Tiskane izdaje
Državam praviloma koristi, če zmorejo strateški razmislek, pogled naprej in če vnaprej ukrepajo za blagor svojih državljanov. Recimo, poglejmo samo tri nacije brez naravnih bogastev, Finsko, Južno Korejo in Singapur – vse tri so bile pred pol stoletja precej revnejše od nas, pa so nas kasneje, po zaslugi strateškega, državniškega vodenja, že zdavnaj prehitele in so zdaj v svetovnem vrhu po konkurenčnosti, tehnološkem razvoju in, kar je ključno, po življenjskem standardu prebivalcev.
Slovenija je sicer zdaj že skoraj štiri leta brez sprejete in delujoče strategije države. Še več, tisti strateški razmislek, kam gremo in kaj hočemo kot nacija, kaj so naši cilji in kako jih bomo dosegli, je, zdi se, precej izpuhtel že veliko prej. Zadnja bolj otipljiva dokaza, da smo nekoč vendarle znali pripoznati in tudi doseči strateške cilje in prave nacionalne interese, sta bila verjetno prevzem evra v letu 2007 in morda nato še predsedovanje Uniji leto pozneje. Pri obeh smo bili, verjetno ne naključno, prvi med posttranzicijskimi državami.
In zdaj? Tudi v načinu, kako Slovenija upravlja nekatere ključne gospodarske in reformske projekte, je pogosto težko pripoznati strateški premislek odločevalcev. S politično ustavljeno delno privatizacijo NLB (tu gredo »zasluge« celotni vladni trojici SMC, SD in Desusu) in s prav tako politično pogojenim nasprotovanjem projektu Magne (kjer ima prste vmes zlasti del opozicije) Slovenija, vsaj v poslovnih in investitorskih krogih, samo krepi svoj renome nezanesljive in samozadostne države. Tudi o strateškem projektu drugega tira se ne zmoremo zediniti o najboljši rešitvi za državo, kar zagotovo ni državotvorno.
A ustavimo se pri največji banki. Že sprejeti model njene privatizacije ni bil optimalen za davkoplačevalce, ki so banko z dvema milijardnima sanacijama rešili pred bankrotom. Še slabša pa je zdajšnja negotovost za NLB, saj jo premetava med Scilo domačega politikantskega mrcvarjenja – nova politična fronta se odpira pri preiskovanju pranja denarja pred osmimi leti – in Karibdo brutalno omejevalnih zavez evropske komisije.
Razkosanje in razprodaja banke na tujem, doma pa njeno skrčenje v hranilnico, verjetno z vsaj pol manj zaposlenimi, kot jih ima zdaj, je po nedavni vladni ustavitvi privatizacije lahko zelo realen scenarij, če bodo pač obveljale omenjene zaveze, ki sta jih dali evropski komisiji vlada Alenke Bratušek konec leta 2013 in nato še Cerarjeva vlada pred dobrim mesecem.
No, slednja bo zdaj lahko svoj strateški domet pri lastniškem upravljanju NLB pokazala v novih pogajanjih z Brusljem, kjer bi pričakovali, da bi se aktivno vključil tudi premier. Junckerjeva evropska komisija je zaradi bojazni pred razmahom populizma in centrifugalnih sil v Uniji bolj politično dojemljiva, kot je bila Barrosova v letu 2013, in Slovenija je v bistveno boljši gospodarski in finančni kondiciji, kot je bila pred začetkom zadnje sanacije bank, ko nam je trojka dihala za ovratnik.
A vseeno bi bilo zelo priporočljivo, če bi imeli pri pogajanjih v rokah še kak skriti adut. Ali je zdaj realno računati na kakšen odpustek iz Bruslja, morda zavoljo brutalnega in za Unijo eksemplaričnega rezanja naših podrejencev v NLB, je preuranjeno reči, a po drugi strani je jasno, da bo vsak nov bančni kompromis s komisijo pač imel svojo ceno.
In ker smo že krepko v predvolilnem obdobju, je tudi že čas za evidenco vladnih strateških reformskih dosežkov. Cerarjeva vlada ima objektivno srečo, da Sloveniji vlada že 11 zaporednih četrtletij vse višje gospodarske rasti, kar je sicer nazadnje uspelo prvi Janševi vladi (2004–2008). Skupna lastnost obeh, sicer politično in nazorsko različnih vlad, je še, da nobena ni želela privatizirati NLB – prvič se je to izkazalo kot zelo slabo za davkoplačevalce, kako bo drugič, bomo še videli – in da sta obe, zlasti Janševa, obljubljali reforme, na koncu pa je bil reformski izplen kljub ugodnim zunanjim okoliščinam nadvse pičel.
Za blagor vseh generacij bi bilo ob poraznih demografskih trendih pričakovati, da bo država poskrbela vsaj za reforme, ki bi v prihodnje ublažile pritiske staranja Slovenije. A kaj ko imamo od projekta nove pokojninske reforme le belo knjigo, reforma dolgotrajne oskrbe čaka na boljše čase, predlog zdravstvene reforme pa si vsaj po mnenju gospodarstvenikov niti ne zasluži imena reforma. Nad njim so posebej razočarani v uspešnih izvoznih podjetjih, saj v bistvu pomeni izničenje davčnih olajšav za razvojne kadre, ob tem pa je v času predvolilnih igric tudi obljubljeni drugi vladni paket davčnega prestrukturiranja zelo verjetno že vnaprej obsojen na neuspeh, tako kot je nedavno propadla mala reforma trga dela.
Pod črto: če politika nima strategije in namesto strateškega premisleka in ukrepanja upošteva predvsem predvolilne ankete in kratkoročne kalkulacije, se znajdemo v zdajšnji bizarni situaciji: na eni strani imamo sprejeto vizijo države za odmaknjeno leto 2050, na drugi pa ni politične volje, da bi odgovorili na ključne demografske, javnofinančne, bančne in druge izzive, ki nas čakajo že v precej bližnjem času, v mandatu naslednje vladajoče koalicije, kakršna koli že bo. ●
