Abstinenca in manjše zlo

Novinarji vedno radi predimenzioniramo zadnji veliki politični dogodek, in to velja tudi za francoske predsedniške volitve: bleščečo Macronovo zmago, hud poraz Le Penove, izstopajočo volilno abstinenco. Ta zadnja je pomenljiva, vsak četrti Francoz se ni hotel izreči ne za prvo ne za drugo ime. Več je teh, ki se niso opredelili (12 milijonov), kot tistih, ki so podprli skrajno desničarko (več kot 10 milijonov).

Predsedniška tekma med Emmanuelom Macronom in Marine Le Pen je za mnoge progresivne volivce pomenila nemogočo dilemo: med nekdanjim investicijskim bančnikom, Hollandovim snovalcem reform delovne zakonodaje, ki so razgradile velik del pravic; in nacionalistko Nacionalne fronte, ki je kljub površinski normalizaciji v svojem bistvu ostala enako diabolična, fašistka in rasistka. Kako izbrati manjše zlo, sem vprašala v Parizu živečo filozofinjo Rado Iveković.

»Nisem abstinirala, to bi bilo po mojem neodgovorno, abstinenca in prazni glasovi ustrezajo fašistom Nacionalne fronte,« je rekla nekdanja profesorica na Université de Paris-8, še vedno predava na Collège international de philosophie. »Morala sem torej glasovati za manjše zlo, to je za Macrona proti Le Penu (hčerki), tako kot sem pred leti glasovala za Chiraca proti Le Penu (očetu). Macron v principu nikakor ne bi bil moja izbira, od prvega dne mu ne bom dala popusta. Dober del francoske levice in drugih antifašistov je zanj glasoval z rezervo.«

Potem ko so v dolgi kampanji eden za drugim odpadli Nicolas Sarkozy, François Hollande, Manuel Valls, Alain Juppé, François Fillon, Jean-Luc Mélenchon, Benoît Hamon, se je v drugem krogu večina volilnih glasov, tudi zelo skeptičnih, prelila h kandidatu »radikalne sredine«. V prvem krogu je malone polovica volilnega telesa podprla politiko, ki nasprotuje svobodnemu trgu in kapitalizmu, v nedeljo so ti isti dali glas Macronu. V primerjavi z Marine je njegov obraz angelski in v rokah dobesedno vihti evropsko zastavo. A Thomas Piketty pravi, da predstavlja »včerajšnjo Evropo«; ekonomista vse, kar pove Macron, pravzaprav zelo spominja na republikanca Fillona, novi predsednik češ da bo dajal bankirjem in finančni industriji velika darila.

Večina volivcev pa je taktizirala, Macron je bil samo sredstvo za to, da so odstranili Marine Le Pen. Zadnja je bila ves čas osredinjena na en sam cilj: brisanje madeža povezav z Vichyjem, bivšimi kolaboracionisti, antisemiti, ki so pred 44 leti ustanovili stranko. Skrajna desničarka je postala tako rekoč normalna, in vendar demoni temačne preteklosti ostajajo. Kot je pokazala v eni zadnjih volilnih debat, ne more iz svoje kože. Njen obraz je ostal umazan.

Abstinenca je bila več kot 25-odstotna, to je najvišja po letu 1969, v volilnih skrinjicah pa je pristalo kar štiri milijone praznih oziroma neveljavnih glasovnic. Štiriinsedemdeset odstotkov je za francoske standarde nizka volilna udeležba, premnogi se niso hoteli izreči. Čeprav je zmagovalčeva podpora impozantna, njegova vélika zmaga ne pomeni širokega mandata. Volivci so Macronu dali glas brez vsakršnega navdušenja – v imenu zavračanja Le Penove so ljudje, ki sicer nasprotujejo ekonomskemu liberalizmu, volili njega, ki uteleša prav te tendence.

Niti – niti

Nobene izbire ni, to je liberalno izsiljevanje v najhujši obliki, je dilemo v Independentu povzel Slavoj Žižek. Ja, Le Penova je grožnja, toda ali se s tem, da podpremo Macrona, ne ujamemo v krog boja proti posledicam na način, da podpiramo taisti neoliberalizem, ki hrani skrajno desnico? »Macron je proevropski, toda kakšno Evropo uteleša? Anonimno, v službi neoliberalizma ... Je čokoladno-odvajalni kandidat, kot zdravilo nam ponuja tisto, kar je povzročilo bolezen.« Podobno je v intervjuju za Repubblico povedal zgodovinar in antropolog Emmanuel Todd, nedavno je v slovenščini izšla njegova sociološka analiza francoske družbe z naslovom Kdo je Charlie? »Voliti Nacionalno fronto pomeni podpreti ksenofobijo, voliti Macrona pomeni sprejeti podreditev. Zame ni izbire.« Rekel je, da bo šel ribarit ali na sprehod, samo da se bo ognil volitvam. »Lepenizem in makronizem pojmujem kot dve plati iste medalje.« To je bilo mišljenje velikega dela Mélenchonovega volilnega telesa, skrajno leva stranka je propagirala abstinenco oziroma oddajo praznih glasovnic.

Drugačnega mnenja je Rada Iveković. Dopade se ji, da Macron ni nacionalist, po njenem prepričanju je preveč preprosto, če v njem vidimo samo bančnika. »Seveda mi ta vidik njegove biografije ni všeč, vendar je v danih razmerah edini resni kandidat za Evropo ... Je socialni liberalec, kar je v Franciji nepoznana kategorija, obstaja samo v Skandinaviji, dobro jo poznam iz Švedske, kjer sijajno funkcionira: socialo vzdržuješ s političnimi socialnimi korektivi liberalne ekonomije, tako podpiraš šolstvo, zdravstvo, ogrožene manjšine in skupine, šibke, siromašne itd. Francozi ne znajo tako voditi politike in vprašanje je, ali bo Macronu uspelo, da jih tega nauči. Zaradi svoje revolucionarne zgodovine je Francija vajena samo frontalnih spopadov, nikakor dogovorov in pogajanj. To bi pomenilo preobrazbo neke politične kulture, seveda znotraj liberalnega sistema. Mislim, da je to zelo težko in ambiciozno.«

Novost se ji zdi tudi, da je Macron končno izjavil, da je s starimi strankami konec, socialisti so propadli, desnica je razpadla, raste samo Nacionalna fronta; in zdaj nihče več niti ne reče, da so fašisti, postali so »normalna« stranka. Mélenchon je po njenem neodgovoren, njegova stranka je nacionalistična kot Nacionalna fronta.

»Mélenchon se malo razlikuje od Marine Le Pen, seveda ne po izvoru, temveč po vsebini in konvergenci. A če bi slučajno prišel na oblast, bi naslednjega dne ves kapital pobegnil iz države, medtem ko on v nobenem primeru ne bi znal vladati. Vendar lahko predstavlja odlično opozicijo, in to je pomembno. Macron ne pomeni revolucije, toda za zdaj mu je zagotovljenih pet let. V tem času se lahko rekonstruirata levica ali neka resna opcija, tako bo na prihodnjih volitvah resna alternativa Nacionalni fronti. To je naše edino upanje. Če Macron ne bo naredil nič od tega, kar je obljubljal, potem bodo na naslednjih predsedniških volitvah povsem gotovo prišli na oblast fašisti. In to ni daleč.«

Ko si oddahnemo

Minulega decembra je na avstrijskih predsedniških volitvah prišel zelo blizu oblasti skrajni desničar Norbert Hofer, malo je manjkalo, pa bi se vselil v Hofburg. Nazadnje smo slavili poraz umazanega populizma, poleg tega je bila lepa novica, da je v Avstriji zmagal spoštovani kandidat, predstavnik zelenih Alexander Van der Bellen. V tem primeru je bila izbira preprosta.

Na Nizozemskem je bil marca poražen ksenofob Geert Wilders, vendar je bilo pomenljivo, koliko je bilo zadovoljstva glede na kilavo zmago. Zmagala je desnica, ki se je zelo približala svobodnjaškim stališčem, skrajna desnica se je uvrstila na drugo mesto, socialdemokratska stranka je postala tako rekoč nevidna.

Zdaj ponovno slavimo, ker je bila v Franciji poražena fašistična stranka. Toda Nacionalna fronta je dobila tretjino vseh volilnih glasov, od leta 2002 je podvojila svojo podporo. V ključni državi Evrope in zahodnega sveta je Marine Le Pen sicer dobila manj, kot se je nadejala v trenutku, ko njena zmaga sicer ni bila verjetna, vendar je bila možna. Kljub gladkemu porazu ostaja francoska najmočnejša stranka, socialistov in republikancev ni nikjer več, Nacionalna fronta pa je kritično močna predvsem v regijah industrijskega severa in na jugu, v Provansi.

V bistvu lahko samo molimo, da bo Emmanuelu Macronu uspelo, čeprav je zmagal na podlagi praznega pričakovanja in ohlapnih obljub, brez stranke, ki bi lahko izpeljala obljubljeno. Spomnimo se: celo Barack Obama, ki je leta 2008 prinesel toliko upanja, bili smo solzni od veselja, za seboj je imel močno demokratsko stranko, je nazadnje prinesel veliko razočaranje. Osem let kasneje so Američani izvolili Donalda Trumpa.