Argumenti podnebnega miru

Podnebni dogovor, dosežen v Parizu, so pomembni udeleženci in voditelji držav označili za zgodovinskega. Kljub doseženemu soglasju je že danes jasno, da gre za minimalistični okvir, ki – tudi če bile zaveze izpolnjene – ne bi dohitel, kaj šele rešil problema onesnaženja zraka in ogrevanja planeta. Ne glede na to pa ni razloga za pesimizem, preje in celo za optimizem. Svet se je bil sposoben v nečem vsaj načelno poenotiti.

Ko je Ulrich Beck pred manj kot desetimi leti države in religije pozival, naj se poenotijo v prizadevanju za mir, še ni kazalo, da se bo svet znašel v t. i. tretji svetovni vojni »po kosih«, v usodni begunski tematiki, spojeni z islamskim terorizmom. Vedel pa je to, da imata tako mir kot globalne, tudi vremenske spremembe, opraviti s pravičnostjo. Religije je pozval, naj glede tega sodelujejo z modernostjo, kajti so kozmopolitski akterji podobno kot neogibne sociološke spremembe današnjega časa: celo vreme, pa orkani, suše, poplave, begunski valovi, nove grozeče vojne. Poanta, pravi, je ta, da danes vse populacije, kulture, etnije in religije prvič v zgodovini živijo v skupni sedanjosti, ki ogroža njim vsem skupno prihodnost. V čem je tu prostor za svetovno demokracijo? »Približno tako je kakor na Titaniku – podnebna katastrofa pač ni demokratična. Večina njenih žrtev je ujeta v cenenem podpalubju in zaprta v kabinah, iz katerih jim ni izhoda.«

Temeljno vprašanje torej je, kako naj se doseže globalna pravičnost. Hja, upam, da nam je uspelo vzpostaviti primerjavo med politiko in podnebjem, med sirskimi begunci in polstoletno brezskrbnostjo Evrope. Ko je Barack Obama, predsednik velike okoljske kršiteljice, ZDA, povedal, da je s pariškim sporazumom postavljen trajni okvir, mehanizem in arhitektura za soočenje s problemom, je bržkone doživel odobravanje kitajskih političnih kolegov. V tistih dneh se je namreč Peking dušil v smogu, ljudje pri jasnem vremenu niso mogli videti sonca. Rusi so bili takrat bolj zaposleni z bombardiranjem položajev IS v Siriji, o katerem, mimogrede, se je tudi ves svet skorajda poenotil.

Ta »skorajda« kaže na hudo zadrego globalnih sil in velesil po spodletelih interesnih strategijah, v katerih je ekologija praviloma kolateralna žrtev. Potem ko je Turčija ob svoji meji sestrelila ruskega suholjeva, je postalo jasno, da na Bližnjem vzhodu zadeve niso niti tako jasne niti tako črno-bele, kot bi jih svet rad pripisal islamskim fundamentalistom in njihovemu imaginarnemu kalifatu. Koliko let je vzelo, da je nekdo identificiral naftno trgovanje IS z okoliškimi državami? Zdaj se vijejo razsežni oblaki črnega naftnega dima iz zažganih naftnih cistern v konvojih, potujočih proti Turčiji. Ta »skorajda« kaže na to, da je islam grdo zlorabljen za nacionalistične interese Saudske Arabije, ki jo je nemška obveščevalna služba javno razkrila kot spiritusa agensa Isisa. Ali pa na večno neizživeto razmerje med ZDA in Rusijo pa na sumljivo vlogo Turčije, ki se prodaja Evropi, hkrati paktira na eni strani z ZDA, na drugi pa sledi svojim precej tendencioznim političnim interesom v uničevanju Kurdov, če odmislimo očitke Rusije, da celo sodeluje z Isisom.

V tem je nekaj politično filozofskega. Ni se izpolnila želja, ki jo je Beck tako cenil pri Durkheimu, namreč, da bi se z modernimi družbenimi procesi svetost religije prenesla na svetost individuuma. Iz njega se ni razvila Kantova ideja o izrazu človekove svobode odločanja kot morale, ki lahko velja za vse in jo lahko posplošimo. Bolj se je udejanjila Kantova bojazen, da napačno postavljen individualni motiv postane vzrok in vir zla. S tem pravzaprav v neki formuli pojasnimo vse, kar se trenutno dogaja na Bližnjem vzhodu (na zemlji) in v kitajskem ozračju, polnem smoga (na nebu).

Kar se je zgodilo v Parizu s podpisom podnebnega sporazuma, je pot v obrnjeni smeri. Interese posameznih držav – posledično pa bodo morali priti tudi do internacionalnega kapitala – so prepoznali kot vir okoljskega onesnaževanja in dvigovanja temperature. To je postalo grožnja planetu kot takemu, zato se je svet poenotil v ugotovitvi vzrokov in v načelni zavezi, da jih ustavi, kasneje tudi odstrani.

Ko se je svet zadnjič globalno poenotil, je bilo po drugi svetovni vojni in pisalo se je leto 1948. Nastala je OZN in razglašena je bila deklaracija o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah. Tu smo torej. Okolje – kaj je bolj naturalističnega – določa tempo družbenih odločitev. Naslednji korak bo moral biti poenotenje sveta o svetosti miru, sicer svet zaradi uničujočega jedrskega orožja velesil in tistih, ki potiho ali naglas najavljajo razvoj atomske bombe, pač nima prihodnosti.