Bodice: Res spet med in mleko?

Se je politiki treba sprenevedati, da se v minulih letih ni nič spremenilo? No, kakorkoli mora hliniti, gre za preživetje.

Objavljeno
13. januar 2017 13.35
Boris Jež
Boris Jež
Spet se cedita med in mleko. Ni solidna samo gospodarska rast, kajpak tudi ne popušča izvoz, ki nas je sicer vseskozi vzdrževal nad gladino, ampak pomembno je, da oživlja tudi t. i. notranja poraba. Po domače: Slovenci so spet odprli denarnice in pohiteli po nakupih, kar morda res naznanja, da je pomlad že pred durmi. Seveda vsak ekonomist ve, da je poraba prebivalstva bistvena za nacionalno ekonomijo, kajti samo na izvoz pralnih strojev Gorenja in Krkinih farmacevtskih zvarkov se dolgoročno ne kaže preveč zanašati.

Je pa v tem »novem optimizmu« tudi marsikaj hecnega, ambivalentnega, dvoreznega, »diskutabilnega«. Do včeraj smo živeli pod diktatom t. i. zategovanja pasov, varčevanja za vsako ceno, zdaj pa nas bolj ali manj ista oblast hvali, da smo se spet zapodili v veleblagovnice. Kot da se v minulih letih krize ne bi bilo nič zgodilo!

Svet kapitala, 25. 11. 2016: »Trošenje gospodinjstev se krepi, piše v zadnjem Ekonomskem ogledalu urada za makroekonomske analize in razvoj. Izboljšujejo se razmere na trgu dela, raste razpoložljivi dohodek. Znova gredo za med trajne dobrine, na kar je na poslovni konferenci opozoril tudi mag. Velimir Bole iz Ekonomskega inštituta pravne fakultete (EIPF).«

Bere se kot Alica v čudežni deželi: »Število prvih registracij avtomobilov se je na primer v prvih osmih mesecih povečalo za 12,5 odstotka na letni ravni. Gospodinjstva trošijo tudi več za storitve, povezane z gostinstvom, rekreacijo in s kulturo (…) Kazalnik zaupanja potrošnikov je najvišje po lanskem letu.«

Toda! Potrošnja je bila lani kar za 565 milijonov manjša kot na vrhuncu leta 2012. Ocenjujoč po stalnih cenah, je torej zaostala že za 840 milijonov, kar je najmanj dva odstotka slovenskega BDP.

Tu se počasi že vračamo na trdna tla. Če malce poenostavimo: v denarnicah in žepih državljanov je skoraj za milijardo manj cvenka kot pred leti, kar se nekaterim verjetno niti ne pozna, drugim pa še kako! Kriza, ki je kajpak sovpadala s političnimi malverzacijami vseh vrst, je za seboj pustila globoke brazde v družbenem tkivu, gospodarstvu in financah. Zdi se, kot da si na daljši rok bolj ali manj ista, a raznobarvna politična »elita« tega ne bo nikoli priznala; bolje se ji je zateči v načrtno pozabljanje. O tem bomo še kaj rekli.

Kupna moč prebivalstva je seveda pomembna ekonomska dimenzija, se jo pa da tudi problematizirati. Recimo: nekdo krene v trgovino in kupi najnovejši model alfa romeo giulia (okoli sto tisoč evrov), to pa je že za deset »proletarskih« avtomobilov. Statistika se za to ne zmeni, prodaja avtomobilov menda pač cveti in torej – prebivalstvo živi v devetih nebesih.

Z drugimi besedami: kriza je s prerazporeditvijo bogastva skrajno selekcionirala prebivalstvo in verjetno je odveč ponavljati, da je na svetu večina premoženja le še pri odstotku »izbrancev«. V Sloveniji se je to zgodilo v mnogo manjšem obsegu, zgodilo pa se je.

Krize ne bomo kar tako prebrodili s »finančno konsolidacijo« države in s polnimi trgovinami; rane v družbenem tkivu so mnogo globlje.

Profesor Jože Mencinger (kot vsaj malce keynesijanca) se seveda strinja, da je oživljanje domače, notranje porabe dobra stvar, opozarja pa tudi na dolgoročne posledice nekajletne krize in slabega vodenja države: prekariat in pravzaprav razsulo urejenega trga delovne sile, vzporedno s tem pa tudi socialne države. In seveda še nekaj: brezumna državna razprodaja vsega, kar je vsakokratnemu uradništvu trenutno pri roki – recimo najboljših kmetijskih zemljišč pri Mariboru za avstrijsko tovarno dvomljive tehnološke prihodnosti.

Tu bi seveda lahko dodali še marsikaj, recimo popolno »nedovzetnost« zadnjih vlad za sleherni infrastrukturni projekt, pravzaprav za karkoli, kar bi znova pognalo gospodarstvo. Vse so delovale bolj ali manj »v leru« ali pa izrazito škodljivo, zlasti s priklanjanjem evropskim uradnikom. Lahko bi omenili drugi tir koprske železnice, a bolje ne drezati v medvedji brlog.

V podporo Mencingerjevim opažanjem lahko podstavimo anekdoto o Anni Eleanor Roosevelt, soprogi ameriškega predsednika Franklina Roosevelta, znanega predvsem po radikalnih ukrepih države (new deal), s katerimi mu je uspelo ZDA izvleči iz dotlej najhujše krize.

Torej: ko je Eleanor srečala jokajočo, slabo oblečeno devetletno punčko, ji je rekla, naj ji splete par nogavic. »Veš, kdo sem?« »Gospa Rooseveltova.« »Prav, prinesi mi nogavice!« Deklica ji je spletla nogavice. Naslednji dan ji je gospa Rooseveltova poslala v zahvalo par svilenih nogavic, eno polno slaščic, drugo polno denarja. Dan pozneje je prejela tole pismo: »Gospa, zaradi vas sem zelo jokala. Oče je vzel denar, brat slaščice, nogavice pa nosi mama.«

Približno takšno je stanje po 25 letih šentflorjanske doline in naposled velikem niagarskem tolmunu krize. Družba je razrvana v vseh pogledih, nima več čvrstih temeljev pod nogami in neresno bi bilo govoriti, da se bosta za vse spet cedila med in mleko.

Pred nekim supermarketom je neustavljivi Dušan Keber nabiral hrano za »manj srečne« državljane, zato njegov komentar: »Hvalisanje nosilcev oblasti, da nekateri gospodarski kazalci dokazujejo konec krize, ima za najrevnejše enak pomen kot cingljanje z novci pred ušesi siromaka. Ob koncu krize so povsod po svetu bogati še bogatejši in revnejši še bolj revni. Družbena neenakost se povečuje, in čeprav je pri nas to statistično manj opazno zaradi razmeroma tankega sloja zelo bogatih posameznikov, ima to enak trend kot drugod po svetu, od koder smo uvozili totalitarizem: neoliberalizem.«

Skratka, zakaj naj bi bilo pri nas drugače kot drugod? Se je politiki treba sprenevedati, da se v minulih letih ni bilo nič spremenilo? No, seveda se mora kakorkoli hliniti in prikrivati, gre za preživetje.

Dušana Kebra ne moremo prav v celoti citirati, zagotovo kdaj drugič, ampak vsaj še tole: »Omenimo naj le zadnja vnebovpijoča primera, ko je vlada namenila zdravnikom, pred tem pa tudi najvišjemu davčnemu razredu (ki tudi zajema veliko zdravnikov) po nekaj deset milijonov evrov, ki si jih bo razdelilo nekaj tisoč že doslej najbolje plačanih posameznikov, obenem pa bo bistveno manjšo vsoto namenila za popravek dohodkov več kot četrt milijona ljudi, ki kljub redni zaposlitvi živijo v revščini (pri čemer tisti s plačami, ki so znatno manjše od minimalne, ne bodo pridobili ničesar).«

Seveda ne smemo prezreti niti precej razcefranega socialnega tkiva nacije in države, predvsem zdravstva, ki je še vedno plen »divjih zveri«. Franjo Štiblar bi rekel: Čim manj države in avto bo vžgal! To je seveda res, gospodarstvo zmore samo, toda za revitalizacijo družbe po krizi bo verjetno nujno tudi nekaj Rooseveltovega socialnega new deala, čemur pa sedanji politični razred, s prsti globoko v marmeladi krize, zagotovo ni kos.

Kaj storiti? Gotovo ne samo porivati vozičkov po supermarketih.