Božiček, kaj boš počel leta 12.016?

Božiček ne more pripadati religiji, ki deli ljudi na verne ali neverne, na zasluženo bogate ali pravično revne.

Objavljeno
30. december 2016 11.47
Lenart J. Kučić
Lenart J. Kučić
Ali Božiček je? Na to večno praznično in filozofsko vprašanje je poskusil pred štirinajstimi leti v prav tej časopisni prilogi odgovoriti publicist in prevajalec Igor Antič. Njegovo razmišljanje znam še danes povzeti skoraj do stavka natančno. Kolumno sem izrezal, shranil in jo še nekaj let prebiral vsakič, ko sem se moral opomniti na misel francoskega filozofa Alberta Camusa, da človeštva morda res ni mogoče rešiti, a to še ni razlog, da bi se prenehali truditi.

Antič se je najprej spomnil kratkega pisma, ki ga je leta 1897 napisala osemletna Virginia O'Hanlon in ga naslovila na urednika ameriškega časopisa New York Sun. Potožila je, da nekateri njeni prijatelji ne verjamejo več v Božička, oče pa ji je povedal, da je res samo tisto, kar piše v časopisu. »Prosim, povejte mi po resnici, ali Božiček obstaja!« je rotila tistega, ki je po očetovem nasvetu najbolje poznal resnico. V imenu časopisa ji je osebno odgovoril urednik Francis P. Church in jo potolažil, da se njeni prijatelji motijo.

»Da, Virginia, Božiček je. Obstaja prav tako, kakor obstajajo ljubezen, velikodušnost in predanost, ki te bogatijo in tvojemu življenju podarjajo najvišjo lepoto in veselje,« ji je odpisal Church. Njegovo misel je povzel tudi Antič. Božiček ne pomeni rdeče-belega bradatega možica, ki so ga pred več kot osemdesetimi leti uporabili v reklami za kokakolo. Božička ni mogoče najti med neštetimi bradači, ki obdarujejo zahodne otroke z igračami, ki so jih izdelali njihovi vrstniki v azijskih tovarnah. Božiček ne more pripadati katerikoli veliki izključujoči religiji, ki deli ljudi na verne ali neverne, na zasluženo bogate ali pravično revne. Sicer v stoletju, ki je sledilo dekličinemu pismu, ne bi mogel preživeti dveh svetovnih vojn in stotine manjših, temveč bi ga pokopali skupaj z žrtvami koncentracijskih taborišč, verskega nasilja, terorizma, zamolčanih pobojev in izkoriščanja v imenu ekonomske koristnosti.

Božiček se je ohranil v ljudeh, ki vedo, da niso izključni gospodarji in lastniki tega sveta, ampak so v najboljšem primeru varuhi in upravitelji univerzalne dediščine, ki smo jo prejeli in smo jo dolžni oplemeniteno in obogateno predati prihodnjim rodovom. Preživel je v tistih, ki verjamejo, da je dobrota univerzalna, da so argumenti močnejši od vsiljene dogme in da v imenu svobode ne smemo vsiljevati nesvobode ali poniževati drugega. »Oni so Božiček, oni ga nosijo v sebi od prvih zvezd in prvih ljudi, že od davnih časov, ko še ni bilo nobenih zapovedanih bogov. In zato bo Božiček ostal, dokler bodo taki ljudje na tak način živeli svoje življenje v sožitju z drugimi in poskušali razrešiti skrivnost svoje in naše skupne usode,« je sklenil Antič.

Seznam človeških grozodejstev se je od Antičevega članka še podaljšal. Podobe porušenega sirskega Alepa spominjajo na najhujše prizore iz druge svetovne vojne. Na evropske meje so se vrnile bodeča žica in rezilne ograje. Družabna elektronska omrežja podpihujejo in razgaljajo najslabše plati človeške narave: egoizem, krutost in sovraštvo. Volivci so povsod po svetu pripravljeni izvoliti politike, ki namesto negotove prihodnosti obljubljajo vrnitev v boljšo, lepšo in slavnejšo preteklost. Obdobje, v katerem so bili moški možati, ženske ženstvene, službe zagotovljene, meje trdno določene, vrednote spoštovane in je Božiček pridnega otroka še lahko razveselil z orehi in posušenim jabolčnim krhljem.

Toda Božički niso nikoli živeli v boljši, lepši in slavnejši preteklosti. Predobro so vedeli, da takšnih idealiziranih časov nikoli ni bilo. Življenje v tradicionalnih družbah je bilo kratko, nevarno in nasilno, je v knjigi Dovčerajšnji svet (Mladinska knjiga, 2016) pokazal ameriški antropolog Jared Diamond. Velik delež prebivalstva je umrl zaradi vojnega nasilja, krvnega maščevanja ali nesreče. Večina otrok ni preživela do petega leta, skoraj vsaka bolezen ali poškodba je bila smrtonosna. Tudi v poznejših stoletjih je bilo povprečno življenje zelo malo vredno, še zlasti revno, žensko ali otroško. Vzgojni prijemi 19. stoletja, ki jih je v knjigi Prvotno besedilo življenja (Studia humanitatis, 2004) opisala publicistka in novinarka Alenka Puhar, so tudi na Slovenskem ustvarjali globoko travmatizirane posameznike, ki so še več generacij prenašali na potomce enake vzorce. Božičkom je zato ostalo samo upanje na boljšo prihodnost. In zavest, da si je treba prizadevati zanjo že v sedanjosti.

Je takšna prihodnost sploh mogoča? Božički iz preteklih stoletij bi našli v današnji družbi veliko razlogov za optimizem. Življenje velike večine prebivalstva je daljše, bogatejše in manj nasilno kot kadarkoli v znani zgodovini. Le redke družbe ali politični režimi vsaj načeloma ne priznavajo temeljnih človekovih pravic. Ženske lahko skoraj povsod volijo, se šolajo in odločajo o svojem telesu. Pari smejo živeti skupaj ne glede na spolno usmerjenost in identiteto. Pogovarjamo se o pravicah živali in narave. Nasilno reševanje sporov so večinoma zamenjali mediacije, pravo in dialog. Številni zločinci proti človeštvu so se morali zagovarjati pred sodiščem, prav tako zasebniki in korporacije, ki so zastrupljali okolje, potvarjali rezultate raziskav in zlorabljali podrejene. Vse to so civilizacijski dosežki, ki so jih morali borci za civilne svoboščine še pred nekaj desetletji zapisati v utopične politične manifeste.

Razvoj atomske bombe, vesoljska tekma in nastanek interneta so pokazali, kako hitro je mogoče uresničiti skoraj nemogoče tehnološke cilje, če se v imenu dovolj velike ideje združijo najbistrejši možgani in financiranje ni odvisno od četrtletnega interesa zasebnih delničarjev. Podobna mobilizacija sodobne znanosti, tehnike, filozofije in umetnosti bi lahko v prihodnjih desetletjih rešila ali vsaj zelo omilila nekatere največje civilizacijske prepreke: odvisnost od fosilnih goriv, pogojevanje preživetja s plačanim delom in omejene možnosti za pridobivanje znanja. Šele takrat bo morda mogoče preseči ugibanje, ali je človeška narava dobra ali slaba, saj je bila človečnost doslej vedno talka boja za obstanek – nujnega ali vsiljenega.

Avtorji futurističnih romanov so v drugi polovici prejšnjega stoletja napovedali, da bo človeštvo poenotila kvečjemu grožnja iz vesolja – invazija sovražnikov iz tuje galaksije ali nevaren meteorit. Toda čakanje na vesoljce ne bo preprečilo nove vojne, rešilo okoljske krize ali ustavilo politikov, ki iščejo prihodnost v vzvratnem ogledalu. Na prihodnja nepredvidljiva desetletja se ni mogoče pripraviti z obrambnim krčem, ki je ohromil velik del prebivalstva – željo po ohranitvi nekdanjih privilegijev, kulture in načina življenja. Pomaga lahko le načrtno spodbujanje lastnosti, zaradi katerih se je človeška vrsta ohranila med bistveno močnejšimi plenilci ter se prilagodila na življenjske razmere, v katerih so živeli samo najpreprostejši organizmi: radovednosti, sodelovanja in prepričanja, da prihodnost ni odvisna samo od naravnih nujnosti in muhavih božanstev. Kljub temu, da takšno prepričanje še danes obvelja za sanjaštvo, pravljico in beg pred resničnim svetom.

»Lahko razstaviš otroško ropotuljo in ugotoviš, kaj v njej povzroča ropotanje, toda nevidni svet prekriva tančica, ki je niti najmočnejši človek in tudi vsa združena sila vseh najmočnejših ljudi, ki so kadarkoli živeli, ne more odstraniti. Samo vera, poezija, ljubezen in pravljica jo lahko odgrnejo in le tako lahko zagledamo podobo nadzemske lepote in slave. Je vse to stvarno? Ah, Virginia, na vsem svetu ni ničesar drugega, kar bi bilo stvarno in trajno. Da ni Božička! Božiček, hvala bogu, živi in bo živel večno. Čez tisoč let, Virginia, ne, čez desetkrat deset tisoč let bo še vedno razveseljeval otroška srca,« je deklici obljubil urednik Francis P. Church. Upam le, da njegovo zagotovilo velja tudi za vse resnične Božičke, ki jih je v vseh časih in družbah povezovalo enako navdihujoče sanjaštvo.