Pred kratkim so bile na prvi strani enega od naših dnevnikov objavljene pritožbe slovenskih podjetnikov čez pomanjkanje nizko kvalificiranih poklicnih profilov. Potrebnih kadrov ne dobijo; starši nasploh premalo vpisujejo otroke v poklicne šole, »čeprav bi lahko tudi s takšno šolo dobro živeli«; podjetniki si morajo zato pomagati z uvažanjem tujih delavcev.
Vedno bom spoštoval mnenja uspešnih podjetnikov (tudi tistih iz drobnega sektorja, v katerem je o pravem podjetništvu sicer malo težje govoriti). A so me v tem primeru njihova mnenja tudi spodbudila, da napišem par stvari, ki jih je pač treba napisati. Saj se bomo nekoč le morali začeti vračati iz sedanje tranzicijske zmede v pravi, resnični svet.
Bizarna Slovenija
Sploh ni res, da želenih delavcev ne morejo dobiti. Res je le, da jih ne morejo dobiti za 700 evrov na mesec. Ponudite dvesto ali tristo evrov več, pa se vam bodo delale vrste! Saj ste prav vi tisti, ki govorite o trgu, mar ne? Vsi vprašani podjetniki so iz krajev, oddaljenih nekaj deset kilometrov od meje, čez katero ponujajo istim delavcem še enkrat višjo plačo (in zanje plačujejo še enkrat višje davke). Zakaj bi v Sloveniji, v kateri smo pravzaprav vsi oddaljeni le nekaj deset kilometrov od avstrijske ali italijanske meje, veljale za normalne plače, ki so pol nižje od tistih v naši neposredni soseščini? Od kod ta bizarna, absurdna logika, ki smo jo v zadnjih letih začeli sprejemati že kot skoraj samoumevno?
In nikakor ni res, da se da s poklicno šolo dobro živeti. S poklicno šolo ti dajo slovenski podjetniki plačo, ki je na robu revščine, in vse bolj samo še v kaotičnih in neurejenih oblikah zaposlitve brez zavarovanj, pravne in sindikalne zaščite itd. Kdor vpiše svoje otroke v Sloveniji v poklicno šolo, naredi to samo iz neumnosti ali v stiski. Tudi zato, ker so vse informacije, ki jih imamo, da se v prihodnje glede tega ne bo nič spremenilo. Za to jamčijo podjetniki, ki dajejo jasno vedeti, da se jim zdi ta raven »stroškov dela« popolnoma normalna, če ne celo previsoka; in za to jamčijo vlade, ki zagotavljajo, da bodo vedno sledile zahtevam podjetnikov in samo tem.
Ni res, da so podjetniki prisiljeni uvažati tuje delavce (iz Bosne, Kosova, Slovaške in Romunije) zato, ker ne dobijo domačih. Najprej uvozijo tuje delavce, da zakoličijo želene ravni plač in drugih pogojev dela mimo razmer na domačem trgu. Slovenski podjetniki in njihova država se pomikajo vztrajno na vzhod in jug – Slovenci pa v tujino zahodno in severno. Svoji k svojim.
Od konca lanskega leta je neto odseljevanje državljanov Slovenije že večje od neto priseljevanja tujcev, k čemur je treba dodati desetine tisočev dnevnih migrantov. Vse to je povsem po volji podjetnikov; nimajo se pravice pritoževati. To je ta bizarna, absurdna nova Slovenija, ki jo ustvarjajo, skupaj s svojo državo, prav oni sami.
Bizarni politiki
No, v resnici niso krivi podjetniki. V tako globinskih in prevratnih procesih, kakršni se nam dogajajo danes, je gospodarstvo predvsem produkt državnih politik. Še najmanj so krivi uspešni podjetniki, ki bi lahko, če bi bilo treba, poslovali tudi drugače, kot jim je dovoljeno poslovati danes (samo da z manj ekstra profita, ki pripade vsakomur, ki je nadpovprečen). Krivi so politiki, ki dopuščajo, pravzaprav odrejajo, da se uveljavljajo kot »sistem« izključno pravila in običaji iz našega primitivnega, arhaičnega podpovprečja; ki ščitijo in varujejo in reproducirajo ad infinitum in ad absurdum to podpovprečje – namesto da bi svoje gospodarstvo in svojo družbo kar se da energično in agresivno spreminjali!
Za to nujno spreminjanje imajo politiki na voljo vsa potrebna sredstva, bolj ali manj primerljiva s tistimi, ki so jih imeli pred leti na Finskem, Irskem, Škotskem in v Baskiji, ali, manj ambiciozno, vsaj s tistimi, s katerimi delajo že dolgo v Avstriji, Nemčiji in Skandinaviji … V kapitalizmu mora politika delovati tako in ne pozabimo, da je zelo podobno nekoč že delovala tudi v Sloveniji. Ta primitivni provincialni nadomestek demokracije in kapitalizma, ki smo ga dobili v tranziciji, pač ne zadošča.
Ustvarjanje kapitala
Naši podjetniki, ekonomisti in politiki nam pravijo, da so nizke plače (ter klestenje po izobraževanju in drugih javnih storitvah, zaradi katerega bodo naš produkt in naši dohodki v prihodnje samo še nižji) nujne za vzdrževanje izvozne konkurenčnosti. To ni res. Slovenska konkurenčnost je dejansko čezmerna, saj že dve leti ustvarjamo za več kot 7 odstotkov BDP-ja zunanjega presežka blaga in storitev. Velik del tega presežka pokurita plačevanje obresti (večinoma obresti na podržavljene dolgove teh istih podjetnikov, ekonomistov in politikov) in odlivanje dobičkov tujcev (ki se bo zaradi sedanjih množičnih razprodaj v prihodnje še krepko pomnožilo). A nam ostaja tudi po teh odlivih (in nekaterih drugih prilivih) za dobrih 5 odstotkov BDP-ja skupnega presežka tekočih transakcij s tujino.
Sploh ne gre za konkurenčnost. Makroekonomsko in politično vsiljevanje nizkih plač in nizke ravni javnih storitev je v resnici namenjeno povečevanju profitov za dodatno razdolževanje podjetij in ustvarjanje novega domačega kapitala – kar je misija nemogoče! Brez zagona širokega ekonomskega in širšega družbenega spreminjanja, to se pravi zgolj v okvirih obstoječe podjetniške in politične učinkovitosti, je kakršna koli omembe vredna »akumulacija kapitala« v današnji Sloveniji nemogoča!
Zelo skromna je bila že v vsej dosedanji tranziciji, v kateri je šlo v glavnem samo za privatiziranje podedovanega »družbenega kapitala«. Velikanski razmah je dobila, ko se je brezglavo obesila na tuj kredit, do neizbežnega bankrota in sedanje hotene kolonizacije, v kateri se najbolj skorumpirani deli tranzicijskih »elit« (!) zadovoljujejo že z drobtinicami s tuje mize, z dejanji, ki veljajo v vseh družbah in vseh kulturah za moralno, etično in politično najbolj zavržena in najstrašnejši zločin. Zgolj v okvirih obstoječe sistemske učinkovitosti, brez sprememb, ni moglo biti drugače.
In nič drugače ne bo v sedanjem novem poskusu ustvarjanja nacionalnega kapitala po poti sistematičnega nacionalnega siromašenja, vključno s siromašenjem »mehke« infrastrukture, ki daje vsaki družbi temeljno podlago za njen produktivni, ekonomski in splošni družbeni razvoj – do ravni vsesplošne revščine, do dna, do bridkega konca, nikoli do kakršnega koli napredka, nikoli do preboja.
Po zglede daleč na vzhod Evrope
V začetku tega prispevka smo bili osupli nad dejstvom, kako zlahka smo začeli v Sloveniji obravnavati plače, ki so pol nižje od tistih takoj čez mejo, kot popolnoma normalne, če ne kar previsoke, tako da je postal že pred leti glavni cilj ekonomskih politik prav zniževanje plač (najprej v državnem sektorju, a s kalkulacijo, da se trend prelije še v tržno gospodarstvo). Povsod beremo, kako so slovenski stroški dela višji kot v Estoniji in Romuniji, nikjer pa ne slišimo nič o tistem, kar je edino relevantno, da so pol nižji kot v naši najbolj neposredni srednjeevropski soseščini. Enako o davkih in javnih storitvah. Enako o »tujih naložbah«.
Naši podjetniki, politiki in ekonomisti so se v svojih glavah že preselili v Estonijo in Romunijo, vsi drugi pa se moramo, če želimo ostati tam, kjer smo vedno bili, že seliti fizično ven iz svoje države. Ne vem, ali se zares zavedamo, v kako globokem, zgodovinsko globokem kolapsu je današnja slovenska družba.
Današnje slovenske »elite« se prvič po ne vem koliko stoletjih, prvič po tisočletju (s kratkim odmikom po drugi svetovni vojni) obračajo po zglede ven iz mest osrednjega naprednega evropskega prostora k vzorcem najbolj oddaljene vzhodne Evrope. Po norme in standarde za svoje razmišljanje in delovanje se obračajo k družbam, ki zaostajajo za skoraj polovico za tistimi ravnmi ekonomske in socialne kompleksnosti, in zato tudi produktivnosti, ki smo jih v Sloveniji že zdavnaj dosegli in presegli. (Brez omalovaževanja »vzhodne Evrope«: govorim samo o razlikah v podatkih in v naših – pogosto žalostnih – zgodovinah.)
Začelo se je pred desetletjem z »mladimi ekonomisti«, popolnoma nesposobnimi za spoprijemanje s problemi srednje razvite družbe, soočene z nujnim začetkom preobražanja v zrelo industrijsko družbo z naraščajočimi postindustrijskimi vsebinami. Saj se spomnimo začetkov, tiste značilno »vzhodnoevropske« enotne davčne stopnje in prvih potovanj Janševih vladnih delegacij v Estonijo … Danes nam vsiljujejo te vzorce kot edine merodajne že vse politične stranke razen levice in vsa združenja podjetnikov, zdaj že večinoma pod direktnim tujim pokroviteljstvom in sponzorstvom (financiranjem).
V tem strašnem zgodovinskem zlomu slovenske družbe (ali, če je komu ljubše, slovenskega naroda) je vizija prihodnosti, brez dokaj radikalnega reza, naravnost katastrofalna. Prvi rez pa bo moral vsebovati tudi obljubo o rasti plač in javnih storitev, vpeto v razumljiv in oprijemljiv projekt novega vala moderniziranja slovenske družbe (da ne bo nesporazuma: brez zadolževanja in primanjkljajev).
Ekonomisti in politiki, ki nam v Sloveniji, na naši zemljepisni lokaciji in pri naši zgodovini, ne ponudijo rasti plač in javnih storitev, niso vredni, da jih še naprej trpimo.
Stališča avtorja so njegova osebna stališča.