Bodice: Donald, izberi si svoj Stalingrad!

V Britaniji so poboji sovjetskih vohunov »ciklični«. Vse skupaj bi bolj spadalo v serijo Umori na podeželju.
Objavljeno
06. april 2018 15.01
Boris Jež
Boris Jež
Brez poguma in osebnosti. Tako se je te dni iz parlamenta zapisalo našemu komentatorju Boštjanu Videmšku. Res je in prav nič ni drugače, zato te reči ne bomo niti pogrevali; zadostuje le obrobna opazka, da smo se s tem osmešili tudi glede slovenske politične samostojnosti in, če hočete, neuvrščenosti. Brrr. Pa bi lahko še pravočasno prelistali vsaj kake politične spomine in se dali podučiti.

V tistih letih, ko so Naser, Tito in Nehru pred konferenco v Beogradu še uživali na Brionih, se je o neuvrščenosti pravzaprav malo vedelo. Po pričevanju Kissingerja naj bi tako Hruščov nekega kongresnika skoraj nadrl: Kaj?! Ta neuvrščenost nima kaj iskati na tem svetu, se sicer lahko kdaj zgodi kot nevtralnost, vendar ne more dolgo obstati, ker se tepe s pravili svetovnega sistema.

Iz tistih časov na Brionih bi lahko izluščili dvoje – da sta bila kmalu po tem »letovanju« vojaško izločena oba, Nehru in Naser, Tito pa … kot vedno. Nehruju niso pomagali v enem tistih večnih spopadov na severu Podkontinenta, Naserju pa so Angleži in Francozi sesuli projekt Sueškega prekopa. Mimogrede: na brionsko »veseljačenje« je hotel priti prvi izraelski predsednik Ben Gurion (in s tem povsem preusmeriti dotedanjo zgodovino Bližnjega vzhoda), a so mu to preprečili in s prevaro vskočili v sinajsko vojno.

To so bili časi! Slovencem zaradi njih ne more biti prav nič prijetno, vsekakor pa se ni bilo treba braniti pred velikim bratom z izganjanjem ruskega veleposlanika. To ni prav nič pomagalo, za nas si je pač zabeležil veliko črno piko, ki jo bo vsekakor upošteval pri nadaljnjem drilu. Da smo hitro zlomljiva država, si je seveda že zapomnil. Od »zgodbe o uspehu« smo tako spet hitro nazadovali, samo da tokrat v še hujšo vojašnico.

O teh časih je pisal tudi tedaj slavni Jean-Jacques Servan-Schreiber, soustanovitelj t. i. Pariškega kluba (njegovo najbolj znano delo Svetovni izziv). Ja, prav tedaj, v šestdesetih in sedemdesetih letih, se je kot v betonskem mešalniku začelo gnesti vse tisto, kar imamo zdaj na pladnju. Tedaj: nastanek Opeca, dobro gre plenitev še tistega, kar je ostalo po kolonizaciji, enormna prodaja orožja, predvsem t. i. tretjemu svetu itd.

In zdaj: dejansko brezblokovski svet, saj se ne more nič več dogajati brez kiklopskega hegemonizma ZDA. Nekdanji Varšavski pakt se je z razpadom Rusije samoukinil in Nato je ostal edina velika politično-vojaška zveza na svetu.

Nočne more so danes drugačne kot v preteklosti. V času Opeca nam je visel nad glavo damoklejev meč naftnih rezerv in razpada industrijske civilizacije, danes pa nas preganjajo predvsem podnebne spremembe. Ekologija je seveda v našem čustvenem kozmosu ostala, drugače ne more biti, toda nevarnosti se toliko hitreje gnetejo okoli vse manj nadzorovanega sveta, ki ga je najprej v svojo vlečno opremo vpletel ameriški neoliberalizem, posledično pa še moralni razkroj politike. Pravzaprav ne samo politike, tudi mednarodnega prava.

To nas je seveda privedlo nazaj v naše skupščinske avle, kjer je pred priznanjem Palestine padla še ena zastava ponosa – sankcije proti Rusiji. Da bo nekega dne deželica, ki, mimogrede, ne ve niti, kaj bi sama s seboj, sankcionirala največjo na svetu – to je pač lahko le za kako komedijo!? Američani pa so pod svoja krila pripravljeni zbrati vse, samo da bi izkazali srce solidarnosti z Veliko Britanijo, kjer so tako rekoč »ciklični« poboji sovjetskih vohunov. Vse skupaj bi bolj spadalo v serijo Umori na podeželju.

Po mojem gre bolj za neke britanske probleme, ki jih pač rešujejo na svoj preizkušen karnevalski način. Morda so se ovedeli, da se zdaj, po brexitu, pomikajo čez Atlantik in bodo tako prej ali slej trčili z ZDA. Nekako bi bilo treba privleči še Avstralijo in Novo Zelandijo in tako bi bil anglosaški svet tudi ozemeljsko povezan.

Ampak Trumpu se očitno zdi, da mora Rusijo za vsako ceno zlomiti, uničiti do konca. Pač njegova nočna mora. In morda ima celo prav, kajti doslej se je v tem evrazijskem prostranstvu izžel še vsak veliki imperator. Torej, Donald, izberi si svoj Stalingrad!