Znanstvenik, veseli reševalec problemov

Miha Kos, direktor Hišše eksperimentov.

Objavljeno
01. junij 2018 20.00
Posodobljeno
01. junij 2018 12.18
Miha Kos, direktor Hišše eksperimentov je tudi pomemben del zanimivega družbenega eksperimenta. FOTO: Uroš Hočevar
Že celo desetletje mu uspeva, da ulice glavnega mesta ob koncu pomladi zasede znanost. Ker je realist (»Življenje je zaporedje problemov.«), ve, da ulic in trgov ne more osvajati z dolgočasnimi in suhoparnimi znanstvenimi razpravami. Ko gre znanost ven iz laboratorija, kabineta, predavalnice, knjižnice, med ljudi, mora biti zanimiva. Ker je v njem nekaj veseljaškega (»Prej ko začneš uživati reševati probleme, prej začneš uživati življenje!«), vsako pomlad znanost spari s šovom. Znanstival, ki letos na ulicah in trgih poteka desetič, je dete dveh na videz nezdružljivih staršev, spektakla in znanosti. In če se zdi bogokletno razmišljati, kaj nastane, ko se poulično gledališče znajde v postelji s kvantno fiziko, so prizori vendarle atraktivni. In predvsem razmisleka vredni.

Sam ne bom pozabil, kako je v rosnih letih Znanstivala tedanja direktorica direktorata za znanost Jana Kolar elegantno hodila po tekočini. Tekočina je sicer bolj kot na Rdeče morje spominjala na maso za palačinke, a prizor je bil kljub temu skorajda bibličen. V naslednjem kadru je Miha Kos, utemeljitelj Znanstivala in soustanovitelj Hiše eksperimetov, bazen s tekočino prekolesaril. Kolo se ni potopilo, Kos se ni prevrnil, občinstvo je bilo na skrivaj nekoliko togotno, ker je vendarle pričakovalo, da bo direktor Hiše eksperimetov štrbunknil v mešanico vode in škroba. Ker se tudi Kosova vožnja po tekočini ni končala s prizorom iz burleske, pač pa z elegantnim kolesarskim prečenjem lepljive gmote, sem poskusil še sam. In od trenutka, ko sem tudi sam hodil po tekočini in se s tem nekako pridružil Mojzesu in drugim, ki so po tekočini že hodili, tuhtam, kam v urnik naj vtaknem študij fizike. Kolikor se spominjam razlage Mihe Kosa – pri tridesetih je doktoriral s tezo Magnetna resonanca v šibkem polju za meritve lastne difuzije in pretoka –, je finta v zakonitostih subatomskih delcev. V trenutku, ko je razlagal, za kaj gre, se mi je zdelo, da razumem. Priznam, da danes ne razumem več, čeprav me še vedno zanimalo, kaj je tista fizikalna zakonitost, zaradi katere sem tudi sam sodeloval pri nečem, kar je videti kot čudež, a ni.

Ob opisu Znanstivala naj dodam, da me Miha Kos ni razočaral le takrat, ko se z biciklom ni zvrnil v maso za palačinko, ampak tudi z drugim spektaklom, ko se je s kolesom po žici peljal prek Ljubljanice. Veselil sem se prizora, ko bo čofnil v motno hčer ljubljanskega barja, a se tudi to ni zgodilo. No, koncept težišča – Kos je vse, ki smo pričakovali padec v reko, za nos potegnil tako, da je pod kolo namestil veliko utež – je menda lažje razumljiv.

Začetek uresničevanja ideje, da bi sparili znanost in spektakel, sega v leto 1996, ko je bila ustanovljena Hiša eksperimentov. Miha Kos je bil eden od zasebnih ustanoviteljev institucije, ki je po pravnem statusu ustanova. Iz javne sfere pa so med ustanovitelji še Univerza v Ljubljani, SAZU, GZS, Kemijski inštitut, Institut Jožefa Stefana … Sama ideja za ustanovitev sega v čas Kosovega postdoktorskega študija v Lovelace laboratories v Novi Mehiki, ko si je po Ameriki ogledoval centre znanosti. Ko se je leta 1995 vrnil, je bil odločen, da nekaj podobnega postavi v Sloveniji.

Leta 2000 je Hiša eksperimentov na Trubarjevi cesti začela razveseljevati tako otroke kot starejše. Gostota eksperimentov, posejana na hektar, je sicer neznosno velika, hiša je za atraktivne predstavitve znanstvenih problemov in množico obiskovalcev že dolgo premajhna, Kos s sodelavci pa je problem rešil inovativno: Hišo eksperimentov je decentraliziral. Odlično usposobljeni in za znanstveni teater nadarjeni demonstratorji škatle, v katerih so shranjeni pripomočki za izvajanje eksperimentov, naložijo v avto in se odpeljejo na teren, do šol, kjer radovedneže razveseli Hiška eksperimentov.

Kosova Hiša eksperimentov ni nastala tako, da bi obveščevalci ustanove obiskovali centre znanosti v svetu in potem kupili preizkušene pakete z vsemi pripadajočimi navodili. Eksperimenti so rezultat – kot se reče – domačega znanja in domišljije. Podobne domislice bo obiskovalec sicer videl tudi v amsterdamskem centru znanosti Nemo ali v varšavskem centru znanosti Kopernik, vendar nosijo vsi ljubljanski eksperimenti avtorski pečat. Celo avtorska likovno-grafična oprema Hiše eksperimentov je rezultat Kosovega družinskega ozadja. Božo Kos, ilustrator, karikaturist in urednik, ki je nekoč doštudiral fiziko, je Hišo eksperimentov opremil z ilustracijami, ki pojasnjujejo, kaj se dogaja. Božo Kos, oče Mihe Kosa in prav tako soustanovitelj Hiše eksperimentov, je leta 2009 umrl. Ker pa so njegove ilustracije digitalizirane, kot avtor živi nekakšno poshumno življenje, saj je fragmente njegovih ilustracij možno uporabiti za ponazoritev novih eksperimentov.

Ob Znanstivalu, potujoči Hiški eksperimentov in Hiši eksperimentov pa je Miha Kos tudi pomemben del zanimivega družbenega eksperimenta. Projekt, ki ga vodi dobri dve desetletji, je bil sicer deležen visokih časti, saj je predsednik republike Pahor ustanovi podelil visoko državno odlikovanje. Sedanji eksperiment, v katerega je vključen Miha Kos, pa je bolj kompleksen. Bo Hiša eksperimentov nekoč dobila prostor, v katerem bodo znanstveni spektakli, ki spodbujajo radovednost, kritično razmišljanje, svojeglavost in druge lastnosti, ki v sodobnem času niso nujno najbolj cenjene, prišli do prave veljave?
Ideja o centru znanosti z večjimi prostorskimi kapacitetami se je v političnih dokumentih znašla že pred več kot desetletjem, Hiša eksperimentov pa za zdaj ostaja na Trubarjevi cesti.

Težava družbenega eksperimenta, v katerem se je znašel Miha Kos, je v tem, da na izvedbo in rezultat eksperimenta nima vpliva. Oziroma ga ima dosti manj kot pri eksperimentih, ki jih je domislil za ustanovo. Denar za center znanosti bi se v evropskih finančnih skladih najbrž našel, družbeni eksperiment pa mora odgovoriti na vprašanje, kakšna bo organizacijska oblika institucije, ki bi delovala v načrtovani novogradnji. Dosedanji uspehi Hiše eksperimentov so namreč povezani tudi v visoko stopnjo avtonomije, to pa je zagotavljal pravni status. Če bi nova organizacijska oblika omogočila novogradnjo, hkrati pa bi ubila kreativnost, značilno za Hišo eksperimentov, bi dobili zgolj beton, v katerem se radovednost in kritično razmišljanje ne bi zlivalo v glave obiskovalcev.