Ali bomo živeli v dobri družbi, je odvisno od tega, ali bomo vstali in jo jasno zahtevali

Je profesor in raziskovalni sodelavec na fakulteti SOAS na Univerzi v Londonu ter ustanovitelj in sopredsednik mednarodnega omrežja Basic Income Earth Network, nevladne organizacije, ki zagovarja univerzalni temeljni dohodek kot pravico. Spraševali smo ga o identiteti prekariata, o odnosu prekariata do proletariata in lastnikov kapitala ter o njegovih izkušnjah z različnimi gibanji prekariata po Evropi.

Na voljo je več pogledov na to, kaj je prekariat. Omenili ste, da Nemci, denimo, razumejo prekariat skoraj kot lumpenproletariat. Zakaj je več različnih razlag prekariata?

Razredi so vedno nekoliko nejasni, ko jih prvič poskusimo opredeliti. Mislim, da je prekariat treba razumeti kot nov razred, ki nastaja. To ni podrazred, to ni lumpenproletariat. In zelo pomembno je razumeti lastnosti prekariata, medtem ko nastaja – samo če razumemo njegove lastnosti, bomo razumeli zagon in dinamiko, s katerima se bo v zavesti prekariata oblikoval boj za osvoboditev.

Kako bi opredelili prekariat? Katere so glavne lastnosti, skupne vsem ljudem, ki so del prekariata?

V tem smislu lahko opredelimo tri razsežnosti prekariata. Pri prvi razsežnosti je pomembno, da so za prekariat značilna posebna produkcijska razmerja. Ljudje, ki pripadajo prekariatu, so prisiljeni sprejeti življenje nestabilnega dela brez zaposlitvene identitete. Opraviti morajo veliko dela, ki ni priznano ali uzakonjeno, njihova raven izobrazbe pa je višja od ravni dela, ki ga morajo opravljati. Večina analitikov se posveča tej razsežnosti. Toda v svojih knjigah sem poudaril, da je to samo ena od razsežnosti in pravzaprav niti ni najpomembnejša. Pomembno je to, da je prekariat prisiljen sprejeti življenje brez zaposlitvene pripovedi, ki bi govorila o tem, da postaja nekdo skozi svoje delo.

Pri drugi razsežnosti je pomembno, da so za prekariat značilna posebna distribucijska razmerja. Prisiljen se je zanašati na denarna plačila brez ugodnosti, denimo pokojnine, plačanih počitnic, bolniškega dopusta itd., poleg tega nima dostopa do državne podpore na podlagi svojih pravic. Zato dejansko živi na robu negotovosti, za katerega je značilno, da plače ne zagotavljajo zadovoljivega življenjskega standarda, poleg tega so v takšnih razmerah pripadniki prekariata izkoriščani tudi zunaj delovnih mest in zunaj delovnega časa. Prekariat tudi pogosto živi na robu nevzdržne zadolženosti. Zadolženost je značilnost prekariata, in sicer v takšnem smislu, kakor ni bila še nikoli značilna za druge razrede. Je namreč sistemska.

Za tretjo razsežnost, ki se mi zdi najpomembnejša, je značilno, da ima prekariat posebne odnose z državo. V nasprotju z drugimi razredi, tudi s salariatom, starim proletariatom, in plutokracijo, prekariat izgublja pravice. Izgublja socialne pravice, kulturne pravice, ekonomske pravice, državljanske pravice in politične pravice. Še nikoli prej se ni zgodilo, da bi množica ljudi sistemsko izgubljala pravice državljanstva. In v tem procesu je najpomembnejša lastnost, ki opredeljuje prekariat, ta, da so se njegovi pripadniki prisiljeni spustiti na raven prosilcev. Prosilec je nekdo, ki mora prositi za uslugo, zanašati se mora na usmiljenje ali obzirnost birokratov. Prosilci nimajo zanesljivih pravic. Najpomembnejša lastnost, ki opredeljuje prekarnost, je zame ta, da si prisiljen prositi za stvari, ker ti ne pripadajo kot pravica. To je najpomembnejši vidik prekariata. Vse te različne lastnosti oblikujejo zavedanje, da se moraš v življenju sprijazniti z negotovostjo in pomanjkljivo varnostjo ter hkrati ne moreš uresničiti svojih želja po tem, da bi se razvijal v skupnosti z občutkom družbene povezanosti.

Katere so glavne zahteve prekariata?

Več zahtev sem opisal v svoji drugi knjigi A Precariat Charter, v kateri sem predstavil 29 točk, ki se mi zdijo pomembne za prekariat. Najpomembnejše se mi zdi prizadevanje za temeljno varnost, občutek svobode in občutek nadzora, da lahko pripadniki prekariata razvijajo svoje delo, razvijajo sami sebe, razvijajo občutek pripadnosti skupnosti in pridobijo skupno zavest. Politično se bomo morali boriti drugače, kakor so to počeli stari proletariat, delavski sindikati in socialdemokratske ali socialistične stranke. Potrebujemo novo politiko, ki se bo ukvarjala s prekariatom.

Kako lahko prekariat gradi svojo identiteto? Kakšna identiteta lahko združuje interese novinarjev, umetniških vodij, čistilk in varnostnikov?

Našteli ste zelo dobre primere ljudi, ki pripadajo prekariatu. Morda se sliši presenetljivo, vendar se mnogi pripadniki teh skupin zavedajo, da se lahko samo v nekaj mesecih hitro znajdejo v kateri koli od drugih skupin. Nimajo namreč občutka, da pripadajo neki skupini. Ne predstavljajo si življenja, v katerem bi se lahko razvijali in napredovali znotraj neke skupine ter pridobili boljši položaj z višjim statusom in višjim dohodkom.

Skupine, ki ste jih omenili, in mnoge druge, ki pripadajo prekariatu, povezuje želja po ekonomski varnosti in občutku nadzora. Zavedajo se, da danes nasprotnik ni nadrejeni delodajalec, ampak sama država. Pravi boj namreč pomeni spremeniti naravo političnega odločanja.

Prekariat je družbena skupina brez varnosti in zaščite. V tem smislu ga je mogoče primerjati s proletariatom v 19. stoletju. Bi se morala prekariat in proletariat združiti v enotno skupino? Kakšen bi bil odnos med skupinama, če bi se drugi organizirali ločeno od prvih?

Mislim, da je stari proletariat, glavni del delavskega razreda v 19. stoletju in precejšnjem delu 20. stoletja, poskušal predvsem izboljšati delovne razmere. In njihovi delavski sindikati so prek političnih strank poskušali izboljšati ugodnosti, povezane z delom. Če ste bili torej zaposleni, ste hoteli poskrbeti za to, da ste imeli višjo pokojnino, bolje urejen bolniški dopust ali boljšo podporo za brezposelne, vse pa je bilo povezano z opravljanjem dela. Toda položaja opravil, ki so jih ljudje opravljali in niso bila povezana s tem delom, politika delavskega razreda ni izboljševala. Mislim, da je to pomembna razlika med prekariatom in proletariatom. Prekariat si precej bolj želi zagotoviti dovolj prostora in varnosti, ki omogočata delovno življenje, vendar pa to ni nujno povezano z delom za poln delovni čas. Mnogi pripadniki prekariata si ne želijo ravno takšnega življenja, za kakršno sta si prizadevala stara politika delavskega razreda in proletariat. Radi bi opravljali različne oblike dela in bili pri tem varni; prav zato je univerzalni temeljni dohodek tako pomemben za prekariat.

Bi se moral torej prekariat organizirati ločeno?

Pomembno je poudariti, da ima proletariat svoj seznam nalog, prekariat pa svojega. Deloma se prekrivajo. Toda nekatere prednostne naloge so pomembnejše za prekariat kakor za proletariat. V tem smislu lahko upravičeno ločujemo delavske sindikate od prekariata. Sklepajo lahko zavezništva in koalicije. In koalicije lahko sklepajo tudi z drugimi družbenimi skupinami. Toda zelo pomembno je, da prekariat ohrani svoj glas, svoj občutek delovanja v odnosih z državo in v odnosih z drugimi skupinami delavcev.

Ločen razvoj prekariata in proletariata je smiseln tudi zaradi pogostih napetosti ali celo konfliktov med starimi generacijami v proletariatu in salariatu na eni strani ter novim prekariatom na drugi strani.

Ali ni nevarnosti, da bi tako proletariat kot prekariat postala lahki žrtvi države in velikih mednarodnih podjetij, če bosta delovala ločeno?

Ne zagovarjam tega, da bi kdor koli od nas deloval samostojno. Imeti moramo svoje ločene identitete, vendar moramo dati zelo jasno vedeti drugim skupinam – če imajo podobne interese –, da potrebujemo zavezništva, saj zavezništvo zagotavlja moč. Vendar je v sedanjem zgodovinskem trenutku zelo pomembno, da imamo jasno identiteto in razvijamo zavest, s katero bi lahko pripadnike prekariata vključili v gibanje prekariata. Marsikje so pripadniki prekariata zelo sovražno usmerjeni do sindikatov, saj se jim zdi, da jih stari sindikati ne zastopajo. Če bodo sindikati postali bolj naklonjeni seznamu nalog prekariata, bi se seveda morali združiti, toda medtem moramo v realnosti razvijati jasno identiteto in zavest.

Ste v neposrednih stikih s prekarnimi delavci iz vse Evrope. Kdo bo zoral ledino za preostale? Katera organizacija je trenutno najmočnejša?

Zelo dobro vprašanje. Mislim, da lahko opažamo nekatere skupne točke razvoja v različnih delih Evrope. V nekem smislu v Španiji s Podemosom nastajajo razmere, v katerih je prekariat dejavnejši kakor v drugih državah. Vendar opažamo, da imajo gibanja v različnih državah različne strategije. Mislim, da gibanju Podemos grozi, da bo postalo preveč ugledno in bo hotelo okrepiti svojo privlačnost med srednjim razredom. Toda gibanje Podemos ima tudi svojo radikalnejšo skupino, tako kakor to velja za druga gibanja.

V italijanskem Gibanju pet zvezd in več drugih gibanjih delujejo skupine, ki so očitno radikalnejše in se bolj identificirajo s prekariatom kakor s svojimi voditelji. In mislim, da bodo v nekaterih državah, denimo na Danskem z Alternativno stranko pa tudi na Poljskem, v prihodnje morda oblikovali očitnejša gibanja prekariata. Zanimivo je opazovati, da nastajajo različne oblike v različnih državah; trenutno ne moremo govoriti o skupnem enotnem modelu, ki bi bil enak v vseh državah.

Mislite, da bi italijansko Gibanje pet zvezd lahko organiziralo prekariat na mednarodni ravni?

Mislim, da je še prezgodaj govoriti o tem, kako se bo razvijalo mednarodno gibanje prekariata. Miniti je moralo več desetletij, preden se je pojavil mednarodni proletariat. Gotovo ne bi rad videl ponovitve najslabših vidikov procesa, ki je potekal v 19. in 20. stoletju. Trenutno je zelo pomembno, da se organizacije razvijajo lokalno in da se posvečajo razmeram v svojih družbah. Moralo bi vas manj zanimati, kaj se dogaja v Grčiji, Italiji, Španiji ali na Portugalskem ali kjer koli drugje po svetu, bolj pa bi se morali posvečati temu, kako oblikovati gibanje z voditelji, ki prihajajo iz prekariata, in kako ubesediti negotovost ter potrebe in težnje prekariata znotraj svoje skupnosti. Mislim, da je to trenutno najpomembnejše.

Kdo bi moral biti glavni partner lokalnih prekarnih organizacij?

Mislim, da je najboljša strategija stvar vaše odločitve. Organizirati se je treba lokalno in se povezovati z drugimi skupinami, ki imajo podobne vrednote. To so morda zeleni ali različne levičarske skupine, ki prav tako iščejo identiteto, drugačno od identitete starih socialdemokratov in starih sindikatov. Oblikujejo se različne zveze in mislim, da bi vaša organizacija morala sestaviti seznam nalog prekariata in nato začela razmišljati o tem, s kom sklepati zavezništva. Najprej morate razviti svojo strategijo, svojo organizacijsko strukturo in svoje demokratične postopke, kakor smo to storili mi s svojimi omrežji za univerzalni temeljni dohodek po Evropi in drugod. Na začetku naj vas ne skrbijo drugi, poskrbeti morate za svojo strategijo.

Pravite, da bi univerzalni temeljni dohodek lahko pomagal ublažiti negotovost, ki pritiska na prekariat. Se vam ne zdi, da bi univerzalni temeljni dohodek lahko povzročil propad socialne države in še bolj spodbudil težnjo po nadaljnjem prilagajanju trgov dela?

Mislim, da je temeljni dohodek politična in ekonomska nujnost 21. stoletja. Najprej moramo razumeti, da je sistem razporeditve dohodkov v 20. stoletju – stari sistem razporeditve dohodkov – razpadel, zato bodo neenakosti čedalje večje. Plače se ne bodo bistveno zvišale v nobeni evropski državi, in če bomo še naprej podpirali obstoječi sistem socialne varnosti in obstoječe sisteme razporeditve, bo prekariat postajal ekonomsko čedalje manj varen in bo imel čedalje več težav zaradi ekonomske negotovosti in ranljivosti. Temeljni dohodek je nujno potreben ukrep v procesu obnove socialne države. To ni zdravilo za vse bolezni. Sam po sebi ne bo reševal težav. Toda ljudje z ekonomsko varnostjo se bodo bolj pripravljeni pridružiti političnemu gibanju, postali bodo politično odgovornejši, poleg tega bo manj verjetno, da bodo glasovali za neofašiste, ki grozijo vsem našim družbam. Resnično se moramo boriti za temeljni dohodek, saj se sam od sebe ne bo uvedel.

Četrta industrijska revolucija trka na naša vrata. Kako bodo nove tehnologije, ki bodo opravljale logistično, intelektualno in deloma tudi umetniško delo, vplivale na življenje prekariata in življenje proletariata?

Tehnološka revolucija, ki smo ji priča, bo na prekariat vplivala na več načinov. Gre pravzaprav za silicijevo revolucijo z visokimi tehnologijami, ki je ustvarila platformni kapitalizem. Uber, Airbnb, Amazon Mechanical Turk in drugi spreminjajo trg dela in delovna razmerja. Mislim, da ni nobenih možnosti, da bi robotika in avtomatika nadomestili človeško delo v bližnji prihodnosti. Slišati je veliko strašljivih zgodb in komentarjev o prelomu, mnogi govorijo o tem tako, kakor da bodo vsi ljudje ali večina ljudi naenkrat postali odvečni. To ni res. Res pa je, da je zaradi takšne revolucije mogoče seliti proizvodnjo na območja z nižjimi plačami – denimo na Kitajsko, v Indijo in Indonezijo – ter stran od Evrope in Severne Amerike. Revolucija omogoča tudi delitev dela, zaradi katere mnogi ljudje ne bodo mogli napredovati in se razvijati na delovnem mestu. Torej vpliva na to, kako živimo in delamo, še pomembneje pa je, da spreminja sistem razporeditve dohodkov. Dohodke spreminja v različne oblike rent in jih usmerja stran od plač in ugodnosti za ljudi, ki delajo in so zaposleni. Torej je izjemno vplivna in nas sili, da ponovno premislimo o sistemu socialnega varstva. Vpliv tehnološke revolucije na razporeditev dohodkov je še dodaten razlog, da podpremo temeljni dohodek.

Mislite, da se bodo naše družbe postopoma razvijale in napredovale, ali je verjetneje, da bosta jeza in strah, značilna za prekariat, povzročila radikalen upor ali celo revolucijo?

V novi knjigi The Corruption of Capitalism ugotavljam, da razmere postajajo tako nepoštene in socialno nevzdržne, da je nekakšen upor neizogiben. Mislim, da ne bi smeli pozivati k revoluciji, ker je ta izraz v zgodovini pridobil neprijeten prizvok, ki bi odvrnil mnoge ljudi. Morali pa bi vsi vstati in zelo jasno povedati, da so rast prekariata in razmere ekonomske negotovosti nesprejemljive in nepoštene, da so takšne razmere nastale zaradi manipulacij elite oligarhov, plutokratov, plutokratskih velikih podjetij in finančnikov, ki to počnejo zaradi lastnih koristi, ter da tega ne bomo več prenašali. V uporu je zdaj prevladal populizem desnice, Donald Trump je samo najnovejši primer tega. Mislim, da nam to ne pomaga; takšno stanje je zelo neprijetno in nesprejemljivo. Toda tudi napredni del prekariata – izobraženi, mladi, ženske, ekologi, ljudje, ki jih skrbi za njihovo skupnost, izginjajoča območja in globalno segrevanje – začenja oblikovati globalni občutek upora. Zanimivo je videti, da čedalje več ljudi, ki niso del prekariata, ampak pripadajo salariatu ali srednjemu razredu, celo nekateri pripadniki elit začenjajo spoznavati, da je treba nekaj ukreniti glede negotovega položaja prekariata. In to je dobra novica.

Se bodo razmere, v katerih živimo, zaradi več kakovostnega časa izboljšale ali se bo zgodilo prav nasprotno?

Sem optimističen, saj pričakujem, da si bodo ljudje, kakršni ste vi, vaši sodelavci in vsi mi, prizadevali spremeniti sistem. Omenim lahko znamenito zgodbo, s katero bom končal ta pogovor in se je zgodila v tridesetih letih prejšnjega stoletja sredi velike gospodarske krize: delegacija ljudi je prišla predstavit svoje ukrepe predsedniku Rooseveltu v Belo hišo. Potem ko so mu predstavili ukrepe, se je predsednik obrnil k njim in jim rekel: »Dobro! Prepričali ste me, da so ti ukrepi pravilni. Zdaj pojdite na ulice in zbirališča ljudi po vsej državi ter začnite pritiskati name, naj sprejmem vaše ukrepe.«

Mislim, da je od skupnega delovanja odvisno, ali nas v prihodnosti čaka antiutopična družba negotovosti in neenakosti ali pa gibanje, ki bo tlakovalo pot do dobre družbe, v kateri se bomo lahko razvijali skozi delo in prosti čas sredi svoje skupnosti. To je odvisno od novih skupin, ki se bodo pojavile, oblikovale in prepričale ljudi, da si bodo skupaj prizadevali za to, da se bo država spremenila. Prepričan sem, da se bliža čas, ko bo dovolj ljudi dovolj izobraženih in bodo dovolj dobro razumeli, kaj se dogaja okoli njih, da se bo ta pozitivni razvoj dejansko začel. Ali bomo v prihodnosti živeli v dobri družbi za nas, naše otroke in naše vnuke, je odvisno od tega, ali bomo vstali in jo jasno zahtevali. Ne bomo je dobili, če ne bomo spet postali dejavni tako politično kot socialno in na delovnih mestih ter povsod drugod. Dejansko gre za to, ali smo dovolj samozavestni in imamo dovolj energije za to, da stopimo skupaj in zahtevamo spremembe. Prepričan sem, da se dovolj ljudi odpoveduje svojemu sebičnemu in samoljubnemu načinu življenja ter postajajo družbene živali, kar dejansko tudi smo – tako nas navdajajo z upanjem, da lahko kmalu pričakujemo lepšo prihodnost.


Intervju so pripravili Črt Poglajen, Marko Funkl, Borut Brezar in Maša Dolanc.