Tiskane izdaje
Polnočni ekspres, Salvador, Brazgotinec, Nočni pogovori, Rojen 4. julija, Platoon – Vod smrti, JFK, Nixon, Rojena morilca, Za vsako ceno, Wall Street, The Doors ... To so filmi, za katere je napisal scenarij,
Te dni je Oliver Stone na naslovnicah časopisov predvsem zaradi štiridelne serije Intervjuji s Putinom, ki so jo v ZDA raztrgali, seveda. Ampak kdor je ta devetnajsturni pogovor, zmontiran v štiri ure, že videl, mi bo pritrdil, da je mimo retorike iz Putina izvabil več kot vsi novinarji doslej. Ga celo nekajkrat ujel preveč sproščenega – smeh ob gledanju posnetkov tihotapskih cistern iz Sirije v Turčijo – in obratno, Stone se zdi ob določenih delih pogovora enostavno premalo pripravljen.
Putin ne skriva ugodja ob Stonovi družbi in na trenutke želi celo preveč ugajati, povabi ga na hokejsko tekmo, v kateri igra, pelje na vožnjo z avtomobilom, v telovadnico, na trening juda.
Ob koncu zadnjega dela spregovorita o starših, na trenutke sta si bližje, kot lahko prenese kamera tega antagonističnega pogovornega dokumentarca, ki med drugim vsebuje imenitno zmontirane arhivske posnetke ali naključne ulovljene dragulje, na primer Gorbačova, kako osamljen sedi ob mreži na robu vojaške parade, že precej let globoko v Putinovi vladavini.
Poleg Putina se je za potrebe dokumentarcev Stone pobliže spoznal tudi s predsednikoma Hugom Chávezom in Fidelom Castrom.
Stone je v zadnjem letu potoval od enega filmskega festivala do drugega, samo v Italiji je v zadnjih mesecih obiskal štiri, in promoviral svojega Snowdna, vmes dokumentarec o Ukrajini, ki ga je produciral, pa še serijo s Putinom, ki jo je snemal med letoma 2014 in 2016. Ves čas skoraj brez pravega marketinga, piar službe, kot je zanj v navadi. Vse v korist sreče in spontanosti, na katero tako prisega.
Novinarjem, ki smo imeli zanj ob vprašanjih o filmih pripravljenih tudi nekaj političnih, je bil vidno bolj naklonjen. Sploh ne nujno ženskam.
Oliver Stone Foto: Michael Dalder/Reuters
Vaš oče je bil borzni posrednik. Kako preroški je bil lik Gordona Gekka (Michael Douglas), ki je že leta 1987 v vašem filmu Wall Street napovedal finančno krizo, ta se je nato resnično zgodila ob koncu prvega desetletja novega tisočletja. In kakšno je po vašem mnenju današnje življenje investicijskih bank?
Ronald Reagan je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ustvaril pogoje za popolno finančno deregulacijo in tako so lahko ljudje kot Gekko za kopičenje denarja uporabili vsa sredstva, tudi nedovoljena. Zanje je bilo ključno, da so prišli do lastništva podjetij prek delnic. Kapitalizem je kruta zver, ki uničuje delovna mesta, in to sem poskusil povedati v Wall Streetu.
Reagan je v imenu dobička prvi začel sistematično uničevati ameriški srednji razred – in to nas je pripeljalo do tega, kjer smo danes. Lahko bi rekli, če hočete, da je tudi Donald Trump izdelek nezadovoljnega srednjega razreda, predstavnik besa naroda. Sicer pa je današnji Wall Street daleč od tistega mojega očeta in mislim, da bi morali imeti precej več neodvisnih podjetij, predvsem pa več spoštovanja do dela kot takega.
Moj oče je bil posrednik starega kova: zanj je bila na prvem mestu lojalnost strankam in bančništvo je bilo takrat sila dolgočasna reč. Pretok denarja je regulirala država, potem pa je početje Reagana, Busha starejšega, s Clintonom vred, pripeljalo do zloma investicijskih bank. Te so se nato učinkovito spremenile v špekulativne banke.
Kako posneti tako kompleksen film, kot je JFK?
Scenarij je treba razsekati na fragmente, zgodbo povedati z več gledišč, in potem je lažje. Podobno kot v Rašomonu. Predvsem sem hotel prikazati, kako nekonsistentno je poročilo Warrenove komisije. Hotel sem prikazati nekakšen politični nogomet, toda bilo je težko, pravzaprav nemogoče. V ZDA te namreč mediji, če preveč odstopaš od splošno sprejetih stališč ameriške zgodovine, če lahko tako rečem, hitro potopijo, naredijo za norega. Ljudem je veliko lažje sprejeti laži o umoru Kennedyja in si zatiskati oči pred dejstvom, da smo štiriindvajset ur na dan nadzorovani, kot o tem spregovoriti jasno in na glas.
Ker je tako lažje obvarovati temne skrivnosti ameriške politične zgodovine druge polovice 20. stoletja?
Zagotovo. Čeprav ti skrivnostni dokumenti čisto zares obstajajo. Recimo o kubanski raketni krizi.
Sta tudi o tem govorila v Intervjujih s Putinom?
Sva. Če sem prav izračunal, so ZDA v zadnjih tridesetih letih začele ali tako ali drugače povzročile trinajst vojn.
Posneli ste film o Snowdnu, tako kot vam je o Snowdnu povedal Snowden. Zakaj sploh nadzorovati ves svet?
To se tudi sam sprašujem. Mislim, da sploh ne gre za nadzor – gre za zbiranje informacij o vsem in vseh. In s temi informacijami nemara destabilizirati druge države, uničiti podjetja … Snowden se sprašuje, zakaj vse te informacije, če se borimo samo proti terorizmu. Torej ne gre samo za to.
Že nekaj desetletij z igranimi in dokumentarnimi filmi brskate pod politično-zgodovinsko povrhnjico ZDA, plastmi. Kakšen politični esprit je prevladoval v vaši družini med vašim odraščanjem?
Konservativni, republikanski. Precej omejen, če sem iskren.
Ampak vaša mati je bila Francozinja …
Seveda in to me je reševalo. V šoli so me bombardirali z vsem tem sranjem o ameriški etiki, češ da so ZDA rešiteljice sveta. Potem pa sem kot vojak odšel v Vietnam. In odtlej ne verjamem tistemu, kar poročajo mediji o vojnah. Zato sem se odločil, da bom raziskal ameriško zgodovino, o umorih predsednikov, o vojni v Vietnamu, o Kennedyjih, Nixonovi eri, ameriškem nogometu, Wall Streetu.
Potem sem leta 2008 začel snemati serijo o zamolčani zgodovini ZDA, ki se razteza od leta 1898 do 2013. Da sem ji prišel do kraja, je trajalo pet let. V ZDA je navzven vse mehko in pretočno, od denarja do odnosov z javnostjo, ekonomski razvoj. Toda ne pozabite, da je za vsem tem nadzor, ki mu ni mogoče ubežati.
Zakaj film o Richardu Nixonu in ne, na primer, o Woodrowu Wilsonu?
Zato, ker je med ljudmi še vedno prisotno toliko antipatije do Nixona. Jaz pa sem hotel biti empatičen, hotel sem, da bi scenarij povabil gledalce k temu, da bi razumeli Nixona. Brez sodb.
Seveda je ravnal napak. A bil je precej inteligenten človek, mislim, da je od vseh ameriških predsednikov največ pretrpel in, ja, njegov najboljši govor je bil odstopni govor. V njem je vsa njegova substanca. Mislim, da je premalo verjel vase, to je lastnost, ki danes pritiče liberalnim demokratom … Potem sem posnel film W. o Georgeu Bushu mlajšem in spet so mi očitali empatičnost, podobno kot pri Snowdnu.
Leta 1947 so republikanci prevzeli nadzor nad ameriškim kongresom. Mislili so, da je vzpostavitev hladne vojne način, kako se izogniti vnovični gospodarski krizi.
Če se vrneva, danes v ZDA obstaja enormna averzija do Rusije, kot da ZDA kar naprej potrebujejo zunanjega sovražnika, od Iraka do Afganistana, češ da se borimo za možnost demokracije v teh državah. Zdaj govorimo isto o Siriji. In isto smo govorili o Libiji. V resnici pa ZDA, kjerkoli se pojavijo, vnesejo kaos.
Nixon je z vojno v Vietnamu vztrajal dve leti, odnehal je šele, ko se je za to jasno pokazala volja ljudstva oziroma ker se je bližal čas naslednjih predsedniških volitev.
Michael Douglas kot Gordon Gekko v filmu Wall Street. Foto: Dokumentacija Dela
Mislim, da Clintonova ni nič kaj drugačna od Trumpa; morda bi še hitreje zanetila vojne. Michael Dukakis in George McGovern sta se zapisala v zgodovino kot dobra predsedniška kandidata predvsem zato, ker sta se zavzemala za mir. Clintonova, na primer, izhaja iz politične elite, ki je tesno povezana z nedavnimi konflikti na več straneh planeta. Če bi se stvari izšle drugače, kot so se, bi svoj glas najverjetneje dal Jill Stein [predsedniška kandidatka zelenih] …
Zdaj je tako vseeno, v ZDA nimamo več demokracije, demokracija v spregi z denarjem nadzira vse. Mediji se Trumpa seveda bojijo, zato so bolj naklonjeni Clintonovi. V resnici pa je Hillary Clinton precej slabša izbira. Ona bi resnično lahko zanetila vojno z Rusijo. Ne bom branil Putina, toda provokacije, ki jih Nato izvaja v neposredni bližini svojih meja z njo, so zastrašujoče, tudi neumnost sankcij proti Rusiji je zastrašujoča, ker se ne zavedamo njihovih posledic.
Eden zanimivejših piscev v zgodovini novinarstva, Mark Twain, je nekoč zapisal: če ne bereš časopisov, nisi informiran – če jih bereš, si slabo informiran.
Sam imam bolj kot s tako imenovanimi fake news pri ameriških medijih težavo z njihovim patriotizmom, hujskaškim patriotizmom. Vse manj je novinarjev, ki argumentirano postavljajo pod vprašaj ameriški establišment. Jaz ga s svojim delom kar naprej. JFK, Rojen 4. julija, Platoon – Vod smrti, v vseh raziskujem delovanje oblasti.
Namesto ameriških sanj motrite ameriške more?
Lahko bi tako rekli. Američani so precej naivni v tem, da se bodo zelo hitro odrekli državljanskim pravicam, ker bodo verjeli obljubi, da jih bo »ameriška vlada zaščitila«.
Povejte kaj o demonizaciji Rusije – o tem je govor v dokumentarcu Ukraine on Fire, ki ste ga producirali, kot tudi v vaši dokumentarni seriji The Untold History of the United States.
Rusija je obkoljena z Natovo vojaško infrastrukturo. Mediji bombastično objavljajo, da se bo Rusija vsak hip polastila Evrope. Noro. Kot da smo v času po drugi svetovni vojni. V igrah vojne pa se lahko zgodi veliko katastrof, v katerih bi lahko izginili celotni narodi.
Kakšen človek je na štiri oči ruski predsednik Vladimir Putin?
Putin je inteligenten, artikuliran, racionalen, ni površen in gre mu za Rusijo in Ruse bolj kot za karkoli drugega. Že od leta 2001 poskuša skleniti nekakšno zavezništvo z ZDA, glede boja proti terorizmu, Ameriko približati centralni Aziji, toda strategija ZDA ostaja nespremenjena: uničiti je treba vse sovražne režime, ustvariti takšne, ki jim odgovarjajo, ne da bi pri vsem tem razumele notranje zadeve posameznih družb, njihove napetosti, kulturo, zgodovino …
Večji del vaših filmskih junakov je vzetih iz resničnosti. Ima to za vas poseben pomen?
Niti ne, so pa zanesljiva referenčna točka. Ne zanimajo me samo biografski filmi; rad imam tudi drame, športne drame.
O Any Given Sunday (Za vsako ceno) bi lahko rekli, da je »klasični ameriški film«, aplikabilen na vse in vsakogar. Pacinov nagovor o tem, da je pomemben vsak centimeter na igrišču, bi lahko aplicirali tudi na ameriško politiko.
Zagotovo.
Prizor iz filma Platoon - Vod smrti. Foto: Dokumentacija Dela
Ni naključje, da je vaš najljubši film o ameriški politiki prav Sedem dni v maju, v katerem so glavni negativci ameriški zarotniki iz vojaških vrst, ki poskušajo z državnim udarom vreči z oblasti predsednika ZDA, misleč, da preveč popušča Sovjetski zvezi.
V tem filmu se soočita vojaška in izvršilna oblast. V času Kennedyjeve administracije je Pentagon hotel napasti Kubo, Sedem dni v maju posreduje atmosfero tega obdobja. ZDA so takrat v vojaški moči krepko prekašale Sovjetsko zvezo in potekala je živahna javna debata, kako se obnašati do Moskve. Mnogi so komaj čakali, da bi vstopili v vojno s Sovjetsko zvezo, in za to bi zadostovala kakršnakoli pretveza; takšna je bila ameriška mentaliteta v šestdesetih letih.
Gre iskati podobnosti s sedanjostjo?
Najbrž.
Sedemdeset let je lepa življenjska prelomnica, še posebej za nekoga, ki je zelo pri ustvarjalnih močeh, pa tudi sicer. Za vami je dvajset in več filmov. Je šlo hitro ali počasi?
Prehitro. Srečen sem, da sem še živ in da lahko s filmi še kaj povem.
Kaj vas je v kreativnem smislu najbolj določalo?
Žalostno – vojna in vojne. Odkar sem od blizu videl smrt v Vietnamu, nasilne smrti nad nedolžnimi, se je vse spremenilo … Film Salvador, ki sem ga posnel kmalu po vrnitvi iz Vietnama, pravzaprav govori prav o tem: o vodih smrti. Kamorkoli so ZDA vkorakale, so sejale smrt. Spomnite se samo Nikaragve in Hondurasa.
Kako kot ameriški državljan živite z oznako »antiameriški«, ki so vam jo nadeli?
Takšni izrazi so del vsakdana v diktaturah; to je fašistična zmerljivka, ki naj bi pripomogla k temu, da bi me spravili na slab glas. Ameriko imam rad in prav zaradi tega čutim dolžnost, da ji nastavljam ogledalo. Razumete? Če kritiziram lastno mater, to še ne pomeni, da sem proti njej.
Še vedno verjamete, da ima filmska industrija pomembno vlogo družbenega kritika?
V sedemdesetih je v ameriško filmsko industrijo pljusknil val deziluzije, ki jo je prinesla vojna v Vietnamu. Takrat je začelo naplavljati scenarije, ki so že bili kritični do ameriške politike. V času Ronalda Reagana je kritičnost potihnila. Večina današnje produkcije je proameriške, od serije Homeland do filmov, kot je Ameriški ostrostrelec. Zame je film mehanizem, ki preiskuje resničnost, in v njegovi naravi je, da je nad politično korektnostjo.
Je Polnočni ekspres, za katerega ste po avtobiografski predlogi Billa Hayesa – kot študenta so ga turške oblasti aretirale na letališču in pokazalo se je, da je skušal pretihotapiti hašiš – napisali scenarij, režiral je Alan Parker, prejeli svojega prvega oskarja. Je poleg Brazgotinca to vaš najboljši scenarij? In zakaj pisanje in zakaj šele kasneje režija?
Hvala lepa za kompliment. Veliko ljudi ne pozna tega filma …
Zame je že iz otroštva kar nepozaben, in Brad Davis pa John Hurt, seveda … Zakaj scenaristika, torej?
Mislim, da sem se rodil za scenarista in da je režija bila samo nuja, da sem lahko filme posnel tako, kot sem si zamislil v scenariju. Mogoče sem še bolj kot oboje pisatelj, in to po zaslugi očeta, ki mi je za vsako napisano stvar na teden stisnil v pest po nekaj dolarjev. Pisanje je že zelo zgodaj začelo osmišljevati moje življenje in to je res očetova zasluga.
Še danes pišem dnevnik, to je zame prostor svobode. Pisanje mi je prvo prineslo nenaden uspeh, bil sem nihče in pri triintridesetih za scenarij prejel oskarja. Ampak ne pozabite, Holivud je kačje gnezdo, v njem nikdar ne veš, kdo je resnično tvoj prijatelj. Ko zasloviš, ti vsi hočejo nekam zlesti. Ko je nasprotno, se te vsi izogibajo ali pa prav tekmujejo, kdo ti bo zaril nož še globlje in kdaj bo kri špricnila še dlje …
Bi lahko rekli, da tudi splavitev Brazgotinca ni bila najbolj enostavna?
Al Pacino si je nadvse želel nastopiti v glavni vlogi Tonyja Montane, jaz sem v projekt vstopil kasneje. Pravzaprav so hoteli posneti klasični mafijski film, toda to je storil že Coppola z Botrom. Bili so v precepu, kako in kaj. Tedaj je režiser Sidney Lumet predlagal, da bi ga posneli v kubanskem slogu.
Kubanskem?
Ja, obdobje kokaina je bilo v razcvetu. Toda moj scenarij se je Lumetu zdel preveč nasilen. Potem je prevzel De Palma, ki je zaradi počasnosti hitro skuril budžet.
Film je postal klasika. »You know what capitalism is? Getting fucked! ... This is paradise, I'm tellin' ya. This town's like a great big pussy just waiting to get fucked.« Stavki Tonyja Montane, ampak v resnici vaše besede, kajne?
(Smeh) Na začetku so Brazgotinca gledali samo nebelci. In tudi kritika ga ni razumela. Ampak ljudje so ga sčasoma vzeli za svojega. Lahko bi rekel, da ima zasluge, da sem kasneje posnel Wall Street, prav Brazgotinec: kokain je v veliki meri preobrazil podobo finančnega sveta, hotel sem uloviti delec tega zgodovinskega trenutka.
Podatek, da jih med vietnamskimi veterani, nemara tudi med drugimi veterani, več umre od lastne roke kot naravne smrti, je zastrašujoč. Kaj je v tem smislu za vas naredila vaša filmska vietnamska trilogija?
V Vietnamu sem bil v treh različnih vodih in danes lahko rečem, da nas je tam doli bilo dve vrsti vojakov: eni bi brez težav ubili karkoli in kogarkoli, drugi so se zadržali in ubijali pod pritiskom, zadeti … Potem so bili tukaj tisti, ki so bili vmes, kot lik Charlieja Sheena v Platoonu – Vodu smrti.
Tom Cruise v filmu Rojen 4. julija. Foto: Dokumentacija Dela
Današnji vojaki v Afganistanu in Siriji so precej bolj izurjeni, čeprav so morda še bolj polni sovraštva do civilistov, kot smo bili mi … In to je v resnici najtemnejša stran vojne.Zakaj se niste lotili režije filma o Bobbyju Kennedyju?
Zato, ker so se je drugi. Poleg tega nimam več moči, da bi ljudi prepričeval, da se Kennedyjev ni lotila mafija zato, ker se je Bobby lotil preganjanja mafije. Precej butasta teorija. Mafija se atentatov nikdar ni lotevala na takšen način, za božjo voljo, kaj niso gledali Botra?!
Mafija izvede hitre umore, vedno od blizu. In nikdar ni bila resnična zaveznica Cie, morda kdaj epizodno na račun drog. In če nisi zaveznik Cie, je skoraj nemogoče, da se ti posreči tako velika in obsežna, pa še uspešna za povrh, organizacija umora, za kakršno je šlo pri JFK-ju, na primer.
Kako sodelujete z igralci?
To pa je precej odvisno od njih. Če sem čisto iskren, mi je bil, ko gre za delovno etiko, še najbližje Tom Cruise, ni kompliciral. Potem so tudi talenti, kot so Willem Dafoe, vedno pripravljen na vse, pa James Woods, Val Kilmer, Al Pacino …
Z večino ste večkrat sodelovali.
Stvar pragmatičnosti.
Ampak v mesecih snemanja biografske drame The Doors se je s Kilmerjem zapletlo …
Kilmer se je popolnoma vživel v vlogo Jima Morrisona, postal je Jim. In to so rekli tudi tisti, ki so Jima zares poznali. Snemanje je bilo zelo naporno, veliko drog in alkohola, fizično izjemno napornih snemalnih dni. Proti koncu snemanja Kilmer skoraj ni več zapustil prikolice, nanj smo čakali tudi po nekaj ur …
Izjemno inteligenten igralec, šolan na Julliardu, briljanten v gledališču, a vloga Morrisona ga je požrla. Najprej je moral shujšati za petnajst kilogramov, se za zaključne posnetke zrediti za trideset kilogramov. Vsa teža filma je bila na njem. Na koncu sva veliko kričala drug na drugega, očital mi je, da ne vem, kaj režiram.
V resnici pa me, če me že sprašujete o mojih filmih, še najbolj ganejo prizori s Tomom Cruisom iz Rojen 4. julija, zato, ker pokaže, kaj iz človeka, če preživi, naredi vojna. Pokaže, da ljudje na to pozabijo. Ena vojna, dve, tri, deset, dvajset, pa kaj?! Ste se kdaj vprašali, zakaj danes ne demonstriramo več proti vojnam?!
Če pobliže pogledamo vašo filmografijo, pa scenarije, so vaši junaki vedno karizmatiki, ki so s svojim delovanjem sposobni vplivati na zgodovino, najsibo politična, družbena, glasbena …
Hočete, da sem iskren? Gre za stvari iz mojega življenja. Vse: krvava domišljija mojega otroštva, vojne, droge, zasvojenosti, glasba, politika, mafija, etika …
V vseh teh filmih o pojmih, ki ste jih pravkar našteli, k razmišljanju o svetu prepustite zelo malo žensk. So ljubice ali trpeče žene, tolažnice.
Hm, ne bi rekel.
