Branko Šömen: Optimist bi rekel, da je danes vse turobno, pesimist, da bo še huje

Na terasi svojega stanovanja na obrobju Zagreba je Branko Šömen mirno sedel in razmišljal o življenju. Njegovo je najprej zaznamovala satira, zatem prostozidarstvo. Skozi obe prvini je poskušal negovati čut za pravičnost in poštenost. Družbeni razvoj mu zadoščenja ni prinesel. Javnost ga pozna kot scenarista, pisatelja, publicista, novinarja, pedagoga in prostozidarja. Prvega aprila je dopolnil osemdeset let.

Ste letos prvega aprila slišali kakšen dober vic?

Ne. Vic je bil, ko sem se pogledal v ogledalo.

Pa kdaj prej?

Človek, ki je rojen prvega aprila, ima vsak dan prvi april in mu je vse smešno.

Tudi v teh resnih časih?

Smeh je rešitev. Če se ne bi smejali, bi bilo še bolj žalostno. Čapek je zapisal, da je humor najbolj demokratična človekova vrlina. Pred leti sem videl karikaturo, na kateri sta bila dva obraza. Prvi se je samozavestno smejal. Predstavljal je humor. Drugi se je prav tako smejal, vendar z razbitimi zobmi – gobezdal je in je dobil po gobcu. To je bila satira. Humor je, ko se človek nasmeje in ima vse zobe, satira je, ko se človek nasmeje, pa mu manjka nekaj zob. Humor človeka razbremeni, satira ga sili k razmišljanju. Pravijo tudi, da je humor zdrav, satira pa škodljiva.

Vam je kdaj zmanjkal kakšen zob?

Mar ne vidite, da imam umetne zobe!? Leta 1963 smo bili pri časopisu Bruc trije uredniki, prekmurski študentje. Rudija Ringbauerja so označili za Nemca, Ferija Žerdina za Francoza, mene za Madžara. Zato so rekli, da so ta časopis objavili migranti. Če je človek sam, se lahko smeje le sebi. Če se srečata dva, se smejeta drug drugemu. Če se zberejo trije, morajo izbrati predmet zasmehovanja. Mi smo izbrali državo in se ji posmehovali, ne da bi se zavedali, da država še ni bila tako demokratično, tolerantno razvita, da bi prenesla satiro, da bi se kdo iz nje delal norca.

Kje ste končali?

Rudi Ringbauer in jaz v zaporu, Feri Žerdin se je branil na prostosti. Najbrž nismo natančno ločili med demokracijo in žalitvijo. Cenzura je bila še vedno budna in navzoča. Ministrstvo za notranje zadeve ni vedelo, kako ravnati z nami, politični pritisk podeželskih funkcionarjev je bil tako uspešen, da sem bil celo dvakrat zaprt. Najprej v Ljubljani, nato v Murski Soboti in Mariboru. Ker sem bil takrat študent primerjalne književnosti, sem lahko v praksi primerjal tri slovenske zapore. Idealna tema za diplomsko nalogo.

Kako so ravnali z vami?

V Ljubljani sem bil v samici. Vsi so se obnašali korektno. Bil sem kot britanski otok (splendid isolation). Z nikomer nisem govoril, nikogar videl. Bil sem brez časopisov, v kantini sem lahko trošil samo toliko denarja, kolikor so ga ob aretaciji našli v mojih žepih. Po mesecu dni samice in zasliševanj so me izpustili. Preživel sem prvi april na svobodi, nato so me znova zaprli. Potem je bilo zasliševanje drastično. Pokazali so pismo, ki naj bi ga napisal. Otrpnil sem. V pismu, naslovljenem nekemu Zoriću v München, naj bi napisal naslednje: »Prosim, prinesi mi na Jesenice nemški potni list, denar in samokres.« In spodaj moj podpis. Igre je bilo konec, saj bi mi lahko tako podtaknili, da sem poskusil izvesti atentat na Tita. Grafologi so odlično opravili svoj posel, še žena je verjela, da sem pismo napisal jaz. Od tistega trenutka sem postal begosumen.

V Murski Soboti sem bil zaprt skupaj s Ciganom. Poznal sem ga, saj je Sobota majhna. Skupaj sva igrala nogomet. Policija mi ga je podtaknila, da bi z njim zbežal v Avstrijo. V žepu je imel ključe zapora, toda na kraj pameti mi ni prišlo, da bi pobegnil. Nisem se čutil krivega, poleg tega sem imel kronično zlatenico. Vedel sem, da če bi se odločil za pobeg, bi na meji obračunali z mano, Cigana pa izpustili. Razburil sem se, zbolel in se znašel v bolnišnici, kjer me je zaradi domnevne begosumnosti noč in dan stražil miličnik z brzostrelko na kolenih.

Po treh dneh je ravnatelj bolnišnice postavil pogoj: ali oboroženi miličnik iz bolnišnice ali oba nazaj v zapor. Zdravnik je ob odhodu zabičal, da moram imeti dietično hrano. Soboški zapor ni imel kuharja, kuhali so si sami zaporniki, zato so me odpeljali v Maribor. Bilo je smešno, celo tragikomično. Okrog druge ure popoldne, ko so ljudje odhajali iz službe, so me vodili po glavni murskosoboški ulici do postaje, kjer smo čakali na avtobus. Miličnik je nato ugotovil, da gre avtobus šele ob štirih, zato so me peljali nazaj v zapor. Vse samo zato, da bi pokazali, da so me ujeli. Ob štirih smo se vrnili na avtobusno postajo. Do Radencev je bilo mirno. Tam so vstopili študentje, ki so me poznali, in vprašali, zakaj sedim z miličniki. Miličnik ob meni je vstal in ukazal, da se z menoj nihče ne sme pogovarjati. Ta gluhonemi avtobus je potem vozil do Maribora v popolni tišini.

Kam so vas dali v Mariboru?

Najprej v zapor, potem so me po treh tednih izpustili. Odprli so vrata in me sunili na ulico. Kasneje sem dobil petmesečno zaporno kazen in vojaški poziv v kazenski bataljon v Gnjilane na Kosovu. Takrat sem se prvič ustrašil. V Ljubljani sem šel do študentskega zdravnika, ki je spremljal mojo bolezen. Predlagal mi je, naj zvečer spijem šilce konjaka, da se mi dvigne bilirubin. Od strahu, da se raven ne bi dovolj dvignila, sva s prijateljem spila liter konjaka. Zjutraj sem odšel v bolnišnico, dal kri in počakal na rezultate. Bilirubin je bil izredno visok. Vprašali so me, kaj sem po poklicu. Odgovoril sem, da novinar. Predsedujoči podpolkovnik se je ozrl po drugih članih vojaške komisije in vprašal: »Da li može naša armija bez jednog novinara?« Vsi so odgovorili, da »može«. Izmazal sem se. Kdo ve, morda imajo kanček sreče tudi ljudje, rojeni prvega aprila, kot dokaz, da v življenju ni vse potegavščina.

Kaj ste objavili v časopisu, da ste tako razhudili oblast?

Časopis Bruc je takrat izšel na 32 straneh. V Radencih, opolnoči. V navzočnosti mnogih lokalnih politikov. Zjutraj ga je nekdo odnesel v Avstrijo. Pojavil se je na avstrijski televiziji s komentarjem, da je Bruc najbolj ostra satira domačega političnega sistema. Slovensko Udbo je to vznemirilo, zato smo se znašli v zaporu. Osrednja obremenilna zgodba je bil satirični članek, ki ga je v obliki pisma napisal Rudi Ringbauer. Izpostavil je, da gradimo šole, ne pa tudi telovadnic, kar pa ni problem, saj mladi enkrat na leto tečejo, ko nosijo Titovo štafeto. Potem se je tudi spraševal, katera ptica je pri nas najdražja. Odgovor je bil galeb, ker je Josip Broz Tito potoval z ladjo Galeb. Moj tekst je imel naslov Prvi in Drugi. V njem sem zapisal, da sem bil povsod drugi, da sem vedno zamudil priložnost. Policija je trdila, da sem s Prvim mislil na Tita, Drugi pa naj bi bil Milovan Đilas. Še na pamet mi ni prišla ta asociacija, toda preiskovalcev nisem prepričal.

Danes še obstaja satira, ki bi tako dražila?

Optimist bi rekel, da je danes vse turobno, pesimist bi trdil, da bo še huje.

Zakaj?

V socializmu je vladala ostra cenzura. Umetniki so se trudili, da bi satiro in družbeno kritičnost zakrili tako, da cenzorji tega ne bi razvozlali. Zato je v preteklosti nastala dobra, inteligentna literatura. V bivši državi smo imeli odlične filme in knjižne naslove. Danes je demokracija tako velika, da je škodljiva na levo in desno stran. Lahko pišemo o vsem, a to nikogar več ne vznemirja. Na Hrvaškem imajo najvišje naklade pornografski romančki, napisani z žensko roko, kjer pisateljice brez sramu pišejo o svojih erotičnih doživetjih in izkušnjah. Toda v vzhodni Evropi, na Poljskem, Češkem, Slovaškem, v Sovjetski zvezi in pri nas so izhajali zelo imenitni satirični časopisi. V Sloveniji je bil takšen Pavliha. Zdaj teh časopisov ni več. Neverjetno je, kako je satira izginila.

Kaj pa humor?

V glavnem so ostali erotični, redko politični gostilniški vici, vici o Bosancih, kakšen dober, aktualen aforizem, stara anekdota. Kljub temu je humor žanr, ki je najtežja zvrst pisanja, a hkrati najmanj cenjena, predvsem v slovenski književni kritiki. Humor je pri nas drugorazreden in nezanimiv, čeprav ima uspešno preteklost, od Linharta prek Jurčiča, Murnika do starejšega Milčinskega. Slovenska literatura je ves čas zelo resna. V tem skromnem književnem morskem zalivu so bili uspešni redki humoristi. Recimo Frane Milčinski Ježek s pamfleti in popevkami, Žarko Petan in Evgen Jurič z aforizmi, Tone Partljič s komedijami, Tone Fornezzi je razvil stand-up humor, Toni Gašperič je uveljavil radijski humor, Slavko Pregl piše duhovito mladinsko literaturo.

Se lahko humor in satiro obudi?

Ljudje se radi nasmejejo, a se ne želijo zagreniti. Satira je vedno ostra, kot da ti nekdo zarije nož v prsi in ga tam pusti. Sam ga moraš izvleči, če to znaš. Danes satira ni več krvava in boleča. Potiho je odšla iz naše kulture.

Je satira postala politika?

Danes je največ satire na prvih straneh časopisov. Satiro pišejo in izgovarjajo politiki. Navadnemu humoristu so postali prevelika konkurenca, monopol nad tiskom in televizijo je očiten. Kritičen avtor težko reče ali napiše, zakaj ga čevelj žuli.

Kljub temu evropska satira jezi islamski svet.

Evropska satira je predvsem karikatura. V Koranu je mogoče zaslediti misel, ki približno pravi: »Mi smo miroljubni, in samo če nas bo kdo užalil in napadel, mu bomo vrnili.« Na kačo v pustinji ne smeš stopiti, ker potem več ne boš videl oaze. Križarske vojne so v trinajstem stoletju zelo vznemirile arabski svet. Jeza, srd in užaljenost do Evrope so ostali nespremenjeni, na isti ravni. Ta želja po maščevanju, da bi bil muslimanski svet enakopraven Evropi, je postala neprijetna grožnja. Morali bi ustaviti vojne na Vzhodu, a zaradi mnogih drugih interesov te politične volje ni. Namesto da bi živeli v miru, posamezne države kar naprej grozijo z vojno, od Rusije do Severne Koreje. Trenutno v Evropi še živimo v mirnem svetu, a ne verjamem, da bo pri tem ostalo.

Do kam seže vaš največji strah?

Človek je premajhen, da bi lahko vplival na ta svet. Je žrtev politikov, ki niso vedno dosledni, normalni in pametni. Še vedno je aktualen beograjski aforizem, kako na odgovorna mesta postavljamo nesposobne, ki potem onesposabljajo sposobne.

Ste prostozidar. To ste zapisali v knjigi Molčeče, nevidno bratstvo. Ena od prostozidarskih modrosti uči, da je širjenje strahu hudobnost. Strah zdaj širijo islamski skrajneži, a nič manj evropski politiki. Kako naj ravnajo ljudje, ki so vmes?

Mi smo v tem odnosu polljudje, ki živimo na pol v strahu, na pol v upanju. Svet je postal izjemno individualen. Od leta 1945 naprej so nam govorili »jutri bo bolje«, a danes temu ne verjamemo več. Kajti bolje je bilo včeraj. Obljube so lažne, politiki ustvarjajo iregularen svet, ki je poln zank, prepadov, spodrsljajev in jam. Živimo v luknji, od koder vidimo zvezde, a to nam ne pomaga. Včasih smo rekli, da imamo luknjo v žepu, zdaj imamo luknje povsod. Za narod je najbolj občutljiva luknja v državnem proračunu. V Panami se ni odprla zgolj luknja, ampak brezno. Padamo iz luknje v luknjo, iz razočaranja v razočaranje.

Imate luknjo v upanju?

Sem progresivni pesimist. Ne verjamem v to, kar je okoli mene, in mislim, da bo še slabše. To vidim tudi v osebnem položaju. Nekoč sem hodil mimo knjigarn, v izložbi zagledal knjigo, ki me je zanimala, vstopil sem in jo kupil. Zdaj hodim mimo knjižnih izložb, gledam naslove in ničesar ne kupim.

Kdaj ste najbolje živeli?

V prejšnjem stoletju. Takrat sem redno izdajal knjige, pesniške zbirke, pisal filmske scenarije. France Štiglic me je povabil k sodelovanju pri nadaljevanki Strici so mi povedali. Dobil sem honorar, s katerim sem si lahko kupil dva avtomobila. Ko sem izdal najnovejšo knjigo, sem dobil zanjo 200 evrov honorarja. To ponudbo sem zavrnil, z urednico sem se dogovoril, da mi podari petdeset knjig kot kompenzacijo za honorar. Če bi knjigo prodajal, bi zaslužil tisoč evrov, a sem jo razdelil prijateljem in znancem. Ugotavljam, da v Sloveniji in na Hrvaškem izhaja več knjig kot pred leti, a na koncu se lahko zgodi, da pisec knjigo napiše, jo sam prebere in sam prodaja. Ljudje niso več naklonjeni knjigi, ampak hitrim informacijam na televiziji in internetu.

Kakšno zadoščenje ste našli v prostozidarstvu?

Ne vem, kaj bi bilo z menoj, če ne bi živel kot prostozidar. Živel sem dinamično, a ko sem stopil v bratstvo, sem se umiril. Našel sem osebno zadovoljstvo. Na ljudi gledam z drugimi očmi in jim pomagam. Proti koncu domovinske vojne na Hrvaškem smo se z avstrijskimi prostozidarji dogovorili, da peljemo več otrok iz Vukovarja na zimske počitnice v Avstrijo. Petindvajset mladih ljudi je prišlo v zimsko letovišče, dobili so smučarsko opremo, ne da bi vedeli, kdo jim je to organiziral, plačal. Prostozidarji se pri dobrih dejanjih ne izpostavljajo, ampak ostanejo samozatajeno v ozadju. Bilo bi neokusno, če bi po dobrem delu hodili po ulici in se hvalili s svojim humanizmom.

Ampak dobrih del je malo, na vseh ravneh.

Prostozidarstvo ne more spremeniti sveta, poskuša spremeniti samo človeka v poštenega člana družbe. To je izobraževanje, ki izpopolnjuje naše razumevanje bratstva. Prostozidarji ostajajo odprti za različnosti, brez želje po netenju polemik. To traja že od Hirama in gradnje Salomonovega hrama. Trenutno je na svetu med pet do šest milijonov prostozidarjev, kar pa je premalo za resne družbene spremembe. Zato so trditve o tajnih zarotah izmišljene.

So prostozidarji v parlamentu?

Za slovenskega ne vem, v hrvaškem je samo nevplivna peščica. Diskusije, pogovori in amandmaji poslancev so včasih tako nezreli, neinteligentni, celo neumni, da je žaljivo za tiste, ki so jih izbrali, in tiste, ki jih poslušajo. Včasih se sprašujem, kako bi bilo, če bi v parlamentu sedelo trideset in več prostozidarjev. To bi bila popolnoma drugačna raven reševanja nacionalnih problemov.

Imata zdaj prevlado združenji Bilderberg in Opus Dei?

Na svetu je več kot tri tisoč tajnih društev. Mnoga delujejo kot gangsterske skupine v velemestih, druga nastajajo na znanih univerzah po svetu, na primer tajno društvo Lobanja in kosti na univerzi v Yalu, tretja se zbirajo na letnih konferencah, kot na primer Trilateralna komisija. Vse so znane po koncentraciji politične, gospodarske moči. Bilderberg skupina in Novi svetovni red se zavzemata za globalno dominacijo družbe. Spremljajo jih teorije zarote. Članstvo je izbrano, povabila so tajna. V njem je največ politikov, bančnikov, magnatov, predsednikov različnih korporacij; člani so tudi iz naših držav, iz Slovenije, Hrvaške in Srbije. Razširjen je tudi cerkveni red, pod nadzorom Vatikana, Opus Dei. Svoje središče ima tudi v Ljubljani in Zagrebu. Njihovo članstvo je za zdaj skromno, okrog 88.000 izbranih katolikov.

Zakaj prostozidarstvo ni bolj razširjeno?

To je živo tkivo, ki ga ne moreš širiti na silo. Ko sem se leta 1990 kot prvi slovenski prostozidar sprehajal po Ljubljani, sem razmišljal, koga naj povabim zraven. Imel sem problem: človek na dobrem glasu v glavnem ni bogat. In narobe: pošteni ljudje so v glavnem siromaki. Zelo neprijetno je, če koga predlagaš, potem pa se povabljenec ne obnaša kot prostozidar. Imeli smo primere, da so se ljudje zapletli v sporne finančne posle in končali v zaporu.

Kakšna je vaša odgovornost, če nekoga povabite med prostozidarje?

Kdor predlaga takšnega prostozidarja, je odgovoren za njegovo napredovanje in obnašanje, vse dokler ne postane mojster. Eden od znancev se je zaigral s financami, toda proces še ni končan in lahko se tudi zgodi, da ne bo obsojen. Vprašanje je tudi, ali se bo sam želel vrniti, saj ve, da ga bratje verjetno ne bodo hoteli znova sprejeti medse.

Kako se prostozidar odloči, da se bo javno predstavil?

Zase lahko vsakdo reče, da je prostozidar. A nikoli ne sme reči za koga drugega, da je prostozidar.

Veliko se pogovarjava o poštenosti, sočutju, pomoči … Toda te humanistične lastnosti niso več privlačne.

To je resnična, žalostna ugotovitev. Brez humanizma ni človeštva, toda humanizem se ne širi več javno, ampak potiho. Toliko, da ni v ilegali. Različne humanistične organizacije so zgubile ugled, kajti celo znotraj njih se je pojavila korupcija. V politiki in gospodarstvu, kjer gre le za prestiž, kdo si bo prisvojil večji vpliv, ni humanizma. Le tu in tam se tudi v vrhu države pojavi kakšen prostozidar, a skoraj nikoli ne uresniči zastavljenega cilja. Raje se umakne. Svet je v dilemi: ali bo razpadel pojutrišnjem ali bo preživel še nekaj let. Svobodni zidarji učijo, da je čast vrednejša od nepoštenja, da je sovraštvo vedno zgrešeno, da je strah vedno destruktiven. V vsakdanjem življenju znamo biti tolerantni in fanatiki, človeško pokvarjeni, strankarsko neobjektivni, neobčutljivi in hladni, skopi in darežljivi. Seštevek teh značilnosti predstavlja značaj posameznika; za nacijo je to odraz njene kulture.

Po mnogih državah vzhodne Evrope sta v porastu celo nacizem in fašizem.

Vedno bodo skupine, ki bodo negodovale nad politiko svoje države. Takšni ljudje, kot so se pojavili na Madžarskem in celo na Slovaškem, so samo manjši del družbe. Za mlade ljudi je vse, kar je prepovedano, vabljivo. Če hrvaški starši rečejo svojemu otroku, da ne sme narisati na zid črke U – kot ustaš, bo to zagotovo storil. S tem risanjem bi bil v središču pozornosti. Da se takšne ideje javno pojavljajo v Srednji Evropi, je rezultat votle in luknjičave demokracije. Provokacije bodo vedno prisotne, ker je provokacija stopnja demokracije. A demokracija je škodljiva, če je prevelika. Tudi demokracija mora imeti svoje meje. Enako kot življenje, svoboda ali smrt.

Nacistični režim je v filmu opisoval producent in vaš prijatelj Branko Lustig. Ste morda sodelovali pri Schindlerjevem seznamu?

Ker sva bila z ženo filmska kritika, sva prišla v stik z Brankom Lustigom. Bila sva v Krakovu, na snemanju filma Schindlerjev seznam. Lustig je bil producent. Žena Branka je nato postala konzulka za kulturo RH v Los Angelesu, tam sva se redno družila z Lustigom. Večkrat je pripovedoval svojo judovsko usodo, ko se je kot mladoletnik znašel v Auschwitzu. Takrat sem ga nagovoril, da bi napisal scenarij o njem, sam je predlagal, da zgodbo dopolniva z usodo članov Sonderkommande. To so bili izbrani, mladi taboriščniki, ki so živeli izolirani v krematorijih in v treh izmenah metali mrtve ljudje v peči. Na dan celo do dva tisoč ljudi in več. Malokdo od njih je preživel vojno. Videl sem več filmskih pogovorov, v katerih so se sramovali svojega početja. Izjave so dajali tako, da so bili s hrbtom obrnjeni proti kameri, da so zakrili obraz.

Ste napisali to zgodbo?

Lustig je našel producenta. Njemu je bila ideja všeč, napisal sem tri verzije. Dobil sem honorar v višini sto tisoč dolarjev, polovico so mi ga izplačali takoj, drugo polovico, ko bo padla prva filmska klapa. Scenariji za realizirane filme so še mnogi višji, gibljejo se od milijon do deset milijon dolarjev. Pred mano sta s scenariji poskušala od Slovencev uspeti Louis Adamič in Evald Flisar. V producentski hiši Paramount so me vprašali, ali imam predlog za režiserja. Spomnil sem se Miloša Formana, s katerim sva se poznala še iz šestdesetih letih, ko sem pogosto prihajal v Prago, kasneje pa sva se srečala v Cannesu, ko je bil predsednik filmske žirije. Njemu in njegovemu agentu sem napisal pismo, poslal scenarij. Odgovoril je, da mu je všeč, toda sam nikoli ne bo delal filma o Auschwitzu, ker mu je tam umrla mama. Kasneje ni bilo več interesa, scenarij še vedno čaka na boljše čase, svojega režiserja.

Med znanimi ljudmi ste imeli stike tudi z Vaclavom Havlom?

Bil je sijajen človek. Veliko sem bral češko literaturo, gledal njegove komedije, pa tudi knjige drugih disidentov, ki so bili od leta 1968 prepovedani avtorji. Najprej sem spoznal književnika Ladislava Fuksa. V stanovanju je imel pod stropom zaklenjene ptičje kletke, vsaj petnajst jih je bilo, v njih pa same knjige. Gledal sem vanje in nisem verjel simboličnemu prizoru. Videl je moj začudeni pogled in rekel: »Branko, to so prepovedane knjige. Ko bo prišla svoboda, bom odprl kletke, jih kot ptice spustil na svobodo.«

Prek Fuksa sem prišel v stik s Havlom. Ko sem ga spoznal, me je vljudno povabil k sebi domov. Bil je disident, ki je prišel iz zapora, in spremljali so ga na vsakem koraku. Z ženo sva prišla pred njegov blok, toda na drugi strani ceste sva opazila policijski avtomobil, v njem človeka s fotografskim aparatom. Slikal je vsakogar, ki je vstopil v hišo ali izstopil iz nje. Čakala sva: ko je mimo pripeljal tovornjak, sva naglo vstopila, ne da bi mu uspelo naju fotografirati. Že med prvim srečanjem smo se s Havlom dolgo pogovarjali. Prijetna so bila vsa srečanja. V spominu mi je ostal njegov govor, ko je postal predsednik Češke: »Od danes naprej sem predsednik. Ob meni je minister za kulturo. Minister za policijo ne bo nikoli navzoč.«

Primanjkuje takšnih politikov?

Nedvomno. Danes v politiki ni osebe s tako velikim znanjem in humanizmom. Havel se je zanimal tudi za Slovenijo, zato sem ga povezal z Milanom Kučanom. Pozneje sta postala prijatelja. Kučan mu je kasneje podelil državno odlikovanje. Bil sem povabljen na slovesnost. Na balkonu sem stal ob nadškofu Alojziju Šuštarju. Ko je po stopnicah prišel predsednik slovenske države Milan Kučan in me zagledal, je rekel: »Brankec, a si prišel?« Škof se je začudil. Obrnil se je k meni, me vprašal: »Ali se poznata?« Trajalo bi nekaj časa, da bi mu povedal, kako poznam Kučana. V tem trenutku se je po stopnicah povzpel še gospod Havel. Ko me je zagledal, je navdušeno rekel: »Braničku, ti si tadi?« Zdaj se je škof presenečen obrnil k meni in vprašal: »Kdo ste vi?« Nisem mu odgovoril. Toda ko so me na Dunaju, na mednarodnem srečanju intelektualcev, v času vojnega nasilja v Bosni in Hercegovini vprašali, kdo sem, sem odgovoril: »Slovenija je moja domovina, Hrvaška je moja usoda, Bosna je moja bolečina.«