Brez poročila o odkritju nebes

Ideja internetne kulture je zbližati in povezati ljudi, a obstaja nevarnost upravljanja njihovih iluzij in manipuliranja odnosov.
Objavljeno
06. april 2018 14.57
Janez Markeš
Janez Markeš

Med drugimi novicami se je kolumnistu Guardiana Andrewu Brownu zdela nadvse zanimiva tista o realnem obstoju pekla. Če – in to je veliki »če« – je zapisal, je papež Frančišek res rekel, da pekel ne obstaja, kaj bi to pomenilo? Vse skupaj je letelo na verodostojnost drugega novinarja Eugenia Scalfarija, izdajatelja časopisa Repubblica, kateremu naj bi papež v pogovoru zanikal realni obstoj pekla. Tema je na dlani in je v vprašanju, kaj je resnica, kaj je prirejena resnica, kaj laž in kaj izmišljena novica.

V zahodnem političnem in medijskem svetu se že tedne mrzlično ukvarjajo s »tovarno« prirejanja novic in vplivanja na javno mnenje, s podjetjem Cambridge Analytica. Tudi evropska komisija se je odločila ustanoviti ekspertno komisijo za spopad z lažnimi novicami oziroma s spletnimi dezinformacijami. Tam sedi tudi nekdanji slovenski minister za izobraževanje, kulturo in šport Žiga Turk. Te dni se je v zvezi s to temo pojavil v slovenskih medijih in govoril je, kot da dezinformacije ne bi bile resen problem in da je »strah pred lažnimi novicami pretiran«. To bi nekoga moralo skrbeti.

Kar pride s konceptom večnosti

Če in samo če bi papež rekel, da realnega (materialnega) pekla ni, je zapisal Brown, potem to stališče ne bi zadevalo kozmologije oziroma geografije. Že tedaj, ko so prvi kozmonavti začeli osvajati vesolje, je bilo normalnim in omikanim ljudem jasno, da se na Zemljo ne bodo vrnili s poročili o odkritju nebes. Toda strinjati se, da nebesa in pekel nista dve lokaciji v zunanjem svetu, je nekaj drugega kot trditi, da pekel nima fizične realnosti. Tu se lahko pogovarjamo o prizoriščih brutalnih vojn, še bolj pa o predstavah ljudi, ki so vanje vpleteni, ali pa o fizičnih interakcijah in njihovih posledicah nekje v možganih in telesih (ne)vernikov.

Brown citira angleškega pisatelja Terryja Pratchetta, ki je hčeri rekel tole: Ljudje potrebujejo domišljijo, da bi lahko bili ljudje. Brown do konca ni izpeljal posledic tega razmišljanja, izrekel pa je še eno zanimivo misel, namreč, da pravi problem ni v tem, da kozmos nima prostora za pekel, temveč je res pravi problem v tem, da vesolje tudi nima prostora za čas, to pa pride s konceptom večnosti.

Naj poenostavimo. Brown je pravzaprav povedal, kaj bi utegnil misliti papež, če – in samo če – bi Scalfariju res rekel, da pekel realno fizično ne obstaja. Ciljal bi v moralo, v moralne drže in v brezčasnost ognja, ki človeka, potem ko stori zločin, (o)žge, če ne prej, ob izteku njegovega življenja. Vse od slabega, kar je manj od zločina, čeprav v zmanjšani meri, sodi v isto logiko.

Običajni politični govor, namreč govor o interesih, bodisi nacionalnih bodisi osebnih ali družbenih, je zato predvsem umeščanje v razmerja med prav, manj prav, manj narobe in povsem narobe. Moralni dimenziji medčloveških odnosov, implicira ta logika, pač ni mogoče ubežati.

Toda nekaj je v vsakdanji realnosti jasno: glede nelegalnega in politično zavržnega poseganja v osebne podatke ljudi, kot si jih je za potrebe naročnikov (brexiterjev in Donalda Trumpa) privoščila propagandna agencija Cambridge Analytica, o tem tako med strokovnjaki kot pri veliki večini ljudi ni dvoma: gre za zavržno in nemoralno prakso, ki bi jo bilo treba sistemsko prepovedati.

Moč čustev in pasta za zobe

Temeljna ideja internetne kulture naj bi bila ljudi približati in jih med seboj povezati. S tem gre seveda temna plat te namere – namreč nevarnost upravljanja njihovih iluzij in manipuliranje odnosov. Lažne novice so postale dobičkonosna industrija, očitno je Cambridge Analytica izumila tudi model masovnega ponarejanja realnosti za potrebe naročnikov. Ljudje po vsem svetu so zgroženi, toda spet je vprašanje, zakaj je bilo za to zgroženost potrebnega toliko časa, potem ko je novinarka Guardiana prvič objavila članek o teh zlorabah. Članek Carole Cadwalladr, Veliki britanski brexit rop, kako so nam ugrabili demokracijo, je bil objavljen že 7. maja 2017, torej skoraj pred letom dni.

Veliko vprašanje je tudi, ali bi se dva tako velika dogodka, ki se izkazujeta za katastrofi, brexit in izvolitev Donalda Trumpa, zgodila, če se v nezakonite manipulacije z volivci ne bi vmešala Cambridge Analytica. Slovenski član ekspertne skupine pri evropski komisiji Žiga Turk je prepričan, da ne. Za STA je povedal, da so reakcije na afero pretirane in čustvene. V Delu je v sredo tale njegov navedek: »Po mojem mnenju je strah pred lažnimi novicami pretiran. Veliko večji je vpliv pristranskega poročanja in nepluralne medijske krajine.« Besednjak, ki spominja na tistega iz časa brezplačnikov in njegovega vsebinsko spornega ministrovanja v drugi Janševi vladi, zbuja skrb. Zlasti če bo presek stališč tudi drugih ekspertov evropske komisije izkazoval podobno mentaliteto.

Dokazov, da se Turk krepko moti o pomenu manipulacij Cambridge Analytica, podobno kot se (je) o ideji medijskega pluralizma kot modelu političnega uravnoteževanja informacij, je veliko. Na BBC so v enem od prispevkov na primer v zvezi s Cambridge Analytico citirali Chrisa Sumnerja, raziskovalnega direktorja pri fundaciji Online Privacy: »To je ogromen problem. Moč 'čustvenega oglaševanja' je dobro poznana in pogojuje veliko odločitev, toda zdaj je manj zakonskih omejitev pri online političnih kampanjah kot pri marketinških kampanjah za zobno pasto.«

Proti javnosti na javne stroške

Vse to nas pripelje v slabe slovenske spomine, v čase pred desetimi leti, ko so v Sloveniji zakraljevali brezplačniki, ki so pravzaprav bolj primitivno počeli to, kar zdaj počne Cambridge Analytica. Tedaj se je na novo vzpostavljala kultura laži, direktne diskvalifikacije, medijskih umorov in onemogočanja vseh ljudi, ki se niso ujeli z interesi določene politike. S tem se je v zadnjem času in sploh najbolj ukvarjal Boris Vezjak, ki je dokumentirano in argumentirano dokazal zlorabo javnega denarja za zasebne politične interese. Poanta teh zapisov in seveda vsakega tovrstnega zapisa, ki bi želel zadeti bistvo, je, da pri teh, ki zlorabljajo javni medijski prostor, ni problem v političnem pluralizmu, temveč v dejstvu, da je ta zanje nezadosten, ne glede na to, koliko ga zasedejo: tako kot ne spoštujejo sebe, nikoli ne bodo spoštovali svojih podanikov in vedno bodo zavistni do tistih, ki se jim izmikajo in v javnosti uživajo profesionalno zaupanje.

Najboljši je primer nacionalne televizije, medijske hiše, ki jo plačujejo vsi naročniki električne energije, interesno pa jo na ravni pretoka politično relevantnih informacij obvladujeta predvsem dve politični grupaciji. Ti se brezsramno sklicujeta na »uravnoteževanje« informacij in nastopov po ključu levega in desnega političnega »pola«. Servilnost urednikov je postala samoumevna, hkrati ukinitev obvezne tv-naročnine zahteva prav SDS, ki ima od takega stanja poleg SD največje koristi. V tem dejstvu trgovanja z vplivom na javnost, toda na »javne stroške«, je nekaj nesprejemljivega.

Spletne manipulacije so le ena od oblik mogočega navzkrižnega manipuliranja. Da gre v ruski demokraciji za avtokratski in bolj kakor ne za neliberalni tip demokracije, ki ji je tuja dosledna delitev oblasti, ni težko uvideti. Toda to ne more pomeniti, da bi se morale vse države zrele zahodne demokracije izreči pozitivno o Putinovi sistemski in osebni krivdi v vohunski zadevi Skripal ter ob nezakoniti in moralno zavržni uporabi živčnega plina v angleškem Salisburyju. Lahko da ima Velika Britanija prav, ko trdi, da je naročilo prišlo iz Kremlja, toda kako se tako drastični ukrepi, kot je izgon na desetine diplomatov iz zahodnih držav, lahko izvajajo brez predloženih dokazov, se sprašujejo komentatorji in poznavalci po Evropi. Mar ni tudi v takšnih političnih držah potencialno utelešen duh lažnih informacij in manipulacije? Posebno ker je še svež spomin na »koalicijo voljnih«, ki je leta 2003 sodelovala v napadih na Irak.

Tedaj se je namreč izkazalo, da so bile informacije o ogromnih količinah antraksa, ki da ga ima Sadam Husein za uničenje sveta, povsem izmišljene. Tudi tu je mogoče videti potencialno preusmerjanje pozornosti od polomij brexita, podobno kot v ZDA od polomij Trumpove politike sodelovanja z Rusijo za predvolilne namene. Podobno, kot bi nekdo papežu podtaknil izjavo, da realno ni pekla. Pekel, ki nastane po tovrstnih dejanjih, je namreč ravno dokaz, ki demantira tako vsebino, in trenutni mednarodni odnosi se v celem zdijo kot velika lažna novica.