Tiskane izdaje
Panamski dokumenti so dokazali, kako brezsramno poskušajo nešteti mogočneži in bogataši tega sveta skriti utajeno ali celo nakradeno imetje. Ali avtor uspešnice Kapital v 21. stoletju Thomas Piketty v pravem času izdaja eseje o gospodarski in politični krizi? Ali pa bo moral skupaj s Karlom Marxom na koncu priznati, da bo socializem prinesel prav kapitalizem?
Zvezdniški francoski ekonomist Thomas Piketty bi rad demokracijo rešil pred kapitalizmom in je že predlagal globalni davek na bogastvo. Z deli pod skupnim naslovom Zakaj rešiti bankirje?, ki jih je v francoskem časopisu Libération objavljal med letoma 2008 in 2015, pa želi še poudariti svoje sporočilo: ko se korporacije in bogataši izogibajo plačevanju davkov, razliko plačajo delavci in drugi zaposleni. Po njegovem prepričanju je bistvo današnje neenakosti v tem, da se zgornji odstotek ali celo promil vse bolj loči od jeznih ostalih.
Tako kot pri Pikettyjevih trditvah o sodobni neenakosti pa si lahko iz široke palete nasprotnih ekonomskih prepričanj izberemo tudi zgodovinske protiargumente. Julie Borowski iz ameriške organizacije FreedomWorks (svoboda deluje) zavrača že mnenje, da je z veliko depresijo opravil FDR. Nasprotno, po njenem jo je z višanjem davkov in državne potrošnje le še poslabšal in celo javna dela so odvzela denar zasebnemu gospodarstvu ter tako prizadela rast. Ob Rooseveltovem nastopu v Beli hiši je brezposelnost štela 16,3 odstotka, po njegovih dveh mandatih leta 1939 pa celo 17,3 odstotka, navaja.
Borowskijeva zavrača tudi prepričanje, da je krizo ustvaril preveč liberalni kapitalizem, saj naj bi prav leta 1913 ustanovljena ameriška centralna banka (FED) v dvajsetih letih preteklega stoletja količino denarja v obtoku povečala za skoraj 62 odstotkov. Celo Rooseveltov predhodnik Herbert Hoover po tej šoli ni bil nikakršen politik laissez-faire, za kakršnega ga razglašajo drugi, ampak se je veliko vpletal v svobodno gospodarstvo in je davke še pred Rooseveltom korenito zvišal sam. In kaj je po teh prepričanjih končalo veliko depresijo? Ne druga svetovna vojna s še povečano državno potrošnjo, ampak globoki rezi vanjo po njej. Zaradi tega in zaradi manjšega nižanja davkov je decembra 1948 ameriška brezposelnost štela le še 3,5 odstotka.
Ti spori so videti, kot da bi jih vzeli iz sodobnih razprav o neenakosti, ki se vse bolj pomika v samo središče ekonomskih prepirov. Spletni viri, kot sta Alternet in Liberal America (»liberal« v ZDA pomeni levičarski), na vprašanje, ali imajo »obsceno bogati« bogataši preveč denarja, poleg palač, zasebnih letal, jaht in flote avtomobilov navajajo sladoledne napitke za petsto dolarjev (restavracija Powder Room v Los Angelesu) ali tartufe za 95 tisoč dolarjev (restavracija Nello na newyorški Madison Avenue). Drugi se posmihajo, da »bogati reveži« ne vedo, kam z denarjem, potem ko so pokupili najdražje stavbe in zemljišča v Londonu, New Yorku in drugih najdražjih mestih sveta. Na svoje torbe, oblačila in drugo morajo navešati značke z napisi Versace in Armani, saj sicer obstaja nevarnost, da jih nihče ne bi ločil od Zemljanov, oblečenih v Zaro in Primark. In njoke s tartufi v omaki iz gamberov lahko tudi na slovenski Obali dobimo že za petnajst evrov.
Milijarderji se nam vseeno ne bodo smilili, če jih bodo vsaj v pravnih državah zdaj izprašali preiskovalci, če česa takšnega že ne moremo pričakovati v avtokracijah in diktaturah. Za običajne Američane pa so vsaj po prepričanju znanega indijsko-ameriškega ekonomista Raghurama Rajana večji problem vse večje razlike med tistimi, ki imajo univerzitetno izobrazbo, in drugimi, ki so se zadovoljili s srednjo ali celo osnovno šolo. Slednji vsaj v najbolj razvitih industrijskih državah pogosto nimajo veliko upanja na solidno delovno mesto, ki je eno najboljših znamenj blaginje tudi v sodobnih družbah.
Podobno ogorčene razprave o neenakosti pravkar potekajo v Nemčiji. V državi z razvitim sistemom poklicnega usposabljanja in močnimi industrijskimi temelji se tudi ljudje brez univerzitetne izobrazbe uveljavijo v poklicu, Marcel Fratzscher iz Nemškega inštituta za gospodarsko raziskovanje DIW pa v svoji knjigi o neenakosti Verteilungskampf, Warum Deutschland immer ungleicher wird vseeno zatrjuje, da socialno tržno gospodarstvo, kakršno si je zamislil oče prvega nemškega povojnega gospodarskega čudeža Ludwig Erhard, ne obstaja več. Po njegovem prepričanju se je neenakost v družbi masivno povečala in je z dvema tretjinama premoženja v rokah najbogatejših desetih odstotkov največja od vseh evrskih držav.
Omenjanje direktorja gospodarskega sveta ameriške in britanske zasedbene cone v Nemčiji ter kasnejšega krščanskodemokratskega kanclerja, ki je junija 1948 s trdno nemško marko vzpostavil temelje prvega povojnega gospodarskega čudeža, je seveda rdeča cunja pred dediči znamenite šole »urejenega liberalizma«, v katero poleg Walterja Euckna in drugih sodi tudi Erhard. »O nemškem modelu socialno tržnega gospodarstva ne smemo slabo govoriti, ni mrtev, živi,« Fratzscherju v besednem dvoboju v časopisu Die Welt odgovarja novi predsednik münchenskega Inštituta za gospodarsko raziskovanje Ifo Clemens Fuest. »Upravičil se je v svetu, v katerem globalizacija prinaša velike izzive.«
Čudež tovariša šefov
Mnogi zasluge za to pripisujejo »drugemu ekonomskemu čudežu«, ki ga je s svojo Agendo 2010 izvedel socialdemokratski kancler Gerhard Schröder. Ob njegovem nastopu je Nemčija dosegala rekordno brezposelnost, z reformami iz leta 2003 pa je »tovariš šefov«, kot so ga zmerjali lastni socialdemokrati, vrnil načelo, da je socialno tisto, kar ustvarja delovna mesta. Danes je zaposlenih več Nemcev kot kdajkoli, razprave o neenakosti pa se razgrevajo naprej. Fratzscher tako meni, da štirideset odstotkov Nemcev na spodnjem delu socialne lestvice ne premore tako rekoč ničesar.
Nemci res premorejo veliko manj nepremičnin od drugih Evropejcev. Razprava o tem, ali so socialno bolj zavarovani z najemniškimi pogodbami in starostnim ter pokojninskim zavarovanjem, se je razvnela že leta 2013, ko je Evropska centralna banka objavila presenetljive rezultate o razporeditvi premoženja v evrskem območju. S 195 tisoč evrov na gospodinjstvo so se Nemci uvrstili globoko pod evrsko povprečje, medtem ko so se prebivalci kriznih držav, kot so Ciper, Grčija, Italija in nekatere druge, izkazali za veliko bogatejše. Pri domači nemški neenakosti pa Fratzscherjev nasprotnik Fuest poudarja ustavitev njenega naraščanja leta 2005, dve leti po obširnih socialno-tržnih reformah socialdemokratskega kanclerja Schröderja.
Še več, po podatkih statistične službe Berlina in Brandenburga se je tako imenovani medianski dohodek – povprečni, ki mu odbijejo zgornje in spodnje ekscese – v Nemčiji v preteklih letih znatno povečal, med letoma 1996 in 2014 za kar 46,2-odstotno povečanje srednjega dohodka in samo po letu 2006 za 22,8 odstotka. Celotni bruto dohodek se je v tem času res povečal za 51,4 odstotka, kar je pet odstotkov več od medianskega, po letu 2006 pa z 21,8 odstotka za cel odstotek manj.
Nemčija je morda poseben primer, saj je morala hkrati s temi procesi izenačevati standard v komunizmu obubožanih vzhodnonemških dežel. Takšne statistike pa imajo tudi svoje zanke, saj rast izvoznega gospodarstva v najmočnejših industrijskih predelih Nemčije povečuje mejne vrednosti za vso državo in s tem tveganja za revščino v drugih predelih, manjša rast v industrijskih deželah pa povprečno revščino statistično zmanjša. Poleg tega bi bilo treba upoštevati razlike med plačami in premoženjem (ki pa naj bi bile v prid plač) ter vpliv najnižje zajamčene plače, če ta povzroča brezposelnost med najmanj kvalificiranimi delavci (ta čas je ne), pa vpliv pokojninskega sistema na neenakost v družbi (ki naj bi bil v Nemčiji znaten) in ter seveda lastništva nepremičnin, ki je v Nemčiji nizko. Tudi tako imenovani Ginijev koeficient, ki meri različno razporejenost dohodka, pa v tej državi kaže povečanje neenakosti samo do leta 2005.
Bitka za interpretacijo podatkov
Tudi Fuest verjame, da bi bilo treba možnosti za vse povečati z investicijami v otroško varstvo in zgodnje izobraževanje, saj se po njegovem prepričanju že tam ustvarijo temelji neenakosti. V Nemčiji na univerzah študira sedemdeset odstotkov otrok univerzitetno izobraženih staršev in samo dvajset odstotkov otrok tistih brez univerzitetne izobrazbe. Vsaka razprava o nemški neenakosti pa bi po njegovem prepričanju morala upoštevati tudi globalno sliko: »Po vsem svetu sta se neenakost in revščina v preteklih desetletjih močno zmanjšali, kar je posledica vključitve držav v razvoju v svetovno gospodarstvo. Drži, da je zaradi tega v industrijskih državah srednji razred pod večjim pritiskom, to delno razloži tudi vse večje razlike med visoko in manj kvalificiranimi v Nemčiji. Nemška država pa ukrepa proti temu. Nemčija sodi med štiri države OECD, v katerih se največ prerazporeja.«
Kritiki napadajo tudi Oxfamove navedbe, da dvainšestdeset najbogatejših ljudi premore toliko kot spodnja polovica človeštva. Še posebej jih moti definicija »negativnega premoženja«, saj hipoteke in drugi dolgovi njihove lastnike res uvrstijo v revnejše od najrevnejših, če si z njimi financirajo posel ali stanovanje, pa omogočajo tudi preskok v veliko višje dohodkovne razrede. Po prepričanju številnih ekonomistov je resnična zgodovina neenakosti veliko bolj optimistična in celo razlike naj bi dokazovale napredek. Pred dvesto leti razlik ni bilo, saj je 94 odstotkov Zemljanov živelo v podobno revnih okoliščinah, dokazujeta nekdanji vrhovni ekonomist Svetovne banke François Bourguignon in Christian Morrison. Ginijev količnik na globalni ravni je še leta 1820 dokazoval totalno enakost, potem pa se je začel strmo dvigovati zato, ker so bile ene države naprednejše od drugih in se je v tistih, ki so se oprijele industrijske revolucije, dohodek začel povečevati veliko hitreje kot drugje.
Globalna neenakost je vrhunec doživela med 50. in 80. leti preteklega stoletja, potem pa se je zahodni svet začel trgovinsko odpirati, kar je najprej izkoristila Kitajska Deng Xiaopinga, za njo pa tudi Indija. Globalna neenakost se je začela hitro zmanjševati, stotine milijonov ljudi so si lahko korenito izboljšale materialni položaj in po podatkih Svetovne banke je lani prvič manj kot deset odstotkov ljudi živelo v absolutni revščini. Še več: v globalni srednji razred, ki je leta 1985 štel milijardo ljudi, danes sodi 2,3 milijarde Zemljanov. Isti procesi, ki vplivajo na nižanje globalne neenakosti, so poskrbeli tudi za gigantsko podaljšanje življenjske dobe s povprečnih tridesetih let v letu 1900 na današnjih 71 let. Ker je ta proces potekal najprej na Zahodu, dolgo življenje pa omogoča akumulacijo bogastva, je tudi to najprej povečevalo globalno neenakost. Zdaj pa se ta zmanjšuje in je nižja kot pred dvema desetletjema.
Jezni beli moški
Tiste, ki se počutijo vse bolj neenake na nacionalnih ravneh, bi morali politiki in ekonomisti vseeno jemati zelo resno. »Jezni beli moški srednjih let« so ta čas v ozadju vzpona številnih nacionalističnih in populističnih strank in za vsako družbo bi bilo usodno, če bi ob njihovih stiskah zamahnila z roko. Ne gre namreč le za izgubo prejšnjih privilegijev v primerjavi s prej nerazvitim svetom, ampak tudi z ženskami in mlajšimi, česar si ne more privoščiti nobena družba. Potrebna bo tudi razprava o tem, ali izjemno ekspanzivna denarna politika številnih centralnih bank samo še povečuje imetje tistih, ki nekaj že imajo, in ali lahko preplavljanje trgov z denarjem povzroči še eno veliko finančno krizo, ki bo spet obubožala vse, med njimi še posebej revnejše.
Ekonomisti seveda ne soglašajo niti o tem, a bi bilo treba nasprotne argumente vseeno jemati z odprto glavo in radovednostjo, saj se tudi realnost ne kaže kot enoznačna. Ameriška ekonomista Laurence Kotlikoff in Alan Auerbach celo verjameta, da običajno merjenje neenakosti spregleduje pomemben dejavnik kupne moči: »Pravo merilo ni, koliko bogastva ali dohodka imajo ali prejemajo ljudje, ampak njihova kupna moč.« Bostonski profesor ter svetovalec v gospodarskem svetu nekdanjega predsednika Ronalda Reagana in njegov kolega iz kalifornijskega Berkeleyja sta med merjenjem »dosmrtne kupne neenakosti« sklenila, da je ta veliko nižja. V starostni skupini med štiridesetim in devetinštiridesetim letom zgornji odstotek premore 18,9 odstotka premoženja, a le 9,2 odstotka porabe, spodnjih dvajset odstotkov pa, nasprotno, pri le 2,1 odstotka premoženja poskrbi za 6,9 odstotka porabe.
Avtorja za veliko večjo premoženjsko neenakost obtožujeta kar progresivno obdavčenje, ki ga tako ceni Piketty. Prerazdelitev premoženja je po njunem največja nasprotnica spodbude za delo, saj spodnji del izgublja s selitvijo v višji razred, zgornji pa lahko zapravlja le del tistega, kar zasluži. Po prepričanju Kotlikoffa in Auerbacha je najboljši odgovor nižanje davkov in sociale. Ne preseneča, da to tudi v ZDA predlagajo republikanski politiki, medtem ko se demokratski bolj zavzemajo za prerazporeditev dohodka. Da ta tudi v industrijskih državah znatno zmanjšuje neenakost, pa v Nemčiji priznavajo celo konservativno-liberalni ekonomisti, kot je Clemens Fuest. Naslednik Hans-Wernerja Sinna v vodstvu münchenskega Ifa tudi sam opozarja na pomembnost razpoložljivega dohodka – tistega torej, ki posamezniku ostane po plačilu davkov in prejemu drugih prihodkov. »Večina industrijskih držav naraščajočo neenakost blaži s socialno državo, kljub temu pa se je neenakost razpoložljivega dohodka v nekaterih izdelanih državah blaginje po letu 1995 povečala, še posebej na Švedskem in Finskem,« je zapisal v svojih tezah o neenakosti v časopisu FAZ. »V drugih državah, na primer v Nizozemski in Italiji, se je zmanjšala.«
Robot, ki vozi kamion
Te in nasprotne argumente bo treba dobro premisliti, razvite evropske in druge družbe pa se morajo soočiti tudi z demografskimi izzivi. Povsod se prebivalstvo hitro stara, na vrata pa trkajo migranti iz držav, ki so padle na izpitu sodobnega razvoja. Njihova integracija s hkratnim reševanjem problemov neenakosti in razvoja bo gigantska naloga, pa bo celo to dovolj? Ameriški futurist Zoltan Istvan (Gyurko) že zastavlja vprašanje, kaj bo s človeštvom, če bodo v prihodnjih petdesetih letih roboti res prevzeli devetdeset odstotkov vseh služb, kot napoveduje razvoj tehnologije. Bo kapitalizem še vedno najboljši družbeni sistem? Opozarja, da samo v ZDA dobrine prevaža 3,5 milijona voznikov, in čeprav so samovozeči tovornjaki šele stvar prihodnosti, je ta videti vsak dan bližja, stroji pa bodo kmalu morda tudi boljši natakarji, bančni uslužbenci, knjižničarji, poštarji in še marsikaj. Ameriški futurist celo dvomi, da bo denar preživel naše stoletje. Bomo zato, ker bo za vse te ljudi treba poskrbeti, na koncu vendarle dobili socializem, le da ga bo prinesel kapitalizem? To bi bila največja ironija zgodovine neenakosti in vsega človeštva.
