. Kitajci pa »krizo« – v epistemiološkem smislu – razumejo nekoliko drugače, saj beseda »kriza« pri njih pomeni – »kriza in izhod iz krize«, kar zapišejo z dvema znakoma; za »nevarnost« in za »priložnost«. V občutkovnem doživljanju to odzvanja precej manj grozeče in bolj stvarno. Predlagam torej kitajsko razumevanje »krize«, iz katere na vzhodu resnično postopoma že izhajajo, ter sprejemanje trenutne resničnosti takšne, kakršna pač je.

Kar zadeva prenos in izmenjave energij v pogovoru z ljudmi, pa sem prepričan, da gre za druženje zavesti v istem kvantnem polju, kar pomeni, da fizična razdalja ni tako pomembna, kakor običajno mislimo. Obojestransko angažiranost v pogovoru lahko vsak zase začutiva oba s pacientom, tudi če se vidiva samo na zaslonu.


Kar zadeva ozaveščanje o morebitnih novih odredbah in poteku dogodkov, priporočam spremljanje verodostojnih informacij samo enkrat na dan. »Zastraševanje« in podpihovanje panike z neprestanim dramatičnim poročanjem ter predstavljanjem predvsem najtemnejših scenarijev covida-19 na meji okusnega se mi osebno zdi vprašljivo. Okoliščine so nedvomno resne in izredne. Vendar neuravnotežena predstava celotne slike povečuje tesnobo pri že tako prestrašenih, ki večkrat na dan spremljajo naraščajoče krivulje okuženih in mrtvih, hkrati pa predvsem pri tistih, ki imajo težave z avtoriteto, poraja odpor in upor proti pravilom, ki so sicer smiselna in ustrezna. Morebitno posmehovanje oziroma podcenjevanje pandemije in varovalnih ukrepov razumem kot neodgovorno početje posameznikov, ki ne doumejo svoje pomembne vloge za zdravje in življenja vseh, predvsem najbolj ogroženih.


V čem – če sploh – lahko iščemo »odvod« za to stresno ujetost?


Postavljeni smo v čas, ki je kot naročen za »posodobitev notranjih programov«, skladnih s trenutno resničnostjo posameznika, družinskih sistemov in družbe. Odredbe, prepovedi in varnostni ukrepi s svojimi omejitvami ožijo število možnih izbir in silijo v – zmernost na mnogih ravneh. Postopoma se bomo prisiljeni odpovedati zaželenim predstavam o sebi, ki smo si jih slikali z navideznimi uspehi in s posvetnimi potrditvami. Verjetni kolaps gospodarstva in posledična recesija nas bosta ponovno prizemljila in nam pokazala, kdo in kakšni zares smo. Upam in samo želim si lahko, da bomo stopili ledene gore strahu in sebičnosti ter uzrli in podprli tiste z manj možnostmi, ki bodo na še hujših preizkušnjah. Ko bomo namreč opazovali prenekatere bolečine in trpljenje sveta, ki ga je preoblikovala pandemija, bomo kakor v zrcalu hudobne čarovnice vedno bolj prepoznavali svojo lastno podobo, svoje lastne vsebine.

Glede na sedanjo raven razvoja kolektivne človeške zavesti je razumljivo, da nas je strah. Da se bojimo, kaj vse se bo spremenilo in kaj bo to pomenilo za vsakogar izmed nas. Izredne razmere pa po nerazumnih asociativnih poteh lahko še dodatno prožijo nepredvidene plazove občutkov v našem drobovju. Morda nas lahko prav ti – predvsem številne različice nemoči in obupa – vabijo k sestopu v svojo »lastno majhnost«. Morda prav zato v tem času poiščemo strokovno pomoč in »nemočni« naredimo korake, ki jih doslej nismo zmogli. Postopoma bo udomačeno ignoranco do sebe, in posledično tudi do sveta, lahko nadomestil vse mehkejši občutek živosti in pretočnosti. Šele čez čas bomo lahko prepoznali, da smo takrat, na najnižji točki, krenili po poti sebi naproti.


Orodja bi potrebovali za premagovanje teh čudno novih izzivov, pa kaj, ko je vse tako novo! Saj sploh ne vemo, česa se oprijeti … Vemo pa, da bomo očitno iz ukrepa v ukrep še lep čas strašljivo omejeni le vsak na svoj stol in posteljo.


Med orodja, ki učinkovito preusmerijo pozornost od izrednih razmer, gotovo sodijo branje knjig, snovanje novih projektov in poglabljanje vase. Kdor ima možnost, se lahko odpravi v samoten gozd, potrebni počitka pa se bodo lahko po dolgem času zares dobro naspali. V teh dneh je še vedno pomembna ustrezna dnevna rutina in zadovoljevanje osnovnih telesnih potreb; primerna higiena spanja, redni obroki, telesno gibanje v okvirih možnega in dopustnega. Morda bo kdo spet zaigral na zaprašen inštrument ali se veselil konjičkov, ki so mu v preteklosti osmišljali dneve. Meditacije in vse vrste sproščanja, ki ga lahko poiščemo tudi na spletu, so dobrodošle in za marsikoga standarden uporaben način vzpostavljanja duševnega in telesnega ravnovesja. Vizualizacije, kjer z brezmejnim umom lahko zbežimo v kakršno koli želeno resničnost, so v teh dneh lahko za marsikoga še prav posebej privlačne.

Okoliščine so nedvomno resne in izredne. Vendar neuravnotežena predstava celotne slike povečuje tesnobo pri že tako prestrašenih, ki večkrat na dan spremljajo naraščajoče krivulje okuženih in mrtvih, hkrati pa predvsem pri tistih, ki imajo težave z avtoriteto, poraja odpor in upor proti pravilom, ki so sicer smiselna in ustrezna.


Nekateri pa tovrstnih praks ne prenesejo oziroma postanejo še bolj napeti ali celo tesnobni, saj ob umirjanju in postopnem popuščanju mišične napetosti prihajajo v stik z lastnimi neprijetnimi občutki, odrinjenimi v podzavest. Prav tako tudi drži, da samo sproščanje in umik ali celo izogibanje niso vedno najbolj primerna strategija. Za nekoga, ki se na primer sicer izogiba konfliktnim okoliščinam, je ob ponovnem neprimernem odnosu bližnjih bolj smiselno ustrezno zavzemanje zase kakor pa samosabotažno umirjanje ob poslušanju vodene meditacije.


Ko sedanja ogroženost mine, »nič več ne bo, kot je bilo«. Se lahko na to pripravljamo, razmišljamo o ustreznem prilagajanju, da šok ne bo trajal predolgo?


Če pogledamo širše, si lahko priznamo, da se je svet šele ob pandemiji prvič zares ustavil. Kljub temu da različne naravovarstvene organizacije že leta opozarjajo, da moramo zmanjšati emisijo ogljikovega dioksida, da bomo ob nadaljnjem onesnaževanju ubili »modri planet«, nas je »mati Zemlja« sama ustavila in nas – v svoji za nas nedoumljivi inteligenci – uči, kako ne več naprej.

Med »krizo« torej lahko zavestno raziskujemo, kako se odzivamo, razmišljamo, občutimo in delujemo. Stare predstave o sebi in o svetu, udomačene strategije reševanja izzivov, načine sodelovanja z drugimi lahko ponovno damo na svoja mentalna, duševna in dušna sita ter ločujemo semena od plev v skladu z aktualno resnico. Morda je prvi korak lahko zavedanje, da vemo, da gre zdaj zares, in pri sebi definiramo ustrezna zdrava in varna vedenja.


Na koncu, vendar nikakor ne nepomembno – bi te krizne dogodke, to prisiljeno sobivanje, te nujne poglede iz oči v oči zmogli sprejeti (tudi) kot priložnost, kot izziv, da odvržemo, česar smo se oklepali, pa se je izkazalo zdaj kot nepotrebno?


Kakor sem že nekajkrat nakazal v najinem pogovoru, ocenjujem, da nas trenutne razmere, Zemlja, vesolje ... vabijo, in kličejo, k pospešenemu širjenju zavesti vsakega posameznika in celotnega človeštva kot krone, reciva za to priložnost – »korone« stvarstva. Lahko si odkrito priznamo, kaj vse smo si dolžni in kaj moramo nujno postoriti zase. Poslovimo se od dosedanjih lagodnosti, nemoči in konformizma.

Čas je naklonjen zavedanju svoje resnične vrednosti; lahko spoznamo, da nam prav nič ne manjka in da imamo že zdaj čisto vse, da postanemo vse to, kar lahko smo. Gradimo in izboljšujemo pač lahko predvsem sebe; kot zaželenemu stranskemu učinku pa lahko prisluhnemo odmevu osebnostnega dozorevanja naših najbližjih. Ker nismo samo telesa, ampak tudi in predvsem energijsko-informacijska bitja svetlobe, je zelo pomembno, kako razmišljamo in kaj doživljamo. Tako namreč kreiramo svoje lastne svetove in vse, kar je. Imamo večjo moč, kakor smo si kadar koli upali predstavljati. Uporabimo jo lahko odgovorno in razvojno, za vse.