Zločinec, obsojen na dosmrtno ječo

»Zločini, ki jih je zagrešil Radovan Karadžić, so bili nepredstavljivih razsežnosti in krutosti,« je poudaril sodnik Vagn Joensen.

Objavljeno
23. marec 2019 02.30
Posodobljeno
23. marec 2019 14.28
Karadžić je vztrajal, da v Srebrenici ni bilo nikakršnega genocida. Po njegovem je bila to vojaška utrdba, od koder so bošnjaški vojaki hodili napadat Srbe. FOTO: Peter Dejong/AFP
Za večino na Zahodu in za žrtve njegovega projekta je Radovan Karadžić najhujši vojni zločinec v Evropi po drugi svetovni vojni. Sodnik Vagn Joensen je poudaril: »Zločini, ki jih je zagrešil, so bili nepredstavljivih razsežnosti in krutosti.« Karadžić je poleg Slobodana Miloševića najbolj odgovoren politik za zločine, ki so jih srbske sile zagrešile nad Muslimani in Hrvati v BiH. Njegova zločinska politična kariera je dosegla vrhunec v Srebrenici. Po njenem padcu je izjavil: »Iz Ratka Mladića smo ustvarili legendo, ker ima naš narod rad legende.« Kot je navedel Joensen, je Karadžić z Mladićem in drugimi zločinci nameraval ubiti vsakega za vojaško službo zmožnega Muslimana.

Za svoje podpornike je junak, ki se je boril za svoj narod. Po obsodbi na dosmrtni zapor je zdaj 73-letni Karadžić poudaril, da je srbski narod že zmagal. Skupaj z njim so ustvarili Republiko srbsko (RS), srbski narod pa svobodno živi v lastni državi. Napovedal je nadaljnji boj za resnico o pravični vojni, ki je bila vsiljena Srbom. Karadžić je v dvorani sodbo mirno poslušal. Kasneje je prek svojih odvetnikov sporočil, da sodba, ki temelji na govoricah, nima nobene zveze s pravico.


Človek tisočerih obrazov


V Sarajevu je študiral medicino in se specializiral za psihiatra. Njegov mentor Ismet Cerić ga je opisal kot človeka tisočerih obrazov z osebnostnimi motnjami. Menil je, da ne živi v realnosti. Karadžić je v prostem času pisal pesmi, drame in igral srbsko narodno glasbo. Pogosto je zahajal v kletno kavarno založniške hiše Svetlost v središču Sarajeva, kjer je kot dobro plačani psihiater rad plačeval pijačo muslimanskim književniškim kolegom, ki so bili vedno brez denarja.

Šel je po očetovih stopinjah. Oče je bil med drugo svetovno vojno četnik, tako da je bil po vojni del njegovega otroštva v zaporu. Zaradi obtožb, da je z državnim denarjem zgradil vikend na Palah, je leta 1984 preživel 11 mesecev v sarajevskem preiskovalnem zaporu. Izpuščen je bil zaradi pomanjkanja dokazov. V Sarajevu je bil leta 1985 zaradi poneverb in prevare na prvi stopnji obsojen na tri leta zapora. Vrhovno sodišče BiH ga je oprostilo odgovornosti. V tem času so ga zasnubile varnostne službe.

K udejstvovanju v politiki ga je spodbudil srbski akademik Dobrica Ćosić. Za vstop vanjo se je odločil leta 1990, ko je ustanovil Srbsko demokratsko stranko (SDS) in postal njen predsednik. Karadžić ni bil samo proizvod Miloševića in varnostnih služb, temveč tudi lastne želje po moči. Ko so oblast prevzele nacionalne stranke, gospodarice vojne in miru v BiH, je bil Karadžić zmeren nacionalist, ki je skrbel za politično mobilizacijo Srbov.

Prelivanje krvi je napovedal v skupščini BiH leta 1991: »Ne mislite, da ne boste popeljali BiH v pekel, muslimanski narod pa v izginotje. Muslimanski narod se ne bo mogel ubraniti, če bo izbruhnila vojna.« V na skrivaj posnetem telefonskem pogovoru iz leta 1992, ki ga je citiral tožilec Alan Tieger, je dejal, da bo v Sarajevu, okoli katerega je 20.000 oboroženih Srbov, umrlo 300.000 Muslimanov in da bodo izginili z obličja zemlje. To ni bila grožnja, ampak prošnja in opozorilo, je pojasnil Karadžić.

V letih 1992–1996 je kot predsednik Republike srbske in vrhovni poveljnik njenih vojaških in paravojaških sil napade na civiliste olepševal kot »neizogibne posamične ekscese«. Množični beg civilnega prebivalstva je prikazoval kot »prostovoljno« opuščanje vasi. Zahod je svaril pred »muslimansko nevarnostjo«. Muslimane v BiH je obtoževal, da želijo pod plaščem enotne BiH ustanoviti muslimansko državo v srcu Evrope, v kateri bodo pripadnikom drugih etničnih skupin vsilili muslimanski način življenja.


Zdravilec Dragan Dabić


Konec leta 1995 je s takratnimi predsedniki BiH, Hrvaške in Srbije, Alijo Izetbegovićem, Franjem Tuđmanom in Slobodanom Miloševićem, podpisal daytonski mirovni sporazum, s katerim se je končala vojna v BiH. Po odstopu s položaja sredi leta 1996, ki je bil posledica pritiska mednarodne diplomacije, na čelu s tedanjim ameriškim posrednikom v mirovnih pogajanjih o BiH Richardom Holbrookom, je izginil in se sprva skrival v odročnih pravoslavnih samostanih.

Medtem ko so ga mednarodne sile iskale v BiH, se je šest let skrival v Srbiji pod lažno identiteto zdravilca Dragana Dabića in predaval, pisal kolumne in hodil na pijačo v beograjski bar Luda kuća. Z urinom je zdravil impotenco, prostato in raka. V dokaz, da je njegova metoda zdravljenja učinkovita, je tudi sam pil urin. Podatki o Karadžićevih terapijah so v javnost prišli po preiskavi njegovega stanovanja. Preiskovalci so odkrili posnetek, na katerem je popil liter urina in pacientom dokazal »čudežno delovanje«. Po trinajstih letih na begu so ga leta 2008 aretirali na avtobusu v Beogradu.

image
Z urinom je zdravil impotenco, prostato in raka. V dokaz, da je njegova metoda zdravljenja učinkovita, je tudi sam pil urin. FOTO: Elvis Barukčić/AFP


Sile pod njegovim vodstvom in poveljstvom Mladića so med krvavo vojno izvajale politiko etničnega čiščenja, med katero so z domov pregnali več kot milijon nesrbskega prebivalstva ter načrtno pobijali in posiljevali. Med vojno v BiH je bilo ubitih prek 100.000 ljudi. Več kot 20.000 žensk je bilo posiljenih. Po oceni sodišča je Karadžić izdal ukaze o prepovedi napadov na civiliste, ko mu je to ustrezalo. Kot neprepričljive je označilo trditve, da ni imel nadzora nad vojsko, ker je bil psihiater in pesnik brez vojaških izkušenj. Potrdilo je, da je sprejemal ključne odločitve in da brez njegovega soglasja srbske sile niso mogle storiti zločinov, kot je bil genocid v Srebrenici.

Karadžić je leta 2010 v uvodnih besedah na haaškem sodišču navedel, da bi moral biti nagrajen, in ne obtožen, ker je naredil vse, kar je v človekovi moči, da se izognejo vojni. Izpostavil je še, da je sprejel štiri od petih mirovnih načrtov in da ga je bolela vsaka granata, ki je bila izstreljena na Sarajevo. Sodnike je obtožil, da so proti njemu vodili politično sojenje in da je bil vnaprej obsojen, tako kot bosanski Srbi. Po njegovem se z Lune vidi, da je nedolžen.

Njegova osnova teza je bila, da so v razdeljenem Sarajevu civiliste pobijali predvsem Bošnjaki sami. Po njegovem so inscenirali množični poboj na tržnici Markale in v ulici Vase Miskina. Svoje vojaške enote so skrivali v šolah, vrtcih, fakultetah in bolnišnicah, potem pa obtoževali Srbe, da napadajo civilne objekte. Njihov osnovni namen da je bil čustveno in vojaško pridobiti na svojo stran Zahod in Nato.

Glede Srebrenice je vztrajal, da ni bilo nikakršnega genocida. Srebrenica in Žepa nista bili »varni območji«, ampak navadni vojaški utrdbi, kamor so se ob civilistih zatekli številni bošnjaški vojaki, da bi od tam hodili napadat Srbe. »Glede na to, da sta bila oba kraja od nekdaj večinsko muslimanska, Srbom sploh ni bilo v interesu, da bi ju zasedli, ampak so samo želeli preprečiti muslimanskim bojevnikom, da bi iz varnega zavetja Srebrenice odhajali na krvave pohode nad srbske civiliste,« je dejal Karadžić.

Po skoraj desetih letih procesa je zgodba dobila sodni epilog. Karadžić je ostal v priporu v Haagu, dokler ne bo premeščen v zapor v državi, kjer bo do konca življenja prestajal kazen. V evropski celici bo verjetno umrl sam. Nemara se bo pet pred dvanajsto spovedal za svoje grehe. To bo bolj dostojanstvena smrt, kot je bila smrt desettisočev žrtev njegovega življenjskega projekta.