Tiskane izdaje
Banka Slovenije je velika tema, menijo nekateri opazovalci in komentatorji. Pred očmi pa moramo imeti tudi delovanje političnega razreda. Ta ima v rokah fiskalno oblast, ki ni samo državni proračun s svojimi prihodki in odhodki, ampak se od fiskalne oblasti pričakuje, da ima idejo ter da vodi ekonomske politike z razvojnimi programi za večjo blaginjo države in njenih ljudi. Od osamosvojitve je fiskalna oblast na nacionalni ravni izpeljala samo en projekt z razvojnimi učinki.
Banka Slovenije (BS) je nedvomno, kakorkoli obrnemo, slovenski koncentrat znanja in vedenja o bankah, bančništvu, domačih bankah in njihovih poslih. V naših razmerah je zagotovo javna ustanova z največ avtoritete in ugleda v poosamosvojitvenem obdobju. Da je tako, so gotovo prispevali ugledni guvernerji in seveda njihove strokovne ekipe znotraj hiše.
Velika tema je v resnici bančna kriza, ki je hkrati kriza celotnega gospodarstva, in sanacija bančnega sistema leta 2013. Velika politična tema, na kateri danes že vsak hoče pridobivati politične in najbrž še kake druge točke. Politični razred – ta se je zavihtel v udoben položaj zaščitnika opeharjenih davkoplačevalcev – osrednjo pozornost namenja pohlepnim in goljufivim bančnikom, ki naj bi z vpeljavo in s toleranco do slabih bančnih praks, torej z dodeljevanjem slabih kreditov, s kriminalnim delovanjem, povzročili bančno luknjo. Enaka pozornost je namenjena našim centralnim bančnikom, ki naj bi s pomanjkljivo regulacijo in nadzorom dopustili nastanek bančne luknje, nato pa z nesorazmernimi ukrepi sanacije oškodovali nekatere vlagatelje (male delničarje, imetnike podrejenih obveznic). Zadoščenje naj bi bilo doseženo, ko bodo goljufivi bančniki odstranjeni, kaznovani, ko bodo povrnili povzročeno škodo, ko bodo odstranjeni vsi, ki so odločali o sanaciji, ko bo povrnjena škoda zaradi nesorazmernosti ukrepov in ko bo BS pod nadzorom.
Prvo bančno sanacijo, v 90. letih prejšnjega stoletja, smo lažje prebavili. Bila je povezana s spremembo političnega in ekonomskega sistema, s privatizacijo in prestrukturiranjem realnega (podjetniškega) sektorja. Ustrezala je splošnemu pričakovanju in pripravljenosti na spremembe. Tokrat je drugače. Za politični razred (obeh polov in tistih vmesnih) je zdaj pomembno, kdo in koliko je »potegnil« (ali bil prikrajšan) v času pred in po kritičnem trenutku v bankah.
Vsaka sanacija bank pomeni prerazporeditve premoženja insolventnih dolžnikov. Pomeni tudi okrnitev lastništva in po novem (1. 8. 2013) tudi pravic imetnikov terjatev do bank iz naslova t. i. kvalificiranih bančnih obveznosti (ki se vštevajo v kapital banke), lahko tudi pravic navadnih varčevalcev. Sanacija bank v našem malem prostoru zadeva celotno gospodarstvo, ki je na bančno kreditiranje močno oprto.
Naš politični razred je očitno prepričan, da bi morala za tak primer obstajati neka posebna (politična) pravila pravičnosti (level playing field). Ta pravila bi lahko vseboval vnaprejšnji politični konsenz o sanaciji bančnega sistema. Bilo bi morda modro, če bi bilo tako. Toda naša sanacija bank leta 2013 ni bila izvedena z vnaprejšnjim političnim konsenzom. Bila je izsiljena z grozečim kolapsom domačih bank, ker so nam tuje banke – zaradi slabega gospodarskega stanja (prezadolženosti) in mencanja z ukrepanjem – odrekle refinanciranje privatnega in državnega dolga. Videti je bilo, kot da so se tedaj politični težkokategorniki v kritičnem trenutku odmaknili in prepustili breme odločitev nekaterim pogumnim političnim novoprišlekom.
Ti so svojo nalogo v danih razmerah opravili dobro, kar kaže in bo še pokazal čas. Tisti, ki se počutijo prikrajšane, ker niso realizirali svojih pričakovanj, zdaj ženejo kampanjo »čiščenja« zoper »one druge«, čeprav je čas davno potekel in so zastavice (po šahovsko) padle. Nekateri so, zaradi svojih naložbenih odločitev, izgubili konkretne (svoje) denarje, zato je bitka toliko ostrejša, ne izbira sredstev in ne štedi z nizkimi udarci. To je tudi igra za kapitalsko, kadrovsko in vsakršno prevlado v bančnem sektorju in širše, za vsako ceno, in je tudi ideološko izključujoče obarvana. V preteklosti je ogrožala in še ogroža solventnost domačih bank in grozi zrušiti institucijo bančnega regulatorja in nadzornika ter načeti njegovo kadrovsko usposobljenost in okrniti njegovo samostojnost in neodvisnost.
Kopanje bančne luknje
Kaj pravzaprav je bančna luknja? To je izguba kapitala bank, ki jo ugotovimo, ko premoženje/naložbe banke ne zadoščajo za poplačilo vseh njenih obveznosti. Bančna luknja so tudi nevrnjeni krediti, v največjem delu pa izgube iz naslova slabitev naložb v bančnem portfelju na račun njihove povečane tveganosti, do česar pride zaradi poslabšanja bonitete dolžnikov (slabšega poslovanja) in zmanjšanja vrednosti sredstev, danih v zavarovanje vračila kreditov. Tem izgubam iz naslova kreditnega tveganja se lahko prištejejo še izgube iz tržnega, obrestnega, tečajnega in operativnega tveganja, ki pa v našem primeru niso odločilne.
Obstaja tudi druga, manj suhoparna razlaga bančne luknje. V svoji kampanji politični razred sistematično spregleduje lasten (nič kaj blesteč) prispevek k nastanku kriznih razmer. V rokah ima namreč fiskalno oblast, ki ni samo državni proračun s svojimi prihodki in odhodki, ampak se od fiskalne oblasti pričakuje, da ima idejo in da vodi ekonomske politike z razvojnimi programi za večjo blaginjo države in njenih ljudi. Če tega ne zmore, bodo ljudje državo zapustili. Fiskalna oblast ima na voljo vrsto spodbujevalnih instrumentov: javna naročila, davčne olajšave, garancijske in subvencijske sheme. Ima sklade, iz katerih lahko neposredno financira prioritetne dejavnosti. Od osamosvojitve dalje je fiskalna oblast izpeljala na nacionalni ravni samo en projekt/program, ki bi mu lahko rekli, da je bil razvojni in je imel in še ima močne ekonomske učinke. To je bila gradnja avtocest in morda še savska veriga hidroelektrarn. Sicer pa smo imeli na nacionalni ravni same delitvene in prerazdelitvene programe: denacionalizacijo, prvo sanacijo bank s privatizacijo in prestrukturiranjem podjetij, »tajkunsko« privatizacijo in sanacijo bank leta 2013 z »evropsko« privatizacijo.
Za projekt prevzema evra bi lahko rekli, da je v splošnem razvojno naravnan nacionalni projekt, ki sta ga izvedli fiskalna in monetarna oblast skupaj. Žal ni imel vgrajenih varovalk zoper napihovanje faktorskih balončkov in se ni ukvarjal s krepitvijo produkcijske sposobnosti ekonomije (industrije), o čemer danes govorita FED in ECB.
Omenjeni programi, ki niso imeli nobene razvojne komponente, so dopustili propad in okrnitev industrijskih panog (rudarstvo, metalurgija, elektroindustrija, tekstil, lesarstvo, gozdarstvo, gradbeništvo …) in prenehanje velikih podjetij. Z njimi, ne glede na njihovo uspešnost, smo izgubili tehnološko znanje, brez katerega ni mogoče sanjati o preskoku v inovativno ekonomijo. Nismo jih utegnili niti prestaviti na Kitajsko, kamor je že v 80. letih drvel ves industrijski svet.
Ostali smo, razen nekaterih redkih izjem, ekonomija »lohn arbeit«, brez/z malim številom končnih izdelkov in z nizko dodano vrednostjo, ki ne zmore delavcu ponuditi 500 evrov mesečne neto plače in kariernega razvoja, ampak le prekarno delo, od danes na jutri. Ni čudno, da je bilo toliko teh srednjih in malih podjetij kot dolžnikov v sanaciji bank leta 2013 ocenjenih z najnižjo oceno zmožnosti vračila kredita. Nobeden od omenjenih delitvenih in prerazdelitvenih programov ni prispeval k večji uspešnosti/produktivnosti. Zadnja privatizacija je postala »tajkunska« in se je podrla zaradi nesoglasja političnega razreda. Ne glede na to, to niso bili razvojni programi, ki bi prinašali nove naložbene priložnosti za zdravo bančno kreditiranje. Propadanje podjetij, ki ni bilo substituirano, je za sabo potegnilo propad dobaviteljskih in kooperantskih verig – in to je tisto slabo gospodarsko stanje, ki je največ prispevalo k izgubi bančnega kapitala. Kajti bančne bilance so vedno zrcalna slika dogajanja v realnem sektorju. To je zbir izgubljenih priložnosti in neizpolnjenih obveznosti fiskalne oblasti. No, zdaj so na vrsti banke, domače banke. Politični razred o teh svojih zaslugah molči in se kopa v blišču svoje nesposobnosti. Če pogledamo pred dnevi objavljen program vladnih prioritet za leto 2017, se fiskalna oblast še ni pripravljena soočiti z realnostjo, kar pa najmanj pomeni, da je nova bančna sanacija na poti. Nič, drugi tir in zdravstvena reforma. Pa nekaj drobiža vmes. Izvoz je res, že ves čas po sanaciji bank, gonilo gospodarske rasti, vendar ne toliko zaradi uspešnih politik fiskalne oblasti kot zaradi neurejenih razmer doma (neplačevanje dobavljenega blaga in storitev – država sama je velik in slab plačnik; neurejena izterjava in insolvenčni postopki – šibko varovanje upnikov). Kakorkoli, brez soočenja z realnostjo in brez refleksije, ki se mora zgoditi znotraj političnega razreda, ne bo premika na bolje. Zelo poenostavljeno – (za ohranitev zaposlenosti) potrebujemo: izobraževanje, tehnološki preboj, tuje naložbe in učinkovito varstvo upnikov.
Politični razred seveda zahteva glave, hitre obsodbe (saj je vse jasno), posebne policijske oddelke, posebna tožilstva in sodišča. Pritisk se izvaja prek vseh državnih nadzornih institucij z neposrednimi izjavami politikov in s pomočjo medijev, ki tudi pomagajo kovati vroče železo. Posebno vlogo imajo organi s pooblastili za uporabo prisilnih sredstev, ki so dovolj dobro politično opredeljeni in razpolagajo z dejansko močjo, opremljeno s širokimi diskrecijskimi pravicami. Za pregon bančnega kriminala je izmed vseh možnih izbran model kaznivega dejanja zlorabe pooblastil in zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Skromen izbor, ni kaj. Je pa res, da v opis tega kaznivega dejanja lahko stlačiš vse mogoče in da – glede na zagroženo kazen in rok zastaranja pregona – verjetno ponuja dovolj širok spekter možnih preiskovalnih sredstev in seveda čas. Edini problem je t. i. »obarvani naklep«, ki ga je treba dokazati na sodišču. Sicer pa lahko človeka danes gnjaviš toliko časa, da prizna in si tako ohrani vsaj nekaj življenja.
Med bančniki so tudi faloti, zagotovo pa niso vsi bančniki te vrste. In tiste, ki so, je mogoče zelo hitro identificirati, saj je bančno poslovanje transparentno in dobro dokumentirano.
Pri tem ne kaže spregledati, da kredit, ki je bil dodeljen (odobren, pogodbeno urejen in črpan), pa naj je bil dodeljen še tako zanikrno, ni premoženjska korist, ker nič ne odvezuje kreditojemalca od obveznosti vrnitve prejetega denarja (z obrestmi vred). Tudi konflikt interesov je okoliščina dodatnega tveganja, ki bremeni kapital banke, ni pa sam po sebi kazniv, saj kredit ni pravica, ampak pogodbeno razmerje. Banka pa seveda mora vedeti, koliko in kakšnih tveganj lahko prevzame. Zaradi takšnih obtožb ne bo obsojenih prav veliko bančnikov. Več bi našli podjetnikov z goljufivimi nameni. Največ pa je tistih, ki »so vedeli ali bi morali vedeti, pa so zmotno mislili …«, in tistih, ki kreditov zaradi poslabšanih ekonomskih razmer niso mogli vrniti. Slovenski BDP je namreč ob izbruhu krize padel za devet odstotkov. Za to je odgovorna fiskalna oblast, torej politični razred, ki za njo stoji. In to naj se ne bi poznalo v bančnih bilancah? Zato smo vendar postali predmet spremljevalnih postopkov pri evropski komisiji, ki je opazila naša makroekonomska neravnotežja in presežne proračunske deficite, in končno smo tudi zaprosili za odobritev državne pomoči državnim ali pretežno državnim bankam. Še danes se nismo izkopali iz teh postopkov. Izjava Ollija Rehna (12. 12. 2013) pove, kako pomemben del scenarija sanacije slovenskih bank je bila prezadolženost.
Kampanja pregona bančnega kriminala je usmerjena tudi zoper bančnega regulatorja in nadzornika. Ta del kampanje žal spregleduje, da ukrep nadzornika, ki je izrečen s pravnomočno odločbo v zakonitem, ustavno skladnem postopku za sanacijo insolventnosti, ob ugotovljenem kapitalskem primanjkljaju, in ki v javnem interesu zagotavlja restitucijo izgubljenega kapitala, ne more biti kvalificiran kot pridobitev protipravne premoženjske koristi. Tako prijavo bi moral samostojen tožilec, če bi razumel, kaj je kapital, že na pogled zavreči. Odločil se je za preiskavo. Ta mu bo lahko navrgla kopico raznih okoliščin, toda odgovora na osnovno vprašanje, kaj je kapital, pa ne. Morda si bo pomagal s kakim izvedencem, ki pa bo moral biti na enaki ravni kot tisti angažirani pri ugotavljanju dejanskega stanja v bankah. Tudi ne more biti sporno, da centralna banka ne more prevzemati odgovornosti za poslovne odločitve bank (ker bi s tem v državi imeli eno samo banko). Imuniteta ECB, ki je v funkciji zagotavljanja njene neodvisnosti, hkrati zagotavlja tudi enakopravnost držav članic ECB. Kršitev te imunitete ni naperjena samo zoper ECB ali BS, ampak gre na škodo vseh držav članic. Ta imuniteta nikakor ne izključuje morebitnega kazenskega pregona, ampak predvideva predhodni postopek v sami ECB in po potrebi pred Evropskim sodiščem pravice (European Court of Justice). Naj se pravosodni minister še tako trudi, vendar okrožno sodišče v Ljubljani ni dober nadomestek. Imunitete je v BS deležen guverner, ki je član upravnega sveta ECB, in vsa sporočila med ECB in BS, ki pomenijo izvajanje nalog ECB. Neodvisnost centralne banke smo vgradili v domačo zakonodajo in jo skupaj z imuniteto podpisali in ratificirali tudi v evropskih aktih (Treaty of the EU, Treaty on the functioning of the EU).
Vprašanje je torej, ali se bo naš politični razred držal pravil, ki si jih je sam postavil, ali pa bo potrdil očitek dr. Iztoka Simonitija, da je prav to, da se ne drži lastnih pravil, glavna ovira razvoju demokracije pri nas in seveda vsega tistega, kar demokracija omogoča.
***
Dušan Hočevar, pravnik.
